sobota, 30. marec 2019

Treba je „peti mašo“ in ne „peti med mašo“: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu (6. del)


Svetopisemski značaj mašnega proprija
V naslednji tabeli (tabela 3) je prikaz razporeditve spevov oziroma njihovih besedil glede na izvor. Iz tabele lahko vidimo, kolikšen delež besedil je vzet iz Stare zaveze, kolikšen delež iz Nove zaveze oz. iz kakega drugega vira. Za primerjavo navajam tudi, kolikšen delež besedil Stare zaveze je vzet iz knjige psalmov ter kolikšen del besedil Nove zaveze iz evangelijev. Navedena sta tudi deleža apokrifnih knjig ter drugih virov. To seveda ne pomeni, da v gradualu ni besedil iz drugih knjig Stare in Nove zaveze. Zaradi prostorske omejitve, teh mest tukaj pač ne morem navesti. Vendar pa lahko njihovo skupno število določimo s preprostim izračunom. Kakorkoli že, bolj smiselno se mi zdi, da se omejimo na glavne svetopisemske vire liturgičnih besedil ter na ne – svetopisemske vire.

Tabela 3: Mesto liturgičnih besedil glede na izvor
Vrsta
SZ
NZ
Psalmi
Evangeliji
Apokrifne
Drugo
Skupaj
Introitus
142
17
109
5
3
2
164
Gradual
117
5
108
3
2
1
125
Alleluia
93
32
79
25
2
31
158
Sequentia
0
0
0
0
0
5
5
Tractus et cantica
23
0
19
0
0
2
25
Offertorium
103
6
87
3
0
6
115
Communio
83
75
68
64
2
3
163
Antiphona
22
15
17
13
0
7
44
Hymna
1
0
0
0
0
13
14
Psalmi
21
0
21
0
0
0
21
Cantica evangelica
0
2
0
2
0
0
2
Responsoria
2
1
0
1
0
6
9
Responsa
1
0
1
0
0
5
6
Varia
1
0
0
0
0
3
4
Skupaj
609
153
509
116
9
84
855


Kot je razvidno, je besedil iz Stare zaveze precej več, kot besedil iz Nove zaveze. Pravzaprav besedila Stare zaveze predstavljajo kar dobrih 70% vseh besedil v gradualu, medtem ko je besedil iz Nove zaveze malo manj kot 18%. Nadalje je potrebno poudariti širok obseg besedil iz knjige psalmov. Ta v gradualu predstavljajo kar 60% vseh besedil in kar 83% vseh besedil Stare zaveze. Znano je, da ima psalter že od začetkov Cerkve posebno mesto v njenem liturgičnem življenju, zato ne preseneča, da ta besedila najdemo tudi v spevih mašnega proprija. Ravno nasprotno: „Gledano teološko, je izbor besedil (večinoma iz psalmov) temeljil na tradicionalni biblični interpretaciji, ki ima svoj izvor v Kristusovih besedah in izrekih apostolov. To interpretacijo so dopolnili z razlagami Origena in sv. Avguština. Iz nje je izšel sistem asociacij med svetopisemskimi in psalmskimi besedili ter drugimi deli liturgije.“1 Rimska liturgija je v tem, da ima mašni proprij skoraj v celoti sestavljen iz bibličnih besedil v primerjavi z bizantinsko liturgijo, pri kateri je mašni proprij sestavljen iz ne bibličnih besedil, res posebna.

Ker je vseh bibličnih besedil v gradualu skoraj 90% (762 spevov od skupno 855), bi zato morda lahko rekli, da gre pri opuščanju teh besedil za svojevrstno neskladnost z naročilom 2. vatikanskega cerkvenega zbora, da je Sveto pismo pri obhajanju bogoslužja največje važnosti.2 To pa še toliko bolj, saj gre za eno izmed splošnih pravil, ki naj bi usmerjalo prenovo bogoslužja tako, „da bi krščansko ljudstvo bolj gotovo doseglo v svetem bogoslužju obilje milosti.“3 Liturgija namreč predstavlja živi kontekst, v katerem se interpretacija bibličnih besedil neposredno nanaša na Kristusa in nanj usmerja tako, da je jasno, da preko teh besedil govori on sam. Argument, da se to dogaja samo pri branju in poslušanju beril in evangelijev, pač ne upošteva celote liturgije. Opuščanje teh besedil pomeni torej vsebinsko osiromašenje bogoslužja.









1L. Dobszay, The Restoration and Organic Development of the Roman Rite, T&T Clark, London 2010, 159. Prevod iz angleščine je moj.
2Prim. B 24.
3B 21.

sreda, 27. marec 2019

Treba je „peti mašo“ in ne „peti med mašo“: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu (5. del)


Tine Jenko

Lastnosti mašnih proprijev
Lastni mašni spevi, kot v slovenščini poimenujemo mašne proprije, so tisti spevi svete maše, ki jih v latinskem jeziku poimenujemo z izrazom proprium missae. Od tod tudi ime mašni propriji. Pridevnik proprius ima v latinskem jeziku lahko naslednje pomene: ne skupen z drugim, poseben, svoj na poseben način, posamezen, pravi, primeren, ustrezen. Gre torej za tiste speve, ki posameznemu liturgičnemu dnevu dajejo pravo, njemu lastno, vsebino in so se že zelo zgodaj v organskem razvoju liturgije ustalili1 ter so kot taki s strani Cerkve tudi predpisani za javno bogoslužje. Lep in zgovoren primer za to je vstopni spev božične polnočne maše Dominus dixit vzet iz Ps 2: „Gospod mi je rekel, moj sin si ti, danes sem te rodil“. Morda ne bo odveč, če omenim, da sta tako sv. Avguštin kot sv. Janez Zlatousti ta psalm razlagala v smislu Kristusovega predobstoja. „Danes“ torej ne pomeni samo dan rojstva, ampak označuje njegov odnos do Očeta. Jezus, ki se je rodil v Betlehemu, je torej večni Sin, je neustvarjen, kot molimo v veroizpovedi. Tudi vstopni spev na velikonočno nedeljo je lep in značilen primer tega, da lastni mašni spevi dajejo liturgičnemu dnevu pravo vsebino - spev Resurrexi je vzet iz Ps 139: „Vstal sem in sem pri tebi“. Po drugi strani pa ti spevi dajejo pravo vsebino tudi določenim obredom znotraj svete maše. Tako obhajilni spev Gustate et videte lepo poudari trenutek obhajila. Spev je vzet iz Ps 34: „Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod.“ Prav enako lahko rečemo tudi za antifono Pueri, ki spremlja procesijo na cvetno nedeljo in je povzeta po Mt 21. Da pa ne bi ostali samo pri teh nekaj primerih, ki bi konec koncev lahko bili tudi izjeme, poglejmo, kaj o mašnih proprijih piše naš strokovnjak za gregorijanski koral, Jurij Snoj: „Lastna liturgična vsebina kateregakoli praznika ali dne je mogla biti izražena le v posebnih besedilih, ki so bila lastna samo enemu prazniku ali dnevu liturgičnega leta. Vsebina posamičnih dni liturgičnega leta je tako potekala oz. se je obnavljala preko besedil mašnega in oficijskega proprija.“2

