nedelja, 18. oktober 2020

Darilo duhovnikom: Spletni vodič za učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše

Leta 2009 je bil v svet poslan DVD, katerega namen je bil duhovnikom po vsem svetu omogočiti samostojno učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše. Projekt je bil tako uspešen, da se ga še danes poslužujejo po vsem svetu. Pomagal je nešteto duhovnikom in upamo, da bo v pomoč tudi mnogim slovenskim. 

Zahvaljujemo se prijatelju, ki se redno udeležuje tradicionalne latinske svete maše v Ljubljani, za to veliko delo. Bog plačaj!

Do vodičev se dostopa preko klika na sliko. Možno jih je prenesti na računalnik ali gledati na spletu.


Osnovni



Gibanje in geste




Sveta maša s ciborijem in obhajanje







torek, 13. oktober 2020

Pridiga: XIX. nedelja po binkoštih, 11. 10. 2020

 


Verjetno ste se mnogokrat spraševali, kaj je s tem ubogim človekom, ki ni imel svatovskega oblačila. Sam evangelij nam ne nudi dobrega razloga, ki bi lahko upravičil kraljevo jezo in ukaz, naj tega človeka zvežejo in vržejo v najglobljo temo, kar pomeni pekel. Kaj če je bil ta človek eden izmed revežev in si ni mogel kupiti svatovskega oblačila. Zakaj človek ni dal odgovora na kraljevo vprašanje? Vse skupaj nam je zelo nerazumljivo.

Odgovor na to vprašanje moremo najti v hermenevtiki. V judovski kulturi Jezusovega časa je bilo normalno in pričakovano, da gostitelj, ki vabi na gostijo, svojim gostom pripravi tudi svatovska oblačila. Iz tega podatka pa nam ta dogodek in kraljevo dejanje zasijeta v popolnoma drugačni luči. Ta človek ni bil ubog, ta človek ni hotel obleči svatovskega oblačila. To nam razloži tudi njegov molk.

V tem evangeliju smo torej slišali, da nam je Bog priprav dve dobrini: 1. gostijo, ki so sveta nebesa in 2. svatovsko oblačilo, ki pa je po učenju cerkvenih očetov POSVEČUJOČA MILOST. Prva je na onem svetu, druga je na zemlji.

Iz tega evangelija tudi sledi, da sto tri vrste ljudi, ki bodo končali v peklu – prvi, ki se za nebeško gostijo (Božje vabilo) sploh ne zmenijo in drugi so tisti, ki se borijo proti Bogu (njegovim glasnikom,… tisti, ki kakorkoli preganjajo Božjo Cerkev in Božje delo) in tretji so tisti, ki si želijo nebes pa tja ne morejo priti, ker si v tem življenju ne oblečejo svatovskega oblačila.

Kaj je to svatovsko oblačilo, ki ga nam je pripravil Bog na tej svetu, ga ta nesrečni človek ni hotel obleči in ga imenujemo posvečujoča milost?

Posvečujočo milost smo prejeli, ko smo bili krščeni. Takrat se je zgodilo, da smo bili očiščeni izvirnega greha in da smo postali Božji otroci, otrok pa je dedič.

Naštejmo nekaj mest iz Svetega pisma, da nam bo posvečujoča milost bolj jasna.

  • Jaz sem trta vi mladike. Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu. (prim. Jn 15) Ostati v Jezusu pomeni ostati v posvečujoči milosti.

  • »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5)- drugače povedano – brez posvečujoče milosti ne moremo storiti ničesar koristnega za Božje kraljestvo.

  • Jezus pravi: Kdor me ljubi bo spolnjeval moje zapovedi (prim. Jn 14,21), kar pomeni, da je naša ljubezen do Boga enaka posvečujoči milosti. Ko zapraviš posvečujočo milost zapraviš – zapraviš ljubezen do Boga.

  • Pri apostolu Pavlu lahko zamenjamo besedo »ljubezen« z besedo posvečujoča milost in dobimo razlago posvečujoče milosti: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, posvečujoče milosti pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, posvečujoče milosti pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, posvečujoče milosti pa bi ne imel, mi nič ne koristi..« (1 Kor 13,1-3)

  • Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, posvečujoča milost, to troje. In največja od teh je posvečujoča milost. (1 Kor 13,13) Ljubezen do Boga ima tisti, ki ima posvečujočo milosti.

  • Apostol Pavel pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) Biti v Bogu, pomeni biti v posvečujoči milosti. Vso Božjo voljo lahko izpolnimo le če smo v posvečujoči milosti.

Kako posvečujočo milost zapravim?

Z malimi grehi se posvečujoča milost oslabi, s smrtnim grehom (v katerega mali greh vodi) pa jo zapravim. Ne moreš služiti Bogu in mamonu. Smrtni greh je tisti, ki je zaprl temu človeku usta, da ni imel kaj odgovoriti kralju. Smrtni greh je tisti, ki me oropa gostije, čeprav si jo želim. Da se razumemo – smrtni greh ni tisto, kar jaz čutim, da bi naj bil smrtni greh. Smrtni greh je 1. velika stvar; 2. ki jo storim prostovoljno in 3. vem, da je nebi smel storiti. Velika stvar je prestopiti 10 Božjih zapovedi, 5. cerkvenih, zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. V razodetju so zapisani grehi in nam posredovani po katekizmu katoliške Cerkve (obstajajo članki v angleščini).

Odpuščanje smrtnih grehov in ponovno pridobitev svatovskega oblačila posvečujoče milosti je mogoče dobiti pri dobri, iskreni in skesani sveti spovedi. Obstajajo pa tudi stanja smrtnega greha, ki so lahko odpuščena samo če se stanje prekine:

  • koruzništvo

  • skupno življenje s poročenim moškim ali poročeno žensko

  • uporabljanje kontracepije

  • nerojeni zamrznjeni spočeti otroci v semenki banki

  • vztrajanje v sovraštvu

  • pridrževanje tuje lastnine

  • in druge

Posvečujoča milost je lahko močnejša ali šibkejša. Po katekizmu vemo, da sveto obhajilo poveča posvečujočo milost. Tako je tudi stanje smrtnega greha hujše ali slabše. Kakor sveto obhajilo posvečujočo milost poveča in utrdi, tako sveto obhajilo v stanju smrtnega greha močno poslabša in še bolj zakrkne srce.

Vsi si želimo priti na večno gostijo zato vse vedno skrbimo, da bomo ves čas v posvečujoči milosti, da bo tudi za nas veljal stavek: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13)

Mali grehi pomagajo k temu, da končno storimo smrtni greh in zgubimo posvečujočo milosti. Kaj pa pomaga pri ohranitvi posvečujoča milosti? Poleg rednih stvari kot so pogosto vredno obhajilo, dobra dela, pogosta spoved pa je verjetno na četrtem mestu že molitev ROŽNEGA VENCA.

