petek, 23. avgust 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 8. 9. 2019



VABILO

TRADICIONALNA LATINSKA PETA SVETA MAŠA
PO RIMSKEM MISALU SV. JANEZA XXIII.

CERKEV SV. ROKA V LJUBLJANI (DRAVLJE, STARA CERKEV)
NEDELJA, 8. SEPTEMBER, 16.00

13. NEDELJA PO BINKOŠTIH
(com. Rojstvo prebl. Device Marije)


Stopniški spev. (Ps 73 20. 19. 22) Ozri se, Gospod, na svojo zavezo in svojih siromakov ne pozabi za zmeraj. V. Vstani, Gospod, razsodi svojo pravdo, spomni se sramotenja svojih služabnikov.
Aleluja, aleluja. V. (Ps 89, 1) Gospod, pribežališče si nam od rodu do rodu. Aleluja.


Od septembra naprej bodo tradicionalne latinske svete maše darovane predvidoma vsako drugo nedeljo v mesecu v popoldanskem času.


Vse mašne tekste in red svete maše si lahko ogledate v Rimskem misalu, ki smo ga digitalizirali v ta namen. Primerna priprava na sveto mašo zajema tudi to, da si vnaprej preberemo vse mašne tekste.


Mašne tekste najdete v Rimskem misalu (l. 1961):
Trinajsta nedelja po binkoštih (str. 331 – 333)
Spomin: Rojstvo preblažene Device Marije (str. 673 – 676)
Mašnik po prošnjah za nedeljo vsakič doda še prošnje spomina.


Pred sveto mašo bo tradicionalno kropljenje ljudstva (str. 375), ti. Asperges. 
 

Možnost za sveto spoved uro pred sveto mašo. 



torek, 20. avgust 2019

Pijanost je prostovoljna norost


Alkoholizem je razčlovečenje. Žižek (1987) citira duhovnika Jurija Trunka, ki je pijanost takole opredelil: »Pijanost je prostovoljna norost ... Pri vseh drugih pregrehah (pohlep po bogastvu, prešuštvovanje itn.) namreč kljub še tako močni obsedenosti človek ohrani neki minimum prisebnosti, 've, kaj dela', medtem ko edino pijančevanje človeka 'oropa najžlahtnejšega in najdragocenejšega zaklada, katerega ima, namreč njegovega razuma'. Ta izjemni, paradoksni položaj pijanosti med pregrehami pomeni, da pijanost ni le 'najhujša' med pregrehami, marveč je dobesedno 'pregreha vseh pregreh' ...«


Takšno je bilo nekdaj stališče Cerkve o pijančevanju in alkoholizmu, zato je jasno, da med alkoholiki ni bilo in ni vernikov. Današnja Cerkev ni več zmožna zavzeti radikalnih stališč do pijančevanja, kar je tudi eden od kazalcev moralnega razkroja sodobne družbe. 

Vir: Dr. sc. Janez Rugelj, dr. med, Pot samouresničevanja, zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski. Ljubljana: UMco, 2008; str, 147

 

nedelja, 11. avgust 2019

Romanje v Oglej - 21. 9. 2019




Furlansko katoliško združenje Compagnia di Sant’Antonio tudi letos organizira romanje v Oglej. Po čudoviti izkušnji prejšnjega leta, o kateri si lahko preberete tukaj, so tudi letos sklenili organizirati romanje; vabijo nas, da se jim pridružimo.

Oglej je kraj velikega simbolnega pomena povezan z izročilom sv. Marka, od koder je prišla sveta vera v naše kraje. Tam bomo z rožnim vencem in tradicionalnim petjem molili za prebivalce teh krajev, za naše družine ter za vso Cerkev.

Romanje se bo pričelo v cerkvi na oglejskem Belvederu in nadaljevalo peš proti Ogleju.

Kdor ne bo poromal peš, lahko romarje počaka pred cerkvijo v Ogleju (naslov piazza Pirano, ob Museo Nazionale Paleocristiano) in se udeleži svete maše ter nadaljevanja.

Po koncu bo možnost skupnega kosila v hotelu “I Patriarchi”, zraven bazilike.

Popoldne bosta sledili še dve predavanji v Rimski dvorani tamkajšnjega župnišča.

ponedeljek, 05. avgust 2019

Liturgični obrat in vrnitev k Bogu



V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.
Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.
Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.
Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.
Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...