Sveta maša in Kristusovo življenje

Blaženi Dionizij Kartuzijan pravi, da je bilo vse Kristusovo življenje na tem svetu ena sama velika daritev svete maše. Pri tej maši je on sam oltar, tempelj, darovalec in dar.

Mašniško oblačilo je oblekel v sveti zakristiji materinega telesa, ko je vzel nase človeško meso ter se oblekel v oblačilo umrljivosti. Iz zakristije je prišel na sveto noč; njegovo rojstvo predstavlja začetek svete maše. »Gospod, usmili se« je pel, ko je ležeč v jaslih stegoval svoje ročice po pomoč. »Slava Bogu na višavah« so peli angeli, ko je dete mirno ležalo v hlevu. »Molitve« je opravljal, ko je vso noč prečul v molitvi in nad nas klical božjo milost. »Berilo« je bral, ko je razlagal Mojzesa in preroke. »Evangelij« je pel, ko je hodil po judovski deželi in oznanjal svoj nauk. »Darovanje« je opravil, ko je vsak dan daroval Očetu v rešenje človeštva ter se ponudil vse pretrpeti za nas. »Hvalospev« je pel, ko je Boga namesto nas neprenehoma  hvalil in poveličeval. »Svet« je pelo judovsko ljudstvo na cvetno nedeljo, ko je klicalo: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem. Hozana na višavah«. »Spremenjenje« je dovršil pri zadnji večerji, ko je kruh in vino spremenil v svoje telo in kri. »Povzdigovanje« se je vršilo, ko je bil pribit na križu ter izpostavljen vsemu svetu. »Oče naš« je molil, ko je izgovoril sedem zadnjih besed na križu. »Lomljenje svete hostije« se je godilo, ko se je njegova duša ločila od telesa. »Jagnje božje« je pel stotnik s svojo četo, ko so se trkali na prsi in govorili: »Resnično, ta je Božji sin.« »Obhajilo« se je vršilo, ko je bilo telo maziljeno in položeno v grob. »Zadnji blagoslov« na koncu svete maše je podelil, ko je pri vnebohodu na Oljski gori svoje učence s povzdignjenimi rokami blagoslovil.

Oblika svete maše tako ne le resnično ponavzočuje Kristusove žrtve na križu, temveč pred nas simbolično postavlja vse Gospodovo zemeljsko življenje.

Povzeto in prirejeno po: Martin Cochem: Razlaga svete maše. Ljubljana, 1875.

Predstavitev knjige ter sveta maša, 7. junij 2017 - poročilo in zahvala

Naj vstane Bog in razkropijo naj se njegovi sovražniki; in kateri ga črtijo, naj bežijo izpred njegovega obličja.

                                                                                    iz Vstopnega speva na Kvatrno sredo po binkoštih

Ob izdaji knjige Kalvarija in maša se je spodobilo organizirati tudi predstavitev le-te. Namen predstavitve pa je bil enak namenu knjige, ljudi še bolj vneti v ljubezni do svete maše. Zato se pri predstavitvi ni govorilo le o življenju in delu častitljivega Božjega služabnika Fultona Sheena. Ni se govorilo niti izčrpno o vsebini knjige, saj bi tako bralcem odvzeli nekaj volje do branja. Ob pomoči knjige in življenja tega ameriškega škofa smo želeli osvetliti zastor, ki mnogim zakriva pravi pogled na sveto mašo in jim otežuje tisto pravo sodelovanje, ki je edino resnično plodovito. To pravo sodelovanje ni zunanje, ampak notranje. To je so-darovanje. Lepo se to izraža, ko se duhovnik med darovanjem obrne proti vernikom in reče Orate, fratres: ut meum ac vestrum sacrificium acceptabile fiat apud Deum Patrem omnipotentem (Molite, bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna Bogu Očetu vsemogočnemu). Izpostavili smo še vrsto drugih reči, ki so se nam za občinstvo zdele zanimive. Vsem navzočim smo seveda razdelili tudi knjige.

