nedelja, 26. julij 2020

Ars Celebrandi, sedmič

Na Poljskem so se letos že sedmič odvile delavnice Ars Celebrandi. V baziliki Gospe Lichenske v mestu Stary Lichen se je zaradi omejitev zbralo lahko le 150 udeležencev. V večdnevnem programu, od 9. do 16. julija, so se duhovniki, ministranti in pevci izpopolnjevali na različnih področjih. Delavnice so zajemale učenje bogoslužja v vseh stopnjah zunanje slovesnosti, strežbe ter petja gregorijanskega petja in ljudskih pesmi. Zaradi vse večjega povpraševanja po podeljevanju zakramentov in zakramentalov v tradicionalni obliki so letos prvič vključili tudi te.

Msgr. Wieslaw Mering, ordinarij škofije je vsem poslal blagoslov in izrazil svojo radost, da se delavnice spet odvijajo v njihovi škofiji. Glavni organizator, združenje Una Voce Polonia, že od prvega leta uživa vso podporo škofa.

Oče Pawel Korupka, kaplan delavnic, je dejal, da mu je v posebno veselje to, da se je letos kar deset duhovnikov naučilo maševati od osnov dalje in da so v okviru srečanja vsi tudi prvič javno darovali sveto mašo v starodavni obliki. Dejal je še, da njihovo delo temelji, kakor je to opisano v enem od videnj sv. Janeza Boska, na dveh stebrih, Mariji in Evharistiji. Izpostavil je misel, da udeleženci gledajo na Kristusa, skritega pod podobo kruha in na podobo Blažene Device, ki jo častijo v Lichenu in v Čenstohovi.

Udeleženci so sodelovali tudi pri skupni molitvi brevirja, adoraciji, evharistični procesiji ter tradicionalni sobotni marijanski procesiji z ostalimi romarji. Poseben dogodek pa je bil slovesni rekvijem za vse umrle v bitki pri Grunwaldu, ob 610. obletnici tega dogodka.








Zbirko slik lahko najdete na njihovi FB strani.

Vir: Rorate Caeli

torek, 21. julij 2020

Knjižno priporočilo: Sam Guzman – Si upaš biti gospod?

V slovenskem prevodu je pri založbi Družina izšla knjiga, ki govori o tem, kako živeti pristno katoliško možatost. Namenjena je predvsem fantom in mladim možem, ki bodo v njej našli dostopen zaklad zbranih smernic, pomembnih misli ter nasvetov.

Avtorju je uspelo ustvariti knjigo, ki je zelo berljiva, kljub temu, da obravnava številne pomembne teme, o katerih se pri nas veliko premalo sliši, saj nam drugi možje ne morejo dati, česar nimajo. V njej lahko najdemo poglavja, ki govorijo npr. o pristnosti, obrazih možatosti, očetovstvu, avtoriteti, zakonu, svetništvu, molitvi, čistosti in seveda izročilu.

Knjige ne bi priporočil, če bi ne vedel, da avtor tudi živi kar »pridiga«. Sam je pred časom namreč javno objavil, da se je z družino preselil v bližino tradicionalnega benediktinskega samostana Naše gospe Oznanjenja pri Clear Creeku v Oklahomi, ki je bil ustanovljen leta 1999. Leta 2003 je skupnost sestavljalo 22 mož, danes jih je čez 50.

V času, ko ob različnih priložnosti ne vemo, kaj bi podarili moškim, ki »imajo že vse«, bi jo priporočil kot odlično darilo, ki bo razveselilo, predvsem pa koristilo bralcu. Branje je primerno tako za dijake višjih letnikov, študente pa tudi može, ki so že šli mimo štiridesetih. Velja poizkusiti, saj je še slavni arški župnik dejal, da »spreobrnjene mora priti po možeh«.




Možnost naročila: Druzina.si

torek, 14. julij 2020

Pridiga: VI. nedelja po binkoštih, 12. 7. 2020

Ob današnjem evangeljskem odlomku mi prihaja na misel izrek bavarskega filozofa, Ludwiga Feuerbacha, ki je dejal, da je človek to, kar jé. Sicer nič novega, saj je že sv. Avguštin govoril v tej smeri, pa bi bil boljši naslov od ateističnega in materialističnega bavarskega filozofa, a je vendarle slednji izrekel nekaj resničnega – da je pomembno to, kar jemo. Vprašanje torej, kaj predstavlja našo hrano – je to samo nekaj, kar bi zapolnilo naš želodec, ali pa je ta hrana bolj kvalitetna in je res »nadnaravna«, kakor tisti kruh, za katerega prosimo vsakokrat v molitvi očenaš. Gre namreč, če pogledamo izvirnik, za nadnaravni kruh, kar govori tudi slovanski prevod očenaša.

Prav je namreč, da se malo sklicujemo na slovanska apostola Cirila in Metoda, da bi se ozrli še na današnja junaka, ki sta še toliko bolj očeta naše vere na teh prostorih, to pa sta sv. Mohor in Fortunat, oglejska mučenca. Žal so bili ti naši očetje vere (ob njiju še drugi svetniki naših prostorov) kar malo pahnjeni na stranski tir, a je prav, da se ju vsaj spomnimo, če smo ju v svoji nerodnosti izpustili iz glave pri pripravi tega bogoslužja. Praviloma bi namreč morali obhajati slovesnost očetoma oglejske Cerkve, kamor je krščanstvo prinesel sveti evangelist Marko iz Aleksandrije. Kasneje se je nekaj premaknilo v Benetke, nekaj pa je vendarle ostalo še drugod, zlasti v videmski in goriški nadškofiji. Ko je zarezala meja, se je žal na oglejske svetnike pozabilo, četudi smo krščanstvo dobili v ogromni meri prav od tam, z oglejskega sedeža.

Zelo zgovoren je evangeljski stavek učencev Gospodu: Kako bi jih mogli nasititi s kruhom v tej puščavi? Evangeljski odlomek je prav iz Markovega evangelija, in sicer gre za osmo poglavje. Puščava je bila tedaj, ko sta živela in delovala sv. Mohor in Fortunat, puščava je tudi dandanes, v tem času. Takrat poganstvo, danes novo poganstvo. Kako torej nahraniti ljudi v tej puščavi? V tej duhovni pustoti?

Oni dan sem poslušal voditelja projekta »Mass of the Ages«, Camerona O'Hearna, ki je navajal okrožnico sv. Papeža Pavla VI. 'Mysterium Fidei'. Ta papež je v tej okrožnici, kakor je razvidno že iz naslova, govoril o presveti evharistiji. Pomembno pa je, kako je poudaril način oznanjevanja te skrivnosti. Bolj kot vse oznanjevalne napore namreč poudarja zgled. Pravi, da morajo ljudje evharistično skrivnost oz. pobožnost, vero predvsem videti. To je vselej veljalo pri mučencih, katerih označba pravzaprav pomeni »pričevalci«. Oni so svojo vero izpričali, ljudje so to vero videli. O'Hearn je prišel do tradicionalne svete maše prek pobožnosti, vnete pobožnosti do presvete Evharistije, do evharističnega Jezusa samega. Pravi, da ga je predvsem motilo to, da se te pobožnosti in tega spoštovanja več ni videlo. Videlo se je in se še vidi marsikaj drugega. Skuša se ljudem oznaniti evangelij na razno-razne načine. Iznajdljivost, fantazija in karkoli je še takega res ne poznajo več meja. Če vzamemo besede nekdanjega papeža Benedikta XVI. pa je prišlo do meje dopustnega. Lahko rečemo, da je bil, kakor je v njegovi navadi, v besedah precej prizanesljiv, a naj bo. Nočemo biti kakorkoli »žleht«, ko opozarjamo na karkoli. Kot vidim, se skoraj vedno dela v neki dobri veri, kakor je tudi vprašanje okolja in miselnosti, v kateri je nekdo zrastel, kar velja seveda tudi za nas duhovnike, kakor je opozoril na duhovnih vajah kardinal Sarah.

