sobota, 09. november 2019

Sv. Hieronim in prevajanje Svetega pisma



Obhajamo Hieronimovo leto v spomin na 1600-letnico smrti (umrl je leta 419 ali 420) tega velikega cerkvenega učitelja Zahoda (ob sv. Ambrožu, sv. Avguštinu in sv. Gregorju Velikem). Sv. Hieronim je predvsem znan po svojem prevodu Svetega pisma, sveti Vulgati, zato se bomo v tem referatu ozrli na to delo. Lahko bi se stvari lotili seveda tudi bolj znanstveno, a bomo raje nekoliko bolj poljudni.
Najprej ne moremo mimo izrednega pomena izročila, ki je eden od dveh bistvenih virov Božjega razodetja, kakor nas uči tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Ko je nekoč potekal pogovor o Ogleju, je novinar Ervin Hladnik Milharčič dejal, da je potrebno dati večjo pozornost legendam kot pa zgodovinarjem. Legende pač temeljijo na izročilu, ki se, kot nam lepo pokaže pripovedovanje pravljic naših staršev, v bistvenih zadevah ne moti. Pustimo to, da se pogosto dodaja takšne in drugačne »okraske«, da bi bile legende privlačnejše, a v svojem bistvu se ne motijo. Omenjeni novinar je ciljal na to, kako so na podlagi izročila prišli po izkopavanjih do natančnega lociranja kraja mučenja oglejskih mučencev sv. Kancijanov, na podlagi ustnega izročila pa je bilo zapisano tudi samo Sveto pismo. Dandanes se izročilo precej omalovažuje, vendar nam s voji avtobiografiji katoliški pisec G. K. Chesterton lepo pojasnjuje, na podlagi svojih lastnih osebnih podatkov, da tega ne smemo početi. Pove nam, da pravzaprav tudi zgodovinske podatke, ki bi naj bili empirični, sprejemamo na podlagi tega, da verjamemo tistemu, kar so nam povedali. Govori namreč o tem, da je samo slišal, kdaj in kje se je rodil, kdo so njegovi starši itd. Potem pa zaključil, da bi, če bi vprašal t. i. tekstne kritike, ki se sicer najbolj ukvarjajo s kritično obravnavo svetopisemskih besedil, slednji zatrdili, da se sploh ni rodil. Toliko o razno-raznih strokovnjakih, ki se jih je tudi pri ukvarjanju s Svetim pismom našlo že resnično ogromno, posebej v 20. stoletju, a začetki vsega tega so še precej pred tem. 
Ko se je lotil prevoda Svetega pisma v latinščino, je bilo sv. Hieronimu pomembno zlasti to (seveda tudi naročniku, papežu Damazu), da bi Cerkvi zagotovil zanesljivo Sveto pismo, v katerem ni zmot. Njegov prevod ni bil popolnoma natančen v vseh pogledih, saj določene malenkosti niso bile natančno prevedene, pa še tiste so bile smiselno prevedene (pomen določene besede je recimo v grščini drugačen v evangeliju, kot pa v Pavlovih pismih, je pa ista beseda). Hieronimov prevod je bil popolnoma pravilen kot celota in Cerkev je potrdila, da gre za navdihnjeni prevod, glede na to, da so t.i. Vulgato razglasili za sveto. V njegovem času je bilo precej krivoverstev, najpomembnejše je še vedno bilo arijansko, pa čeprav naj bi s slednjim obračunali na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru, kjer je zmagala prava vera po zaslugi še enega cerkvenega očeta, sv. Atanazija. Vendar pa je bilo v praksi še vedno precej drugače in tudi sv. Hieronim se je moral še vedno spopadati s tem krivoverstvom v času prevajanja Svetega pisma. Morda se bo kdo namrščil, češ kaj se ukvarjamo s tako staro versko zmoto. Vendar pa se moti, kdor misli, kako ta zmota ni več aktualna, saj verske zmote vsake toliko časa spet vzniknejo, po malem pa jih vselej najdemo v življenju Cerkve oz. v verovanju njenih članov oz. tudi pri drugih verstvih, ideologijah itd. 
