sobota, 09. november 2019

Sv. Hieronim in prevajanje Svetega pisma



Obhajamo Hieronimovo leto v spomin na 1600-letnico smrti (umrl je leta 419 ali 420) tega velikega cerkvenega učitelja Zahoda (ob sv. Ambrožu, sv. Avguštinu in sv. Gregorju Velikem). Sv. Hieronim je predvsem znan po svojem prevodu Svetega pisma, sveti Vulgati, zato se bomo v tem referatu ozrli na to delo. Lahko bi se stvari lotili seveda tudi bolj znanstveno, a bomo raje nekoliko bolj poljudni.
Najprej ne moremo mimo izrednega pomena izročila, ki je eden od dveh bistvenih virov Božjega razodetja, kakor nas uči tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Ko je nekoč potekal pogovor o Ogleju, je novinar Ervin Hladnik Milharčič dejal, da je potrebno dati večjo pozornost legendam kot pa zgodovinarjem. Legende pač temeljijo na izročilu, ki se, kot nam lepo pokaže pripovedovanje pravljic naših staršev, v bistvenih zadevah ne moti. Pustimo to, da se pogosto dodaja takšne in drugačne »okraske«, da bi bile legende privlačnejše, a v svojem bistvu se ne motijo. Omenjeni novinar je ciljal na to, kako so na podlagi izročila prišli po izkopavanjih do natančnega lociranja kraja mučenja oglejskih mučencev sv. Kancijanov, na podlagi ustnega izročila pa je bilo zapisano tudi samo Sveto pismo. Dandanes se izročilo precej omalovažuje, vendar nam s voji avtobiografiji katoliški pisec G. K. Chesterton lepo pojasnjuje, na podlagi svojih lastnih osebnih podatkov, da tega ne smemo početi. Pove nam, da pravzaprav tudi zgodovinske podatke, ki bi naj bili empirični, sprejemamo na podlagi tega, da verjamemo tistemu, kar so nam povedali. Govori namreč o tem, da je samo slišal, kdaj in kje se je rodil, kdo so njegovi starši itd. Potem pa zaključil, da bi, če bi vprašal t. i. tekstne kritike, ki se sicer najbolj ukvarjajo s kritično obravnavo svetopisemskih besedil, slednji zatrdili, da se sploh ni rodil. Toliko o razno-raznih strokovnjakih, ki se jih je tudi pri ukvarjanju s Svetim pismom našlo že resnično ogromno, posebej v 20. stoletju, a začetki vsega tega so še precej pred tem. 
Ko se je lotil prevoda Svetega pisma v latinščino, je bilo sv. Hieronimu pomembno zlasti to (seveda tudi naročniku, papežu Damazu), da bi Cerkvi zagotovil zanesljivo Sveto pismo, v katerem ni zmot. Njegov prevod ni bil popolnoma natančen v vseh pogledih, saj določene malenkosti niso bile natančno prevedene, pa še tiste so bile smiselno prevedene (pomen določene besede je recimo v grščini drugačen v evangeliju, kot pa v Pavlovih pismih, je pa ista beseda). Hieronimov prevod je bil popolnoma pravilen kot celota in Cerkev je potrdila, da gre za navdihnjeni prevod, glede na to, da so t.i. Vulgato razglasili za sveto. V njegovem času je bilo precej krivoverstev, najpomembnejše je še vedno bilo arijansko, pa čeprav naj bi s slednjim obračunali na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru, kjer je zmagala prava vera po zaslugi še enega cerkvenega očeta, sv. Atanazija. Vendar pa je bilo v praksi še vedno precej drugače in tudi sv. Hieronim se je moral še vedno spopadati s tem krivoverstvom v času prevajanja Svetega pisma. Morda se bo kdo namrščil, češ kaj se ukvarjamo s tako staro versko zmoto. Vendar pa se moti, kdor misli, kako ta zmota ni več aktualna, saj verske zmote vsake toliko časa spet vzniknejo, po malem pa jih vselej najdemo v življenju Cerkve oz. v verovanju njenih članov oz. tudi pri drugih verstvih, ideologijah itd. 