Ne gre torej za to, da si vprašanja učencev iz evangelija, kako ljudi v tej puščavi nahranili duhovniki in drugi kristjani ne bi zastavljali. Težava nastane pri iskanju odgovora na to vprašanje. Lahko bi še na dolgo razpredali, a gre na koncu vendarle samo za odločanje med naravnim in nadnaravnim kruhom. Saj lahko rečemo, da je to vsakdanji kruh, vendar je vprašanje, kaj ljudje pojmujejo kot ta »vsakdanji kruh«. Lahko se čim bolj prilagajamo svetu in tudi v Cerkvi skušamo dajati ljudem nadnaravni kruh na, če dovolite, vsakdanji način – pa da ne bo pomote, tu ne mislim v prvi vrsti le na način prejemanja svetega obhajila, ampak širše! Lahko pa k stvari pristopimo drugače, pa to poskušamo delati, v enem in drugem obredu, drugače od sveta okrog nas. Tudi hitra hrana je hrana, pa se ne gre čuditi, pred katero restavracijo je po »koronskem« zaprtju bila dolga kolona, ni pa nujno, da je to tudi zdrava in res dobra hrana. Gotovo bi vsi starši otrokom dajali v hrano samo čips, smoki, sladkarije in podobno, pa vemo, da temu ne sme biti tako, če otrokom hočemo dobro. Zato ne trdimo, da je v tej puščavi edina zares potrebna hrana tista nadnaravna, kar je tako ali tako res. Trdimo in opozarjamo, da je potrebno tudi videti, da ne gre za navadno, ampak za nadnaravno hrano. To še posebej zatrjujemo v času, ko ljudje ne želijo več poklekniti pred Bogom in drugimi svetinjami, tudi narodnimi, ampak pred tistimi novimi, ki jih časi in mode po medijih prinašajo. 

ponedeljek, 29. junij 2020

Mass of the Ages - dokumentarec

Skupina Američanov se je odločila, da bo skušala ustvariti sodoben, kakovosten in poučen dokumentarec o Tradiciji in tradicionalni latinski sveti maši.

Finančna sredstva skušajo zagotoviti z množičnim financiranjem preko znanega portala Kickstarter.

Vabimo vas, da jih podprete!




Mass of the Ages - How Tradition Will Restore the Church

torek, 23. junij 2020

Obred posvetitve družin presv. Srcu Jezusovemu

PRIPRAVA

Posvetitev hoče doseči cilj, da Kristus zavlada v naših družinah s svojimi božjimi zapovedmi in zveličavnimi nauki. Družina si v ta namen omisli kip ali podobo presv. Srca Jezusovega. Oče mora trdno skleniti, da to ne bo muha enodnevnica, da želi družino voditi v skladu s to posvetitvijo. V dnevno družinsko molitev se doda molitev, ki bo izpričevala to posvetitev. Primerna je npr. Posvetitev Kristusu Kralju. Datum posvetitve se zabeleži na hrbet slike ali podnožje kipa, da se bo ob vsaki obletnici posvetitev v družinskem krogu obnovilo.

Za posvetilni dan se lahko izbere poseben dan. To je lahko praznik Srca Jezusovega, prvi petek, novo leto, godovni dan katerega izmed članov družine ali kako drugo priložnost. Kolikor je mogoče, naj se uredi, da ta dan vsi prejmejo svete zakramente spovedi in obhajila.

Podobo se okrasi z rožami in svečami. Kolikor ni mogoče, da družina za posvetitev uredi prisotnost duhovnika, jo vodi hišni gospodar.

OBRED POSVETITVE

Najslovesnejše se posvetitev izvrši tako: Duhovnik v talarju, roketu in z belo štolo blagoslovi kip ali podobo Srca Jezusovega in jo pokropi. Nadalje se zmoli Očenaš, Zdrava Marija in Vera, da družina pokaže, da je polna vere v Jezusa.

Duhovnik na kratko spregovori družini nekaj spodbudnih besed ali prebere po predlogi.

Sledi posvetilna molitev.

O presveto Srce Jezusovo, ti si blaženi Marjeti Mariji razodelo svojo željo, da hočeš vladati v krščanskih družinah. Glej, po tvoji volji smo danes tukaj, da očitno spoznamo tvoje neomejeno gospodstvo nad našo družino. Živeti hočemo odslej tvoje življenje; hočemo, da cveto v naši družini tiste čednosti, ki si jim mir obljubil že tukaj na zemlji; duha tega sveta, ki si nad njim izrekel prekletstvo, hočemo daleč proč od sebe pregnati. Ti vladaj v naši pameti s preprostostjo vere, v našem srcu z ljubeznijo, v kateri naj gori za tebe brez pridržka in katere plamen hočemo živ ohraniti s pogostim prejemanjem svetega obhajila. Ponižaj se, o božje Srce do nas in vodi nas, kolikorkrat se zberemo; blagoslovi naša duhovna in časna podjetja; raztresi naše skrbi; posveti naše radosti in lajšaj naše trpljenje. Ako bi padel eden ali drugi izmed nas v toliko nesrečo, da bi tebe razžalil, tedaj pa ga spomni na to, da si ti o božje Srce, do skesanega grešnika polno dobrote in usmiljenja. In ko udari ura ločitve in smrt prinese žalost v našo družino, se hočemo vsi, kakor umirajoči tako ostali, tvojim večnim sklepom podvreči. Tolažiti se hočemo z mislijo, da pride dan, ko bo vsa naša družina, združena v nebesih, mogla vekomaj hvaliti tvoje veličastvo, tvoje dobrote.

Brezmadežno Srce Marijino in prečastitljivi očak, sv. Jožef, naj ti darujeta to posvetitev in naj nas na njo spominjata vse dni našega življenja.

Živi Srce Jezusa, našega Kralja in našega Očeta! (Amen.)

Na to posvetitev je vezan popoln odpustek ob prejetju zakramentov prvikrat in na dan ponovitve vsako leto. Pij X., 19. 5. 1908.

Nato se postavi oziroma obesi kip ali podobo presvetega Srca na določeno častno mesto in se molijo Litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu in Posvetitev Kristusu Kralju (Dobri Jezus,...).

Temu sledi Molitev po posvetitvi:

Hvala in slava božjemu Srcu, čigar usmiljenje se nam je razodelo v toliki meri. Izmed tisočih je presveto Srce izvolilo nas, da sprejmemo dediščino njegove ljubezni. Naše stanovanje je postalo kraj sprave za nehvaležnost toliko ljudi. O božje Srce Jezusovo, nismo zaslužni sreče, da te smemo pozdravljati kot gospoda in varuha družine. Z največjim spoštovanjem te molimo in zahvaljujemo, da bivaš v naši sredi in sočutiš z nami vse bridkosti in težave, vse radosti in zoprnosti. Nismo vredni, da si prišel k nam. Vendar ostani pri nas, o Gospod in stori, da bomo vsi goreči častilci tvojega božjega Srca. Tebi se izročimo s popolnim zaupanjem, o božji Zveličar in te prosimo: blagoslovi vsa naša dela in vse naše zadeve. Naj ti bo ta hiša tako mila in draga kot ti je bila hiša v Betaniji, v katero si tako rad zahajal. Priporočimo ti vse naše zadeve in te prosimo tolažbe in moči v trpljenju in skušnjavah. Prav posebno še ti priporočamo one duše, ki so se že ločile iz naše sredine. Ostani pri nas, o Gospod, in bodi naša pomoč v viharjih življenja. Odvrni od nas noč nevere in prepira. Daj, da ti služimo z delavnim, čistim in ljubeznipolnim življenjem.

Hvaljeno, ljubljeno, moljeno in slavljeno bodi v tej hiši sedaj in vsaki čas! Amen.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! (trikrat)

Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
Sveti Jožef, prosi za nas!
Blažena Marjeta Marija, prosi za nas!

Spomnimo se tudi drugih rajnih ter molimo zanje Očenaš in Zdrava Marija.

Slovesnost se lahko zaključi s kako pesmijo v čast Srcu Jezusovemu.

