torek, 31. december 2019

Voščilo 2020


Spoštovani vsi, ki spremljate naš blog!

V novem letu vam želimo, da bi Vam Bog dal oz. pomnožil predvsem dve milosti: milost ljubezeni do Boga, da  boste ohranili veselje v svoji veri, in milost vztrajnosti, da boste tudi v letu 2020 mogli vztrajati na poti resnice in končno dosegli venec, ki nas čaka. Bodite pogumni, Bog nikoli ne razočara svojih služabnikov.

Blagoslovljeno leto 2020!


nedelja, 22. december 2019

Sveta družina kot Sveta dežela

Misel na 4. adventno nedeljo - Andrej Vončina

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   
Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je
zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.
Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  
Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega očeta, ne samo nebeškega. 
Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 
Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.
 

petek, 13. december 2019

Liturgični koledarji 2020




Tudi leta 2020 bo na naših stenah lahko visel liturgični stenski koledar!

Koledarji so posvečeni presveti daritvi. Na slikah se skozi leto prikazujejo utrinki, ki smo jih ujeli pri nas v Ljubljani, v Trstu, Benetkah in Ogleju v Italiji ter Zagrebu, Zadru in Lužnici na Hrvaškem.

Koledarji vsebujejo godove svetnikov po tradicionalnem liturgičnem koledarju. Dodani so tudi podatki o liturgičnih barvah, postnih dneh in druge uporabne informacije. Natisnjeni so v formatu A3.

Koledarji so brezplačni. Priporočamo pa prostovoljni prispevek v višini 10 €, ki pokriva stroške izdelave in dostave. Koledarje v poljubni količini lahko naročite preko obrazca na desni strani bloga. V sporočilu ne pozabite navesti svojega naslova. Dostava je predvidena še pred Božičem!


torek, 10. december 2019

TLM Ljubljana: Brezmadežno spočetje Device Marije, 8. december 2019

Kropljenje pred sveto mašo - asperges

Pristopne molitve

Kajenje oltarja

Kajenje duhovnika





Agnus Dei

Obhajilo

Zadnji evangelij




Pridiga: Brezmadežno spočetje preblažene Device Marije, 8. 12. 2019


Na današnji praznik praznujemo, da je bila Marija brez greha spočeta že v naročju svoje matere, svete Ane. Mi se rodimo s podedovanim grehom prvih staršev, Marija pa je bila tega obvarovana.

Marijo imenujemo blažena Devica Marija. Beseda »blažen« se danes v vsakdanjem jeziku skoraj ne uporablja več. Jezus začne svoj govor na gori z blagri: »Blagor ubogim v duhu; blagor čistim v srcu; blagor kadar vas bodo zaradi mene preganjali,…« Beseda blagor si deli isti koren z besedo blažen. Verjetno ne najbolj posrečen prevod, pa kljub temu nam bolj razumljiv je beseda »srečen«. Blažena Devica Marija bi tako pomenilo srečna.

Vprašajmo se, koga ti imenuješ srečen? Koga imaš za srečnega? Če imam za srečne posvetne ljudi, ker imajo več premoženja, so slavni, jim ni potrebno trpeti, potem imam zaslepljene duhovne oči. Najsrečnejša ženska na svetu (najbolj blažena) je Devica Marija – če je nimam za najsrečnejše sem duhovno še slep. Današnji praznik, pa tudi drugi Marijini prazniki, Devico Marijo imenujejo za srečno zaradi določenega vidika. V teh praznikih Device Marije so vse poteze tega, kaj pomeni imeti srečo na zemlji!

Zakaj ji pravimo blažena oz. srečna Devica Marija? Ta praznik govori naslednje:

V njeno dušo ni nikoli stopil niti najmanjši greh, niti prvi greh. Srečen je tisti, ki z grehom sovražniku (ubijalcu) ni naredil niti najmanjšega prostora. Srečen, blažen je tisti, ki ne greši, tisti, ki hudemu duhu ni napravil niti najmanjšega prostora v svoji duši in svojem življenju. Hudi duh nam prikazuje ravno nasprotno, kakor je to storil Adamu in Evi: »Srečna bosta če bosta grešila.« Tudi v Cerkvi se je zaradi napačne podobe Boga razširila miselnost… »ne mučimo ljudi.« - v smislu, da ljudi pustimo v grehu in smo z njimi sočutni. Ampak to je laž. Duhovniki nismo sočutni z verniki, če jih puščamo v grehu, ter jih z deljenjem zakramentov takrat, ko tega niso vredni, še potrjujemo v slabem. Sočutni smo takrat, ko jim iz greha pomagamo, ker srečen je tisti, ki hudemu duhu ne pusti prostora. Podobno  starši niso sočutni s svojimi otroki, če jim pustijo, da so neposlušni, razvajeni in neubogljivi, ampak takrat, ko jim pomagajo, da se teh grehov rešijo. Ko je tvoja duša brezmadežna, takrat si srečen.