ROŽNI VENEC pomaga ohraniti vero, upanje in ljubezen. Efekt rožnega venca je dvojen. Najprej kognitivni efekt – razmišljam o evangeliju. Potem tudi nadnaravni efekt – Božja milost se po Mariji steka k nam. Marija je naročila to molitev, da bi mogli ohraniti posvečujočo milosti. Jezus je rekel: molite takole – Oče naš. Ko molim rožni venec premišljujem evangelij, ko pa molim s svojimi besedami, pa se običajno bolj vrtim okrog samega sebe. Pri rožnem vencu ponavljamo eno in isto, ker vedno znova izražamo to isto čutenje, ki ga nosimo. Sam Bog je na to molitev vezal milosti, papeži pa odpustke.

Zato molimo sveti rožni venec, da ohranimo posvečujočo milost in dospemo v sveta nebesa.

TLM Ljubljana: XIX. nedelja po binkoštih 11. 10. 2020





 

sreda, 30. september 2020

Obnova in prenova

Pred leti se je nadškof Dolan, ki je danes kardinal, odločil v propadajočo župnijo sv. Stanislava vpoklicati nekaj tradicionalnih duhovnikov in tako omogočiti redno udeležbo pri tradicionalnem bogoslužju. Sledila je neverjetna rast župljanov, obiskovalcev, izjemna prenova cerkve in poživitev verskega življenja okolice.

 

sobota, 19. september 2020

Pridiga: XV. nedelja po binkoštih, 13. 9. 2020

 


Cvetana Priol – živela je od 1922 do 1973 v Mariboru. Bila je prva od treh hčera ugledne družine Priol. Obiskovala je gimnazijo pri šolskih sestrah na kateri je maturirala 1941. Bila je zelo nadarjena za glasbo. Med gimnazijskimi leti se je učila klavir. S študijem glasbe je nadaljevala še v Gradcu in Ljubljani. Cvetana je bila po naravi zelo živahna, energična, močna osebnost, zelo naravna, neposredna in zgodaj dozorela.

Prelomnica v njenem življenju je bila spomladi 1939, ko se je v Mariborski stolnici darovala Bogu, kot žrtev ljubezni. Bog je njeno darovanje vzel zares. Bila je deležna velikih Božjih milosti ter mnogih bolezni, ki so jo po več mesecev priklenile na posteljo in ji povzročale veliko trpljenja.

Iz njenega dnevnika moremo dobiti vpogled v njeno doživljanje med boleznimi. Leta 1948 so ji odkrili jetični proces na pljučih. Odšla je v Topolšico pri Šoštanju za sedem mesecev. O tej bolezni je zapisala: »Negibno sediš, pogreznjen v blazine. Svinčena teža ti mrtvi telo. Kot da se ti po žilah pretaka svinec namesto krvi. Ne moreš ganiti ne rok ne glave. Hrbet je ena sama strahotna razvalina. Ena sama bolečina. Glava je težka. Misli se vrtinčijo in mešajo. Za hip splavaš nekam kvišku. Zakriliš z roko. Zapoka ti v rami. Padaš. Zapeče. Spet. Še huje. Zareže. Ko da se žareče igle vbadajo v meso. Vztrajno seka. Za sekundo bolečina preneha. Zakljuva na drugem mestu. Čez nekaj trenutkov je ves hrbet en sam ogenj. Peče. Praskaš. Reže. Neusmiljeno reže. Loviš sapo, da se ti stresejo pljuča. Sopeš, odpiraš usta. Čutiš, da ti v globini nekaj žgoče pritiska. Napad kašlja. … Dušiš se. Daviš v belih penah, ki ti vro na usta. Vse telo se krči od bolečine. Je že mimo. Za nekaj minut bo mir. Le žge, tako hudo žge. Moj Bog!« (Darovana, 25)

To je bilo telesno trpljenja. Doživljala pa je tudi notranje zapuščenosti in druge duševne bolečine, v katerih je Boga imenovala celo Strašni, Grozni! (prim. Darovana, 48)

Čeprav je bila sama izčrpana je druge duhovno dvigala. Z berglami je stopala od postelje do postelje, hrabrila bolnice, da so za trenutek pozabljale svoje trpljenje in postajale pogumnejše, ko so zvedele koliko težav ima Cvetana in kljub temu ostaja radoživa. Skupaj so molile, pele cerkvene pesmi, praznovale praznike in se pripravljale na sv. spoved ter sveto obhajilo.

Moč za njene številne preizkušnje je črpala iz svete evharistije. Sveto mašo je doživljala zelo močno, kar se je videlo na njenem obrazu, predvsem pa v njenem življenju. Brez obhajila enostavno ni mogla biti. V najtežjih okoliščinah si ga je priborila! Rekla je: »Zdi se mi, da mi pota v cerkev, kratki, morda minuto dolgi obiski pred tabernakljem, dva do tri obhajila tedensko dajejo edino moč, da ne utonem v malodušju.« (Darovana) Poleg tega je gojila vsakdanjo enourno meditacijo o Jezusovem življenju brez katere nebi mogla vzdržati, kakor je sama povedala.

Bog je vse bolj postajal njeno vse – svoje življenje je popolnoma usmerila vanj. Nobena posvetna stvar je ni več vezala. Gledala je samo še na to, da bi čim več storila v Božjo slavo in v blagor ljudi. Tudi njeni pogovori so bili v glavnem o duhovnih stvareh. Rdeča nit njenega življenja je bila: BITI DEKLA GOSPODOVA, samo služiti vsem in vsakomur.

Po vojni je zbirala okrog sebe dekleta, ki bi pomagale pri delu na župnijah, imenovala jih je župnijske pomočnice. Ker sama zaradi bolezni ni mogla sodelovati, jih je spodbujala, zanje uglasbila pesmi, učila harmonij in vabila k skupni posvetitvi. Zanje je molila in darovala svoje trpljenje. Govorila je: »Jaz moram izginiti, da bo blagoslovljeno delo in začetek naših župnijskih pomočnic.« (Darovana)

Leta 1969 je umrl njen oče Josip. Po tem je še tri leta pogumno nosila križ bolezni. Težave je imela z želodcem in posledično s prehranjevanjem. V tem času je bila (kot običajno) nasmejanega in vedrega obraza, pripravljala je župnijske pomočnice na njihovo službo, pisala pisma bolnikom, ki jih je spoznala po bolnišnicah in jim dajala poguma. 11. avgusta 1973 zjutraj pa je prenehalo biti njeno velikodušno srce.