Knjižica v pomoč: Posvetitev družin




 

torek, 16. junij 2020

TLM Ljubljana: Druga nedelja po binkoštih, 14. 6. 2020


Slovesni vstop v cerkev

Kropljenje ljudstva pred sveto mašo

Pridiga

Vera

Med petjem Vere - mašnik in strežniki pri sediliji

Kajenje med darovanjem

Kajenje ljudstva

Sanctus - mašnik, obredar, dva strežnika, kadilničar, štirje svečarji

Ite, Missa est

sreda, 03. junij 2020

Posvetitev družin presvetemu Srcu Jezusovemu

 

Zgodovinski okvir

 

Leon XIII. je že leta 1880 v svoji okrožnici Arcanum Divinae Sapientie napovedal nesreče, ki bodo zadele svet zaradi vedno večjega moralnega propadanja družin. Za njim je sv. Pij X. močno nastopil proti modernizmu in modernistih, skušal otroke in družine opremiti za boj ter urediti razmere v Cerkvi. Benedikt XV. je spet pozval vse družine po svetu, naj se slovesno izročijo presvetemu Srcu Jezusovemu in si ga izberejo za svojega Kralja. Bl. Pij XI., ki je izdal slavno okrožnico o krščanski vzgoji mladine, je prav tako priporočal posvetitev družin in si od nje obetal obilnih sadov. Ugotovimo lahko, da zanimanje za družino, za njeno ozdravljenje in obnovitev, ni samo vprašanje današnjega časa. Vsekakor pa je danes zanimanje za družino še toliko potrebnejše, danes, ko na vseh straneh opažamo toliko propadlih družin. Še pomembnejše pa je zavedanje, kako zelo je takšna skrb potrebna vsem, ki kljub veri in dobri volji, predvsem zaradi klavrnega stanja v svojih izvornih družinah, vstopajo na to težko pot slabo pripravljeni.

Oče Mateo Crawley-Boevey


Mlad duhovnik, bolan in izmučen, je klečal v kapeli prikazovanj v Paray-le-Monialu v Franciji. Pisalo se je leto 1907, dogodek je sam opisal takole: »Molil sem, nenadoma sem v sebi čutil nenavaden šok. Zadel me je udarec milosti, zelo močan, a neskončno nežen. Ko sem vstal, sem bil popolnoma ozdravljen. Potem sem, klečeč v svetišču, utopljen v dejanje zahvale, razumel, kaj naš Gospod želi od mene. Še isti večer sem skoval načrt za osvojitev sveta, dom za domom, družino za družino, iz ljubezni do Srca Jezusovega.«

Rodil se je leta 1875 v mestu Arequipa v Peruju kot sin angleškega protestanta in pobožne španske matere. Pri sedmih letih so se preselili v Čile. Pri desetih letih se je začel šolati pri duhovnikih iz reda presvetih Src Jezusa in Marije ter pri petnajstih s pisnim dovoljenjem staršev še sam vstopil v ta red. Slovesne zaobljube je izrekel leta 1892, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1898.

Ko je deloval kot tajnik svojega redovnega predstojnika, je v arhivu našel sliko Srca Jezusovega, ki jo je dal izdelati slavni predsednik Garcia Moreno in pod katero je bila njegova država posvečena. Sliko je lahko obdržal. Leta 1906 je bilo mesto Valparaiso uničeno v potresu. Oče Matej se je posvečal pomoči potrebnim in v tem toliko zbolel, da so mu zdravniki predpisali letno prepoved težkega dela, zato se je predstojnik odločil, da ga pošlje v Evropo. To potovanje mu je popolnoma spremenilo življenje.

Junija 1907 je imel čast, da ga je zasebno sprejel sv. Pij X., ko mu je razodel svoj pogumen načrt in prosil dovoljenja, da bi smel osvojiti svet za presveto Srce s pomočjo posvečenja družin. Po pozornem poslušanju je sveti papež odgovoril: »Ne, moj otrok, zapovedujem ti, razumeš? Ne samo, da ti dovolim, zapovedujem ti, da daš svoje življenje za to delo odrešenja. To je čudovito delo, posveti mu vse svoje življenje.«

Vrnil se je v Čile in oktobra 1908 v hiši ugledne dobrotnice izvedel »ustoličenje Svetega Srca« z Morenovo sliko. Naslednja leta se je posvetitev družin širila po različnih državah. Leta 1911 jo je izvršilo že okrog 120.000 družin. Te družine so se odlikovale po močnem duhu vere, molitve in apostolske gorečnosti.

Eden od sadov te pobožnosti je bilo spreobrnjenje admirala Lattorreja, narodnega junaka, ki je zmagal v pomorski bitki proti Peruju. Oče Matej se je z njim spoznal in pričela sta se družiti, čeprav je bil ta do vere brezbrižen. Nekega dne je prišel v njegovo hišo in dejal: »Admiral, danes sem vam prišel dati odvezo.« Admiral mu je odvrnil: »Torej, to je vojna napoved v imenu nebes.« Oče Matej se je nasmehnil in dejal: »Da, admiral, v imenu nebes.« Nato se je obrnil proti sliki Srca Jezusovega in nadaljeval: »Glejte to sliko, ustoličeno v vašem domu. On je vaš in moj Kralj, vrhovni Zakonodajalec mogočnih in šibkih, admiralov in mornarjev. On je Kralj vaše žene; vsi, ki živijo v tej hiši, ga na kolenih častijo, živijo svojo vero, poslušajo Njegove zapovedi. Vsi, razen vas. V imenu Presvetega Srca, ki vas ljubi in ki me je poslalo sem, da vam ponudim Njegovo usmiljenje, predajte se Njegovemu Srcu.« Latorre, ki se je med tem prenehal smejati, je prosil za nekaj trenutkov, da bi razmislil. Oče je odvrnil: »In če bo smrt prišla nocoj, ji boste rekli, naj pride malo kasneje, ker potrebujete še malo časa za premislek? Sedaj pa na vaša vrata ne trka smrt, ampak Življenje, sam Jezus.« Admiral je pokleknil in se spovedal svojih grehov. Leto kasneje mu je oče Matej pomagal, da se je dobro pripravil na svojo smrt.

Leta 1914 je oče Matej spet šel v Evropo, kjer je pridigal in ustanavljal tajništva. Širile so se dejavnosti, a tudi težave. Nekateri škofje so nasprotovali izrazu »ustoličenje«, saj so mislili, da je nasproten običajem in brez potrebnega dovoljenja. 6. aprila 1915 je očeta Mateja sprejel Benedikt XV., ki mu je že 27. aprila napisal pismo podpore in odobravanja. V tem pismu je opredelil ustoličenje kot »namestitev podobe Presvetega Srca, kakor na prestolu, na mestu najvišje časti v hiši, tako da naš Gospod Jezus Kristus vidno kraljuje v katoliških domovih«.

Odobrena s strani Cerkve in potrjena po čudežno hitrem širjenju, je bila pobuda za posvetitev družin pospremljena tudi s križi. Vedno na poti, je moral oče Matej pridigati v različnih jezikih in v različnih deželah. Poleg tega je zbolel za protinom (putiko). V Franciji so ga celo označili za agitatorja in mu odvzeli potni list do leta 1919. Leta 1935 se je odpravil na Vzhod, kjer je tudi izvedel za smrt svoje matere. Tam je prepotoval veliko dežel in še posebej pridigal duhovnikom ter redovnikom, organiziral duhovne vaje in konference. Vse je pozival, da bi postali apostoli Presvetega Srca.

Zadnja leta očeta Mateja so bila prava kalvarija. Onemogočen zaradi bolezni, se je popolnoma predal v Gospodove roke. »Modro je umreti pred smrtjo,« je napisal. »To je pokora, ki jo rabim. Dobro je zame, da sem bil preskušan (Ps 118 (119),71).« Rekel je: »Ko ne bom več sposoben pridigati, bom pisal. Ko ne bom več sposoben pisati, bom molil. Ko ne bom več sposoben moliti, lahko še vedno ljubim v trpljenju in trpim v ljubezni.«

Februarja 1956 se je vrnil v Valparaiso, zibelko svojega poklica. Imel je levkemijo in zaradi gangrene je bil prisiljen k amputaciji noge. V jutru 4. maja leta 1960 se je arterija amputirane noge pretrgala. Podlegel je krvavitvi. Po prejemu poslednjih zakramentov je mirno zaspal v Gospodu.

 

V Sloveniji


Pri nas se je slovesna posvetitev družin presvetemu Srcu Jezusovemu začela širiti že leta 1915, in sicer zatem, ko je papež Benedikt XV. to priporočil. Zanjo so se zavzeli škofje, duhovniki in katoliški tisk. Leta 1925 so Glasnik presvetega Srca Jezusovega prevzeli jezuiti pri svetem Jožefu v Ljubljani, kjer je bilo ustanovljeno osrednje tajništvo posvečenja družin. Podružnici sta bili v Gorici (Italija) in v Lemontu (ZDA). Tajništvo je začelo izdajati gradivo za posvetitev in zbirati podatke o posvečenih družinah.

