Hudič sovraži Tradicijo - beseda eksorcista

»Maša je vedno maša. Da, ampak…Učinkovitost se spreminja: ta je zares neznosna!«

To mi zakriči hudič (na hitro) vsakič, ko prisilim kakega od mojih »pacientov« oziroma prijateljev oditi z mano k sveti maši, prisostvovati sveti daritvi tako, kot je bila stoletja izročana v Rimski katoliški Cerkvi, kakor so jo maševali tisoči svetniki, na tradicionalen način, po misalu svetega Pija V. (nazadnje sv. Janeza XXIII.). Sam se namreč nagibam k popolnoma tradicionalni duhovnosti, sledeč svetemu Izročilu, kar skušam prenesti tudi ostalim. Predvsem trpinčenim, ki se zatekajo k moji molitvi, ker zares opažam večjo učinkovitost.

To je nekaj razlogov:

- Sveta tradicija je osovražena s strani hudiča in vse, kar je tradicionalno (katoliško) in zveni kot tako, skuša on uničiti, ker ruši njegove načrte.

- Sveta tradicija je bogata s simboli in obredi, ki ciljajo na to, da se od hudiča oddaljuje in ga izganja.

- Sveta tradicija hudiča spominja na njegove poraze (pomislimo na besede, ki so ga tolikokrat odgnale, na latinščino, na speve, na molitve, ki so jih molili svetniki); ti spomini se budijo v njegovem spominu in že vnaprej se čuti premaganega. Za njega so kot travme, rane, ki se ponovno odpirajo.

Sam je priznal te stvari in njegovo sovraštvo do svetih reči, do svete tradicionalne latinske maše in do vse tradicionalne liturgije.

Poskusil bom sestaviti krajše poročilo komentarjev hudiča med »večno« sveto mašo:

Takoj ob prihodu v Cerkev … »kako smrdi po mrtvem, po starem, gnusno!«

Introibo ad Altare Dei, ad Deum qui laetificat juventutem meam … »vse kaj drugega kot razveseljuje, postaja mi slabo, gremo stran, pelji me stran, ali pa boš videl neprijetno predstavo!«

Judica me Deus et discerne causam meam de gente non sancta… »Judex ego sum (jaz sem sodnik)… Sodbo sem že sam podal, siten je bil (Bog) in sem se pobral, naslednja sodba je, da je ta (obsedeni) moj in, če me ne neseš takoj ven, boš letel!«

et introibo ad Altare Dei… »spet! Vedno ista pesem;  tako ali tako vas do oltarja ne bom pustil… brez skrbi!«

Confiteor Deo Omnipotenti, Beatae Mariae semper Virgini, Beato Michaeli Archangelo… »ne, ne njih, dovolj«

Misereatur vestri… Indulgentiam … »saj vidiš, kako nizko ste padli, vse drugo kot odpustki in odveze, vse vodim jaz (mislil je na škandale v Cerkvi)«.

Zaradi praktičnosti in pomanjkanja prostora sem navedel zgolj to, a lahko si predstavljate vse ostalo. Neprestano riganje med sveto mašo, želja po pobegu. Pravil je, da so bile pri maši bolhe, klopi in odločna zavrnitev, da bi pokleknil pri svetem obhajilu. Z malo svoje moči in božje pomoči mi je uspelo doseči, da sta pokleknila... Po svetem obhajilu je s srednje močnim glasom kričal: »Dovolj, dal si mi strup, dal si mi morilski strup…«

Vabim vse, predvsem ljudi, ki še niso spoznali klasičnega obreda in se ga ne udeležujejo, naj poizkusijo, saj zares vzbuja grozo Satanu in ker je v tem obredu zajeto vso bogastvo našega Izročila. Dodajam, da resnično ne moremo zapirati oči in ne videti v sprevračanju svetega obreda zlonosne tace hudiča in vsega Pekla, ki uživa, ko gleda maševati Svete Skrivnosti s toliko nemarnostjo in predrznostjo (duhovniki, ki ne nosijo primernih svetih oblačil, se jih celo izogibajo in mašujejo zgolj v štoli, kažejo hrbet Najsvetejšemu in mislijo, da so gospodarji scene tako kakor laiki, ki si prisvajajo oltar z neprimernimi pesmimi in molitvami), ravnodušnostjo (duhovnik in verniki, ki se ne pripravljajo več na sveto mašo), tudi težkimi liturgičnimi zlorabami (sprevračanje liturgije s strani duhovnikov in laikov), bogoskrunstvi (pomislimo na vse, ki prejemajo sveto obhajilo v smrtnem grehu ali prejemajo na roke brez pozornosti in spoštovanja; hudič uživa v gledanju Najsvetejšega v naših umazanih neposvečenih rokah), oskrunitvami (koliki danes z lahkoto kradejo svete hostije za črne maše) in tako naprej.