TRIJE POUDARKI IZ NJENEGA ŽIVLJENJA:

  1. NJENO DAROVANJE. V 5. ali 6. razredu je Cvetana imela globoko srečanje z Bogom o katerem malo vemo. Ta dogodek jo je spodbudil, da se je, kot že omenjeno, leta 1939 v mariborski stolnici darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je darovala Bogu za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev. To darovanje jo je zelo spremenilo. Prej neubogljiva (sama sebi je rekla, da je bila divjak) je postala zelo ubogljiva; prej častihlepna, potem skromna in nezahtevna. Leta 1945 je kovala načrt, da bi šla v misijone – ko je slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem pa je ponudila svoje življenje Bogu kot žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. Bog je sprejel to daritev in jo prečistil, utrdil in oplemenitil z mnogim trpljenjem, tako telesnim, kot tudi duševnim. Od tega leta se je začel njen križev pot po bolnicah in sanatorijih, ki je trajal do smrti leta 1973.

Njeno darovanje je konkreten primer tega, za kar nas je Marija prišla prosit v Fatimi. Marija je prosila naj se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu – kar pomeni, naj svoje življenje razlastimo in ga damo Mariji (Marija ga bo potem darovala Bogu) zato, da bi naša življenja uporabila za svoje načrte.

Vsako darovanje pa ima dve posledici: milost in prečiščenje. Cvetana je v svoj dnevnik zapisala: »Milost. Kaj bi dal kak materialist, … če bi mogel tako kot jaz prodreti v duhovni svet? Kaj bi storili dvomljivci v veri, če bi videli oziroma zaznali Boga? Kaj bi dali vsi trpeči, če bi se tako mogli spočiti od svojega trpljenja pri Bogu, kot se morem jaz!« (Darovana) Na drugem mestu pa piše: »Ali je sploh možna še kakšna večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo…« (Darovana, 17) Pisala je tudi o veliki svobodi, ki prihaja iz navezanosti le na Vsemogočnega Boga, ter, da ji nikoli ni bilo žal, da se je popolnoma predala Božji roki. 22. februarja 1950 je zapisala: »O Gospod, ko bi mogla iz svoje tihe sobe klicati v širni svet, da si ti Ljubezen! O, ko bi mogla vreči plamenico ljubezni med vse duše, da bi zagorela vsa srca in dogorela zate! Da ne boš zaman umiral na križu.« (Darovana, 41-42)

Prečiščenje pomeni rast v darovanju. Cvetana je v svoji daritvi Bogu rasla (enako kot vsak kristjan, ki se podobno daruje Bog oz. Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in ostaja zvest). V svoj dnevnik večkrat zapiše, kako je še vedno »brezno napuha«, kako je njena ljubezen do Boga »še vedno slaba«, kako ob notranjih zapuščenostih pričakuje tolažbo v ljudeh in ne »samo v Bogu«. V gimnaziji je igrala klavir in kar nekaj časa v njej ni umrla želja po glasbeni karieri (prim. Darovana, 58). Cvetana je bila v vsem tem prečiščevanju naravna – imela je obdobje, ko se je instinktivno bala smrti in je bila le človek, človek, ki za vsako ceno hoče živeti. (prim. Darovana, 60-61)

  1. KAKO SE REŠUJE CERKEV? 20. 7. 1951 je zapisala: »Ponoči sem razmišljala, kaj naj storim za našega škofa in za Cerkev, da ne bi prišlo do razkola v Cerkvi – do narodne Cerkve. Božje Srce, ne morem gledati nezvestobe duhovnikov do škofa in papeža! Preveč ljubim tvojo Cerkev!« (Darovana, 62) Največ je Cvetana naredila na bolniški postelji s svojim trpljenjem. Poleg tega pa je po bolnišnicah zbirala duše, ki bi se Bogu darovale za plemenite namene.

Štiri dni kasneje je zapisala: »Žal mi je tolikih življenj, ki neizkoriščena do kraja ugasnejo. Potreb pa je toliko in tako ogromnih. Žrtve za Cerkev so tako zelo potrebne. Ko bi smela, bi si nabrala v pljučnem zdravilišču duš, ki bi se hotele popolnoma žrtvovati po zgledu Terezije Deteta Jezusa za Cerkev. Kaka moč bi bila to! Naredili bi iz svojih življenj šopek cvetja in ga podarili nebeški Kraljici.« (prav tam)

Poslušajmo še delček pisma, ki ga je pisala Cvetana svojim prijateljem v bolnico: »Da živimo – ne zase. Da trpimo – ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah. Potem bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče. Gradimo ga mi – male bele zvezde, ki ugašamo. Bratje in sestre – mi zvezde neštete – ali bomo vso zemljo obsijali? Bratje in sestre – mi zvezde trepetajoče – ali bomo ledena srca ogreli? Bratje in sestre – mi zvezde gasnoče – ali bomo z zadnjo iskro vse druge luči prižgali? Mi zvezde bele, ki se utrinjamo…« (Darovana 30-31)

Tako se gradi Božje kraljestvo na zemlji. Tako se dela za Cerkev, Božje kraljestvo na zemlji – ne pa z nadutim jezikom z izgovorom poguma, saj takih jezikov imamo že dovolj.

3. NESPOSOBNOST JE PROSTOR ZA BOŽJO MOČ. Ne bojmo se! Cvetana je večkrat priznala svojo nesposobnost in nezmožnost za tako velike cilje, ki si jih je zadala – ampak tolažilo jo je to, da Bog že ve koga si izbere – in če je izbral tako slabotnega otroka, bo On sam moral delati. (prim. Darovana, 32)

»Obujam spomine ne Topolšico, kjer si ti ljubi Jezus, tako ljubeznivo pazil name. Skrival si moje slabosti in pomanjkljivosti pred drugimi ljudmi, kazal pa samo najlepše strani – svoje. Dal si mi pogum, da so se mi čudili, kako prenašam operacijo, komplikacije po njej, punkcijo – jaz, ki tako težko prenašam bolečine. Dal si mi, da sem, čeprav tako sama vase zaprta, neprestano tolažila in dvigala najbolj potrebne: dekleta so bila vedno okrog mene, tudi pravoslavna in muslimanke. Govorile so o meni, da sem angel. Moralno propale strežnice so jokale, kadar sem jim na njihovo željo pela. Šef je pravil, da še ni imel tako čudovitega pacienta.« (Darovana)

Ves čas pa se Cvetana zahvaljuje Jezusu, kako dober je do nje, kako neizmerno skrbi za svojo nevestico. 12. marca 1949 je zapisala: »Ljubim te in se ti zahvaljujem za to, da si mi že pred desetimi leti dal milost, da se je tvoj otrok daroval tebi kot žrtev ljubezni. Hvala ti za neprestano trpljenje vseh dolgih deset let, za trpljenje, ki je sedaj tako sladko, ko mi potekajo dnevi zemeljskega življenja! Hvala ti zanj – Ljubezen!« (Darovana, 36)

Naj Cvetana Priol iz nebes prosi tudi za nas, saj je obljubila, da bo svoje delo nadaljevala iz nebes. Amen.