Gradual – uradna liturgična knjiga za zbor
Naša pozornost je namenjena lastnim mašnim spevom zbranim v uradni liturgični knjigi Gradual, ki je nazadnje izšel leta 1974, in sicer, kot je zapisano v spremnem dekretu, v skladu z izrecnim navodilom konstitucije o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora, da je potrebno zaklad cerkvene glasbe ohranjati in gojiti z največjo skrbnostjo (B 114) ter da je potrebno izpopolniti tipične izdaje knjig gregorijanskega petja (B 117).3 Gre za liturgično knjigo, ki je v prvi vrsti namenjena zboru in vsebuje mašne proprije in ordinarij za celotno liturgično leto. Spevi so notirani s kvadratno notacijo.

V skladu s konstitucijo o svetem bogoslužju zato lahko rečemo, da gradual vsebuje „zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja“ (B 112). Liturgična besedila, ki sestavljajo speve rimskega graduala so, kot bomo videli v nadaljevanju, skoraj v celoti vzeta iz Svetega pisma. Že cerkveni očetje, kot npr. sv. Avguštin in sv. Janez Zlatousti, so v pridigah razlagali ta besedila kristološko. Ob spoznanju, da gre za besedila, ki so temeljno pomembna za našo vero in ob zavedanju, da gre za navdihnjena besedila, bi bilo za vse prav in koristno, da bi ta besedila ponovno oživela v naših cerkvah. Poglejmo torej najprej nekaj dejstev, razvidnih iz spodnje tabele, iz katere se jasno vidi sestava rimskega graduala po posameznih glasbenih vrstah/žanrih in njihovem številu.

Tabela 1: Posamezne glasbene vrste/žanri po številu
Glasbena vrsta
Število spevov
Introitus (vstopni spev)
164
Gradual (stopniški spev)
125
Alleluia (aleluja)
158
Sequentia (sekvenca)
5
Tractus et cantica (trakt)
25
Offertorium (darovanjski spev)
115
Communio (obhajilni spev)
163
Antiphona (antifona)
44
Hymna (himna)
14
Psalmi (psalmi)
21
Cantica evangelica (evangeljski slavospevi)
2
Responsoria (odpevi)
9
Responsa
6
Varia (različno)
4
Skupaj spevov
855


Spevi v tabeli so razvrščeni glede na kazalo v gradualu in na splošno je to tudi vrstni red spevov pri liturgiji, se pravi glede na to, kdaj pridejo na vrsto pri sveti maši. Najprej vstopni spev, potem stopniški spev, potem aleluja itn. To splošno pravilo velja sicer le za prvih sedem glasbenih vrst, če upoštevamo, da se v postnem času ne poje aleluja. Prav tako tudi sekvence in trakti niso prisotni pri vsaki maši in se, tako kot himne, pojejo le na izbrane dni. Prav tako psalmi, evangeljski spevi, odpevi itn. nimajo stalnega mesta pri vsakodnevni liturgiji. Za natančno mesto posameznega speva je potrebno pogledati v gradual. Naj tu naveden samo primerjavo spevov za 1. adventno nedeljo, 1. postno nedeljo in binkoštno nedeljo, ki bo ustrezno ponazorila to, kar sem želel povedati.

Tabela 2: Vrstni red spevov
Glasben vrsta
1. adventna nedelja
1. postna nedelja
Binoštna nedelja
Vstopni spev
da

da
da
Stopniški spev
da
da
ne
Aleluja
da
ne
da (2 oz. 4 aleluje)
Sekvenca
ne
ne
da
Trakt
ne
da
ne
Darovanjski spev
da
da
da
Obhajilni spev
da
da
da

Kot vidimo, ne vsebuje vsaka maša oziroma vsak liturgični dan vseh spevov, ampak so ti posameznemu dnevu dodeljeni glede na liturgični čas. Rimska liturgija torej ni šablonsko urejena, ravno nasprotno! Liturgija je bogata po vsebini in po svojih različnih spevih, ki so posameznemu dnevu dodeljeni glede na liturgični čas. Tako npr. v adventu nimamo sekvenc in ne traktov. Trakti imajo zaradi spokorniškega značaja svoje mesto v postnem času, ko se pojejo namesto aleluje, ki ima vselej značaj slovesnosti in veselja. Ob določenih dneh (npr. binkošti) pa ni stopniškega speva, je pa prisotna sekvenca in celo dve oz. štiri aleluje. V času od velikonočne osmine do binkoštne nedelje se stopniški spev izpusti, namesto njega pa se poje aleluja. Tako imamo v tem obdobju dve oziroma štiri aleluje, kar je gotovo ena izmed posebnosti rimske liturgije. Ker se v današnji liturgični praksi Gradual ne uporablja, posledično teh aleluj s pripadajočimi vrsticami nikoli niti ne moremo slišati. In če smo že pri tem vprašanju, lahko na splošno rečemo, da tudi drugih lastnih liturgičnih besedil ne (vstopni spev, darovanjski spev, obhajilni spev) in to ne glede na liturgični čas. Lekcionar oz. knjiga z berili, v kateri so tudi spevi med berili (psalm, aleluja), pa se z gradualom ne ujema. To praktično pomeni opustitev večine spevov mašnega prorpija iz graduala in zamenjavo z drugimi, ne-liturgičnimi besedili, razen psalma z odpevom in aleluje, ki ju namesto iz graduala vzamejo iz knjige beril.