Odlični Hilaire Belloc, angleško-francoski pisatelj in zgodovinar, nam v svojem delu o krivoverstvih (The Great Heresies) pove, kako je arijanstvo v bistvu imelo Kristusa samo za preroka, na las podobno temu, kar trdi muslimanska religija. Ne smemo pozabiti, da je bil prav arabski polotok poln krščanskih krivoverstev in diaspore pripadnikov nove judovske religije, nastale iz zavračanja Kristusa kot odrešenika. Najbrž ni potrebno dodatno ugotavljati, da najdemo podobno prepričanje tudi pri številnih sodobnikih, ki se vseeno imajo za kristjane, a pri našem Gospodu poudarjajo samo človeško plat. Ko govorimo o prevajanju Svetega pisma, pa opazimo bistveno razliko med Hieronimovim prizadevanjem za čim bolj kvaliteten prevod, zlasti v teološkem oziru, ko je bila v ospredju pravovernost, s sodobnimi težnjami, ko se pri prevajanju popušča razno-raznim ideološkim težnjam, pa naj bo to pacifizem, feminizem, sionizem ali še kaj podobnega. Hieronim je govoril, kako je za poznavanje Kristusa potrebno poznati Sveto pismo, vendar je sam poskrbel, da je slednje bilo pravo, zanesljivo. Kako naj pa imamo pravo vero, če pa je recimo prevod Svetega pisma, ki ga imamo doma in ga uporabljamo, podlegel ideološkim pritiskom?
Na koncu se zaustavimo še ob dejstvu, da je Hieronimov prevod bil narejen tako, da bi kljuboval zobu časa. To je prevodu odlično uspelo vse do nastanka nove latinske različice, ki so jo poimenovali Nova Vulgata. Po kakšnih načelih je ta novi prevod nastal, si sicer lahko predstavljamo – za namig na to, kar mislimo, napotujemo zgoraj na Chestertona - eno od teh pa nas bo posebej zanimalo. Gre za načelo sodobnosti jezika, ki je ustvarjalce novega prevoda vodil k temu, da prevod posodobijo, hkrati pa naj bi ohranili, po navodilih papeža Pavla VI., njegov »krščanski latinski stil«. Da bi bilo potrebno narediti novo različico Vulgate, kakor so Hieronimov prevod kasneje poimenovali, se je sicer zdelo potrebno že papežu Piju X. in nasledniku Benediktu XV. V ta namen je papež Pij XI. v Rimu celo ustanovil benediktinski Papeški samostan sv. Hieronima v Prestolnici, pa se zadeva na koncu ni izšla. Nekaj malega so sicer potem uporabili dva meniha, a to je bilo to. Leta 1979 je tako izšla ta Nova Vulgata, ki je potem dobila še posodobljeno različico leta 1988. Očitno torej ni tako uspešno kljubovala zobu časa kot tista prava Vulgata. Dejali smo, da nas zanima tako opevano načelo sodobnosti jezika. No, to načelo se zdi močno pomembno tudi Cerkvi v Sloveniji, zlasti v odnosu do mladih kristjanov. Tako so že pred leti pričeli, v dobri veri, s prestavljanjem Svetega pisma v sodobni jezik, seveda je tu mišljen slovenski jezik. Če pustimo ob strani, koliko gre ustvarjalcem za posnemanje svetega prevajalca v prizadevanju za pravovernost prevoda, pa se postavljajo številna vprašanja tudi glede same natančnosti prevoda. Prejšnji odstavek nas uči, da trud za sodobnost navadno pomeni podleganje ideološkim težnjam, druga težava pa je operiranje s še bolj omejenim besednim zakladom, ki je v našem ljubem materinem jeziku že tako ali tako skromnejši. Vprašanje torej, če ima recimo »spremeniti življenje« isti pomen kot »spreobrniti se«.   

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...