četrtek, 03. september 2020

Zakaj sploh hoditi k sveti maši?



oče Dwight Longenecker, Crisis Magazine, 27. 8. 2020

Ko sem kot kaplan delal na eni od katoliških srednjih šol, sem se sestal s starši nekega fanta, ki je obiskoval deveti razred. Jimmy je bil pameten, čeden in priljubljen učenec iz ugledne prezbiterijanske družine. Mati in oče sta prišla točno, lepo oblečena in vljudna. Potem, ko smo malce pokramljali, je Jimmyjeva mati izrazila svojo skrb.

“Oče, zelo naju skrbi za Jimmyja…” Pri tem je pogledala proti možu, v iskanju moralne podpore.

“Zaskrbljena sva, kajne dragi?”

Mož poslušno prikima.

“Aha, kaj pa je problem?” Vprašam.

“Skrbi naju glede njegovega duhovnega življenja in meniva, da bi nama vi morda lahko pomagali. Jimmyju ste všeč in morda vas bo poslušal.”

“Dobro. Storil bom, kar bo mogoče. Mi lahko poveste malce več?”

“Jimmy nama je oznanil, da ne namerava več hoditi v cerkev” Začne stokati mati.

“Vi ste prezbiterijanci, kajne?”

“Drži, oče.”

“Ali pravi, zakaj noče več hoditi v cerkev?”

Oglasi se oče “Pravi, da lahko tudi doma enako dobro prebira Sveto pismo ter moli.”

“Aha.” Ustavim se, za trenutek pomislim, in nato odgovorim “Mislim, Jimmy ima prav, kajne?”

“Kaj mislite s tem, oče?” reče zmedena mati.

“Kar mislim reči je to, da ima Jimmy prav. Lahko ostane doma in enako dobro prebira Sveto pismo in moli. Naj vam postavim vprašanje. Ali vaša Cerkev uči, da moraš hoditi v cerkev, da prideš v nebesa?

“Mislim, ne, ne ravno” okleva mati.

“Bil sem vzgojen v religiji, ki je bila podobna vaši, in kakor se jaz spomnim, je bilo edino pomembno to, da si rešen, kajne? Ni ti bilo treba hoditi v cerkev.”

“Da, mislim, da bo to držalo. Ampak Jimmy bi res moral z nama hoditi v cerkev, kajne?”

“Ne razumite me napačno. Mislim, da bi bilo za Jimmyja bolje, da hodi v cerkev, kot da tja ne hodi. Ampak on je pameten dečko, in mislim da je spoznal nekaj, kar je res. Mi katoliki na vse skupaj gledamo drugače. Bi želeli slišati kako?”

Sedaj je očeta začela stvar zelo zanimati, mati pa se je, malce vznemirjena, presedla nazaj.

Oče reče: “Da, kako gledate na to?”

“Mi pravimo, da mora katolik hoditi v cerkev vsako nedeljo, saj mora, s sodelovanjem pri sveti mašni žrtvi, sprejeti Gospoda Jezusa Kristusa. Tega doma ne moreš storiti, saj potrebuješ duhovnika. V Evangeliju po Janezu, šesto poglavje, Jezus pravi “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” Torej, da pridete v nebesa, morate hoditi v cerkev. Zato imamo katoliki pravilo, da moraš hoditi.”

Oče se nagne naprej “To zveni zelo zanimivo oče, želel bi izvedeti še več!”

Na tej točki mati prekine pogovor ter se mi vljudno zahvali za mojo pomoč. In če me spomin ne vara, so Jimmyja kmalu po tem umaknili iz naše šole.

To zgodbo pravim zato, ker kroži kar lepo število člankov o Cerkvi po koncu epidemije COVID-19. Večina piscev je predvidela, da se veliko kristjanov, katolikov in protestantov, ki so v cerkev hodili iz navade, verjetno ne bo vrnilo. Mislim, da se o tem ne motijo. COVID-19 bo lastnoročno prinesel vitkejšo, manjšo in bolj predano Cerkev, kot je kardinal Raztinger predvidel pred nekaj desetletji.

Čeprav mislim, da je to predvidevanje točno, je veliko komentatorjev zgrešilo razlog zakaj je točno. Veliko kristjanov, katolikov in protestantov, se bo vprašalo isto vprašanje, kot si ga je zastavil Jimmy iz devetega razreda, in prišlo do istega odgovora. “Cerkev? Zakaj bi se ukvarjal s tem?”

Pošast izpod postelje je tukaj moralistični, terapevtski deizem. V Ameriki so, v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih, krščanski voditelji potiho zamenjali vitalno, nadnaravno in razodeto vero, ki je avtentično krščanstvo, za placebo religijo. Kakor opažajo tudi ostali, so bistvo tega ponaredka krščanstva pravila za uglednost, medel moralni kodeks in delati ta svet lepši. Hkrati ponuja tudi pragmatične nasvete glede duhovnosti, odnosov in življenja, vse pa je podprto z blago vero v dobrohotnega sugar daddyja v oblakih, ki bo nekega dne vse naredil tako, da bo fajn.

Ker je bilo krščanstvo 21. stoletja zreducirano do te sladkorne pene, je mnogo Jimmyjev iz devetega razreda zaključilo, da v taki religiji pač ne rabiš hoditi v cerkev. Vse o tem, kako biti prijazen in dostojen se lahko naučiš v podeželskem klubu. Za boljši jutri se lahko potrudiš tako, da delaš kot prostovoljec v menzi, velikega duha iz nebes pa lahko začutiš morda tako, da prižgeš odišavljeno svečko in gledaš prelep sončni vzhod. Zakaj bi ob nedeljah vstajal zgodaj zjutraj zato, da odideš v turoben avditorij, kjer pojejo verske pesmi Joan Baez ali ersatz Broadway glasbo o Jezusu, nato pa še poslušaš povprečen motivacijski govor debelega, ostarelega pastorja?


Jaz sem na Jimmyjevi strani.