Kako ne videti ostudnega dela zvitega prevaranta v vsej spačeni liturgiji, začenši z zakramenti: pri krstu po novem obredu je eksorcizem skoraj popolnoma izginil. Izgleda, kakor da se ni več treba očistiti izvirnega greha in posledične moči, ki jo ima hujskač tistega prvega prestopka nad Adamovim rodom. Povsod so se odstranile prošnje svetnikom, blaženim angelom, vsaka omemba hudiča (prej je bil v vseh blagoslovih en del eksorcističen, ki je oddaljeval hudiča v božjem imenu, in en rotilen, s katerim se je prosilo Boga, naj bo gospodar vsake reči in naj pošlje svoje svete angele k varstvu), ne moli se več Leonovih molitev po koncu svete maše.

Med sveto mašo se je pri kesanju odstranilo sveti imeni sv. nadangela Mihaela in sv. Janeza Krstnika, ki ju hudič tako sovraži.

Vrh tega je naš ljubljeni nekdanji sveti oče Benedikt XVI., besno osovražen s strani pekla, skušal počasi prinesti nazaj v Cerkev vso lepoto in moč tega starodavnega in presvetega obreda. Mnogi so ga skušali ovirati tudi od znotraj, najbližji, ki so očitno ujeti v zanke goljufivega Satana, ki širi vsako modo in modernost v imenu svežine; tiste lažne in nezdrave svežine, ki se po kaki majhni evforiji hitro spremeni v breme in težavo, saj ne prihaja od Boga, ki je edini gospodar časa in vsega, kar obstaja. On je edina resnica, ki se ne spreminja, ne mine; vedno stara in vedno nova.

Zaključujem s tem, da se pri sveti maši raduje in ji prisostvuje vso nebo, se svete duše osvobajajo vic, se trese in je poražen ves pekel.

Venite ad me: Satana e il Divino Sacrificio

Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (4.del)

V dosedanjih  prispevkih o značilnostih in aktualnosti komunistične ideologije smo s pomočjo enciklike papeža Pija XI. Divini Redemptoris predstavili nekatere temeljne značilnosti le-te, ki so kljub padcu večine nominalno komunističnih režimov še danes močno prisotni. Še več, videli smo, da so postali sestavni del sodobnega družbenega »mainstreama« ter da pridobivajo vedno večjo vlogo. V zadnjem delu bomo najprej predstavili družbeno sliko kot si jo predstavlja komunizem, nato pa podali še nekaj sklepnih misli. Ponovno bomo misli svetega očeta kratko komentirali.

 

Kaj je družba?

 12. Kaj bi nastalo iz človeške družbe, če bi jo zgradili na taki materialistični podlagi?  Taka družba bi bila kot kolektiv, ki ne bi poznal druge hierarhije kot hierarhije ekonomskega sistema. Zares je danes ekonomizacija čedalje bolj prisotna in prodira v vse pore življenja, čeprav se pogosto skriva pod imeni »svobode«, »enakopravnosti« ipd. Imela bi le en cilj: proizvodnjo raznih dobrin preko kolektivnega dela, da bi lahko dobrine tega sveta uživali v nekakšnem zemeljskem »raju«, kjer bi vsak »dajal po svojih močeh« in »dobival skladno s svojimi potrebami«. Komunizem kolektivu priznava pravico, da posameznika prisili v delo za skupnost brez ozira na njegovo lastno blaginjo; za dosego tega cilja je tudi uporaba nasilja legitimno sredstvo. Današnje stanje vsekakor ni več tako radikalno. Kljub temu pa velja opozoriti, da tudi sedanja deklarirano »liberalna« družba izkazuje vedno močnejši totalitarni refleks. Ta sicer danes ne posega toliko v zunanjo prisilo na področju dela, temveč hoče čedalje bolj kontrolirati in določati dovoljene načine in vsebine mišljenja. »Politična korektnost«, o kateri smo že pisali, je danes tako rekoč obvezna, disidentom pa vedno bolj grozijo tudi fizične in denarne kazni, da prikritih pritiskov niti ne omenjamo. V komunistični državi morala in zakon ne bi bila nič drugega kot derivata obstoječega ekonomskega stanja, po izvoru čisto zemeljska in inherentno nestabilna oz. spremenljiva. To je danes že skorajda splošno sprejeto, pogosto pa se moralo označuje tudi kot osebno preferenco ali sredstvo diskriminacije. Skratka, komunizem želi vzpostaviti novo dobo človeške zgodovine in novo civilizacijo, ki pa sta le rezultat slepih evolucijskih silnic, ki kulminirajo v človeštvu brez Boga.