Maja 1925 je bilo posvečenih družin že čez tisoč, julija še tisoč, septembra tri tisoč, novembra pet tisoč in tako se je posvetitev vedno bolj širila. Do cvetne nedelje leta 1926 je bilo zbranih že 11.365 družin, ki so bile po zgledu drugih narodov vpisane v prvo slovensko Zlato knjigo. Knjiga je bila umetniško delo profesorja Plečnika. Med velikonočnimi prazniki je bila razstavljena v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, zatem pa jo je lavantinski škof dr. Andrej Karlin s slovenskimi romarji odnesel v svetišče presvetega Srca v Paray-Le-Monialu.

Posvetitve so se nadaljevale in širile tudi na večja občestva. Tako so se posvečevale vasi, šole, župnije, zavodi, društva in celo škofije. V dveh letih se je nabralo 10.350 novih posvečenih družin. Sestavljena je bila druga slovenska Zlata knjiga. To so v Francijo odnesli  romarji leta 1928. Takrat so s seboj nesli tudi slovensko narodno zastavo z zlatim napisom, z znakom Srca Jezusovega in s slovenskim grbom. Oboje je v Franciji izročil tedanji urednik Glasnika, p. Janez Zore SJ.

Posvetitve so se širile tudi kasneje, do leta 1933 se je nabralo še 4132 družin, ki so bile vpisane v tretjo Zlato knjigo. To je slovesno pridružil prvima dvema ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. V naslednjih letih je bilo posvečenih še veliko družin in ocenjuje se, da je bila približno petina slovenskega naroda deležna te posvetitve. Slovenski narod kot celota se je posvetil presvetemu Srcu Jezusovemu na 5. katoliškem shodu v Ljubljani leta 1926 pod vodstvom škofa dr. Antona Bonaventura Jegliča, lavantinska škofija pa še posebej ob evharističnem kongresu v Mariboru leta 1934. Tako smo se takrat imeli Slovenci tudi za narod Srca Jezusovega.

To častitljivo delo se je uradno nehalo v atentatih, na moriščih in v rovih, ko so mnogi Slovenci svojo posvetitev Srcu Jezusovemu zapečatili s svojo nedolžno krvjo.

 

Bistvo posvetitve

 

Posvetitev presvetemu Srcu je velik dar božje milosti. Ne posvečujoče, ampak dejanske. Ta milost nam pomaga opravljati dobra dela, jih začenjati, nadaljevati in izvrševati. Kristus hoče kraljevati, hoče biti naš kralj. Njegovo kraljestvo je trojno. Prvo je vidno, katoliška Cerkev, drugo nevidno, nebesa, tretje pa je v naših srcih in naših dušah. Ko torej govorimo o posvetitvi presvetemu Srcu Jezusovemu, mislimo na to, kako lepo je živeti in umirati pod žezlom kraljevega Srca Jezusovega.

 

Bi želeli sodelovati?

Več v prihodnjem članku.


četrtek, 28. maj 2020

Je obhajilo na roko pravica vernika?

Kanonist p. Francesco M. Budani FI je leta 2013 za italijanski katoliški spletni portal Riscossa Cristiana objavil preprosto razlago pravnega statusa obhajila na usta in obhajila na roke. Zaradi ponovne aktualnosti teme, predvsem pa zmede, ki glede nje vlada, ga prirejenega za slovensko bralstvo dajemo na razpolago vsem zainteresiranim.

25. marca 2004 je Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov izdala navodilo Redemptionis Sacramentum o nekaterih rečeh, ki jih je treba upoštevati in o nekaterih, ki se jim je treba izogniti pri obhajanju presvete evharistije.

Njena vzvišena normativna vrednost se kaže s precejšnjo jasnostjo v splošnem tonu dokumenta in je pojasnjen v sklepnih besedah: »To Navodilo, ki ga je po naročilu papeža Janeza Pavla II. pripravila Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v sodelovanju s Kongregacijo za verski nauk, je papež 19. marca 2004, na praznik sv. Jožefa, potrdil in naročil njegovo objavo ter takojšnjo veljavnost za vse, ki jim je namenjena.«

Očitno je bila skrb sv. Janeza Pavla II., ki je ukazal izdajo dokumenta korekcija ne povsem sprejemljivih praks, kakor tudi zajezitev pravih, pravcatih zlorab presvete Evharistije, in sicer tako, da se razloži pravilne načine ravnanja v povezavi z Njo. Gre za zelo bogato navodilo, ki ga velja v celoti preučiti in preštudirati, vendar bi se na tem mestu to ne skladalo z nameni pišočega. Zato se bomo na kratko ustavili predvsem pri dveh točkah, pri obhajilu na roko in pri purificiranju svetih posod.

Navodilo glede obhajila na roko trdi naslednje:

[92.] Čeprav ima vsak vernik po svoji izbiri vedno pravico prejeti sveto obhajilo na jezik (prim. RM 161), sme obhajanec v krajih, kjer je škofovska konferenca z odobritvijo apostolskega sedeža to dovolila, prejeti sveto obhajilo na roko. Posebno je treba paziti, da obhajanec takoj in pred duhovnikom zaužije sveto hostijo, tako da se nihče ne oddalji, noseč v roki evharistični kruh. Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.

Takoj zatem pa dodaja:

[93.] Obvezno je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali kak drobec padel na tla (RM 118).

Iz navedenega v dveh soslednjih točkah (92. in 93.) kaže, da smemo z določeno gotovostjo trditi, da: - Obstaja pravica vernika, da prejme obhajilo na usta.

Obstaja dovoljenje da ga prejme na roko. Gre torej za neko dopuščeno možnost, za neko milost (v pravnem smislu), ki pa je po svoji naravi še daleč od tega, da bi predstavljala pravico in ki se jo more, kot tako, omejiti ali celo odreči, kar lahko stori za to zadolžena avtoriteta, brez nobenega vpliva na zmanjšanje pravičnosti. Dokument v dokaz temu namreč takoj narekuje neke omejitve, kot na primer tisto, da je potrebno posebno paziti, da obhajanec takoj zaužije sveto hostijo pred delivcem.

Poleg tega pa je ta dopustitev, dana vernikom, podvržena v končni meri presoji duhovnika, ki deli najsvetejši zakrament. Dokument namreč dodaja, da: »Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.«

Na tej točki bi se veljalo vprašati, kaj dokument misli z izrazom »nevarnost skrunitve«. Če gremo k samemu pomenu besed, nam slovar Treccani o skrunitvi podaja dve skladni definiciji, ki se nanašata na primer:

1. Dejanje, s katerim se ogrozi ali rani ali se izniči svetost neke reči, kraja, osebe: čistost svetišča, oltarjev, svete podobe; čistost vestalke. 2. V širšem in figurativnem smislu, pomanjkanje spoštljivosti do tistega, ki ali kar zahteva spoštovanje, čast.

Vrnimo se sedaj k temu, kar trdi navodilo. Takoj zatem, ko opozarja, naj se svetega obhajila ne deli na roko v primeru nevarnosti skrunitve, pravi, da je potrebno uporabiti pateno (obhajilni krožniček), da bi se izognili temu, da sveta hostija ali kak njen drobec padel. Ko sedaj imamo ustrezni pomen besede skrunitev, ki je zgoraj naveden, opozarjamo, da zapovedovalni ton opozorila v št. 93, kakor tudi mesto, kjer je navedeno, daje razumeti, da če se ne poskrbi, da hostija ali kak njen drobec ne bi padel, bi to lahko v določenih okoliščinah bila skrunitev. Bi ne bila torej malomarnost, ali tudi preprosta brezbrižnost glede usode malih drobcev kakor omalovažitev same njihove svetosti? Stari ljudski rek namreč pravi, brezbrižnost je največje zaničevanje. Mar to ne bi bilo pomanjkanje spoštljivosti do Jezusa, ki je resnično navzoč tudi v najmanjšem drobcu?