Za verjetno (in morda neizogibno) pokoronsko krizo v udeleževanju pri bogoslužju je katastrofalna izguba vere. Tukaj ne gre zgolj za posameznike, ki izgubljajo vero, ampak za celotno krščansko Cerkev in krščanski narod, ki izgublja svojo vero, ko naseda na sentimentalni nadomestek - racionalistično kašico pomirjeval, ki ni niti krščanstvo niti religija.

Religija, vedno in povsod, in za vse ljudi skozi zgodovino, v katerikoli obliki, je bila o srečanju človeštva z božjim. Ali je šlo za Azteke, ki obglavljali svoje žrtve ali budistične menihe, ki so meditirali na sveti gori, za jehove priče, ali pa amazonsko kajenje za Pachamamo, religija je bila vedno o srečevanju z drugo stranjo. Amerika bo prenehala hoditi v cerkev, ker to, kar ji je bilo dano, ni več religija. Ljudje ne marajo, da jih nekdo vleče za nos. V steakhouse pač ne greš na vegeburger.

Najbolj zaskrbljujoč del te zelo slabe novice je moje osebno mnenje o tem, da je tudi velika večina ameriških katolikov začela verjeti v to lažno različico krščanstva. V cerkvenem življenju sem med katoliki opazoval - od klavrne kateheze do butastega modernizma med klerom in akademiki - ta isti moralistični, terapevtski deizem, ki se je v Cerkvi razširil kot toksičen rak. Zelo zanimivo bi bilo vprašati ameriške katolike, zakaj točno bi morali hoditi v cerkev. Koliko bi jih reklo “Ker samo tam lahko prejmem odrešujoče Telo in Kri mojega Gospoda Jezusa Kristusa?”

Kaj bo preživelo to polomijo? Prepričan sem, da bo katolicizem druge polovice 21. stoletja mističen, mitološki in čudežen, ali pa ga sploh ne bo. Kar bo preživelo, je avtentična religija. Tradicionalno bogoslužje bo preživelo, a ne zato, ker duhovnik nosi rimski mašni plašč in drži roke na nek določen način, ali pa zato, ker ženske v cerkvi nosijo pokrivala. Preživel bo zato, ker tradicionalisti verjamejo v mistično, mitološko in čudežno. Karizmatične religije Afrike in Azije bodo tudi preživele, pa ne zato, ker pojejo v jezikih, plešejo ob džungelskih bobnih in imajo dolge pridige. Preživele bodo, ker verjamejo v mistično, mitološko in čudežno.

Kaj bo izumrlo? Cerkev Jimmyjeve matere, s svojo dolgočasno dostojnostjo in licemerskim sporočilom socialne pravičnosti. To je oblika krščanstva, katoliškega in protestantskega, ki je na koncu svoje življenjske dobe. Naj počiva v miru.


sobota, 29. avgust 2020

Darilo duhovnikom: Vodič za učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše

Leta 2009 je bil v svet poslan DVD, katerega namen je bil duhovnikom po vsem svetu omogočiti samostojno učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše. Projekt je bil tako uspešen, da se ga še danes poslužujejo po vsem svetu. Pomagal je nešteto duhovnikom in upamo, da bo v pomoč tudi mnogim slovenskim.

Zahvaljujemo se prijatelju, ki se redno udeležuje tradicionalne latinske svete maše v Ljubljani, za to veliko delo. Bog plačaj!

V nadaljevanju bodo urejeni s podnapisi tudi nekateri krajši »nadaljevalni« posnetki.

Do vodiča se dostopa preko klika na sliko. Možno ga je prenesti na lasten računalnik ali gledati na spletu.

 

 






petek, 21. avgust 2020

Romanje v Oglej - 5. 9. 2020

 

K IZVIROM NAŠE VERE PO IZROČILU SV. MARKA

IV. ROMANJE

SOBOTA 5. SEPTEMBER 2020

8.30 Odhod avtobusa za romarje iz železniške postaje v Červinjanju proti Belvederju

8.40 Vmesna postaja za vstop romarjev v Ogleju (pred hotelom »I Patriarchi«)

9.00 Pričetek romanja iz cerkve na svetega Antona opata na oglejskem Belvederju, molitev rožnega venca

11.00 Tradicionalna latinska sveta maša v cerkvi četrti Monastero

12.30 Procesija do oglejske bazilike

12.45 Obnovitev krstnih obljub in molitev pri relikvijah svetih patronov in oglejskih mučencev

13.30 Furlansko kosilo za romarje v hotelu »I Patriarchi« (16 €, potrebna predhodna prijava)

15.00 Dve predavanji za udeležence (v italijanščini)

Duhovnikova beseda – Z romanjem in svetim obredjem se v spokornem duhu postavljamo pred Božjo Vsemogočnost v prošnji za spreobrnjenje, odpuščanje grehov in pridobitev potrebnih milosti za rešitev duš in za povišanje svete Cerkve. Zato romarje vabimo, da dan prej darujejo Bogu post in zdržek v ta namen.

Romarje se naproša tudi, da se primerno oblečejo (hlače in krila pod koleni, rokavi pod komolcem, brez pretirane oprijetosti in preglobokih izrezov)

PER INFORMAZIONI / PRENOTAZIONI

Compagnia Sant’Antonio: tel. 347 396 1396 ~ compagniasantantonio@libero.it

ZA INFORMACIJE / REZERVACIJE v slovenščini

addominumblog@gmail.com

 

Opozorilo: Zaradi zdravstvenih ukrepov bo vstop v cerkve omejen na določeno število udeležencev. Ostali bodo morali obrede spremljati od zunaj.

ponedeljek, 17. avgust 2020

Dr. Lambert Ehrlich o budizmu

Ono, kar je vsemu budizmu utisnilo neizbrisni pečat, je teza, da naj se človek reši iz tega nesrečnega življenja končno v nihilistični nirvani in da je predpogoj za to sterilni stoicizem in popolna apatija v tem življenju; željam in dejanjem je treba odumreti; s tem pa je zadušen vsak podnet za naporni razvoj vseh duševnih energij in za napredek: odrevenelost in abstruza, življenju sovražna, neplodna kontemplacija je nujno posledica Budovih premis. Ravno v tem tiči diametralno nasprotstvo z optimističnim krščanskim nazorom, ki uči, da si s pravilnim razmahom vseh življenjskih sil odpremo pot, ne v uničenje (nirvana), ampak v večno življenje, katerega glavno vsebino bo tvoril Bog, ki je poosebljena življenjska energija, actus purus! Vsled tega pa je budizem v svojem bistvu smrtni sovražnik evropskega kulturnega naziranja, ki se hoče udejstvovati, ne pa umirati.