13. Ko bodo vsi ljudje dosegli kolektivistično mentaliteto v tej utopiji brezrazredne družbe, bo politična država, ki jo komunisti sedaj razumejo le kot sredstvo zatiranja delavstva s strani kapitalistov, izgubila ves smisel svojega obstoja in bo preprosto izginila. A dokler se to ne zgodi, sta država in državno nasilje za komunizem najučinkovitejši sredstvi za dosego njegovega cilja. Izgradnja »novega človeka« čedalje bolj postaja tudi smisel sedanjega šolskega sistema, ki staršem vedno manj dopušča pravico do vzgoje lastnih otrok, na kar smo opozorili že v prejšnjem prispevku. Slepo zaupanje v moč države, ki je pristojna čisto za vse, ter zaupanje v njeno zmožnost za popravo raznoraznih krivic in pomanjkljivosti sta še dve temeljni značilnosti sodobnega političnega konsenza, ki mu bolj ali manj sledijo vse politične stranke.

Kaj lahko porečemo za konec? Vsekakor drži, da je veliko značilnosti in postulatov komunistične ideologije preživelo konec hladne vojne ter se popolnoma zasidralo v družbeno, kulturno in politično življenje Zahoda in Latinske Amerike (v sicer nekoliko manjši meri). Še več, uspeh teh idej in predstav je tako popoln, da te sploh niso več spoznane kot specifično komunistične, temveč so razumljene kot samoumevne oz. »napredne«. Vsekakor pa moramo opozoriti, da je sedanja prevladujoča ideologija kljub vsem podobnostim s klasičnim komunizmom opustila svojo fiksacijo na strogo ekonomske produkcijske odnose ter tako premagala eno izmed glavnih hib klasičnega komunizma, kar jo seveda dela še veliko nevarnejšo. Zato bi jo lahko poimenovali kot »neokomunizem«, »reformni komunizem« ali morda »tržni komunizem«.

Logično vprašanje, ki se sedaj postavlja, je vprašanje alternative ideologiji »reformnega komunizma«. Kajti kljub njegovi navidezni vpetosti v vse pore družbe, njegov uspeh ni neizogiben. Katoličani verjamemo, da imamo ljudje svobodno voljo, s katero se lahko prosto odločamo med dobrim in zlim. A da bi zlo premagali in se mu uspešno uprli, ga moramo najprej poznati, kar je spričo tega, da se zlo danes zelo uspešno skriva pod ideje o »svobodi« in »napredku«, še posebno težko. Temu namenu je, zavedajoč se svoje fragmentarnosti in površnosti, skušalo služiti tudi pričujoče razmišljanje. Nakazovanje nekaterih alternativ, ki po mnenju avtorja teh vrstic temeljijo v družbenem nauku Cerkve ter konservativni (v pravem pomenu besede) politični misli, pa se bomo posvetili v enem izmed naslednjih prispevkov.

Prirejeno po:  http://hocestenim.wordpress.com/artikelserien/

Vrnite nam Elizabeto!