Če se vrnemo k prvi tabeli. Iz nje je razvidno tudi to, da so spevi razvrščeni glede na glasbeno vrsto oziroma glede na žanr. Pri tem želim poudariti to, da se spevi med seboj razlikujejo glede na način izvajanja.4 Ena izmed značilnost rimske liturgije je tudi ta, da se spevi med seboj razlikujejo po načinu izvajanja, kar pomembno zaznamuje značaj rimske liturgije. Vstopni spev je druga glasbena vrsta/žanr kot npr. aleluja. Izvajanje vstopnega speva je popolnoma drugačno od izvajanja aleluje. To je še bolj razvidno, če v obzir vzamemo trakte, ki so daljši in imajo bogato melizmatsko strukturo in so glasbeno bolj dodelani. Enako kot med knjigami svetega pisma ločimo med različnimi literarnimi vrstami (npr. psalmi, evangelij...), tako tudi med spevi liturgije ločimo med glasbenimi vrstami oziroma med žanri (vstopni spev, gradual, aleluja, trakt...). Smisel različnih žanrov je predvsem v tem, da različni trenutki v liturgiji zahtevajo lasten glasbeni izraz.5 V tem smislu nam gregorijanski koral odstira pot do razumevanja in udejanjanja dejavnega sodelovanja vernikov, ko bodisi izraža molitev, spodbuja k ubranosti duš ali pa svete obrede obdaja z večjo slovesnostjo, kakor lahko razberemo iz konstitucije o svetem bogoslužju.6 Zato nikakor ni naključje in nepomembna stvar, da je 2. vatikanski cerkveni zbor prepoznal v gregorijanskemu koralu petje, ki je lastno rimskemu obredu. To bi morali upoštevati tako z vidika liturgične znanosti, kot tudi z vidika cerkvene glasbe. To npr. pomeni, da je več kot zaželeno upoštevati način, kako je koral tesno povezan z bogoslužnim dejanjem in to poskušati prenesti v nove liturgične skladbe.

Mislim, da je to spoznanje še posebej pomembno danes, ko so naše sodobne liturgije v veliki meri zasičene s himnami, ki liturgiji odvzemajo njeno lastno dinamiko in kontemplativni element ter se po izvoru, zgradbi in kvaliteti ne morejo primerjati s spevi iz graduala ali sakralno polifonijo, ki vendarle upoštevata sveta besedila in liturgična dejanja. Gradual vsebuje vsega skupaj 14 himen medtem ko jih Liber Hymnarius, uradna liturgična knjiga za uporabo pri molitvenem bogoslužju, vsebuje kar 4157. Preprosto povedano to pomeni, da imajo himne svoje posebno mesto znotraj molitvenega bogoslužja in ne v mašni liturgiji. To se nekako lepo sklada z ljudskim značajem molitvenega bogoslužja, ki je bilo od nekdaj v „domeni“ ljudstva.

Sekvence ali slednice, ki jih gradual vsebuje pet, se pojejo ob nekaterih večjih praznikih. Tako na velikonočno nedeljo običajno lahko slišimo znamenito Victimae Paschalis ter morda na binkoštno nedeljo Veni Sancte Spiritus. Tradicionalno mesto za sekvenco Stabat Mater (Mati žalostna je stala) je tako v mašni liurgiji, kot v molitvenem bogoslužju, na 15. september na praznik Žalostne Matere Božje. Če se izmed petih sekvenc uporabljata dve ali morda tri, pa temu ni tako z glavnimi spevi mašne liturgije. Največ izmed teh je vstopnih spevov, kar 164 in so, tako kot ostali, razporejeni po glavnih liturgičnih časih znotraj liturgičnega leta. Po številu so takoj za njimi obhajilni spevi, ki štejejo 163 spevov. Potem sledijo aleluje, itn. Koliko od teh liturgičnih besedil lahko slišimo pri sveti maši? Po moji oceni se številka nevarno približuje ničli, razen spevov med berili, vendar se ti, kot je že bilo povedano, ne ujemajo s spevi iz graduala.


1Prim. J.McKinnon, The Advent Project, The later seventh century creation of the Roman Mass Proper, University of California Press, 2000.
2J. Snoj, Gregorijanski koral, glasboslovni prikaz, ZRC SAZU, Ljubljana 1999, 29 – 30.
3Prim. Decretum quo approbatur ordo cantus missae, v: Graduale Sacrosanctae Romanae Ecclesiae De Tempore & De Sanctis, Solesmis, 1974.
4Glede zgodovine nastanka gregorijanskega korala in torej tudi glede načina izvajanja posameznih žanrov prim. P. Wagner, Introduction to the Gregorian Melodies, A Handbook of Plain Song, Part I, The Plainson &Mediaeval Music Society, London 1901 in J.McKinnon, The Advent Project, The later seventh century creation of the Roman Mass Proper, University of California Press, 2000.
5Prim. W. Mahrt, Gregorian Chant as a Paradigm of Sacred Music, v: Sacred Music Spring 2006, Volume 133, No. 1, pp. 5-14.
6Prim. B 112.
7Prim. Liber Hymnarius, Solesmis, 1983.

sobota, 23. marec 2019

Treba je „peti mašo“ in ne „peti med mašo“: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu (4. del)