Odlični Hilaire Belloc, angleško-francoski pisatelj in zgodovinar, nam v svojem delu o krivoverstvih (The Great Heresies) pove, kako je arijanstvo v bistvu imelo Kristusa samo za preroka, na las podobno temu, kar trdi muslimanska religija. Ne smemo pozabiti, da je bil prav arabski polotok poln krščanskih krivoverstev in diaspore pripadnikov nove judovske religije, nastale iz zavračanja Kristusa kot odrešenika. Najbrž ni potrebno dodatno ugotavljati, da najdemo podobno prepričanje tudi pri številnih sodobnikih, ki se vseeno imajo za kristjane, a pri našem Gospodu poudarjajo samo človeško plat. Ko govorimo o prevajanju Svetega pisma, pa opazimo bistveno razliko med Hieronimovim prizadevanjem za čim bolj kvaliteten prevod, zlasti v teološkem oziru, ko je bila v ospredju pravovernost, s sodobnimi težnjami, ko se pri prevajanju popušča razno-raznim ideološkim težnjam, pa naj bo to pacifizem, feminizem, sionizem ali še kaj podobnega. Hieronim je govoril, kako je za poznavanje Kristusa potrebno poznati Sveto pismo, vendar je sam poskrbel, da je slednje bilo pravo, zanesljivo. Kako naj pa imamo pravo vero, če pa je recimo prevod Svetega pisma, ki ga imamo doma in ga uporabljamo, podlegel ideološkim pritiskom?
Na koncu se zaustavimo še ob dejstvu, da je Hieronimov prevod bil narejen tako, da bi kljuboval zobu časa. To je prevodu odlično uspelo vse do nastanka nove latinske različice, ki so jo poimenovali Nova Vulgata. Po kakšnih načelih je ta novi prevod nastal, si sicer lahko predstavljamo – za namig na to, kar mislimo, napotujemo zgoraj na Chestertona - eno od teh pa nas bo posebej zanimalo. Gre za načelo sodobnosti jezika, ki je ustvarjalce novega prevoda vodil k temu, da prevod posodobijo, hkrati pa naj bi ohranili, po navodilih papeža Pavla VI., njegov »krščanski latinski stil«. Da bi bilo potrebno narediti novo različico Vulgate, kakor so Hieronimov prevod kasneje poimenovali, se je sicer zdelo potrebno že papežu Piju X. in nasledniku Benediktu XV. V ta namen je papež Pij XI. v Rimu celo ustanovil benediktinski Papeški samostan sv. Hieronima v Prestolnici, pa se zadeva na koncu ni izšla. Nekaj malega so sicer potem uporabili dva meniha, a to je bilo to. Leta 1979 je tako izšla ta Nova Vulgata, ki je potem dobila še posodobljeno različico leta 1988. Očitno torej ni tako uspešno kljubovala zobu časa kot tista prava Vulgata. Dejali smo, da nas zanima tako opevano načelo sodobnosti jezika. No, to načelo se zdi močno pomembno tudi Cerkvi v Sloveniji, zlasti v odnosu do mladih kristjanov. Tako so že pred leti pričeli, v dobri veri, s prestavljanjem Svetega pisma v sodobni jezik, seveda je tu mišljen slovenski jezik. Če pustimo ob strani, koliko gre ustvarjalcem za posnemanje svetega prevajalca v prizadevanju za pravovernost prevoda, pa se postavljajo številna vprašanja tudi glede same natančnosti prevoda. Prejšnji odstavek nas uči, da trud za sodobnost navadno pomeni podleganje ideološkim težnjam, druga težava pa je operiranje s še bolj omejenim besednim zakladom, ki je v našem ljubem materinem jeziku že tako ali tako skromnejši. Vprašanje torej, če ima recimo »spremeniti življenje« isti pomen kot »spreobrniti se«.   

