Razprava, ki se je
razvnela ob papeževi omembi, da bi bilo morda dobro spremeniti besedilo molitve
Očenaš, je ponovno razkrila vso zmedo, ki vlada v katoliškem svetu. V tem
kratkem prispevku se nameravamo posvetiti dvema ločenima vprašanjema. Prvo
zadeva trditev, da naj bi bila sprememba potrebna, ker naj bi bila za slovenski
izraz »in ne vpelji nas v skušnjavo« pravzaprav kriva napaka, ki izhaja iz
latinskega prevoda (»et ne nos inducas in tentationem«) grškega izvirnika Nove
zaveze. Drugo vprašanje pa zadeva sam način spreminjanja starodavnega besedila
molitve.
Tisti, ki trdijo, da latinski
in slovenski prevod temeljita na napačnem prevodu grškega izvirnika (besedila
Nove zaveze so bila originalno napisana v tedaj na Vzhodu splošno razširjeni
poenostavljeni grščini, imenovani tudi »koine«), lahko to trdijo zgolj iz
nevednosti. V grščini se izraz namreč
glasi »καὶ μὴ εἰσενέγκῃς ἠμᾶς είς πειρασμόν«, kar je bilo v latinščino prevedeno
kot »et ne nos inducas in tentationem«. Prevod je popolnoma pravilen. Beseda εἰσενέγκῃς
(»vodi nas« iz nedoločnika εἰσενεγκεῖν (voditi)) je izvirno konjunktiv (glagolski naklon) aorista, oboje pa v slovenščini ne obstaja; »μὴ« je prislov, ki pomeni
»ne«, prav tako kot latinski »ne«. Ko se povezuje s konjunktivom, pomeni »ne
vpelji«, isto kot »ne + konjunktiv« v latinščini, kar skupaj torej pomeni
negativen ukaz oziroma prošnjo/zahtevo. Originalen grški izraz torej pravi »ne
vpelji nas v skušnjavo«, popolnoma enako kot latinski (in slovenski) prevod.
Grški izraz predstavlja
dobeseden prevod aramejskega idioma. Izraz hoče sporočiti oziroma izraziti
prošnjo, »naj ne pademo v skušnjavo«, kot so to razlagali že cerkveni očetje, cerkveni
učitelji in nenazadnje različni katekizmi skozi zgodovino Cerkve. Papež ima
torej prav glede pojasnitve tega, kar prošnja v Očenašu dejansko po smislu
izraža, a to popolnoma jasno med drugim pojasnjuje že Katekizem katoliške
Cerkve (1992). Zakaj bi bilo torej potrebno spreminjati starodavno besedilo
molitve?
Resnega razloga pač ni.
Nihče ne more trditi, da imamo opravka z netočnim prevodom grškega originala,
kar je bil denimo razlog nekaterih naravnost bizarnih sprememb v zadnjem slovenskem
standardnem prevodu Svetega pisma (1996). Prevajalci so se pri tem prevodu celo
odločili za črtanje globoko ukoreninjenega Marijinega odgovora »glej, dekla sem
Gospodova« in ga nadomestili s prozaičnim »glej, Gospodova služabnica sem«. Nič
čudnega ni, da se prevod ni »prijel«, povzročil je samo jezo in zmedo. Podobno
kot pri tedanjih prevajalcih, imamo tudi pri večini sedanjih »reformatorjev« Očenaša
opravka z ljudmi, ki si želijo sprememb predvsem zaradi sprememb samih. Pravih
potreb po spremembi prevoda ni bilo niti pri Svetem pismu niti sedaj pri Očenašu.
Nasprotno, sprememba bi porušila utečen ritem molitve ter v našo liturgijo in
osebno molitev vpeljala dodatno novotarijo. Ritualni značaj maše bi bil še bolj
porušen, še bolj bi se uveljavilo prepričanje, da je priporočljivo s svetimi
besedili »šušmariti« skladno s hipnimi odločitvami in glede na trenutne modne
muhe.
Nekateri ustavni pravniki
pravijo, da bi morali ustavo kot osnovni dokument politične skupnosti vedno
spreminjati s tresočo roko. Koliko bolj to torej velja za spremembe svetih
besedil in molitev! Mar ni naša vera neskončno več od vsake politične
skupnosti? Če kdo misli, da bo lahko s takimi rokohitrskimi spremembami
tekmoval oziroma postal zanimiv za sedanjo potrošniško mentaliteto, se bridko
moti. To je v nedavnem komentarju duhovito izrazil dr. Aleš Maver: »Predvsem pa
danes še veliko bolj kot kadar koli prej velja, da vsak tovrsten “čudež”, naj
se zdi še tako prelomen, traja samo tri dni.«