Valentin Jenko

V prvih treh delih sem izpostavil nekatere problematične vidike pokoncilske liturgične prakse, ki so pripeljali do opuščanja mašnih proprijev. Bralec bi ob branju nemara lahko dobil vtis, da gre za legalistično, ozko in neživljenjsko razlaganje liturgičnih dokumentov zato bom v nadaljevanju pokazal, da temu ni tako. Gre predvsem za vprašanje vsebine, kar pa nikakor ne more imeti legalističnih konotacij. Vendar pa obenem poudarjam, da v liturgiji vsebine ne moremo kar tako ločiti od njene oblike in pri tem ne pričakovati negativnih posledic: vsebina namreč določa formo. Je namreč popolnoma vseeno ali duhovnik uporablja navaden plastični kozarec ali pa lep kelih? Ali ni interpretacija smeri liturgične molitve ad orientem pravilna, ko npr. pravi, da pri takšni smeri molitve izražamo temeljno bogoslužno resničnost, da je Kristus tisti, ki se daruje in je darovan? Vernikom duhovnik zato ne obrača hrbta (pri novodobni novus ordo usmeritvi obrača hrbet tabernaklju), ampak jim vizualno in brez besed sporoča temeljne resničnosti krščanskega bogoslužja. Pri takšni smeri molitve verniki vidijo znamenje odrešenja, križ – novo drevo zasajeno v rajskem vrtu. Liturgija pač uporablja sebi lastno govorico in dobro je za nas, da jo razumemo. In konec koncev mar ni tudi sama zakramentalna resničnost utemeljena na formi in materiji? Zakramentalna teologija nas uči, da formo predstavljajo liturgična besedila, ki so potrebna za zakrament, materijo pa stvari in geste npr. kruh, vino, voda, maziljenje, polaganje rok. Analogno lahko tudi liturgično glasbo razumemo v tem smislu. Zato Pij X. pravi, da je ena izmed lastnosti prave cerkvene glasbe odličnost njene forme ter da služi temu, da liturgično besedilo odene v primerno melodijo, katere edini cilj je razumevanje besedila, v nas vzbuditi pobožnost in nas razpoložiti za prejem milosti. Vprašanje forme in vsebine je zato neločljivo in ima globok pomen za pravo krščansko umetnost.

Kakorkoli že, sklicevanje na liturgične predpise je legitimno že zaradi predpisa samega. Zakaj bi namreč imeli predpise, če jih ne bi uporabljali? Če pri tem upoštevamo, da določen liturgični zakon dopušča različnost, kot se je to pokazalo pri vprašanju mašnih proprijev, je jasno, da stojimo pred izbiro. V času po koncilu, je na področju liturgije izbira žal nekaj, kar nas sili v to, da v liturgiji le s težavo vidimo najvišjo duhovno pot. Evharistija je namreč pot, ki si je ne moremo sami začrtati, ampak jo lahko hodimo samo skupaj z Jezusom in s Cerkvijo. Zato je potrebno na evharistijo gledati celostno in ne samo z vidika njenih učinkov (npr. obhajilo, ki nas zedini z Bogom) ali osebnih preferenc (npr. danes bomo peli to pesem, jutri pa bomo namesto Svet, peli raje kaj drugega). Ne samo vsaka maša, ampak celotno liturgično leto je Kristus v vseh njegovih posameznih delih, besedilih, kretnjah, obredih. Liturgija je duhovna pot par excellence. Zato pri upoštevanju liturgičnih predpisov ne gre za noben rimski legalizem in predalčkanje, kakor bi si marsikdo rad mislil. In tudi vsaka najmanjša ceremonialna podrobnost ima svoje mesto v javnem bogoslužju Cerkve. Posebej je treba poudariti, da tukaj ne gre za zakramentalno vprašanje. Bog je enako prisoten tako pri mašah z malo ceremoniala, kot pri mašah z veliko ceremoniala. Prav tako je enako prisoten pri mašah, kjer se pojejo moderne duhovne pesmi ob spremljavi na kitaro in pri mašah z veličastnim gregorijanskim koralom, ki bogoslužje odene v lepoto, ki jo je nemogoče opisati. O tem ni dvoma in zato o tem nima smisla razpravljati. Čisto nekaj drugega pa je učinek določene forme in vsebine cerkvene glasbe na nas, t.j. ali v nas vzbuja pravo bogoslužno držo ali pač ne. Tako se tudi v nas oblikuje tista vsebina, ki jo molimo pri maši. Zato nikakor ni nepomembno, da se začnemo truditi za ponovno oživitev, da, za rehabilitacijo mašnih proprijev v novem rimskem mašnem obredu.

četrtek, 21. marec 2019

Obiskovalci tradicionalnega bogoslužja »so bolj pobožni«


Spletna Družina prenaša zanimivo novico o ameriški raziskavi, ki govori sama zase. 

Izvirni članek najdete na blogu Liturgy Guy 

 
Vir: spletna Družina



Katoličani, ki redno obiskujejo tradicionalno latinsko bogoslužje, so v povprečju opazno pobožnejši in zvestejši katoliškemu nauku kot obiskovalci pokoncilskega bogoslužja, je poročal britanski Catholic Herald. Podatki so rezultat raziskave, ki jo je opravil Donald Kloster, duhovnik, ki tudi sam obhaja obe obliki. 
 
99 % vernikov, ki se udeležujejo tradicionalne latinske maše, redno obiskuje nedeljska bogoslužja. Med obiskovalci pokoncilske maše je takšnih le 22 %. 98 % jih gre najmanj enkrat na leto k spovedi, med pokoncilskimi pa 25 %. 
 
Udeleženci tradicionalnega obreda so tudi bolj zvesti moralnemu nauku Katoliške cerkve. Le 2 % jih zagovarja umetno kontracepcijo, 1 % podpira splav in 2 % istospolno zakonsko zvezo. Med »sodobnimi« katoličani je slika povsem drugačna: umetno kontracepcijo zagovarja 89 % vernikov, splav 51 % in istospolne poroke 67 %. 
 
