četrtek, 21. marec 2019

Obiskovalci tradicionalnega bogoslužja »so bolj pobožni«


Spletna Družina prenaša zanimivo novico o ameriški raziskavi, ki govori sama zase. 

Izvirni članek najdete na blogu Liturgy Guy 

 
Vir: spletna Družina



Katoličani, ki redno obiskujejo tradicionalno latinsko bogoslužje, so v povprečju opazno pobožnejši in zvestejši katoliškemu nauku kot obiskovalci pokoncilskega bogoslužja, je poročal britanski Catholic Herald. Podatki so rezultat raziskave, ki jo je opravil Donald Kloster, duhovnik, ki tudi sam obhaja obe obliki. 
 
99 % vernikov, ki se udeležujejo tradicionalne latinske maše, redno obiskuje nedeljska bogoslužja. Med obiskovalci pokoncilske maše je takšnih le 22 %. 98 % jih gre najmanj enkrat na leto k spovedi, med pokoncilskimi pa 25 %. 
 
Udeleženci tradicionalnega obreda so tudi bolj zvesti moralnemu nauku Katoliške cerkve. Le 2 % jih zagovarja umetno kontracepcijo, 1 % podpira splav in 2 % istospolno zakonsko zvezo. Med »sodobnimi« katoličani je slika povsem drugačna: umetno kontracepcijo zagovarja 89 % vernikov, splav 51 % in istospolne poroke 67 %. 
 
Njegova dvajsetletna izkušnja duhovnika, ki sveto mašo obhaja v obeh obredih, te rezultate potrjuje, je pojasnil Kloster, ki je raziskavo opravil med obiskovalci tradicionalnega obreda v ZDA, nato pa statistiko primerjal s podatki o ameriških katoličanih, od katerih jih velika večina obiskuje pokoncilski obred.

torek, 19. marec 2019

Odlomek govora bl. Antona Martina Slomška na praznik sv. Jožefa


Jaz sem za svojega zavetnika in zagovornika pred Bogom izbral častivrednega svetega Jožefa. Priporočal sem se mu in izkusil, da sem v vsem, tako tam, kjer je bila moja čast, kot večni blagor v nevarnosti, dobil na njegovo priprošnjo več pomoči, kot sem pričakoval. Ne spomnim se, da česa, kar sem ga prosil, na njegovo priprošnjo ne bi bil prejel. Za kaj pa naj bi bil človek bolj zaskrbljen, pogosteje molil, kot za srečno zadnjo uro. Konec dober, vse dobro.


Vir: Anton Martin Slomšek, Svetniki: naši prijatelji. Maribor: Ognjišče, Slomškova založba, 2014; str. 45

sobota, 16. marec 2019

Msgr. Schneider: Štirje temeljni vzroki za krizo spolnih zlorab


V intervjuju za ameriško katoliško spletno stran LifeSiteNews je kazahstanski škof msgr. Athanasisus Schneider navedel temeljne vzroke za krizo spolnih zlorab s strani duhovnikov v Cerkvi. V pogovoru z novinarko Diane Montagna je dejal, da se moramo pri soočanju s tako velikimi težavami, kot je brez dvoma kriza spolnih zlorab, vselej vprašati po najglobljih vzrokih za krizo, kakor bi to storil vsak dober zdravnik.

Škof Schneider je izpostavil štiri temeljne vzroke za pojav spolnih zlorab:


1. Homoseksualnost med duhovniki

Ena od očitnih, opaznih in najglobljih korenin spolnih zlorab mladoletnikov je homoseksualnost med duhovniki. Seveda ne bom rekel, da vsi homoseksualci zlorabljajo otroke. To bi bilo nepravično in neresnično. Govorimo pa o zlorabah duhovnikov v Cerkvi in zato se moramo osredotočiti na to bolezen. 
 
Dokazano je namreč bilo, da je več kot 80 odstotkov žrtev fantov v puberteti. Očitno je torej, da je narava večine teh zlorab vključevala homoseksualna dejanja. Poudariti moramo, da je to ena glavnih korenin.


2. Relativizem v nauku

Drugi glavni vzrok krize je relativizem moralnega učenja, ki se je začel po II. vatikanskem koncilu. Od tedaj živimo v globoki krizi doktrinarnega relativizma, ne samo na področju dogmatike ampak tudi na področju morale – Božjega moralnega zakona.