ponedeljek, 10. avgust 2020

TLM Ljubljana: X. nedelja po binkoštih, 9. 8. 2020

PRIDIGA: PONIŽNOST

Ko bl. Anton Martin Slomšek začne na duhovnih vajah pridigati bogoslovcem, bodočim duhovnikom, o sveti ponižnosti, jim pogled preusmeri najprej na trpečega Odrešenika. »Pridite ven, ljubljeni sinovi, kličem danes tudi jaz v imenu Cerkve, in poglejte našega s trnjem kronanega Gospoda in Učenika. Poglejte in učite se od njega ponižnosti, krotkosti in blagosti.«

Zato tudi mi danes uprimo svoj pogled v kruto bičanega Gospoda. Njegov besni sovražnik ni bil zadovoljen s tem, da je tako kruto izmučil njegovo telo – hotel ga je mučiti tudi v duši – s posmehovanjem. Nadeli so mu trnjevo krono, ga pljuvali, ogrnili v škrlatni plašč, pred njim poklekovali. Blaženi Anton Martin Slomšek je takratnim bogoslovcem pred oči postavil celoten prizor »Ecce homo«. Potem pa pravi: »Takšno slavo pripravlja razbrzdanost neustrašenemu oznanjevalcu resnice – kako je moralo v dno duše boleti Božjega Sina.

TODA GLEJTE, NJEGOVA PONIŽNOST PRESEGA SRAMOTO, KI SO MU JO POVZROČILI. Bog stoji pred vsem tem zasmehovanjem v najlepšem oblačilu krotkosti in molči! V ozadju pa se slišijo besede, ki jih je rekel svojim učencem: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.«

Kaj je torej po tem takem ponižnost? Tiho prenašanje trpljenja, zasmehovanja, nadlog, kakor, da to sploh ni krivica, ker mi kaj drugega ne gre zaradi moje nehvaležnosti ob izvrševanju mojega poklica, ki mi ga je dal Bog.«

Poglejmo primer iz življenja sv. arškega župnika.

Vdova Martin je umirala. »Bojim se!« »Nič se vam ni treba bati, smrt je angel, ki vas bo pospremil domov.« »Bojim se zaradi Kristine. Nisem ji bila dobra mati, vedno sem ugodila njeni volji. Ona ni na pravi poti. Gospod me bo vprašal po njej in ne vem, kaj bom odgovorila.« Vdova je še povedala, da je njena hčerka v Savigneuxu, v gostilni »Pri črnem konjičku«, kjer je plesala. Njena umirajoča mati jo je zelo prosila, da ostane tu, pa je ni hotela poslušati. Zadnje čase jo sploh ni poslušala.

Vianney: »Grem ponjo«.

Hunermann tako opisuje: »Divji hrušč je udaril župnika naproti, ko je odprl vrata zloglasne vaške gostilne. Hipoma so onemele gosli muzikantov, ko so zagledali duhovnika. Nekaj deklet je kričaje zletelo iz rok plesalcev, fantje pa so stali kljubovalnih obrazov in mračno strmeli v vsiljivca. »Tako onečaščate adventi čas! Je zagrmel Vianney, se vprašujoče oziral okrog, dokler ni v kotu gostilne odkril tiste, ki jo je iskal.« Ostro ji je rekel: »Pojdi z menoj! Tvoja mati umira!«

Ko je odhajal Vianney iz gostilne so nekateri govorili: »Arški župnik je odpeljal svojo ljubico!«

Kaj se je zgodilo? Po smrti vdove se je to dekle, Kristina, popolnoma spremenila. Izogibala se je župniku. Povedali so mu, da je noseča, kar je seveda v tistem času povzročilo plaz zgražanja. Ko je rodila otroka, ga je Vianney naslednji dan krstil. Vest o nezakonskem otroku se je razširila in prišlo je do te mere, da se je nekaj fantov iz Arsa zbralo pred njeno hišo, vpilo sramotne klice, ter celo metalo kamenje skozi okna.

Kar naenkrat se prikaže župnik ves bled od jeze: »Ali ne poznate nikakršnega sramu več, da ubogo stvar v njeni nesreči še zasramujete! Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo!«

To dekle je naredilo samomor. Župnik jo je pokopal na pokopališču, na sveti zemlji. Potem pa otroka nesel čez celo vas v hišo Previdnosti, ki jo je ustanovil. To je bila kaplja čez rob. Vse povsod se je začelo govoriti, da ima župnik otroka. Prišlo je tako daleč, da so mnogi začeli dvomiti. Pred župniščem so nekateri fantje peli verze, razbijali šipe, prostaško psovali…

Nekateri so mu rekli, naj nekaj ukrene: »Kako se smem braniti križa, ki mi ga nalaga na ramena Bog? O ne, ne branim se ga, blagoslavljam križ. V križu je mir. Vsa naša beda prihaja od tega, ker ne ljubimo križa.«

Vianney je tako trpel, da je rekel, da vsi križi do sedaj niso bili nič v primerjavi s tem. »Neki otrok, ki me je prej vedno prijazno pozdravljal, je danes bežal pred mano, kot bi bil gobav.«

Za hišo previdnosti je šel prosit miloščine po hišah, pa je dobil odgovor, da naj gre najprej otrok greha iz hiše, potem pa bodo dali miloščino. Vianney pa je odgovarjal: »Otrok bo ostal dokler bom dihal.«

Anton Cinier je rotil župnika: »Samo enkrat pojasnite na prižnici, da je vse laž pa vam bomo verjeli…« »Ali mi ti ne verjameš brez takšne besede?« Verjamem, toda če boste še nadalje molčali, potem… potem…« in je odšel. Vianney pa je rekel pri sebi: »Celo ta.« in se razjokal.

KAJ SE JE ZGODILO?

Prišel je dekan Trevouxa. Rekel je župniku, da škof predlaga premestitev, kar je župnika Vianneya še bolj prizadelo. Mu je pa predlagal še drugo možnost: Ljudski misijon. Ta je obdržala. Prišli so menihi iz Lyona in držali misijon, dokazovali župnikovo nedolžnost, vendar ni pomagalo. Aržani so govorili: »Če on sam ne spregovori, kako naj mu verjamemo?«

Tretji dan misijona pa je posegla Božja roka. Hlapca pri Treveju je brcnil konj. Prav ta hlapec se je v gostilni še bolj kot drugi norčeval iz misijonarjev. Bil je težko poškodovan in je klical misijonarja za spoved.