Njegova dvajsetletna izkušnja duhovnika, ki sveto mašo obhaja v obeh obredih, te rezultate potrjuje, je pojasnil Kloster, ki je raziskavo opravil med obiskovalci tradicionalnega obreda v ZDA, nato pa statistiko primerjal s podatki o ameriških katoličanih, od katerih jih velika večina obiskuje pokoncilski obred.

torek, 19. marec 2019

Odlomek govora bl. Antona Martina Slomška na praznik sv. Jožefa


Jaz sem za svojega zavetnika in zagovornika pred Bogom izbral častivrednega svetega Jožefa. Priporočal sem se mu in izkusil, da sem v vsem, tako tam, kjer je bila moja čast, kot večni blagor v nevarnosti, dobil na njegovo priprošnjo več pomoči, kot sem pričakoval. Ne spomnim se, da česa, kar sem ga prosil, na njegovo priprošnjo ne bi bil prejel. Za kaj pa naj bi bil človek bolj zaskrbljen, pogosteje molil, kot za srečno zadnjo uro. Konec dober, vse dobro.


Vir: Anton Martin Slomšek, Svetniki: naši prijatelji. Maribor: Ognjišče, Slomškova založba, 2014; str. 45

sobota, 16. marec 2019

Msgr. Schneider: Štirje temeljni vzroki za krizo spolnih zlorab


V intervjuju za ameriško katoliško spletno stran LifeSiteNews je kazahstanski škof msgr. Athanasisus Schneider navedel temeljne vzroke za krizo spolnih zlorab s strani duhovnikov v Cerkvi. V pogovoru z novinarko Diane Montagna je dejal, da se moramo pri soočanju s tako velikimi težavami, kot je brez dvoma kriza spolnih zlorab, vselej vprašati po najglobljih vzrokih za krizo, kakor bi to storil vsak dober zdravnik.

Škof Schneider je izpostavil štiri temeljne vzroke za pojav spolnih zlorab:


1. Homoseksualnost med duhovniki

Ena od očitnih, opaznih in najglobljih korenin spolnih zlorab mladoletnikov je homoseksualnost med duhovniki. Seveda ne bom rekel, da vsi homoseksualci zlorabljajo otroke. To bi bilo nepravično in neresnično. Govorimo pa o zlorabah duhovnikov v Cerkvi in zato se moramo osredotočiti na to bolezen. 
 
Dokazano je namreč bilo, da je več kot 80 odstotkov žrtev fantov v puberteti. Očitno je torej, da je narava večine teh zlorab vključevala homoseksualna dejanja. Poudariti moramo, da je to ena glavnih korenin.


2. Relativizem v nauku

Drugi glavni vzrok krize je relativizem moralnega učenja, ki se je začel po II. vatikanskem koncilu. Od tedaj živimo v globoki krizi doktrinarnega relativizma, ne samo na področju dogmatike ampak tudi na področju morale – Božjega moralnega zakona.

V semeniščih se v zadnjih petdesetih letih moralno učenje ni jasno poučevalo. Pogosto v semeniščih in na teoloških fakultetah ni bilo jasnega učenja, da je greh proti šesti božji zapovedi smrtni greh. Subjektivno lahko obstajajo olajševalne okoliščine, objektivno pa je smrtni greh. Vsako spolno dejanje izven veljavnega zakona je proti volji Boga. Žali Boga in je hud greh, smrtni greh.

To učenje je bilo tako relativizirano ... To moramo poudariti … Relativizem moralnega učenja, zlasti o šesti božji zapovedi.


3. Odsotnost askeze v semeniščih

Naslednji globlji vzrok je pomanjkanje resnične, resne in prave formacije bogoslovcev. V življenju in formaciji semeniščnikov je bilo prisotno pomanjkanje askeze.

Po dva tisoč letih in po človeški naravi je bilo dokazano, da brez telesne askeze kot je post, molitev in celo drugih oblik telesnega mrtvičenja, ni mogoče živeti krepostnega stalnega življenja, brez smrtnega greha. Zaradi globoke rane izvirnega greha in poželjivosti, ki deluje v vsakem človeku, potrebujemo telesno mrtvičenje.

Sveti Pavel pravi: »In mesu ne strezite za poželjivost.« (Rim 13, 14) Te besede lahko parafraziramo: ne gojite preveč lastnega mesa ali pa vam bo poželjivost zavladala. To pa je točno to, kar se je mnogokrat zgodilo v semeniščih. Bogoslovci in duhovniki so gojili meso po udobnem življenju brez askeze, brez posta in ostalih telesnih in duhovnih mrtvičenj.


4. Predvsem pa odsotnost globoke in resnične ljubezni do Kristusa

Toda menim, da je najgloblji vzrok kleriške krize spolnih zlorab pomanjkanje globokega in osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ko bogoslovec ali duhovnik nima globokega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, v stalni zvestobi molitvenemu življenju in resnični radosti osebne ljubezni do Jezusa, je lahek plen za skušnjave mesa in druge pokvarjenosti.

Poleg tega, ko imate globoko in osebno ljubezen do Kristusa, ne morete zavestno storiti groznega greha. Občasno je mogoče, da zaradi šibkosti človeške narave duhovnik ali bogoslovec pade in stori greh proti čistosti. Toda v istem trenutku je globoko skesan in se odloči, da se bo naslednjemu grehu izognil za vsako ceno. To je znak resnične ljubezni do Kristusa. Zame je popolnoma izključeno, da lahko oseba, ki globoko ljubi Kristusa, zlorablja mladoletne. Zame je to nemogoče. Po mojem mnenju globoka ljubezen do Kristusa to izključuje.