V semeniščih se v zadnjih petdesetih letih moralno učenje ni jasno poučevalo. Pogosto v semeniščih in na teoloških fakultetah ni bilo jasnega učenja, da je greh proti šesti božji zapovedi smrtni greh. Subjektivno lahko obstajajo olajševalne okoliščine, objektivno pa je smrtni greh. Vsako spolno dejanje izven veljavnega zakona je proti volji Boga. Žali Boga in je hud greh, smrtni greh.

To učenje je bilo tako relativizirano ... To moramo poudariti … Relativizem moralnega učenja, zlasti o šesti božji zapovedi.


3. Odsotnost askeze v semeniščih

Naslednji globlji vzrok je pomanjkanje resnične, resne in prave formacije bogoslovcev. V življenju in formaciji semeniščnikov je bilo prisotno pomanjkanje askeze.

Po dva tisoč letih in po človeški naravi je bilo dokazano, da brez telesne askeze kot je post, molitev in celo drugih oblik telesnega mrtvičenja, ni mogoče živeti krepostnega stalnega življenja, brez smrtnega greha. Zaradi globoke rane izvirnega greha in poželjivosti, ki deluje v vsakem človeku, potrebujemo telesno mrtvičenje.

Sveti Pavel pravi: »In mesu ne strezite za poželjivost.« (Rim 13, 14) Te besede lahko parafraziramo: ne gojite preveč lastnega mesa ali pa vam bo poželjivost zavladala. To pa je točno to, kar se je mnogokrat zgodilo v semeniščih. Bogoslovci in duhovniki so gojili meso po udobnem življenju brez askeze, brez posta in ostalih telesnih in duhovnih mrtvičenj.


4. Predvsem pa odsotnost globoke in resnične ljubezni do Kristusa

Toda menim, da je najgloblji vzrok kleriške krize spolnih zlorab pomanjkanje globokega in osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ko bogoslovec ali duhovnik nima globokega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, v stalni zvestobi molitvenemu življenju in resnični radosti osebne ljubezni do Jezusa, je lahek plen za skušnjave mesa in druge pokvarjenosti.

Poleg tega, ko imate globoko in osebno ljubezen do Kristusa, ne morete zavestno storiti groznega greha. Občasno je mogoče, da zaradi šibkosti človeške narave duhovnik ali bogoslovec pade in stori greh proti čistosti. Toda v istem trenutku je globoko skesan in se odloči, da se bo naslednjemu grehu izognil za vsako ceno. To je znak resnične ljubezni do Kristusa. Zame je popolnoma izključeno, da lahko oseba, ki globoko ljubi Kristusa, zlorablja mladoletne. Zame je to nemogoče. Po mojem mnenju globoka ljubezen do Kristusa to izključuje.


Povzeto po:
LifeSiteNews




sobota, 09. marec 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 19. 3. 2019




Prihodnja tradicionalna latinska sveta maša v Dravljah bo potekala ravno na slovesni praznik sv. Jožefa. Ob tej priložnosti se lahko še posebej priporočimo Jezusovemu krušnemu očetu; sv. Terezija Avilska je zapisala, da ji nobena priprošnja ni tako koristila kot prav prošnja k sv. Jožefu. Prvo marčevsko nedeljo leta 1921 so pri svetih mašah v ljubljanski škofiji duhovniki brali pastirsko pismo škofa Jegliča o svetem Jožefu. Lep odlomek tega pisma pravi:

»Jožef je dobil ime očeta Jezusovega in je bil tudi zares oče njegov, ne po naravni, pač pa po duhovni zvezi. Ali so angeli in svetniki kdaj tako imenovani? Nikdar! Ampak Sveto pismo jih imenuje služabnike in prijatelje božje. Čast očeta pa presega čast služabnika in prijatelja, zato tudi čast sv. Jožefa presega vso čast svetnikov, vso čast apostolov in celo čast vseh angelov. Lepo govori o tem zopet sv. Alfonz, rekoč: » Sv. Jožef je toliko povišan nad angele, kolikor bolj častno ime je dobil, kakor pa so ga dobili angeli. Z imenom oče je bil sv. Jožef od Boga veliko bolj počaščen, kakor vsi patriarhi, preroki, apostoli, papeži: vsi ti se imenujejo služabniki, edino sv. Jožef se imenuje oče.««

Uro pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved.