Onkraj posebnih primerov, do katerih lahko pride, je treba poudariti, da gre končna praktična presoja glede možnosti deljenja obhajila na dlan, glede na to, kar se razbere iz navodila, vesti posameznega duhovnika, ki je zavezan k vsakokratni presoji posameznih konkretnih primerov. Kakršnokoli vsiljevanje ali ukaz glede tega, bi se torej lahko razumelo kot nelegitimna zloraba duhovnikovega notranjega področja (lat. forum internum). Konec koncev noben vernik ne bi mogel zahtevati, da bi prejel obhajilo na roko, saj nihče ne more uresničiti pravice, ki v resnici ne obstaja, noben predstojnik pa tudi ne more ukazati te prakse kar na splošno, na ta način pa skoraj odvzeti presojo, ker ne sme nihče oskruniti svetišča človekove vesti, ki pripada samo Gospodu.


petek, 22. maj 2020

Brat Daniele in pater Pij


Fra. Daniele Natale je bil brat kapucin, ki ga je Pater Pij ljubil s prisrčno ljubeznijo. Obljubil mu je, da ga bo vedno branil. Ta je dobil bolezen na trebuhu, ko je bil star 40 let. Zaradi bojazni pred smrtjo je odlašal z operacijo. Pater Pij pa mu je rekel, naj se nič ne boji, naj se odpravi v določeno bolnišnico k tamkajšnjemu zdravniku in se pusti operirati. Operacija je trajala 8 ur – on pa je v med tem ves čas slišal besede »Nadaljuj, nadaljuj!«. Operacija je bila uspešna, po nekem času pa je brat Daniele padel v komo in po treh dneh umrl. Vsi so bili šokirani, vključno s patrom Pijem. Drugi bratje so stopili do p. Pija in mu rekli: »Glej tvoja krivda je; ti si mu naročil naj gre na operacijo; prosimo, da moliš nad njim, da bi brat Daniele prišel nazaj v življenju.« Pater Pij je res molil za tega človeka in ta človek je resnično prišel nazaj v življenje. Menda je bilo zelo smešno, ker so se vsi tam okrog zelo prestrašili, saj so mislili, da je prikazen ali pa duh. Bil je popolnoma živ, lahko je slišal, videl, hodil, celo videl skozi zid.

Kaj so storili ljudje, ki so bili priča dogodku, si moremo misliti. Začeli so ga spraševati – kaj si doživel ko si bil mrtev? Odgovoril je: »Ko sem umrl sem videl Jezusa. Veste, mi na zemlji nimamo pojma, kaj je Božja ljubezen. On je sama ljubezen, sama ljubezen, tisto, kar si na zemlji tako želimo. Imel sem občutek, da sem edini prejemnik njegove ljubezni. Tudi jaz sem imel zelo močno in edino željo, da bi ga z vso močjo ljubil. Bil je vesel, da me vidi… potem pa sem mi je v trenutku odvilo pred očmi celotno življenje. Videl sem trenutke, ko sem bil zvest Bogu in sem ravnal po njegovi volji in svoje grehe, posebej tiste, ki jih nisem obžaloval in se jih tudi nisem spovedal. Razumel sem, da nisem dovolj očiščen, da bi vstopil v Jezusov objem. Tako sem želel objeti Jezusa, da sem želel iti v vice, da bi bil očiščen, da bi lahko vstopil v ta objem.«

Ljudje so ga vprašali, kaj je doživel v vicah? Odgovoril je: »Strašno sem trpel. Ko smo v vicah ne vidimo več Jezusa. Sreča rešenih je namreč gledanje Boga. Ko ga ne vidiš, je to mučenje za naše srce. Trpimo hudo nostalgijo. Imel pa sem tolažbo, da ga bom spet videl, saj so edina vrata iz vic, vrata v nebesa. Drugo trpljenje, ki sem ga imel pa je bilo mnogo hujše: videl sem načrt svetosti, ki ga je imel Boga zame; Bil je tako čudovit, neznansko mi je bil všeč. Pravzaprav sem bil poklican, da postanem velik svetnik. Videl sem tudi vse pogoje in okoliščine, ki mi jih je dal Bog, da bi postal svet. Ko pa sem ta načrt primerjal z mojim življenjem, sem ugotovil veliko razliko in razumel, da sem zgrešil del tega načrta. Seveda bi postal svetnik, ampak ne tak izreden svetnik kakor sem si predstavljal. S svojo svetostjo bi storil mnogo dobrega na svetu, svojim bratom in sestram. Ko sem to uvidel je bilo, kot bi meč prebadal moje srce. Bilo je grozno. Vedel sem, da imamo samo eno življenje na zemlji in da sem ga en del zapravil in da ta del nikoli ne bo prišel nazaj. Lahko sem svetnik, ampak lahko bi dosegel mnogo večjo stopnjo svetosti in večjo srečo; mnogo večjo intimnost z Bogom. To je bilo zelo boleče zaradi ljubezni do Boga.«

Ko je bil tako v vicah je prišel k njemu p. Pij in rekel: »Vidiš Daniele, sem ti rekel, da bom vedno s teboj.« Pater Pij je prosil Marijo, da mu da še eno možnost in Marija je prikimala. Pater Pij mu je rekel: »Dobil si še eno priložnost, lahko greš nazaj na zemljo.«

Moremo si misliti – njegovo življenje se je drastično spremenilo. Postal je bolj zadržan in poglobljen v molitev, ter po drugi strani je postal pastoralno dejaven in blizu ljudem.

torek, 12. maj 2020

Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu


Moj Bog! Verujem v te, častim te, upam v te in ljubim te! Prosim te odpuščanja za vse tiste, ki vate ne verujejo, te ne častijo, vate ne upajo in te ne ljubijo. Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, ljubim te nadvse in ti darujem Predragoceno Telo, Kri, Dušo in Božanstvo Jezusa Kristusa, ki je navzoč v vseh tabernakljih na zemlji, v zadoščenje za vse žalitve, skrunitve in brezbrižnosti, s katerimi žalijo njega samega. Po neskončnih zaslugah njegovega presvetega Srca in Marijinega brezmadežnega Srca te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov. Amen. (Molitev angela, ki se je prikazal v Fatimi)

Sveta hostija, darovana za rešenje grešnikov - usmili se nas.
Sveta hostija, ki jo prezirajo mlačni kristjani,
Sveta hostija, znamenje, ki se mu nasprotuje,
Sveta hostija, ki jo zmerjajo preklinjevalci,
Sveta hostija, angelski kruh, dan živalim,
Sveta hostija, v blato vržena in pohojena,
Sveta hostija, ki jo onečaščajo nezvesti duhovniki,
Sveta hostija, pozabljena in zapuščena po tvojih cerkvah,

Za hud prezir do tega čudovitega zakramenta - ti darujemo svojo zadostitev.
Za tvoje skrajno ponižanje v tvojem čudovitem zakramentu,
Za vsa nevredna obhajila,
Za vse nespoštljivosti nevrednih kristjanov,
Za oskrunjenje tvojih svetišč,
Za onečaščene in nasilno odvzete ciborije,
Za neprestane kletve s strani napuhnjenih,
Za trdovratnost in izdajstvo krivovercev,
Za vse nedostojne pogovore po tvojih svetiščih,

Povečaj v vseh kristjanih dolžno spoštovanje do te čudovite skrivnosti - prosimo te, usliši nas.
Razodeni zakrament svoje ljubezni krivovercem,
Podeli nam milost, da zadostimo za njihov prezir z našo gorečo ljubeznijo,
Usliši milostno to našo ponižno zadostitev,

Hostija čista, hostija sveta, hostija brezmadežna, usliši nas.


Molimo. Gospod Jezus Kristus, ki nas razveseljuješ tako, da ostajaš z nami v svojem čudovitem zakramentu vse dni do konca sveta, da bi dal čast svojemu večnemu Očetu skozi spomin svojega trpljenja in zato, da nam daješ kruh večnega življenja. Daj nam, prosimo, milost, da bomo objokovali z žalostnim srcem vse žalitve, ki jih trpiš v tej prečudoviti skrivnosti, kakor tudi številna svetoskrunstva, ki jih vršijo krivični, krivoverci in slabi katoliki. Razvnemi nas z ognjevito gorečnostjo, da bi zadostili vsem žalitvam, katerim si se v svoji neizmerni dobroti raje podvrgel, kot pa da bi nam odtegnil svojo navzočnost po naših oltarjih, ti, ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom, v edinosti Svetega Duha na vse veke vekov. Amen. 