Povzeto po:
LifeSiteNews




sobota, 09. marec 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 19. 3. 2019




Prihodnja tradicionalna latinska sveta maša v Dravljah bo potekala ravno na slovesni praznik sv. Jožefa. Ob tej priložnosti se lahko še posebej priporočimo Jezusovemu krušnemu očetu; sv. Terezija Avilska je zapisala, da ji nobena priprošnja ni tako koristila kot prav prošnja k sv. Jožefu. Prvo marčevsko nedeljo leta 1921 so pri svetih mašah v ljubljanski škofiji duhovniki brali pastirsko pismo škofa Jegliča o svetem Jožefu. Lep odlomek tega pisma pravi:

»Jožef je dobil ime očeta Jezusovega in je bil tudi zares oče njegov, ne po naravni, pač pa po duhovni zvezi. Ali so angeli in svetniki kdaj tako imenovani? Nikdar! Ampak Sveto pismo jih imenuje služabnike in prijatelje božje. Čast očeta pa presega čast služabnika in prijatelja, zato tudi čast sv. Jožefa presega vso čast svetnikov, vso čast apostolov in celo čast vseh angelov. Lepo govori o tem zopet sv. Alfonz, rekoč: » Sv. Jožef je toliko povišan nad angele, kolikor bolj častno ime je dobil, kakor pa so ga dobili angeli. Z imenom oče je bil sv. Jožef od Boga veliko bolj počaščen, kakor vsi patriarhi, preroki, apostoli, papeži: vsi ti se imenujejo služabniki, edino sv. Jožef se imenuje oče.««

Uro pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved.

ponedeljek, 04. marec 2019

Ne moremo pričakovati, da bo papež odpravil problem duhovniških spolnih zlorab

Prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si, 1. marca 2019

Ivo Kerže

Za nami je toliko pričakovano februarsko zasedanje škofov v Vatikanu na temo spolnih zlorab. Ko sem lani jeseni po koncu sinode o mladih vprašal visokega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika o tem, kako naj zaupamo mlade sedanji cerkveni hierarhiji, ko pa vidimo v luči afere McCarrick, da je to vodstvo prestreljeno s sodomitskimi pokvarjenci prve vrste, me je dostojanstvenik pomiril, rekoč da bo na februarskem škofovskem srečanju v Vatikanu vse to rešeno: da bodo sprejeti ukrepi, ki bodo te probleme odpravili. Toda kot vidimo, so celo slovenski katoliški mediji , znani sicer po svojem brezprizivnem bergoljanstvu, zaznali, da o kakih konkretnih (kaj šele odločilnih) ukrepih ni bilo na zasedanju ne duha ne sluha. Kaj se je torej v resnici zgodilo v teh poznih februarskih dneh v Vatikanu?  

O homoseksualnosti niti besedice

Znan italijanski novinar L’Espressa Sandro Magister je postavil na tiskovni konferenci vprašanje malteškemu nadškofu Charlesu Scicluni (članu štiričlanskega vodilnega odbora zasedanja), v katerem je izpostavil, da je v vseh glavnih besedilih zasedanja povsem izostala pomembna beseda »homoseksualnost«. Magister je vprašal, ali so se tej besedi na srečanju izogibali naključno, ali pa hoteno. Scicluna je odgovoril, da ni mogoče homoseksualnosti, kakor tudi ne heteroseksualnosti označiti kot lastnosti, ki bi nagibala človeka k grehu spolnih zlorab (»che predispone al peccato«) in da zato ne vidi tu povezave homoseksualnosti s temo srečanja.
Odgovor je problematičen iz več vidikov. Najprej: kako je mogoče nonšalantno reči, da med pojavoma ni nobene povezave, ko pa raziskave jasno govorijo, da je 80 % duhovniških spolnih zlorab istospolne narave? Dalje: kako je mogoče reči, da homoseksualnost ne nagiba posameznika k grehu homoseksualne prakse? In končno: kako je mogoče tu postaviti na isto črto homoseksualnost in heteroseksulanost? Heteroseksualnost po sebi se sploh ne nagiba k grehu, saj ni po notranje neurejena za razliko od homoseksualnosti, kot nas uči katekizem (KKC, § 2375).
K isti temi se je vrnila ameriška novinarka spletne strani Lifesitenews Diane Montagna, ki se je strinjala s Scicluno v tem smislu, da ne moremo homoseksualno usmerjenega duhovnika, ker je tak, že imeti za krivega spolne zlorabe mladoletnih, vendar je izpostavila zgoraj omenjeno dejstvo, da je velika večina duhovniških spolnih zlorab homoseksualnega značaja in so povezane s klimo v semeniščih, ki spodbuja homoseksualnost. Zato pa je vprašala, ali bi kazalo nasloviti tudi ta problem. Scicluna se je strinjal, da bi kazalo nasloviti tudi ta problem, vendar je znova poudaril svojo nenavadno tezo, da homoseksualnost nima nič opraviti z duhovniškimi zlorabami mladoletnikov.
Na podobna vprašanja iz strani Diane Montagna in iz strani Delie Gallagher (CNN) je tudi kardinal Cupich (prav tako član štirilanskega odilnega odbora zasedanja) podobno odgovoril, in sicer je po njegovem povezava o vzročni povezavi med homoseksualnostjo in duhovniškimi spolnimi zlorabami ter njihovim prikrivanjem iz strani hierarhije »le hipoteza in hipoteze je treba šele dokazati«.

Iz odgovorov na ta vprašanja lahko ugotovimo, da se je to škofovsko srečanje načrtno odločilo, da ne bo iskalo niti krivca in niti ne osumljenca za spolne zlorabe v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki. Da ne vidijo v njem krivca je morda do neke mere razumljivo, zlasti če vztrajamo na (pre) visokih standardih pri ugotavljanju vzročnih razmerji med pojavi. Da pa ne iščejo v njem niti morebitnega krivca, torej resnega osumljenca, je pa slej ko prej nenavadno, glede na obstoječe raziskave. Če k temu dodamo še izjave Sciclune o razmerju homoseksualnosti in heteroseksualnosti do greha, se dovolj jasno zdi, da papež Frančišek, ki je prvi odgovoren za zastavitev tega zasedanja (sam je osebno izbral štiričlanski vodilni odbor), nima prav nobenega namena načenjati vpliva homoseksualnih omrežij v cerkveni hierarhiji.