ponedeljek, 04. marec 2019

Ne moremo pričakovati, da bo papež odpravil problem duhovniških spolnih zlorab

Prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si, 1. marca 2019

Ivo Kerže

Za nami je toliko pričakovano februarsko zasedanje škofov v Vatikanu na temo spolnih zlorab. Ko sem lani jeseni po koncu sinode o mladih vprašal visokega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika o tem, kako naj zaupamo mlade sedanji cerkveni hierarhiji, ko pa vidimo v luči afere McCarrick, da je to vodstvo prestreljeno s sodomitskimi pokvarjenci prve vrste, me je dostojanstvenik pomiril, rekoč da bo na februarskem škofovskem srečanju v Vatikanu vse to rešeno: da bodo sprejeti ukrepi, ki bodo te probleme odpravili. Toda kot vidimo, so celo slovenski katoliški mediji , znani sicer po svojem brezprizivnem bergoljanstvu, zaznali, da o kakih konkretnih (kaj šele odločilnih) ukrepih ni bilo na zasedanju ne duha ne sluha. Kaj se je torej v resnici zgodilo v teh poznih februarskih dneh v Vatikanu?  

O homoseksualnosti niti besedice

Znan italijanski novinar L’Espressa Sandro Magister je postavil na tiskovni konferenci vprašanje malteškemu nadškofu Charlesu Scicluni (članu štiričlanskega vodilnega odbora zasedanja), v katerem je izpostavil, da je v vseh glavnih besedilih zasedanja povsem izostala pomembna beseda »homoseksualnost«. Magister je vprašal, ali so se tej besedi na srečanju izogibali naključno, ali pa hoteno. Scicluna je odgovoril, da ni mogoče homoseksualnosti, kakor tudi ne heteroseksualnosti označiti kot lastnosti, ki bi nagibala človeka k grehu spolnih zlorab (»che predispone al peccato«) in da zato ne vidi tu povezave homoseksualnosti s temo srečanja.
Odgovor je problematičen iz več vidikov. Najprej: kako je mogoče nonšalantno reči, da med pojavoma ni nobene povezave, ko pa raziskave jasno govorijo, da je 80 % duhovniških spolnih zlorab istospolne narave? Dalje: kako je mogoče reči, da homoseksualnost ne nagiba posameznika k grehu homoseksualne prakse? In končno: kako je mogoče tu postaviti na isto črto homoseksualnost in heteroseksulanost? Heteroseksualnost po sebi se sploh ne nagiba k grehu, saj ni po notranje neurejena za razliko od homoseksualnosti, kot nas uči katekizem (KKC, § 2375).
K isti temi se je vrnila ameriška novinarka spletne strani Lifesitenews Diane Montagna, ki se je strinjala s Scicluno v tem smislu, da ne moremo homoseksualno usmerjenega duhovnika, ker je tak, že imeti za krivega spolne zlorabe mladoletnih, vendar je izpostavila zgoraj omenjeno dejstvo, da je velika večina duhovniških spolnih zlorab homoseksualnega značaja in so povezane s klimo v semeniščih, ki spodbuja homoseksualnost. Zato pa je vprašala, ali bi kazalo nasloviti tudi ta problem. Scicluna se je strinjal, da bi kazalo nasloviti tudi ta problem, vendar je znova poudaril svojo nenavadno tezo, da homoseksualnost nima nič opraviti z duhovniškimi zlorabami mladoletnikov.
Na podobna vprašanja iz strani Diane Montagna in iz strani Delie Gallagher (CNN) je tudi kardinal Cupich (prav tako član štirilanskega odilnega odbora zasedanja) podobno odgovoril, in sicer je po njegovem povezava o vzročni povezavi med homoseksualnostjo in duhovniškimi spolnimi zlorabami ter njihovim prikrivanjem iz strani hierarhije »le hipoteza in hipoteze je treba šele dokazati«.

Iz odgovorov na ta vprašanja lahko ugotovimo, da se je to škofovsko srečanje načrtno odločilo, da ne bo iskalo niti krivca in niti ne osumljenca za spolne zlorabe v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki. Da ne vidijo v njem krivca je morda do neke mere razumljivo, zlasti če vztrajamo na (pre) visokih standardih pri ugotavljanju vzročnih razmerji med pojavi. Da pa ne iščejo v njem niti morebitnega krivca, torej resnega osumljenca, je pa slej ko prej nenavadno, glede na obstoječe raziskave. Če k temu dodamo še izjave Sciclune o razmerju homoseksualnosti in heteroseksualnosti do greha, se dovolj jasno zdi, da papež Frančišek, ki je prvi odgovoren za zastavitev tega zasedanja (sam je osebno izbral štiričlanski vodilni odbor), nima prav nobenega namena načenjati vpliva homoseksualnih omrežij v cerkveni hierarhiji.