torek, 22. oktober 2019

Ali ne bi bilo bolje, da berejo berila samo moški?


Zanimivo vprašanje

Pred časom se je name obrnila gospa z zanimivim vprašanjem. Domači župnik ji je namreč kot pobožni ženi, ki redno hodi k sveti maši, predlagal, da bi zaradi pomanjkanja bralcev ona prevzela branje beril. Gospa je sodelovanje v tem smislu zavrnila in župniku rekla, da bi bilo bolje najti primernega moškega za to nalogo. Nato me je vprašala, ali imamo za njeno odločitev tudi druge argumente poleg nekako nereflektiranega prepričanja, da so možje in fantje za to primernejši. Pritrdil sem njeni odločitvi in ji nato podal kratek odgovor, ki ga bom zdaj za splošne potrebe dodatno podkrepil.

Škof Schneider in kardinal Sarah odgovarjata

Na začetku je smiselno navesti mnenje enega najbolj gorečih sedanjih apostolskih naslednikov, msgr. Athanasiusa Schneiderja. V predavanju Milestones for the third millenium (link) škof Schneider v četrtem poglavju z naslovom »Pet ran Kristusovega liturgičnega mističnega telesa« uči sledeče:

»Peta rana je opravljane liturgičnih služb lektorja (bralca) in akolita (ministranta) s strani žensk, kakor tudi opravljanje teh služb v civilnih oblačilih med prehajanjem v prezbiterij iz cerkvene ladje med sveto mašo. Ta navada v Cerkvi ni nikoli obstajala ali vsaj nikoli ni bila dobrodošla. Obhajanju svete maše daje značaj neformalnosti, značaj in slog posvetnega zborovanja. Drugi nicejski koncil je že leta 787 prepovedal take in podobne prakse, ko je postavil sledeči kanon: »Če nekdo ni postavljen, mu med sveto liturgijo ni dovoljeno brati z ambona.« (kan. 14). To normo so v Cerkvi vselej upoštevali. Samo poddiakoni in lektorji so smeli brati berilo med liturgijo svete maše[op.p. pri tradicionalni liturgiji]. Če lektorjev ali akolitov ni na razpolago,[ op.p. pri novi obliki] lahko njihovo vlogo prevzamejo primerni možje ali fantje v liturgičnih oblačilih, ne pa ženske, saj moški spol simbolno predstavlja zadnjo povezavo z nižjimi redovi v luči nezakramentalne postavitve lektorjev in akolitov.

Črka II. vatikanskega koncila nikoli ne omenja ukinitve nižjih redov in poddiakonata ali uvedbe novih služb. Koncilska konstitucija Sacrosanctum Concilium v točki 28 razlikuje med klerikom in vernikom ter določa, naj vsak dela samo tisto in vse tisto, kar mu gre po naravi stvari in po liturgičnih pravilih. Točka 29 omenja strežnike (ministrante), t. j. neposvečene oltarne strežnike. Slednji so jasno ločeno od posvečenih klerikov (»ministri«), torej tistih, ki so prejeli sveti red, nižji ali višji.«

Glede te teme se je pred kratkim oglasil tudi kardinal Robert Sarah, sedanji prefekt Kongregacije za bogoslužje,  v intervjuju z uglednim vatikanistom Edwardom Pentinom za National Catholic Register (Link):

»Obžalovanja vredno je, da prezbiteriji naših cerkva niso več omejeni le za sveto bogoslužje, da vanje vstopamo v civilnih oblekah, da prehod iz človeškega v božansko ni ločen z arhitekturno ločnico. Kakor uči zadnji koncil, je Kristus navzoč v svoji besedi, ko se le-to oznanja. Neprimerno je, da bralci nimajo primernega oblačila, ki bi kazalo na to, da ne oznanjajo človeške temveč Božjo besedo.«

Enotnost svetega reda

Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve jasno razlaga cerkveni nauk o duhovniškem posvečenju (zakramentu svetega reda). Mašniško (duhovniško) posvečenje je pravi zakrament, ki ga je postavil Kristus. Kristus je tisti, ki je posvetil apostole v dvorani zadnje večerje. Učinek zakramenta je podelitev Svetega Duha, vtis neizbrisnega znamenja, ki posvečenega za vedno razlikuje od laika. Škofovstvo je mašništvu nadrejeno, mašništvo pa diakonatu. Pogoja za veljavno posvetitev sta po cerkvenem zakoniku krst in moški spol. Službi bralca in mašnega strežnika (po starem t. i. »nižji redovi«) sta del tega reda, ki je nerazdružljiv.

Jasno je, da Cerkev ne more posvečevati žensk, kar je še ne tako dolgo nazaj dokončno potrdil sv. Janez Pavel II. V apostolskem pismu Ordinatio Sacerdotalis v četrti točki piše »izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje ženam«. Zaradi enotnosti svetega reda (glej p. Ripperger – The Unity of the Sacrament of Holy Order - Link) pa nimajo pravice niti do kateregakoli njegovega dela, tudi do t. i. »nižjih redov«. Še manj pa je primerno, da to službo v praksi izvajajo,  ker za to niso posvečene.


Rešitev

Najprej je potrebno spodbujati večjo vključenost moških. Berila lahko berejo starejši ministranti ali možje, ki sveto mašo v liturgičnih oblačilih spremljajo v koru.