Redovnik ga je spovedal potem pa v naglici hitel poklicati župana in nekaj drugih uglednih mož. Ko so prišli je umirajoči povedal: »Jaz sem oče otroka, ki ga je rodila Kristina Martin. Župniku Vianneyu sem to že zdavnaj priznal pri spovedi, toda on ni govoril. Torej moram to povedati jaz. Bog mi odpusti mojo krivdo!«

Ta novica je švignila kot blisk skozi vas. Prebrali so izjavo pred nabito polno cerkvijo. Poklicali župnika, ta je šel na prižnico ter rekel: »Mislite, ljubi otroci, da me morate prositi odpuščanja, tega pa res ni treba. Saj jaz sam vem, kako malo zaslužim, da sem vaš pastir. Prosim vas samo, da v bodoče ne bi z nejevoljo preganjali ubogega, nedolžnega otroka. Kako nebi ljubili male stvarce, ko jo vendar Bog ljubi.«

Sadovi?

  1. Anton Cinier se je prišel opravičit in rekel: »Zdaj sem vaš z dušo in telesom.«

  2. Zaprli so vaške gostilne, tisti, ki so prej tako tolkli čez župnika so osramočeni prišli prosit odpuščanja, začeli so se ogibati gostilnam in niso prenesli ene besede čez župnika iz ust gostilničarja.

  3. Zaprli so vse tri gostilne v vasi, ki so bile kraj mnogih grehov in iz njih naredili nastanitve za romarje, ki so prihajali k spovedi in pridigam arškega župnika.

  4. Misijon je odlično uspel. Skoraj vsi župljani so šli k spovedi, se spovedali svojih grehov in sklenili sveto živeti.

OŠABNOST – kaj doseže?

Bl. Anton Martin Slomšek: »Preljubi, ki daješ večjo skrb svojemu umrljivemu telesu kot svoji neumrljivi duši. Meniš, da je pomembneje, če krasiš svojo glavo le na zunaj z moderno nečimrno pričesko kot pa z resničnim znanjem. Ti, ki gledaš bolj na lepoto obleke kot na čistost svoje nravi, ki stremiš le za tem, da bi se bolj izkazal s svojo zunanjostjo kot pa s pravo notranjo vrednoto. Podoben si pisanemu metulju, čigar vso lepoto razpiha že lahna sapica. Prebudi se in glej, ti si suženj nečimrnosti in tako stopaš na pot ponosa. Kmalu boš priplezal na vrh zaslepljenosti in pahnjen boš v blato škodljivega poželenja ali pa boš vzdignjen na strme vrhove napuha, dokler te ne popade vrtoglavica in te pahne v globino pogubljenja. In tudi ti, čustvena, objestna duša, ki te vsaka neprijetna beseda tako zelo užali. Ti, ki nisi sposoben mirne duše sprejeti nobenega opomina in nobenega nauka. Poglej in si oglej, kakšno goro ponosa si privlekel na pot popolnosti. Poduk sprejemaš kot žalitev in v opominu vidiš le krivico. Majhen izpit imenuješ tiranijo, dobronameren iskren prijatelj je zate nekdo, ki te sovraži. Tako si nevede prisegel resnici sovraštvo, zaslepljen od ponosa si s pogubno lažjo sklenil zavezo. Poslovil si se od svojih odkritih prijateljev, prilizovalcem in hinavcem si odprl vrata in svojim predstojnikom zaprl srce. Glej, tako stopaš zagledan vase, poln domišljavosti, podoben pijancu, na povodcu napuha, svoji pogubi naproti. Omamljen zaradi napuha ne zaznaš pred seboj bližnjega prepada, ker ponos je najhujši opoj duše.«

AMEN.

nedelja, 26. julij 2020

Ars Celebrandi, sedmič

Na Poljskem so se letos že sedmič odvile delavnice Ars Celebrandi. V baziliki Gospe Lichenske v mestu Stary Lichen se je zaradi omejitev zbralo lahko le 150 udeležencev. V večdnevnem programu, od 9. do 16. julija, so se duhovniki, ministranti in pevci izpopolnjevali na različnih področjih. Delavnice so zajemale učenje bogoslužja v vseh stopnjah zunanje slovesnosti, strežbe ter petja gregorijanskega petja in ljudskih pesmi. Zaradi vse večjega povpraševanja po podeljevanju zakramentov in zakramentalov v tradicionalni obliki so letos prvič vključili tudi te.

Msgr. Wieslaw Mering, ordinarij škofije je vsem poslal blagoslov in izrazil svojo radost, da se delavnice spet odvijajo v njihovi škofiji. Glavni organizator, združenje Una Voce Polonia, že od prvega leta uživa vso podporo škofa.

Oče Pawel Korupka, kaplan delavnic, je dejal, da mu je v posebno veselje to, da se je letos kar deset duhovnikov naučilo maševati od osnov dalje in da so v okviru srečanja vsi tudi prvič javno darovali sveto mašo v starodavni obliki. Dejal je še, da njihovo delo temelji, kakor je to opisano v enem od videnj sv. Janeza Boska, na dveh stebrih, Mariji in Evharistiji. Izpostavil je misel, da udeleženci gledajo na Kristusa, skritega pod podobo kruha in na podobo Blažene Device, ki jo častijo v Lichenu in v Čenstohovi.

Udeleženci so sodelovali tudi pri skupni molitvi brevirja, adoraciji, evharistični procesiji ter tradicionalni sobotni marijanski procesiji z ostalimi romarji. Poseben dogodek pa je bil slovesni rekvijem za vse umrle v bitki pri Grunwaldu, ob 610. obletnici tega dogodka.








Zbirko slik lahko najdete na njihovi FB strani.

Vir: Rorate Caeli

torek, 21. julij 2020

Knjižno priporočilo: Sam Guzman – Si upaš biti gospod?

V slovenskem prevodu je pri založbi Družina izšla knjiga, ki govori o tem, kako živeti pristno katoliško možatost. Namenjena je predvsem fantom in mladim možem, ki bodo v njej našli dostopen zaklad zbranih smernic, pomembnih misli ter nasvetov.

Avtorju je uspelo ustvariti knjigo, ki je zelo berljiva, kljub temu, da obravnava številne pomembne teme, o katerih se pri nas veliko premalo sliši, saj nam drugi možje ne morejo dati, česar nimajo. V njej lahko najdemo poglavja, ki govorijo npr. o pristnosti, obrazih možatosti, očetovstvu, avtoriteti, zakonu, svetništvu, molitvi, čistosti in seveda izročilu.

Knjige ne bi priporočil, če bi ne vedel, da avtor tudi živi kar »pridiga«. Sam je pred časom namreč javno objavil, da se je z družino preselil v bližino tradicionalnega benediktinskega samostana Naše gospe Oznanjenja pri Clear Creeku v Oklahomi, ki je bil ustanovljen leta 1999. Leta 2003 je skupnost sestavljalo 22 mož, danes jih je čez 50.