Zasedanje je bilo o duhovniških spolnih zlorabah mladoletnih

Ko sem bral članek na spletnem portalu Domovina sem zasledil manjšo napako, ki pa je precejšnega pomena. V članku na to temo imenuje namreč vatikansko zasedanje »za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«. To je res bil prvoten namen srečanja, da ne vključuje le mladoletnih, ampak tudi ranljive (in podrejene) odrasle. Večina duhovniških (isto)spolnih zlorab se namreč dogaja v bogoslovjih in redovnih noviciatih: taki mlajši odrasli so bili redna tarča bivšega kardinala in laiziranega duhovnika McCarricka. O takih tarčah je tudi pri nas pred dnevi odmevno spregovorila iniciativa Dovolj.je. Vendar v teku srečanja so mlajši, ranljivi, podrejeni odrasli povsem izpadli. Bilo je (tudi na tiskovkah) govora le o mladoletnih. Zdi se, da je razlog podoben tistemu, ki je izrinil istospolnost iz obravnave. Če bi vztrajali pri obravnavi tudi te populacije bi bilo treba spregovoriti o problemu podpiranja homoseksualne klime v bogoslovjih in redovnih skupnostih, v ozadju katerega stojijo homoseksualna omrežja v Cerkvi z njihovo potrebo po »svežem mesu«, ki jim ga »dostavljajo« ravno bogoslovja in noviciati. Torej tudi iz vidika te zožitve teme zasedanja veje vtis, da papež Frančišek homoseksualnega lobija ne namerava odstraniti iz Cerkve.

Prihajajoči motu proprij in sinodalnost

Na zaključni tiskovni konferenci so govorci mirili tiskovne predstavnike v smislu, da sicer na tem zasedanju niso sprejeli konkretnih ukrepov, a da ti še sledijo. Zlasti je bil omenjen papežev motu proprij, ki bo izšel v kratkem in ki je bil (glede na odgovor na vprašanje Jasona Horowitza od New York Timesa), napisan že pred zasedanjem: zato si lahko predstavljamo, da bo več ali manj ponovil zgoraj prikazane vsebine govorcev na tiskovnih konferencah. Omenjena je bila tudi naloga, da škofovske konference same konkretizirajo splošne smernice zasedanja glede na njihovo lokalno realnost: v duhu sinodalnosti in kolegijalnosti torej. Pri tem se seveda zastavlja ključno vprašanje, ali je verjeti tej zgodbi, da bo po tej poti prišlo do želenih oprijemljivih ukrepov. Zlasti je vprašanje, če lahko pričakujemo učinkovitih korakov od ljudi, ki so sami očitno povezani s krogom zlorab, kar je v že omenjenem vprašanju kard. Cupichu omenila CNN-ova novinarka Delia Gallagher. Med take ljudi spada sam kard. Cupich, ki je bil tesni somišljenik in sodelavec bivšega kard. McCarricka in ki ga je papež kljub temu (ali prav zaradi tega?) postavil v vodstvo tega zasedanja. Podobno vprašanje se zastavlja glede kard. Farella, drugega tesnega McCarrickovega sodelavca, ki je bil že prej tesno povezan z zloglasnim Marcialom Macielom, pa ga je papež postavil pred tedni celo za kardinala kamerlenga.
Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali smemo res verjeti, da lahko po kolegialni poti pričakujemo konkretnih korakov. Ameriška škofovska konferenca je lani jeseni na zasedanju v Baltimoru želela sprejeti pomemben konkreten korak (odbor laikov, ki bi nadzoroval spolne zlorabe škofov) pa je Vatikan to prepovedal, češ da bodo dobili centralna navodila na februarskem zasedanju. Na tem zasedanju pa so jim zopet rekli, naj se odločajo na lokalni ravni. Kje so torej centralna navodila? In če jih ni, zakaj je Vatikan ustavil sklepe v Baltimoru? Ali pa preprosto Vatikan, kot že nakazano zgoraj, ne želi učinkovitih korakov, ki bi reševali problem spolnih zlorab, ker bi to načelo interese homoseksualnega lobija?

Kaj pa preiskava o McCarricku?