Vir: Athansius Schneider, Corpus Christi: Sveto obhajilo in prenova Cerkve. 2015; str. 69 - 71.


nedelja, 26. april 2020

Gaude Maria virgo cunctas haereses sola interemisti in universo mundo

Veseli se Devica Marija, ki si sama vse herezije sveta premagala

Nekaj razjasnitev k megli članka, objavljenega v reviji Ognjišče: Pojmovanje Marije v različnih verstvih

Za tiste, ki izpovedujemo katoliško vero, je bilo nadvse žalostno in presenetljivo, da je (katoliška) revija Ognjišče (maj 2020) objavila članek z naslovom: Pojmovanje Marije v različnih verstvih, ki je nekakšna slaba ali morda poljudna religiološka študija, ki s katoliško vero in teologijo skoraj nima zveze. Poglejmo si stvar od bliže.




Že v prvem stavku članek Marijo »spremeni« v »svetopisemski lik« in »priljubljeno svetnico«. Ni pa v članku izrecno omenjeno, da gre za konkretno zgodovinsko osebo, ki je Božja mati (to je omenjeno posredno pri površni obravnavi Efeškega koncila in njegovih posledic), torej tista, ki je rodila učlovečeno drugo Božjo Osebo, Boga Sina, edinega pravega in Troedinega Boga, ki se je dokončno razodel v Jezusu Kristusu edinem Odrešeniku človeškega rodu (prim. Nicejsko-Carigrajska veroizpoved link). Katoliška revija Ognjišče se je torej izognila izpovedi vere v Marijino Božje materinstvo ter s tem posledično tudi izpovedi vere v učlovečenega Boga Jezusa Kristusa.

Članek Marijo v svoji rdeči niti izpostavlja zgolj kot nekakšen religijski fenomen ali mit, ki ga je mogoče primerjati z religijskimi fenomeni ali miti drugih verstev, kar v religiologiji (ne teologiji) običajno imenujejo religijski materinski lik in ga neverni ali atesti pogosto dojemajo kot konstrukt človeške projekcije oz. kot mit, ki je plod človeške inteligence in ne razodetja Boga. Takšen mit ima lahko sicer nekaj zgodovinske osnove, a to za religiologijo ni pomembno, saj raziskuje predvsem, kako se verujoči opredeljuje do fenomena oz. mita, kar je tudi stališče pisca obravnavanega članka. Za resnico ali vsebino člena vere pa religiologu ni mar, ker se v večini primerov religiologija ne opredeljuje do resnice niti do vsebine člena vere, temveč zgolj navaja verovanja in dejanja vernikov, kot to počne tudi obravnavani članek.

Seveda, če bi bilo v začetku članka izpostavljeno, da je Marija konkretna zgodovinska človeška oseba, za katero je Bog sam razodel, da je Sveta Božja Mati, da je bila spočeta brez madeža izvirnega greha, da je vedno devica in vnebovzeta z dušo in telesom, bi postala primerjava Nje, ki je Vnebovzeta brezmadežna sveta Božja Mati in Devica Marija, s komerkoli v stvarstvu popoln nesmisel, saj še ni bila odkrita človeška oseba, ki bi jo lahko z njo primerjali. Po drugi strani pa, kako bi lahko Marijo primerjali z »različnimi verstvi«, saj druga verstva obstajajo ravno zato, ker ne verujejo katoliške vere oz. ne sprejemajo ali pa celo zavračajo ali ne poznajo katoliške vere, ki vsa temelji na razodetju edinega pravega Boga, ki obstoji v edinosti Trojice treh Božjih oseb: Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha in da se je Bog Sin v Mariji učlovečil.[1] Dolžnost tistih, ki verujejo v Kristusa je Kristusa oznaniti vsemu stvarstvu.

Mariologija, ki je avtorica članka očitno ne uporablja, je v drugem odstavku spremenjena iz pristne teološke discipline v »koledar Marijinih prazničnih dni«.

Ko članek obravnava slovesno razglašene verske resnice o Mariji (dogme), ki jih kot od Boga razodete uči katoliška Cerkev, je vsebina v članku zreducirana predvsem na pravni formalizem in datum razglasitve, pomen vsebine dogem pa je izpuščen oz. nezadostno, polovično predstavljen.

Posvetimo se jim (marijanskim dogmam) po vrsti, kakor jih našteva članek:

Marijina deviškost – pravilno je definirano (ne z ozirom na moje mnenje, ampak glede na razodetje Boga in sveto katoliško vero), da je Marija vse življenje ohranila devištvo. Tu bi bilo potrebno le dodati, da je to mišljeno tako v telesnem kot duhovnem smislu in da je Marija svoje vedno devištvo ohranila: pred, med in po porodu Jezusa Kristusa,[2] kar jasno izpričuje Sveto pismo s posrednimi in ne posrednimi izjavami. To je bila domala vera vse prve Cerkve. Ker so se v zgodovini pojavili »antidimarianitanci« (tisti, ki tajijo Marijino devištvo), je Katoliška Cerkev večkrat tudi pravno formalno, prvič najverjetneje res na carigrajskem koncilu leta 553 (ne 551 kot piše v članku) slovesno razglasila, da h katoliški veri spada vera v Marijino vedno devištvo, kar so seveda katoliški teologi pred in po razglasitvi dokazovali z različnimi teološkimi argumenti in imajo vsi, ki menijo drugače, res pravico do lastnega mnenja, le da je njihovo mnenje napačno (protestanti). In ker mnenje ni vera v od Boga razodeto resnico, ampak le konstrukt človeškega intelekta, takšna mnenja nimajo verske vrednosti, saj so v svojem bistvu ateistična. Skratka vsi, ki trdijo, da Marija ni vedno devica, ne govorijo več o Božji materi (ki je v katoliški veri natančno konkretna, tudi zgodovinska deviška oseba in je ob tem zanjo še od Boga razodeto, da je vedno devica), ampak zgolj o neki osebi, ki jo sami konstruirajo, je torej plod njihove domišljije. Tako se začnejo verski miti. Npr. trditev: Marija, Božja mati je vedno devica; je resnica, ker to ustreza stvarnosti in je razodeto od Boga. Trditev: Marija, Božja mati ni vedno devica; ni resnica, ker to ne ustreza stvarnosti; je mit, plod človeške domišljije, kar si bomo pobliže pogledali v  nadaljevanju.

Brezmadežno spočetje – vsebina dogme je navedena pravilno, le da je premalo poudarjeno (in se s tem izgubi tudi ves smisel dogme), da obvarovanje pred izvirnim grehom posledično pomeni, da je Marija človek, ki nikdar ni bil pod oblastjo greha in hudega duha in da Marija - kot človek - ni nikdar osebno grešila. Slednje zopet onemogoča primerjavo Brezmadežne s komerkoli od ljudi, saj so celo boginje iz poganskih mitov domala vedno predstavljene kot grešne. Pa tudi kot boginje morajo biti tudi v religiološki študiji primerjane z Bogom in ne človekom, kot je Marija.

Prav tako v članku ni omenjeno, da je Marijina brezmadežnost s posrednimi izjavami vsebovana že v Svetem pismu in da so katoliški verniki to verovali že od nekdaj. Letnica 1476, ki jo članek navaja, je v smislu praznika Marijinega brezmadežnega spočetja že zelo »pozna«, če upoštevamo, da so praznik Spočetja sv. Ane, ki je najstarejše poimenovanje praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, praznovali že v 6. stoletju. Popolnoma pa ne drži, kot navaja članek, da je za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854 papež Pij IX. prvikrat uporabil papeško nezmotljivost, saj je bila dogma o papeški nezmotljivosti v verskih in moralnih zadevah, kadar govori ex cathedra, razglašena leta 1870 in prvič izrecno uporabljena leta 1950 za razglasitev dogme o Marijinem (telesnem) vnebovzetju. Ob upoštevanju, da so papeži že pred razglasitvijo nezmotljivosti leta 1870 govorili ex cathedra, pa se to ni zgodilo prvič v primeru Marijinega brezmadežnega spočetja leta 1854, ampak leta 449, ko je sv. Leon Veliki napisal znameniti Tomus Flavianum o dveh Kristusovih naravah: Božji in človeški.