Zasedanje je bilo o duhovniških spolnih zlorabah mladoletnih

Ko sem bral članek na spletnem portalu Domovina sem zasledil manjšo napako, ki pa je precejšnega pomena. V članku na to temo imenuje namreč vatikansko zasedanje »za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«. To je res bil prvoten namen srečanja, da ne vključuje le mladoletnih, ampak tudi ranljive (in podrejene) odrasle. Večina duhovniških (isto)spolnih zlorab se namreč dogaja v bogoslovjih in redovnih noviciatih: taki mlajši odrasli so bili redna tarča bivšega kardinala in laiziranega duhovnika McCarricka. O takih tarčah je tudi pri nas pred dnevi odmevno spregovorila iniciativa Dovolj.je. Vendar v teku srečanja so mlajši, ranljivi, podrejeni odrasli povsem izpadli. Bilo je (tudi na tiskovkah) govora le o mladoletnih. Zdi se, da je razlog podoben tistemu, ki je izrinil istospolnost iz obravnave. Če bi vztrajali pri obravnavi tudi te populacije bi bilo treba spregovoriti o problemu podpiranja homoseksualne klime v bogoslovjih in redovnih skupnostih, v ozadju katerega stojijo homoseksualna omrežja v Cerkvi z njihovo potrebo po »svežem mesu«, ki jim ga »dostavljajo« ravno bogoslovja in noviciati. Torej tudi iz vidika te zožitve teme zasedanja veje vtis, da papež Frančišek homoseksualnega lobija ne namerava odstraniti iz Cerkve.

Prihajajoči motu proprij in sinodalnost

Na zaključni tiskovni konferenci so govorci mirili tiskovne predstavnike v smislu, da sicer na tem zasedanju niso sprejeli konkretnih ukrepov, a da ti še sledijo. Zlasti je bil omenjen papežev motu proprij, ki bo izšel v kratkem in ki je bil (glede na odgovor na vprašanje Jasona Horowitza od New York Timesa), napisan že pred zasedanjem: zato si lahko predstavljamo, da bo več ali manj ponovil zgoraj prikazane vsebine govorcev na tiskovnih konferencah. Omenjena je bila tudi naloga, da škofovske konference same konkretizirajo splošne smernice zasedanja glede na njihovo lokalno realnost: v duhu sinodalnosti in kolegijalnosti torej. Pri tem se seveda zastavlja ključno vprašanje, ali je verjeti tej zgodbi, da bo po tej poti prišlo do želenih oprijemljivih ukrepov. Zlasti je vprašanje, če lahko pričakujemo učinkovitih korakov od ljudi, ki so sami očitno povezani s krogom zlorab, kar je v že omenjenem vprašanju kard. Cupichu omenila CNN-ova novinarka Delia Gallagher. Med take ljudi spada sam kard. Cupich, ki je bil tesni somišljenik in sodelavec bivšega kard. McCarricka in ki ga je papež kljub temu (ali prav zaradi tega?) postavil v vodstvo tega zasedanja. Podobno vprašanje se zastavlja glede kard. Farella, drugega tesnega McCarrickovega sodelavca, ki je bil že prej tesno povezan z zloglasnim Marcialom Macielom, pa ga je papež postavil pred tedni celo za kardinala kamerlenga.
Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali smemo res verjeti, da lahko po kolegialni poti pričakujemo konkretnih korakov. Ameriška škofovska konferenca je lani jeseni na zasedanju v Baltimoru želela sprejeti pomemben konkreten korak (odbor laikov, ki bi nadzoroval spolne zlorabe škofov) pa je Vatikan to prepovedal, češ da bodo dobili centralna navodila na februarskem zasedanju. Na tem zasedanju pa so jim zopet rekli, naj se odločajo na lokalni ravni. Kje so torej centralna navodila? In če jih ni, zakaj je Vatikan ustavil sklepe v Baltimoru? Ali pa preprosto Vatikan, kot že nakazano zgoraj, ne želi učinkovitih korakov, ki bi reševali problem spolnih zlorab, ker bi to načelo interese homoseksualnega lobija?

Kaj pa preiskava o McCarricku?