V času, ko ob različnih priložnosti ne vemo, kaj bi podarili moškim, ki »imajo že vse«, bi jo priporočil kot odlično darilo, ki bo razveselilo, predvsem pa koristilo bralcu. Branje je primerno tako za dijake višjih letnikov, študente pa tudi može, ki so že šli mimo štiridesetih. Velja poizkusiti, saj je še slavni arški župnik dejal, da »spreobrnjene mora priti po možeh«.




Možnost naročila: Druzina.si

torek, 14. julij 2020

Pridiga: VI. nedelja po binkoštih, 12. 7. 2020

Ob današnjem evangeljskem odlomku mi prihaja na misel izrek bavarskega filozofa, Ludwiga Feuerbacha, ki je dejal, da je človek to, kar jé. Sicer nič novega, saj je že sv. Avguštin govoril v tej smeri, pa bi bil boljši naslov od ateističnega in materialističnega bavarskega filozofa, a je vendarle slednji izrekel nekaj resničnega – da je pomembno to, kar jemo. Vprašanje torej, kaj predstavlja našo hrano – je to samo nekaj, kar bi zapolnilo naš želodec, ali pa je ta hrana bolj kvalitetna in je res »nadnaravna«, kakor tisti kruh, za katerega prosimo vsakokrat v molitvi očenaš. Gre namreč, če pogledamo izvirnik, za nadnaravni kruh, kar govori tudi slovanski prevod očenaša.

Prav je namreč, da se malo sklicujemo na slovanska apostola Cirila in Metoda, da bi se ozrli še na današnja junaka, ki sta še toliko bolj očeta naše vere na teh prostorih, to pa sta sv. Mohor in Fortunat, oglejska mučenca. Žal so bili ti naši očetje vere (ob njiju še drugi svetniki naših prostorov) kar malo pahnjeni na stranski tir, a je prav, da se ju vsaj spomnimo, če smo ju v svoji nerodnosti izpustili iz glave pri pripravi tega bogoslužja. Praviloma bi namreč morali obhajati slovesnost očetoma oglejske Cerkve, kamor je krščanstvo prinesel sveti evangelist Marko iz Aleksandrije. Kasneje se je nekaj premaknilo v Benetke, nekaj pa je vendarle ostalo še drugod, zlasti v videmski in goriški nadškofiji. Ko je zarezala meja, se je žal na oglejske svetnike pozabilo, četudi smo krščanstvo dobili v ogromni meri prav od tam, z oglejskega sedeža.

Zelo zgovoren je evangeljski stavek učencev Gospodu: Kako bi jih mogli nasititi s kruhom v tej puščavi? Evangeljski odlomek je prav iz Markovega evangelija, in sicer gre za osmo poglavje. Puščava je bila tedaj, ko sta živela in delovala sv. Mohor in Fortunat, puščava je tudi dandanes, v tem času. Takrat poganstvo, danes novo poganstvo. Kako torej nahraniti ljudi v tej puščavi? V tej duhovni pustoti?

Oni dan sem poslušal voditelja projekta »Mass of the Ages«, Camerona O'Hearna, ki je navajal okrožnico sv. Papeža Pavla VI. 'Mysterium Fidei'. Ta papež je v tej okrožnici, kakor je razvidno že iz naslova, govoril o presveti evharistiji. Pomembno pa je, kako je poudaril način oznanjevanja te skrivnosti. Bolj kot vse oznanjevalne napore namreč poudarja zgled. Pravi, da morajo ljudje evharistično skrivnost oz. pobožnost, vero predvsem videti. To je vselej veljalo pri mučencih, katerih označba pravzaprav pomeni »pričevalci«. Oni so svojo vero izpričali, ljudje so to vero videli. O'Hearn je prišel do tradicionalne svete maše prek pobožnosti, vnete pobožnosti do presvete Evharistije, do evharističnega Jezusa samega. Pravi, da ga je predvsem motilo to, da se te pobožnosti in tega spoštovanja več ni videlo. Videlo se je in se še vidi marsikaj drugega. Skuša se ljudem oznaniti evangelij na razno-razne načine. Iznajdljivost, fantazija in karkoli je še takega res ne poznajo več meja. Če vzamemo besede nekdanjega papeža Benedikta XVI. pa je prišlo do meje dopustnega. Lahko rečemo, da je bil, kakor je v njegovi navadi, v besedah precej prizanesljiv, a naj bo. Nočemo biti kakorkoli »žleht«, ko opozarjamo na karkoli. Kot vidim, se skoraj vedno dela v neki dobri veri, kakor je tudi vprašanje okolja in miselnosti, v kateri je nekdo zrastel, kar velja seveda tudi za nas duhovnike, kakor je opozoril na duhovnih vajah kardinal Sarah.

Ne gre torej za to, da si vprašanja učencev iz evangelija, kako ljudi v tej puščavi nahranili duhovniki in drugi kristjani ne bi zastavljali. Težava nastane pri iskanju odgovora na to vprašanje. Lahko bi še na dolgo razpredali, a gre na koncu vendarle samo za odločanje med naravnim in nadnaravnim kruhom. Saj lahko rečemo, da je to vsakdanji kruh, vendar je vprašanje, kaj ljudje pojmujejo kot ta »vsakdanji kruh«. Lahko se čim bolj prilagajamo svetu in tudi v Cerkvi skušamo dajati ljudem nadnaravni kruh na, če dovolite, vsakdanji način – pa da ne bo pomote, tu ne mislim v prvi vrsti le na način prejemanja svetega obhajila, ampak širše! Lahko pa k stvari pristopimo drugače, pa to poskušamo delati, v enem in drugem obredu, drugače od sveta okrog nas. Tudi hitra hrana je hrana, pa se ne gre čuditi, pred katero restavracijo je po »koronskem« zaprtju bila dolga kolona, ni pa nujno, da je to tudi zdrava in res dobra hrana. Gotovo bi vsi starši otrokom dajali v hrano samo čips, smoki, sladkarije in podobno, pa vemo, da temu ne sme biti tako, če otrokom hočemo dobro. Zato ne trdimo, da je v tej puščavi edina zares potrebna hrana tista nadnaravna, kar je tako ali tako res. Trdimo in opozarjamo, da je potrebno tudi videti, da ne gre za navadno, ampak za nadnaravno hrano. To še posebej zatrjujemo v času, ko ljudje ne želijo več poklekniti pred Bogom in drugimi svetinjami, tudi narodnimi, ampak pred tistimi novimi, ki jih časi in mode po medijih prinašajo. 

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...