Opozorimo še na eno zmoto. Večkrat slišimo, da smo vsi grešniki. Mislim, da je to večkrat izgovor zato, da grešimo naprej in se ne spreobrnemo. Tudi ni res, da je človek grešnik ves čas. Po svetem krstu, po vredni spovedi, po vrednem prejemu svetega obhajila je moja duša v stanju brezmadežnosti. Takrat sem srečen, blažen.

To, da Marijine duše nikoli ni omadeževal greh je ena stran kovanca. Druga stran istega kovanca pa je, da je Marija popolnoma izpolnila Božjo voljo. Bog je za vsako ustvarjeno življenje napisal čudovito »skladbo«. Marija je uspela v polnosti zaigrati to »skladbo«, mi pa se to skladbo trdimo čim popolneje zaigrati. Današnji praznik nam torej hkrati govori naslednjo resnico: Srečen je tisti, ki uspe kar najbolj zaigrati »skladbo«, ki jo je za njegovo življenje napisal Bog. Srečen oz. blažen je tisti, ki mu uspe kar najbolj zaigrati »skladbo« oz. izpolniti Božjo voljo. Srečen oz. blažen si takrat ko izpolniš Božjo voljo. Neka redovnica je pričevala: »Bogu sem neskončno hvaležna, da me je poklical v samostan.« Gotovo nebi bila Bogu neskončno hvaležna, če bi bilo njeno življenje velika polomija. Drugi moški je rekel: »Kako lepo je biti čist na duši in telesu.« Kako nas hudi duh slepi! Ves čas nas prepričuje, da brezmadežno življenje (kot ga je imela Devica Marija) ni blaženo; ni srečno!

Pri tem pa je nujno poudariti naslednje. Bog ni Marijo izbral za Brezmadežno, jo obvaroval vsakega greha samo zanjo. Ko je Bog izbral Marijo je po njej izbral tudi svojo Cerkev in dal možnost vsem ljudem, da po Mariji zadobijo brezmadežnost in s tem blaženost oz. srečo. Zelo pomembna je ta resnica. Brezmadežnosti ne dobim iz svojih posebnih spretnosti in moči v duhovnem življenju – kakor podobno Marija ne. Da bomo to bolj razumeli poglejmo kaj pravi Katekizem Katoliške Cerkve o trdnem sklepu. Na vprašanje kdo ima resno voljo, da se bo v prihodnje po sveti spovedi varoval greha, katekizem odgovarja: Resno voljo ima tisti, ki hoče uporabljati pripomočke, ki so za zveličanje potrebni in se hoče ogibati grešne priložnosti!

Pripomoček je zelo tehničen izraz, ampak pove bistvo katoliške duhovnosti. Po molitvi, sveti spovedi, evharistiji sem notranje spremenjen, ne pa iz svoje moči. Veliko primerov poznam, ko so ljudje postali notranje drugačni zaradi redne spovedi. Človek ne more zagotoviti, da v prihodnje ne bo grešil. Lahko pa obljubi, da se bo ogibal greha in vedno hodil k spovedi, molil in prosil Boga za rešitev. Jezus pravi: »Prosite in vam bo dano.« (prim. Mt 7,7) Če računa človek na svoje moči bo upehal. Če pa računaš na Boga boš živel. Bog nam je dal vse te pripomočke (spoved, evharistijo, druge zakramente, rožni venec, sveto pismo, katekizem, zglede svetnikov, blagoslovljeno vodo,…), da bi nas posvetil. Pet devic, ki je prišlo na svatbo niso imenovane močnejše, krepostnejše ali kaj podobnega, ampak »pametne« (prim. Mt 25,2). Pameten je tisti, ki uporabi te milosti, da postane močnejši, krepostnejši. Sveti Alfonz Ligvorij je napisal kar nekaj premišljevanj o poslednji sodbi. Glavni očitek pogubljenim v njegovih premišljevanjih je zasmehovanje Boga oz. zasmehovanje Božje milosti. Oni so imeli možnost se zveličati, pa so Božjo milost in pomoč metali stran. Kakor otrok, ki bi dobil igračo za darilo in bi jo zaradi nezadovoljstva vrgel stran, se kujal in jezil, ter na koncu ostal brez igrače, sam s svojo jezo.