Tik pred februarskim zasedanjem je Vatikan potegnil po sebi dobro, nujno potezo: laiziral je McCarricka. Vendar v luči že omenjenih vprašljivih potez tega zasedanja, ki postavljajo pod vprašaj iskrenost njegovega dobrega namena, se zdi tudi ta poteza bolj metanje peska v oči javnosti kot kaj drugega. Kot rečeno, poteza je bila potrebna, sorazmerna početju te osebe, vendar zainteresirana javnost je pričakovala od papeža še in zlasti nekaj drugega, in sicer temeljito preiskavo okoliščin, ki so omogočale McCarricku, da je tako dolgo (in zlasti v tem pontifikatu) ostajal v samem cerkvenem vrhu. Taka preiskava bi namreč najverjetneje razkrila glavna imena homoseksualističnega lobija v vodstvu Cerkve, o čemer je bilo poleti že govora v Viganójevih razkritjih. Vatikan je obljubljal preiskavo na to temo, a kaj smo dobili: starega, verjetno že neuporabnega McCarricka so z javnosti všečno potezo vrgli iz voza, da bi se ostali njegovi kolegi na njem mirneje peljali dalje.
Pri tem bi opozoril na podatke, ki pronicajo iz raznih strani v javnost glede McCarrickovega ozadja. James Grein, dolgoletna McCarrickova žrtev, je pred meseci v pogovoru razkril podatek, da je McCarrick v letih takoj po vojni odšel za daljši čas v švicarsko mesto Sankt Gallen, iz katerega je sicer izvirala Greinova družina. Tudi sam McCarrick je v intervjuju za New York Times pred leti to potrdil. Iz tega dopusta se je vrnil ves spremenjen in trdno odločen, da bo postal duhovnik. Sankt Gallen je sicer postal znan v zadnjem času tudi po razkritju kard. Daneelsa, o obstoju »sankt gallenske mafije« – skupine visokih cerkvenih dostojanstvenikov med katerimi naj bi figuriral tudi McCarrick, ki se je srečevala v tem kraju, da bi organizirala izvolitev sedanjega papeža.
Lahko bi rekli, da gre za čisto naključje, vendar se je k tej sestavljanki v zadnjih dneh dodal še en pomemben element. Michael Voris  je za spletno stran Churchmilitant pridobil pričevanje nekdanjih članov komunistične partije, da je v času takoj po vojni Sovjetska zveza spodbujala nastanek partijskih centrov po Evropi, namenjenih vežbanju njenih pripadnikov, ki naj bi vstopili v semenišča, postali duhovniki in razkrajali Cerkev od znotraj: po vzoru podobne dejavnosti KP v ZDA v 20-ih letih, o kateri je pričevala Bella Dodd pred ameriškimi oblastmi, ki je obenem poudarila, da je bila inflitracija homoseksualcev v bogoslovja zlasti priljubljena metoda moralnega razkroja Cerkve.
No, eden izmed takih centrov naj bi bil po tem pričevanju ravno Sankt Gallen, in sicer, kot vidimo, prav v času tik po vojni, ko se je tam nahajal na nenavadno dolgem dopustu tudi McCarrick… Skratka, nastaja vse bolj vtis, da ves ta moralni, doktrinarni, liturgični in demografski propad, ki ga beležimo v zadnjih desetletjih v Cerkvi ni le plod nekakšnih splošnih družbenih trendov ali naključnih odločitev posameznikov, pač pa da gre za pojav, ki je bil (s koncilom vred) načrtovan in voden iz sovjetske Moskve (kot je konec koncev Marija v Fatimi napovedala, da bo razkroj Cerkve, ki bo sledil posledica »zmot iz Rusije«) in da je ta načrt prav posebej vezan na gejevski lobi v Cerkvi, ki, kot je postalo dovolj razvidno na tem zasedanju, ga papež Frančišek nikakor ne namerava odstraniti – to pa zato, ker ga je prav ta lobi postavil na položaj.

