četrtek, 04. december 2014

Gledati proti vzhodu



V spodnjih vrsticah sledi prevod poslanice škofa Jamesa Conleya (Lincoln, Nebraska, ZDA), ki jo je ob letošnjem pričakovanju božičnega praznika namenil zaupani mu čredi. Posebej je izpostavljena misel o simbolnem pomenu tradicionalne liturgične usmeritve (tako mašnika kot ljudstva) v smeri vzhoda, ad orientem. Izvirnik je dostopen na uradni spletni strani škofije v Lincolnu: KLIK


Jezus Kristus se bo na zemljo vrnil v slavi.

Ne vemo, kdaj se bo vrnil. Toda Kristus nam je obljubil, da se bo vrnil v slavi, »kakor luč, ki prihaja z vzhoda«, da bi božji načrt odrešitve pripeljal k svoji dopolnitvi. 

Leta 2009 je Edward Slattery, škof Tulse v Oklahomi, rekel, da se je »mrak pred odrešitvijo že razkrojil, a sonce – Kristus sam – na nebo še ni vzšlo«.

V zgodnji Cerkvi so kristjani pričakovali, da bo Kristus prišel kmalu – vsak čas. Šlo je za upajoče pričakovanje. Zgodnji kristjani so bili budni – ozirali so se v nebo proti vzhodu, da bi pričakali Kristusa. Ker pa niso vedeli, kdaj bo prišel, so evangelij oznanjali z nujnostjo in navdušenjem, in sicer v upanju, da bodo prinesli besedo odrešenja še pred Kristusovo vrnitvijo.

Že skoraj dva tisoč let je od takrat, ko je Kristus odšel v nebesa. Pozabiti, da se bo zopet vrnil na zemljo, je tako postalo lažje. Lažje je postalo pozabiti, da moramo čakati, da moramo opazovati in biti pripravljeni.
V adventnem času, ko se spominjamo Kristusovega učlovečenja ob božiču, smo opozorjeni, da moramo biti pripravljeni na Kristusov prihod. V letošnjem evangeliju za prvo adventno nedeljo, 30. novembra, nam Kristus, svojim učencem, govori, naj »bomo čuječi«.

»Ne veste namreč, kdaj bo prišel hišni gospodar,« pravi Jezus. »Naj ne pride nepričakovano in vas najde speče.«

Vemo, da Kristus prihaja vsakič, ko obhajamo sveto mašno žrtev. Pri sveti maši prisostvujemo žrtvi na Kalvariji in veselju nad Kristusovo slavo v nebesih. Poleg tega pa si kličemo v spomin, da se bo Kristus vrnil, kličemo si v spomin, naj opazujemo, naj bomo oprezni, naj ga pričakujemo in bomo nanj pripravljeni. 
Maša je napolnjena s simbolizmom. Duhovniška oblačila nas spominjajo na dostojanstvo Kristusa Kralja. Na prsi se trkamo, glave sklanjamo in kolena upogibamo zato, da se spominjamo svoje grešnosti, božjega usmiljenja in njegove slave. Način, kako stojimo, sedimo in klečimo, nas pri maši spominja na večni načrt, ki ga nam je namenil Bog.

Od davnine so bili kristjani med sveto mašno žrtvijo obrnjeni v smeri vzhoda, da bi se spominjali, naj ne nehajo čakati na Kristusa. Duhovnik in ljudstvo so bili skupaj obrnjeni v smeri vzhoda, čakajoč na Kristusa in ozirajoč se vanj. Tudi v cerkvah, ki niso bile obrnjene proti vzhodu, sta duhovnik in ljudstvo pri maši skupaj gledala Kristusa na razpelu, oltarju in tabernaklju, da bi si v spomin vtisnila pomembnost čuječnosti pred njegovim prihodom. Simbolizem duhovnika in ljudstva, ki sta obrnjena ad orientem – proti vzhodu – je starodavni opomnik Kristusovega prihoda.

V zadnjem času je postalo sprejeto, da sta med sveto mašni žrtvijo duhovnik in ljudstvo obrnjena drug proti drugemu. Duhovnik stoji za oltarjem, ko posveča evharistijo, in je tako obrnjen v smeri ljudstva. Ljudje med molitvijo vidijo duhovnikov obraz, on pa vidi njihove obraze. Tudi tak položaj ima lahko pomemben simbolni značaj. Lahko nas spominja na to, da smo skupnost – eno telo v Kristusu. Lahko nas spominja na to, naj bo evharistija, središče naše zbrane skupnosti, tudi središče naših družin in življenj.

Toda simbolizem skupnega gledanja v isto smer in čakanja na Kristusa je bogat, zgodovinsko častitljiv in pomemben. Posebno v času adventa, ko pričakujemo Gospodov prihod je skupna usmerjenosti proti vzhodu – tudi simbolična skupna zazrtost v Kristusa na oltarju ali na razpelu – pomembna priča Kristusovemu skorajšnjemu prihodu. Danes, v času, ko je lahko pozabiti na to, da bo Kristus prišel – in je obenem lahko biti mlačen v našem duhovnem življenju in delih evangelizacije – potrebujemo opomnike, ki kažejo, da bo Kristus prišel.

Na adventne nedelje bodo duhovniki v stolnici Vstalega Kristusa maševali ad orientem. Skupaj z božjim ljudstvom bo duhovnik usmerjen k oltarju in razpelu. Ko bom sam na božič obhajal polnočno mašo, bom prav tako maševal ad orientem. To je mogoče storiti tudi po ostalih župnijah lincolnske škofije. 

V mašni usmeritvi ad orientem se duhovnik ne obrača proč od ljudstva. On je skupaj z njim – med njimi in vodeč jih – obrnjen h Kristusu in čakajoč na njegov prihod. 

»Bodite čuječi,« govori Kristus. »Bodite oprezni! Ne veste namreč, kdaj bo prišel čas.« Ne vemo, kdaj bo prišel čas, ko se bo Kristus vrnil. Vemo pa, da moramo nanj čakati. Bodimo skupaj »obrnjeni proti vzhodu«, čakajoč Kristusa v sveti mašni žrtvi in v naših življenjih.

1 komentar:

  1. Tule je pa odmev na pobudo škofa Conleya, da se v adventu obhaja sv. maša "Ad Orientem".
    http://www.ccwatershed.org/blog/2015/jan/25/bishop-conley-advent-ad-orientem/

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...