Sklep: Nikoli ne nasedajmo hudiču in svetu, da je bolje grešiti, kakor ostati čist. Uporabljajmo pripomočke, ki nam jih je dal Bog, da posvetimo svoje življenje.

sreda, 04. december 2019

Obrnitev h Gospodu


Na praznik Kristusa Kralja, 24. novembra letos, je škof v  mestu Maasin na Filipinih, Precioso D. Cantillas, izdal pismo klerikom, redovnikom in vsem vernikom škofije Maasin. Pismo ima naslov Obrnitev h Gospodu (»Ad Orientem, ad Deum«). Spodaj objavljamo prevod pisma.

Drago Božje ljudstvo,

ko praznujemo slovesnost Kristusa Kralja v tem letu, 24. novembra 2019, se kot Njegovo ljudstvo, škofija Maasin, ponovno bolj goreče in pobožno zaobljubimo Bogu, ki je poslal Jezusa, svojega Edinorojenega Sina, našega Kralja in Odrešenika. Eden od konkretnih načinov s katerim izražamo našo obrnitev k Bogu je v obhajanju svete liturgije.

Spomnimo se na zelo pomembno razumevanje liturgije, kot razlaga kardinal Sarah, prefekt kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov: »Bog, ne človek je središče katoliške liturgije. Njega prihajamo častiti. Pri liturgiji ne gre za tebe ali mene; liturgija ni kraj kjer častimo našo lastno identiteto, dosežke, napredovanja, povišanja, lastno kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvotno in najprej namenjena Bogu in temu kar je On storil za nas. V svoji sveti Previdnosti je vsemogočni Bog ustanovil Cerkev in postavil sveto bogoslužje s čimer mu moramo darovati pravo bogoslužje v skladu z novo zavezo, ustanovljeno od Kristusa.« Kardinal nas je, ob sklicevanju na »avtentično implementacijo« dokumenta o liturgiji drugega vatikanskega koncila »vse duhovnike povabil, da mašujejo ad orientem, … in da je zelo pomembno, da se vrnemo kakor hitro je mogoče k skupni usmerjenosti, duhovnikov in vernikov v isto smer – proti vzhodu ali vsaj proti apsidi – h Gospodu, ki prihaja, v tistih liturgičnih delih, kjer naslavljamo Boga. Ta praksa je dovoljena po trenutni liturgični zakonodaji. Popolnoma legitimna je v novem obredu. Resnično, mislim, da je to zelo pomemben korak s katerim zagotovimo, da je pri naših obredih Gospod zares v središču.«


Resnično, mi, v naši škofiji moramo storiti, da bo Bog resnično središče našega življenja. Pred kratkim smo praznovali zlato obletnico naše škofije in obnovili našo predanost, da postanemo resnični Gospodovi učenci. Nenehno moramo naše stremljenje usmerjati k Jezusu, kateremu sledimo, tudi v obhajanju svete liturgije.

Zatorej se bo z začetkom novega liturgičnega leta, na prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2019, v škofiji Maasin začela obhajati maša »ad orientem«. Mašnik in verniki bodo v tistih delih, ko se naslavlja Boga, skupaj gledali oz. bili obrnjeni v isto smer proti Gospodu, ki ga predstavljata oltar in križ. Enako bodo laični služabniki, ki so zakonito postavljeni od škofa po župniku, da vodijo nedeljsko bogoslužje božje besede in obhajila storili prav tako.

Škofijska liturgična komisija bo storila vse kar je potrebno, da bodo duhovniki, laični liturgični služabniki za bogoslužje božje besede v kapelah in verniki na splošno obveščeni, kako praktično izvesti ta način maševanja, kakšen njegov pomen in duhovnost.

Upamo, da bo uvedba tovrstnega načina češčenja Boga v liturgiji pripomogla, da postanemo »vredni častilci zedinjeni v enem samem dejanju češčenja.« Kleriki (škofje, duhovniki in diakoni) in laiški »voditelji molitev« bodo vodili vernike h Gospodu in ne bodo sami center češčenja. »Mi škofje imamo veliko odgovornost in nekoč bomo dajali odgovor Gospodu o našem vodenju. Mi nismo lastniki ničesar! Kakor uči sveti Pavel, smo »služabniki Kristusovi in varuhi Božjih skrivnosti«… odgovorni smo, da zagotovimo, da so svete resničnosti liturgije v naših škofijah spoštovane in da naši duhovniki in diakoni ne le izpolnjujejo liturgična pravila, ampak poznajo duha in moč liturgije iz »katere rastejo.« (kardinal Sarah)

Skupaj z Marijo našo Mahal nga Patrona, Vnebovzeto, se moremo vedno obrniti h Gospodu v nebesa, ko obhajamo skrivnosti naše vere tukaj na zemlji.

Naj bo Bog slavljen, zdaj in vedno!

+ PRECIOSO D. CANTILLAS, SDB, DD, Maasin-ski škof.



AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...