Mnogo ljudi se zaradi pomankanja časa ni uspelo udeležiti predstavitve in so nato prišli samo k sveti maši. Verjamemo, da jih peta sveta maša malo višje stopnje zunanje slovesnosti ni pustila ravnodušnih. Spoved se je zavlekla še globoko v čas svete maše in zdi se, da so nekateri ljudje zavestno začeli izbirati termin tradicionalne latinske svete maše za svojo mesečno spoved. Veseli srečanja z novimi in starimi obrazi smo se zahvalili Bogu za vse milosti, ki nam jih namenja in ga prosili, da nam še naprej stoji ob strani.

Zahvaljujemo se župniku in župnijski ekipi župnije Dravlje, mašniku, spovedniku, pevcem ter seveda vsem zbranim, ki naše delo podpirajo tako duhovno kot materialno. Bog plačaj!

pričetek svete maše

petje evangelija

pričetek darovanja

pokaditev darov

pokaditev mašnika

pokaditev ministrantov

spremenjenje

povzdigovanje

Ecce Agnus Dei

obhajilo

Ob četrti obletnici

Te dni mineva četrta obletnica od ustanovitve bloga Ad Dominum. 9. junija 2013 smo namreč objavili prvi prispevek, v katerem smo programsko opredelili njegovo delovanje in namen. Štiri leta so le droben trenutek v svetovni zgodovini, a v razburkanih časih sodobnosti že predstavljajo obdobje, po katerem se lahko ozremo v preteklost, ocenimo svoje delovanje in skušamo začrtati nekatere smernice za prihodnost. 

V omenjenem programskem članku smo zapisali, da si bo blog »prizadeval za širjenje zavesti o dragocenosti svetega izročila katoliške Cerkve in pozornosti do katoliške pravovernosti, ki v prvi vrsti izhaja iz urejene liturgije, središča celotnega življenja Kristusovih sledilcev. Šele od tod lahko sledi tudi pretehtan, nestereotipen in stanoviten pogled na stanje sodobne evropske družbe in Cerkve.« Nam je uspelo? Star rimski pregovor pravi, da ni nihče pravičen sodnik v lastni pravdi. Zavedajoč se tega dejstva, si bomo kljub vsemu drznili podati oceno. Mislimo, da smo se skozi vsa leta delovanja držali pravkar omenjenega vodila. V prispevkih, ki so tematsko obravnavali liturgična, splošno teološka, moralna in deloma tudi družbenopolitična vprašanja, smo se vseskozi trudili ohranjati zvestobo Kristusovemu nauku, ki je hkrati nauk Cerkve. Upamo si trditi, da smo temu vodilu sledili tudi takrat, ko smo pisali o temah, ki jih doslej še ni obravnaval noben drug katoliški medij v Sloveniji. 

Pri tem imamo seveda v mislih predvsem področje liturgije. Šele z nastankom bloga Ad Dominum in začetkom delovanja gibanja Juventutem se je v slovenskem prostoru pojavil glas, ki pozitivno piše in poroča o tradicionalni liturgiji, tem velikem zakladu Cerkve. V objavljenih člankih smo razbili marsikateri mit o t. i. tridentinski maši, ki je žal še marsikje tarča predsodkov in zavračanja. Kakšni so bili naši uspehi na tem področju? Trdimo lahko, da niso čisto zanemarljivi. Če je bila na začetku našega delovanja tradicionalna oblika svete maše v Sloveniji praktično popolnoma nepoznana in tudi neprisotna, je danes drugače. Tradicionalna liturgija običajno enkrat mesečno javno poteka v Ljubljani (Dravlje) in ob nekaterih drugih posebnih priložnostih tudi v drugih krajih po Sloveniji. Med drugim je lani v Sloveniji prvič po liturgični reformi (po skoraj petdesetih letih prekinitve) potekal tradicionalni poročni obred. Kar precej slovenskih katoličanov se je v tem času seznanilo s tradicionalno liturgijo in jo tudi vzljubilo. Izpostaviti moramo obisk enega najpogumnejših škofov našega časa, Athanasiusa Schneiderja, ki je novembra 2015 v Ljubljani predaval ob izidu svoje knjige in daroval pontifikalno sveto mašo. Poleg knjige Athanasiusa Schneiderja o pomenu prejemanja svetega obhajila kleče in na usta je gibanje Juventutem Slovenija nedavno izdalo tudi knjigo škofa Fultona Sheena Kalvarija in maša, v kateri božji služabnik Sheen razlaga bogato simboliko tradicionalne svete maše. Vse to so brez dvoma lepi dosežki, za katere moramo biti Bogu hvaležni. Nastali so tudi nekateri osnovni tiskani pripomočki za katoliško življenje, kot so misalček za ljudstvo, katekizem, navodila za ministriranje in priročnik za zakristane.