Dovolj.je sklicevanja na papeža Frančiška

Iz rečenega potegnimo še eno konsekvenco na našo slovensko situacijo, v kateri je nedavno, kot že omenjeno, vzklila iniciativa Dovolj.je zoper duhovniške spolne zlorabe. Iniciativa je vsekakor potrebna, ker bi bilo naivno misliti, da tega problema pri nas ni oz. da ga je bistveno manj kot drugod po Zahodu. Pohvaliti je treba pogum posameznikov, ki so z njo začeli: govori se namreč, da je gejevski lobi v Cerkvi ne le močan, ampak tudi nevaren. Iz tega vidika je torej pobuda vredna vse podpore.
Vendar, če smem pristaviti, pa ne da bi želel jemati inicitativi poguma, se mi zdi nekako neustrezno njeno sklicevanje na papeža Frančiška kot na tistega, ki želi iskreno rešiti problem spolnih zlorab, kakršnih je bil deležen gospod Cerar in gospod Črnak. Mislim, da je bilo iz rečenega dovolj razvidno, da od papeža, ki se zavestno obkroža s homoseksualističnimi prelati in McCarrickovimi somišljenimi a la Cupich, Farell in Tobin, in ki ščiti pokvarjence a la Barros, Zanchetta in Ricca, ne moremo utemeljeno pričakovati, da resnično misli odpraviti problem duhovniških spolnih zlorab, kljub besedam, ki govore drugače in kljub posameznim teatralnim ukrepom, kot je bila laizacija McCarricka. Tudi to, da se iniciativa sklicuje na teologa osvoboditve Oscarja Romera, sicer svetnika, se mi zdi nekako neumestno, glede na to, da je široko priznano dejstvo, da je bila teologija osvoboditve direkten sovjetski projekt, s katerim se je želelo pridobiti (takrat še) katoliško Južno Ameriko (zlasti s pomočjo jezuitskega reda) za komunizem. Preko zgodbe o Sankt Gallenu vidimo namreč, kako je to povezano s spolnimi zlorabami.
Morda bi kdo tu lahko porekel, da je odnos iniciative do tega pontifikata ali do teologije osvoboditve postranska stvar. Važno da je preganjanje duhovniških spolnih zlorab ne glede na teološko zastavo, pod katero se to dogaja. To je seveda do neke mere res, vendar nam pa teološka zastava vendarle kaže nekaj pomembnega, in sicer kje iniciativa (trenutno) išče globlje vzroke duhovniških spolnih zlorab. To pa je pomembno, ker iz ugotavljanja vzrokov, pridemo do ugotavljanja načrta, kako problem odstraniti: ko odstranimo vzroke namreč, odstranimo tudi problem.
Če se torej postavimo pod Frančiškovo zastavo pomeni, da ne vidimo vzroka problema duhovniških zlorab v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki in po semeniščih vse od 60-ih let dalje (slednje velja tudi za ljubljansko bogoslovje, kot sem nedavno slišal), pač pa v »klerikalizmu«, v navezanosti duhovščine na moč in denar in na hierarhijo, kot vztrajno ponavlja papež. Kje je torej rešitev problema? V tem, da je treba temeljito očistiti Cerkev gejevskega lobija, očistiti naša semenišča in teološke fakultete homoseksualizma in vsega, kar je s tem povezano, ali pa je treba začeti graditi Frančiškovo ultra-koncilsko, levičarsko usmerjeno, revno Cerkev, v kateri so homoseksualni duhovniki prav dobrodošli, saj, kot pravi Scicluna, jih homoseksualnost prav nič ne nagiba v greh – dovolj, da se v svoji spolni praksi držijo meja konzenzualnosti in se ne spravljajo na mladoletne, kot pravi kard. Cupich. Evo, tu je dilema, ki stoji pred iniciativo. Upam zanjo, da se bo dobro odločila.