Mineva teden dni, kar je na rednem pregledu ultrazvok pokazal, da srce našega otroka ne utripa več. Moje je pa začelo pospešeno biti, čeprav se je vanj zaril velik nož. Boli. Bolelo je v torek, ko je drugo zdravniško mnenje to potrdilo in sva z možem od zdravnika slišala ‘tolažbo’, da se ni kaj za sekirat, saj imava doma štiri zdrave sinove. Ko je mož zaprosil, da bi nam izročili otroka za krščanski pokop, sva bila deležna začudenja z argumentom, da je vprašanje, ali bomo po porodu od otroka zaradi njegove majhnosti sploh kaj dobili. Še bolj je bolelo v četrtek, ko so mi v ptujski porodnišnici ob 9. uri zjutraj sprožili porod. Med močnimi popadki je v sobo prišel zdravnik s pravilnikom, po katerem je po naši zakonodaji otrok v moji maternici zgolj biološki material. Brez moževe prisotnosti bi se čutila popolnoma zapuščeno, saj osebje razen s prinašanjem tablet za krepitev krčenja maternice in z vprašanji, ali kaj krvavim, v dogajanje ni bilo vključeno. 10. julija ob 17. uri je po osmih urah trpljenja prišel na svet otrok, ki bi po moji oceni lahko zapolnil moji dlani. Nisem utegnila preveriti, ker ga je sestra skupaj z ostalimi tkivi takoj odnesla stran. Mož je šel za njo in se vrnil z novico, da imamo punčko. Jok in sklep, da bi jo tudi jaz rada videla. Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejenimi za prvi objem in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta. Pokrižala sem jo, še poljubiti in dotakniti se je nisem upala, te krhke lepote. Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili. Ob prisotnosti zastopnika pacientovih pravic smo se dogovorili za prenos na UKC Maribor, kjer Elizabeta čaka na obdukcijo. Danes, v ponedeljek, je moja bolečina še večja. Moja lepa hčerka leži v Bogve kakšnem hladilniku in grozi ji, da jo bodo vrgli med biološki odpad. Vse v meni se upira temu, kajti jaz sem jo v bolnišnico prinesla v trebuhu in jo cel dan rojevala, sedaj pa mi Republika Slovenija ne dovoli, da bi jo z možem pokopala v družinski grob. Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala.

Upanje nam sicer vliva nedavna, junijska sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki nakazuje, da tozadevna zakonodaja, kot jo imamo v Sloveniji, krši 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja (Marić v. Croatia, no. 50132/12, § 66, ECHR 2014-I).

Če lahko, prosim pomagajte.

Tadeja in Ivo Kerže

Pripis: Objavljeno pričevanje zakoncev Kerže je bilo prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si. Povezava(klik)

Odziv dveh bralk na 24kul.si(klik)

Odziv Lojzeta Peterleta na Facebooku(klik)

Diakonsko posvečenje v kartuziji Pleterje

Accipe potestatem legendi Evangelium in Ecclesia Dei, tam pro vivis, quam pro defunctis: In nomine Domini. Amen. ¹

V teh dneh se Cerkev na Slovenskem ne raduje le novomašnikov, v sveto duhovništvo posvečenih na slovesni praznik prvakov apostolov svetega Petra in Pavla, temveč tudi novega diakona kartuzijana br. Mihaela Marije Mamića. Dan za dnem v edini slovenski kartuziji, kartuziji Pleterje, v tihoti in skritosti svoje življenje daruje za zveličanje sveta in odrešenje vsega človeštva. V to častito diakonsko službo ga je na praznik Presvetega srca Marijinega, v soboto, 28. junija 2014, posvetil nj. eksc. msgr. Andrej Glavan, novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije.

Dragemu bratu v Kristusu Mihaelu Mariji želimo na poti do oltarja obilo božjega blagoslova in priprošnje Božje Matere Marije, pri čemer zagotavljamo tudi svoje molitve.

Primarni vir: Škofija Novo mesto  

¹ Posvetilne besede, ki jih škof polaga na srce novemu diakonu, ko skupaj z njim drži Evangelarij  - Pontificale Romanum [jussu editum a Benedicto XIV et Leone XIII recognitum et castigatum; 1895] – De Ordinatione Diaconi → Prevod:  Sprejmi moč (poslanstvo) branja (oznanjevanja) evangelija v Cerkvi božji, tako za žive kot  tudi za rajne: v Gospodovem imenu. Amen.