Po drugi strani bi bilo pretirano trditi, da se je situacija v teh štirih letih popolnoma spremenila, da je torej tradicionalna liturgija v slovenski Cerkvi dobila polno »domovinsko pravico«. Pastoralna skrb za vernike, ki jim je blizu starejša oziroma izredna oblika rimskega obreda, je še vedno prepuščena iniciativi nekaterih laikov in dobrih duhovnikov, ki smo jim kot svojim dobrotnikom seveda iskreno hvaležni. Če primerjamo slovensko situacijo z nekaterimi drugimi državami, kjer je tradicionalna latinska maša že postala del katoliškega vsakdana, smo lahko slovenski »tradicionalisti« glede naše situacije upravičeno razočarani in prizadeti. Kljub jasno izraženi zahtevi papeža Benedikta v motupropriju Summorum Pontificum za reden dostop do tradicionalne liturgije in drugih zakramentov še vedno ni bilo posrbljeno na ravni niti ene od slovenskih škofij. Verjetno lahko najpomembnejši razlog iščemo v dejstvu, da marsikdo v katoliških krogih do tradicionalne latinske maše še vedno zavzema odklonilno stališče, ki pa ne temelji toliko na resnih teološko-liturgičnih razlogih, temveč predvsem na ideologizaciji liturgičnega življenja. Nasprotniki tradicionalne liturgije so prepričani, da se za poskusi obujanja in reintegracije tradicionalne maše skrivajo poskusi napada na resnične in namišljene dosežke drugega vatikanskega koncila. Temu seveda ni tako. Kakor smo že večkrat javno zapisali, pisci bloga Ad Dominum popolnoma priznavamo odloke zadnjega cerkvenega zbora v skladu s stopnjo poslušnosti, ki smo jim jo dolžni. To je navsezadnje samoumevna dolžnost vsakega katoličana; cerkveni nauk pač ni nekakšen supermarket, v katerem bi si lahko poljubno izbirali tiste »izdelke«, ki nam ustrezajo. Toda takšno razumevanje cerkvenega nauka ima smisel samo, če le-tega razumevamo skozi t. i. hermenevtiko kontinuitete, kakor je to izrazil zaslužni papež Benedikt XVI. V svojih objavah smo se zato večkrat jasno zavzeli prav za tovrstno razumevanje koncilskih dokumentov, pri čemer nismo sledili le zgledu zaslužnega papeža Benedikta, temveč celotni logiki cerkvenega izročila, kakor jo je morda najlepše razložil kardinal Newman v svojem Razvoju krščanskega nauka. Ta nauk moramo torej razumeti v skladu z naukom vseh papežev in koncilov pred tem, posebno z naukom bl. Pija IX., Leona XIII., sv. Pija X., Benedikta XV., Pija XI. in častitljivega Pija XII., ki so se podrobno ukvarjali s problemi moderne dobe.