Marijino vnebovzetje je v članku predstavljeno popolnoma korektno, le da v prvi vrsti ne gre za praznik, ampak za realni dogodek Marijinega poveličanja v večnosti, ki ima gotovo tudi neko zgodovinsko osnovo.

V oči pa zbode, da je najpomembnejša dogma o Mariji: Marija je sveta Božja mati, podana le posredno pod podnaslovom: Češčenje svete Marije. Tudi sama definicija te dogme, naj bi po mnenju članka zgolj povečala pobožnost do Marije in ne potrdila temelja vse katoliške vere, da je Marijin Sin učlovečeni Bog. Logika je tukaj »prekucnjena«, saj se članek preneha posvečati Mariji, ko bi bilo potrebno izpovedati vero v Marijino Božje materinstvo, pač pa se začne posvečati človeškemu odnosu do Marije znotraj katolištva, pravoslavja in anglikanizma in v ta namen zvito navaja celo II. vatikanski koncil, in sicer ne o Marijinem Božjem materinstvu, pač pa o človeškem češčenju Marije. S tem je Marija ponižana zgolj na religijski fenomen, ker vse skupaj izpade, kakor da ji je efeški koncil »nalepil« etiketo Božje matere, da bi jo ljudje še bolj častili in ne da to v resnici je.

Pod podnaslovom Marija v islamu, je nerazumljivo, kako muslimani po trditvi članka priznavajo Marijino brezmadežno spočetje, če pa je znano, da nimajo nauka o izvirnem grehu. Najverjetneje je tukaj avtorica Marijino deviško spočetje (spočetje Jezusa Kristusa) zamenjala z njenim brezmadežnim spočetjem (začetkom njenega obstoja), kakor to pogosto počnejo tudi versko nevedni katoličani.

Zanimivo je tudi, da se v članku več pozornosti posveti pisanju Korana o Mariji in na podlagi Korana temelječi Mariologiji, ki je v samem izhodišču napačna, saj ne priznava Mariji Božjega materinstva. Iz tega je potrebno nujno napraviti resnicoljubni sklep: Muslimani Marije ne poznajo dovolj, saj njenega Sina ne priznavajo za Boga in so njihove misli, glede Marije lahko le napačna mnenja, ki se morda kdaj celo skladajo s pravo vero.

Tukaj omenimo še, da je v članku vsebovana herezija biblicizma, ki temelji na protestantski logiki sola scriptura (samo Sveto pismo ima vrednost v verskih zadevah), saj ni nikjer v članku omenjeno, da je Božje razodetje vsebovano, ne zgolj v Svetem pismu, ampak tudi v Svetem izročilu, kot je katoliški nauk vseh časov in je bil nazadnje potrjen na II. vatikanskem koncilu (BR 8–9; KKC 80–81). Niti ni nikjer v članku navedeno, kaj je bilo glede Božjega razodetja o Mariji ohranjeno in izročeno v verovanje po Svetem izročilu, ki kakor Sveto pismo izvira iz nauka apostolov. Ker v članku ni predstavljen temelj Svetega izročila o Mariji, v članku predstavljena dejanja cerkvenega učiteljstva - definicije dogem - izpadejo kot nekakšna samovolja cerkvenih prelatov. Na tej osnovi pa nimajo zadostnega temelja, da bi mogle pri katoliškem bralcu potrditi njegovo vero, saj izgleda kakor, da so bili na koncilih sprejeti le nekakšni »demokratični zakoni« o Mariji, ki bi se dali tudi spremeniti in tako nimajo absolutne veljave in da so prelati zaradi tega, da bi nas čim bolj prepričali, k temu dodali še slovesne razglasitve dogem.[3] S tem pa zopet pridemo do tega, da naj bi Marija bila le izmišljen religijski fenomen ali na zgodovinski osnovi izdelan religijski mit Katoliške Cerkve.

S tem pa pri preprostem verniku, ki je povprečni bralec Ognjišča, ni težko vzpostaviti subjektivnega mnenja, da Koran več govori o Mariji (morda poimensko, v bistvu pa gotovo ne) kakor Sveto pismo. Kar pa je navsezadnje popolnoma nepomembno, saj je bistveno sporočilo Korana o Mariji: Marija ni Božja mati, ampak da je prerokova mati, popolnoma napačno in človeka zapeljuje v ateistični odnos do Jezusa Kristusa, učlovečenega Boga, ki obstoji v tem, da človek Kristusu preneha priznavati Božanstvo, s tem pa tudi izgubi nadnaravno od Boga razodeto vero.

In ko smo vse to razložili, seveda ni težko razložiti, kako je lahko prišlo v zaključku članka, ki Marijo pojmuje zgolj kot religijski fenomen do primerjave Marije z dvema poganskima boginjama. A si poglejmo tole še pobliže:

Če bi stvar analizirali zgodovinsko:
  • Marija je na zemlji realno živela, kot človek.
  • Za boginji nihče ne ve, ali sta realno živeli, gotovo pa ne kot človeški osebi, saj sta le del pripovedi poganskih mitov.
  • Zaključek: Primerjava je nemogoča. Človeškega bitja ni mogoče primerjati z nečloveškim oz. bi bila primerjava podobna primerjavi Marije z grško Hero ali rimsko Juono, v kateri nihče več ne veruje, ker sta se izkazale za neobstoječe, za kar se bodo v prihodnosti tudi zdajšnjim poganom izkazale njihove boginje. V Marijinem in Kristusovem primeru to nikdar ne bo mogoče, ker mora tudi ateist priznati njun zgodovinski obstoj. V tem se tudi jasno vidi razlika med pravo vero in vero v mit. Mit ne prenese razumskega premisleka, ki ga prava vera more in mora prestati.


Če bi stvar analizirali v smislu Božjega razodetja:

  • Marija je Božja mati (Mt 1,18;[4] Mt 2,11;[5] Mt 2,13;[6] Mt 2,20;[7] Mt 12, 46—47;[8] Mt 13,55;[9] Mr 3,31;[10] Lk 1,31;[11] Lk 2,7;[12] Lk 2,48;[13] Lk 2,34;[14] Lk 2,51;[15] Lk 8,19;[16] Jn 2,1;[17] Jn 2,3;[18] Jn 2,5;[19] Jn 2,12[20] Jn 19,25;[21] Jn 19,26;[22] Apd 1,14;[23] itd.)
  • »Ne imej drugih bogov poleg mene« (2 Mz 20, 3).
  • »Vsi bogovi ljudstev so prazni maliki, Gospod pa je naredil nebesa« (Ps 96, 5).
  • Septuaginta (grški prevod) in Vulgata (latinski prevod) pa pravita, da so bogovi ljudstev demoni (Ps 95,5); kar je ohranjeno tudi v Svetem izročilu, npr. sv. Atanazij izpričuje vero Cerkve, da vsi maliki le niso človeški konstrukt, ampak da so nekateri razodeti hudobni duhovi.
  • Zaključek: Primerjava je nemogoča, ker ni mogoče najti vzporednic med popolnoma različnima stvarema: 1. Marija ni boginja, kar pogani trdijo za svoje boginje, 2. Božje razodetje boginje razglaša za neobstoječe oz. za demone. 2a Če boginji ne obstajata, Marije z njima ni mogoče primerjati oz. bi to bilo, kakor da jo primerjamo z izmišljenim likom, plodom človeškega intelekta, ki realno ne obstaja (Rdeča kapica); 2b Marijo, ki je po Božjem razodetju slavila popolno zmago nad demoni, ni mogoče primerjati z njimi. Povezave torej ni! So pa velike razlike! Razen: Če vse tri (Marijo in omenjeni boginji) razglasimo za »materinski religijski fenomen«, kar  je očiten namen članka.