petek, 01. marec 2019

Novi, laični, obredi


Novi »pogreb« pod vodstvom laika gre proti obredniku in Katekizmu katoliške Cerkve
V sosednji Italiji, zlasti na njenem pretežno nemško govorečem področju, ki je Južna Tirolska, ki jo pokriva škofija Bozen-Brixen, so se odločili prepustiti obhajanje pogrebov laikom. Prva velika težava je v postopni »protestantizaciji« katoliške Cerkve, kjer se že ponekod zamenjuje sveto mašo z bogoslužjem Božje besede, temu pa smo že priče tudi v Sloveniji.
Glavni razlog bi naj bil v pomanjkanju duhovnikov, katerih število se javnosti predstavlja kot premajhno, kakor lahko beremo tudi v dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire (»Prihodnost«), preteklega 12. januarja. Ko govorimo o omenjeni škofiji, pa podatki govorijo o 455 duhovnikih za 281 župnij, kar je skoraj po dva duhovnika na eno župnijo. Če je tako, potem se ne zdi težko najti enega, da bi lahko obhajal pogreb dragih pokojnih, če bi hoteli, pa da bi laiki morda raje ostali v župnišču z mladimi in otroki, ne pa na pokopališču...
Vseeno pa težav ne zbuja toliko to. Avvenire pove bolj natančno, da se je oktobra v Akademski teološki šoli v Brixnu pričel program intenzivne formacije za 17 kandidatov. Gre za 16 srečanj, kjer vsako traja po šest ur, kjer študirajo pastoralne, biblične, liturgične, psihološke in relacijske tematike, kakor tudi »seminar odprtega tipa o specifikah obreda v primeru kremacije«. Zaključek je predviden za mesec maj, ko naj bi kandidati vodili svoj »prvi pogreb, brez evharistije«. 5 od kandidatov je stalnih diakonov, glede ostalih pa dnevnik italijanskih škofov hitro pomirja s pojasnilom, da so »v popolni enakosti glede spolne pripadnosti, saj je 6 moških in 6 žensk« (čeprav je treba povedati, da namesto besede »sesso« raje uporabijo besedo »genere«, tako da je jasen vpliv neke določene ideologije!), če bi koga slučajno kaj zaskrbelo v tej smeri. V vsakem primeru pa gre za »osebe, ki so zelo aktivne v župnijskih skupnostih«. Časopis tudi pojasnjuje, da je ta iniciativa »že kar dolgo prisotna v avstrijskem in nemškem svetu«.
Pravzaprav sam časnik Avvenire govori o precedensu, ki se je zgodil celo v sami Bozenski stolnici lanskega oktobra, kjer je laik, natančneje »liturgični animator« v župniji, »vodil bogoslužje Besede na prošnjo dekana, g. Bernharda Holzerja«.
Če so stvari takšne, potem so težave ogromne, glede na to, da Katekizem katoliške Cerkve (KKC) jasno predvideva pod št. 1689: »Kadar je svečanost v cerkvi, je evharistija srce velikonočne stvarnosti krščanske smrti (prim. PObr 1). Tedaj Cerkev izraža svoje dejavno občestvo z rajnim: ko daruje Očetu v Svetem Duhu daritev Kristusove smrti in vstajenja, ga prosi, naj bi bil njegov otrok očiščen svojih grehov in njegovih posledic in pripuščen k velikonočni polnosti mize božjega kraljestva (PObr 57).« Kot vidimo, je najbrž jasno, da laik tega ne more narediti, kakor tudi ne stalni diakon, niti po 96 urah formacije. Stalni diakoni sicer tudi pri nas že vodijo pogrebne obrede, najbrž prav po zgledu teh nemških dežel. Stvar namreč ni v tem, kako pridni in zavzeti so v svojih župnijah, kakor tudi ne, koliko so študirali. Stvar je v tem, da niso duhovniki, alternative temu pa ni.
KKC nadaluje, pri tem pa, med drugim, uporabi tudi besede, ki jih zlahka zasledimo tudi v pogrebnem obredniku: »Ob udeležbi pri tako obhajani evharistični daritvi se skupnost vernikov, zlasti družina rajnega, uči živeti v občestvu s tistim, “ki je zaspal v Gospodu”, ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim.« Po evharistiji in ne drugače. Gre prav za tisto evharistijo, ki so jo iz novega »pogreba« očitno odstranili, izbrisali, izključili, s tem pa dragemu pokojnemu odvzeli, kot je razvidno, bistveni del.
Stvar torej ni v tem, da so nam dali zgled v nemških in drugih »naprednih« deželah, pa smo temu zgledu sledili. To prav nič ne šteje, saj vemo, koliko liturgičnih zlorab se dogaja, ne samo v teh deželah, temveč po zgledih iz teh dežel, tudi pri nas. Če se zlorabe dogajajo, to še ne pomeni, da so slednje tudi legitimne. Ostajajo zlorabe, zato pa jim ne bi smeli slediti in jih delati tudi sami. Ne gre niti za osebne okuse in čute. Gre za to, da imamo natančna navodila in jasne in nedvoumne kriterije, ki naj bi se jih vsi držali. Ko se danes že toliko govori o pravicah, navodila in kriteriji branijo prav slednje, in sicer gre v prvi vrsti za bistveno pravico, zlasti pokojnika, potem pa tudi svojcev in vernikov, do svete evharistije. In to ne samo pri pogrebnem obredu!


AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...