Pravkar našteto ne pomeni, da se želimo zgolj hvaliti s svojimi dosežki. Kar nam je uspelo dobrega narediti, smo naredili zgolj in samo zaradi Božje pomoči in milosti – na to dejstvo (ki velja za vse ljudi) danes še kako pogosto pozabljamo. Prav tako bi lahko seveda marsikaj naredili tudi bolje. Lahko bi objavili več avtorskih člankov, lahko bi poročali o več perečih problemih, lahko bi ponudili več primerov dobre prakse in še bi lahko naštevali. A hkrati moramo v svoj zagovor povedati, da je blog in vse ostalo delovanje Juventutem Slovenija plod izključno prostovoljnega dela. Vsi pisci imamo poleg pisanja za blog tudi druge obveznosti in stanovske dolžnosti, delo za blog poteka izključno v našem prostem času. Ne glede na to smo v teh letih delovanja objavili več sto prispevkov, ki so vnesli nemalo svežine v slovenski katoliški prostor. To seveda ni opravičilo za vse pomanjkljivosti in morebitne napake, ki so bile storjene, a je pač dejstvo, ki ga mora še tako oster kritik upoštevati. 

Kako naprej? Vsekakor si bomo še naprej prizadevali za širjenje tradicionalne liturgije in dobre teologije. Prepričani smo namreč, da se ta dva pola medsebojna nujno prepletata in dopolnjujeta. Ker je sveta maša središče vsega krščanskega življenja, to pomeni, da bo napačno razumevanje liturgije pripeljalo tudi do resnih posledic na drugih področjih naše hoje za Kristusom. Navsezadnje je velika kriza katolištva, ki smo ji dnevno priča v Sloveniji in v mnogih drugih državah, jasen dokaz za to. Ta kriza se v zadnjih letih še stopnjuje – kot primer lahko navedemo, da je še pred petindvajsetimi leti v ljubljansko semenišče letno vstopalo okrog dvajset bogoslovcev, letos pa zgolj štiri. Pri zavzemanju za tradicionalno latinsko mašo nas torej ne vodi nasprotovanje nečemu, ampak vnema za Nekoga! Smo in želimo biti del Kristusovega mističnega telesa s papežem kot Kristusovim zemeljskim namestnikom na čelu. Tradicionalno liturgijo cenimo zaradi njenega kristocentričnega značaja, ki nam je pomagal ter nam pomaga pri poglobitvi razumevanja bistva liturgije in posledično odnosa do Gospoda. 

V prihodnosti želimo nadaljevati z organizacijo mesečne svete maše v Dravljah. Upamo, da nam bo uspelo dosedanje »ad hoc« maše nadomestiti z rednim urnikom, kar bi vneslo več reda in posledično udeležencem olajšalo obisk. Poleg tega seveda še vedno upamo in molimo, da bo prišlo do splošne ureditve glede rednega (vsaj tedenskega) dostopa do tradicionalne liturgije vsaj v ljubljanski nadškofiji. Prav tako želimo, kolikor nam bo čas dopuščal, nadaljevati z objavami na blogu.

K nadaljnjemu sodelovanju na tej poti vabimo tudi vas, dragi bralci. Številni od vas ste nas že bogato podprli z molitvami in darovi. Brez tega vašega prispevka organizacija svetih maš v Dravljah in drugod ne bi bila mogoča. Vabimo vas, da nam priskočite na pomoč tudi pri oblikovanju bloga Ad Dominum. V preteklosti ste nam nekateri že poslali nekatere zapise, ki smo jih nato objavili. Z veseljem bomo objavili avtorske članke ali prevode, ki sledijo osnovnim smernicam delovanja bloga. Tematsko se lahko dotikajo najrazličnejših področij. Ad Dominum ne želi biti le projekt neke zaključene skupine, temveč povezovati vse katoličane, ki hočejo biti zvesti nauku Cerkve in jim je blizu tradicionalna liturgija. 

Naj nas pri tem varuje Brezmadežna!