Ker se bodo sodobni modernisti takoj sklicevali na Nostra aetate (Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev) II. vatikanskega koncila, da so naše izpeljave katoliško neobjektivne, tradicionalistično-konservativne in fundamentalistične, napravimo še analizo v luči II. vatikanskega koncila, da dokažemo, da so naše izjave popolnoma katoliške:


  • Koncil v Lumen gentium (Dogmatični konstituciji o Cerkvi) uči glede Marije, da je edina rodila pravega učlovečenega Boga in je zato popolnoma izredna (C 52); da je Marija na edinstven način sodelovala pri odrešenju človeškega rodu (C 61); da so Marijine kreposti zgledne za moralo in etiko na splošno in ne zgolj za katoličane (C65) in izraža upanje, da bodo po Marijini priprošnji vsi pogani spoznali edinega pravega Boga (C69).
  • Koncil v Gaudium et spes (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu) uči: Kajti on, božji Sin, se je s svojim učlovečenjem na nek način združil z vsakim človekom. /… / Rojen iz Devici Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem razen v grehu (Prim. Heb 4,15). (CS 2). Torej je božji Sin postal podoben tudi poganu, da bi ga pripeljal k veri enega, pravega Troedinega Boga.
  • Koncil v Nostra aetate pravi glede poganov: »Katoliška Cerkev ne zameta ničesar od tistega, kar je v teh religijah resničnega in svetega« (N 2). V Lumen Gentium pa razlaga uporabnost dobrega in resničnega v poganski religiji: »Karkoli namreč najde pri njih dobrega in resničnega, Cerkev ceni kot pripravo na evangelij in kot dar tistega [Boga], ki razsvetljuje vsakega človeka, da bi končno imeli življenje…[24]« (C 16) Boginji (za koncil), kot smo pokazali zgoraj, nista niti resnični niti sveti (morda sta resnični in sveti subjektivno za pogana, kar pa je glede na Svetega Boga in njegovo razodetje v Jezusu Kristusu objektivna zmota in jih je zato potrebno po Jezusovem naročilu spreobrniti in krstiti (prim. Mt 28, 19)).
  • ·     Dalje pravi Nostra aetate, da Cerkev: »Z odkritosrčno spoštljivostjo gleda na one načine delovanja in življenja, na ona opravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a ne redko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (N 2). Npr. da muslimani trdijo, da je Marija, je žarek Resnice. Da pa trdijo, da ni Božja mati, pa ni žarek Resnice. Ali pa, da kdo trdi: Bog je, je žarek Resnice; da pa istočasno trdi, da Bog ni troedin, ni žarek Resnice. Pomembno je tudi, da koncil pravi »žarek Resnice« in ne »Luč resnice«, kot pravi Kristus zase, da je Luč sveta (prim. Jn 8, 12). Žarek je torej tam, kjer je celotna luč vsaj toliko zasenčena, da ni svetlobe.
  • Nostra aetate nadaljuje: »Nenehno pa oznanja [Cerkev] in je dolžna oznaniti Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14, 6), v katerem ljudje najdejo polnost religioznega življenja, v katerem je Bog spravil s seboj vse (prim. 2 Kor 5, 18—19)« (N 2). Torej pametno bi bilo analizirati, česa pogani nimajo, ker nimajo Marije, ki je edinstvena, in kaj pridobijo, če jo sprejmejo.
  • Nostra aetate: »Cerkev torej spodbuja svoje sinove, naj z razumnostjo in ljubeznijo v pogovorih in v sodelovanju s pripadniki drugih religij, kakor tudi v izpričevanju svoje vere in krščanskega življenja priznavajo, varujejo in pospešujejo tiste duhovne, moralne in socialno-kulturne vrednote, ki jih pri njih najdejo« (N 2). Malik (demon; poganski bog oz. boginja) pa zagotovo ni ne duhovna, ne moralna, ne socialno-kulturna vrednota in ni razumno, še manj pa ljubezni vredno z njim vzporejati Božjo mater.
  • Zaključek: II. vatikanski koncil ne nudi temelja na podlagi katerega bi bilo mogoče primerjati Marijo s poganskimi boginjami.


Morda se bo kdo čudil, zakaj smo tako trivialno-poljudnemu članku in reviji posvetili toliko pozornosti. A dejstvo je, da bo v marsikateri preprosti duši, morda tudi nezavedno, članek povzročil duhovno-verski vihar tisoč in enega vprašanja o Materi Božji. Ker v tej reviji, ki je (najverjetneje) njegovo edino versko branje, ne bo nikoli našel trdnega temelja vere v Marijo, ampak neprestane relativizacije in kulturno-etnološko-čustvene opredelitve do nje, ne bo presenetljivo, da bo izgubil svojo vero v Sveto Božjo mater Marijo in s tem v učlovečenega Boga Jezusa Kristusa in nazadnje v samega Boga, ki se je samo po Mariji dokončno razodel. Tako pa niti ne bo več čudno, da bo temu človeku, četudi se morda ima za katoličana, na koncu že popolnoma vseeno, če nekdo njegovo duhovno mater Marijo, Mater samega Boga in najodličneje ustvarjeno bitje primerja z bednimi poganskimi boginjami.

In ne nazadnje, kako se bo katolik pogovarjal s poganom o Mariji, če ima več pojma o boginji kakor o Mariji? In to je neprestana skrb slovenskega verskega tiska: bombardirati katoličane z nekatoliškimi stvarmi in katoliške verske teme potiskati ob stran.

 Védenje o Mariji ni skrito! Berite in premišljujte! Molite sv. rožni venec in premišljujte!

Resnicoljubnež




[1] Drugi vatikanski koncil v Ad Gentes (Odlok o misijonski dejavnosti) pravi: »Potrebno je torej, da se vsi spreobrnejo k njemu, spoznanemu po oznanjevanju Cerkve, in da se s krstom včlenijo vanj in njegovo telo, Cerkev. Kristus je namreč z izrecnimi besedami zabičal potrebnost vere in krsta (prim. Mr 16,16; Jn 3,5) in hkrati potrdil potrebnost Cerkve, v katero vstopajo ljudje s krstom kakor skozi vrata. Zato se nebi mogli zveličati ljudje, ki vedo, da je Bog Bog po Jezusu Kristusu ustanovil katoliško Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendar ne hoteli vanjo vstopiti ali v njej vztrajati. Res je, tudi takšne ljudi, ki brez svoje krivde ne vedo za evangelij, more Bog po sebi znanih poteh privesti k veri, brez katere ni mogoče biti Bogu všeč (Heb 11,6). Kljub temu pa je Cerkvi naložena nujnost (prim. 1 Kor 9,16) in hkrati sveta pravica oznanjati evangelij. Zato misijonska dejavnost ohranja danes kakor vedno svojo nezmanjšani pomen in potrebnost.
[2] To je klasični obrazec katoliške mariologije, saj so nekateri zanikali devištvo pred, nekateri med in drugi po porodu Jezusa. Skoraj pa ni avtorja, ki bi zanikal vse tri naštete formulacije Marijinega devištva.
[3] Za dogmo pa je po katoliški veri lahko razglašeno le tisto, kar je že vsebovano v Božjem razodetju (Svetem pismu in Svetem izročilu).
[4] Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. (Mt 1, 18)
[5] Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. (Mt 2, 11)
[6] Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: Vstani, vzemi dete in njegovo mater ter béži v Egipt! (Mt 2, 13)
[7] Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju. (Mt 2, 20)
[8] Medtem ko je govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« (Mt 12, 46—47)
[9] Ali ni njegovi materi ime Marija? (Mt 13, 55)
[10] Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. (Mr 3, 31)
[11] Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus (Lk 1, 31)
[12] In rodila je sina (Lk 2, 7).
[13] Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil?« (Lk 2, 48).
[14] Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi. (Lk 2, 34)
[15] In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. (Lk 2, 51)
[16] Prišli pa so k njemu njegova mati in njegovi bratje. (Lk 8, 19)
[17] Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. (Jn 2, 1)
[18] Ko je vino pošlo je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« (Jn 2, 3)
[19] Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče storite.«(Jn 2, 5)
[20] Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati. (Jn 2, 12)
[21] Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena (Jn 19, 25)
[22] Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej tvoj sin«! (Jn 19, 26)
[23] Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati. (Apd 1, 14)
[24] … Često pa so ljudje, prevarani od hudobnega duha, postali v svojih mislih prazni in so zamenjali božjo resnico z lažjo, ter služili stvari bolj kakor stvarniku. (prim. Rim 1,21 in 25), ali pa živijo in umirajo na tem svetu brez Boga in se izpostavljajo nevarnosti končnega obupa. Zato Cerkev v božjo slavo in v korist zveličanja vseh ljudi marljivo pospešuje misijone, v zavesti Gospodove zapovedi, ki pravi: »Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,16).

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...