Tik pred februarskim zasedanjem je Vatikan potegnil po sebi dobro, nujno potezo: laiziral je McCarricka. Vendar v luči že omenjenih vprašljivih potez tega zasedanja, ki postavljajo pod vprašaj iskrenost njegovega dobrega namena, se zdi tudi ta poteza bolj metanje peska v oči javnosti kot kaj drugega. Kot rečeno, poteza je bila potrebna, sorazmerna početju te osebe, vendar zainteresirana javnost je pričakovala od papeža še in zlasti nekaj drugega, in sicer temeljito preiskavo okoliščin, ki so omogočale McCarricku, da je tako dolgo (in zlasti v tem pontifikatu) ostajal v samem cerkvenem vrhu. Taka preiskava bi namreč najverjetneje razkrila glavna imena homoseksualističnega lobija v vodstvu Cerkve, o čemer je bilo poleti že govora v Viganójevih razkritjih. Vatikan je obljubljal preiskavo na to temo, a kaj smo dobili: starega, verjetno že neuporabnega McCarricka so z javnosti všečno potezo vrgli iz voza, da bi se ostali njegovi kolegi na njem mirneje peljali dalje.
Pri tem bi opozoril na podatke, ki pronicajo iz raznih strani v javnost glede McCarrickovega ozadja. James Grein, dolgoletna McCarrickova žrtev, je pred meseci v pogovoru razkril podatek, da je McCarrick v letih takoj po vojni odšel za daljši čas v švicarsko mesto Sankt Gallen, iz katerega je sicer izvirala Greinova družina. Tudi sam McCarrick je v intervjuju za New York Times pred leti to potrdil. Iz tega dopusta se je vrnil ves spremenjen in trdno odločen, da bo postal duhovnik. Sankt Gallen je sicer postal znan v zadnjem času tudi po razkritju kard. Daneelsa, o obstoju »sankt gallenske mafije« – skupine visokih cerkvenih dostojanstvenikov med katerimi naj bi figuriral tudi McCarrick, ki se je srečevala v tem kraju, da bi organizirala izvolitev sedanjega papeža.
Lahko bi rekli, da gre za čisto naključje, vendar se je k tej sestavljanki v zadnjih dneh dodal še en pomemben element. Michael Voris  je za spletno stran Churchmilitant pridobil pričevanje nekdanjih članov komunistične partije, da je v času takoj po vojni Sovjetska zveza spodbujala nastanek partijskih centrov po Evropi, namenjenih vežbanju njenih pripadnikov, ki naj bi vstopili v semenišča, postali duhovniki in razkrajali Cerkev od znotraj: po vzoru podobne dejavnosti KP v ZDA v 20-ih letih, o kateri je pričevala Bella Dodd pred ameriškimi oblastmi, ki je obenem poudarila, da je bila inflitracija homoseksualcev v bogoslovja zlasti priljubljena metoda moralnega razkroja Cerkve.
No, eden izmed takih centrov naj bi bil po tem pričevanju ravno Sankt Gallen, in sicer, kot vidimo, prav v času tik po vojni, ko se je tam nahajal na nenavadno dolgem dopustu tudi McCarrick… Skratka, nastaja vse bolj vtis, da ves ta moralni, doktrinarni, liturgični in demografski propad, ki ga beležimo v zadnjih desetletjih v Cerkvi ni le plod nekakšnih splošnih družbenih trendov ali naključnih odločitev posameznikov, pač pa da gre za pojav, ki je bil (s koncilom vred) načrtovan in voden iz sovjetske Moskve (kot je konec koncev Marija v Fatimi napovedala, da bo razkroj Cerkve, ki bo sledil posledica »zmot iz Rusije«) in da je ta načrt prav posebej vezan na gejevski lobi v Cerkvi, ki, kot je postalo dovolj razvidno na tem zasedanju, ga papež Frančišek nikakor ne namerava odstraniti – to pa zato, ker ga je prav ta lobi postavil na položaj.

Dovolj.je sklicevanja na papeža Frančiška

Iz rečenega potegnimo še eno konsekvenco na našo slovensko situacijo, v kateri je nedavno, kot že omenjeno, vzklila iniciativa Dovolj.je zoper duhovniške spolne zlorabe. Iniciativa je vsekakor potrebna, ker bi bilo naivno misliti, da tega problema pri nas ni oz. da ga je bistveno manj kot drugod po Zahodu. Pohvaliti je treba pogum posameznikov, ki so z njo začeli: govori se namreč, da je gejevski lobi v Cerkvi ne le močan, ampak tudi nevaren. Iz tega vidika je torej pobuda vredna vse podpore.
Vendar, če smem pristaviti, pa ne da bi želel jemati inicitativi poguma, se mi zdi nekako neustrezno njeno sklicevanje na papeža Frančiška kot na tistega, ki želi iskreno rešiti problem spolnih zlorab, kakršnih je bil deležen gospod Cerar in gospod Črnak. Mislim, da je bilo iz rečenega dovolj razvidno, da od papeža, ki se zavestno obkroža s homoseksualističnimi prelati in McCarrickovimi somišljenimi a la Cupich, Farell in Tobin, in ki ščiti pokvarjence a la Barros, Zanchetta in Ricca, ne moremo utemeljeno pričakovati, da resnično misli odpraviti problem duhovniških spolnih zlorab, kljub besedam, ki govore drugače in kljub posameznim teatralnim ukrepom, kot je bila laizacija McCarricka. Tudi to, da se iniciativa sklicuje na teologa osvoboditve Oscarja Romera, sicer svetnika, se mi zdi nekako neumestno, glede na to, da je široko priznano dejstvo, da je bila teologija osvoboditve direkten sovjetski projekt, s katerim se je želelo pridobiti (takrat še) katoliško Južno Ameriko (zlasti s pomočjo jezuitskega reda) za komunizem. Preko zgodbe o Sankt Gallenu vidimo namreč, kako je to povezano s spolnimi zlorabami.
Morda bi kdo tu lahko porekel, da je odnos iniciative do tega pontifikata ali do teologije osvoboditve postranska stvar. Važno da je preganjanje duhovniških spolnih zlorab ne glede na teološko zastavo, pod katero se to dogaja. To je seveda do neke mere res, vendar nam pa teološka zastava vendarle kaže nekaj pomembnega, in sicer kje iniciativa (trenutno) išče globlje vzroke duhovniških spolnih zlorab. To pa je pomembno, ker iz ugotavljanja vzrokov, pridemo do ugotavljanja načrta, kako problem odstraniti: ko odstranimo vzroke namreč, odstranimo tudi problem.
Če se torej postavimo pod Frančiškovo zastavo pomeni, da ne vidimo vzroka problema duhovniških zlorab v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki in po semeniščih vse od 60-ih let dalje (slednje velja tudi za ljubljansko bogoslovje, kot sem nedavno slišal), pač pa v »klerikalizmu«, v navezanosti duhovščine na moč in denar in na hierarhijo, kot vztrajno ponavlja papež. Kje je torej rešitev problema? V tem, da je treba temeljito očistiti Cerkev gejevskega lobija, očistiti naša semenišča in teološke fakultete homoseksualizma in vsega, kar je s tem povezano, ali pa je treba začeti graditi Frančiškovo ultra-koncilsko, levičarsko usmerjeno, revno Cerkev, v kateri so homoseksualni duhovniki prav dobrodošli, saj, kot pravi Scicluna, jih homoseksualnost prav nič ne nagiba v greh – dovolj, da se v svoji spolni praksi držijo meja konzenzualnosti in se ne spravljajo na mladoletne, kot pravi kard. Cupich. Evo, tu je dilema, ki stoji pred iniciativo. Upam zanjo, da se bo dobro odločila.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...