Sv. arški župnik je nekoč dejal: »Spreobrnjenje mora priti po možeh.« Možje so po naravi vodniki svojih družin. Po milosti stanu pa jim je dano, da so kralji, preroki in duhovniki svojih domačih cerkva. Zaupane so jim duše in nosijo veliko odgovornost do podrejenih ne samo v materialnem, ampak predvsem v duhovnem smislu.

Seveda tega zapisa ne smemo razumeti kot nekaj »ženskam sovražnega«. Cerkev zavrača sekularno feministično logiko, po kateri je ženska nekaj vredna samo, če opravlja ista dela kot moški. Prav na ta način je ženska najbolj ponižana, saj ji je odvzeta pravica do njej lastne drugačnosti, do njene ženskosti.

Za konec lahko nesmiselnost zahtev po uvedbi ženskih ustreznic kleriškim poklicem ponazorimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: So ženske srečnejše v tisti župniji, kjer so v liturgijo vključeni njihovi možje, sinovi in bratje ali tam, kjer moški iz zadnjih klopi nemo spremljajo mašnika obdanega s kupom deklet in žena?

Avtor

nedelja, 20. oktober 2019

Kaj pomeni posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?


13. oktobra leta 1917 se je Marija zadnjikrat prikazala v globeli Irija in se predstavila takole: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.«
Po tem se je pred 70.000 ljudmi (verni, radovedni, dvomljivci, brezverci in časnikarji, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo), ki so bili v globeli Irija na Portugalskem in poleg tega še pred očmi prebivalcev nekaterih bližnjih vaseh, zgodil sončni čudež – kakih deset minut je sonce poplesavalo…
Marija je v Fatimi prosila vse nas, da se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu ter opravljamo prve sobote njej v čast. Kaj pomeni posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?
Beseda posvetiti pomeni to, da se ta stvar ali oseba ne uporablja več za svetne namene, ampak samo še za Božje. Če posvetimo npr. cerkev, potem se v tem prostoru ne sme početi nič drugega, kakor liturgija – torej češčenje Boga. Zato v Cerkev, predvsem pa v prezbiterij, ne spadajo nobeni posvetni programi, posvetne pesmi, posvetna oblačila ali kaj podobnega.
Podobno je s posvetitvijo osebe. Če se neka oseba posveti Mariji oz. njenemu Brezmadežnemu Srcu se ta oseba »uporablja« samo za češčenje Marije. Bolj preprosto povedano: Oseba, ki se Mariji posveti reče: "Marija poglej moje življenje, moje misli in dejanja, moje govorjenje, moje telo, moj čas, moj način življenja, moje stvari, ki jih imam – vse dajem tebi v službo in čast, tebi na razpolago, da boš po meni lahko delovala. Za moje življenje si ne bom jemal nobene zasluge, ampak je vse tvoja zasluga." Tako izpolniš tiste Jezusove besede: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Enako je namreč storila Marija za čas svojega zemeljskega življenja pred Bogom – popolnoma se je posvetila Bogu – vse mu je dala na razpolago: svoje telo, svoje moči, svoj zakon s svetim Jožefom, svoj čas, svoje trpljenje… vse je bilo za Boga. Tako je bila popolnoma posvečena Bogu – v Fatimi pa nas je prišla prosit, da storimo podobno in se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu in se ji predamo popolnoma na razpolago, da bi nas sama posvetila Bogu.
To je nekaj lepega, čudovitega in nujno potrebnega danes.

Kdo bi vprašal, kaj to natančno pomeni? Kakšno je življenje tistih, ki so se posvetili Mariji? Moramo reči, da je od posameznika do posameznika različno. Ogibanje greha je sicer nujno, ampak to je šele začetek. Marija je prosila, da postavijo kapelico njej v čast na tistem mestu in lahko se vprašamo, kaj bomo pa mi postavil Mariji v čast. Duhovništvo, svoj poklic, svoj zakon, svojo službo, imetje?
Taki primeri so svetniki. Izpostavimo sestro Leonijo Martin – starejšo sestro sv. Terezije Deteta Jezusa iz Lisieuxa-ja. O njenem življenju je bil napisan članek v tedniku Družina. Sestra Leonija se je precej razlikovala od ostalih štirih sester. Karmeličan, ki je napisal članek pravi, da je imela Leonija svoje otroštvo za »grdo«, polno trpljenja, bolezni in osamljenosti. »Leonija je bila temperamentna, počasna, ter telesno in intelektualno manj nadarjena kot njene sestre. Že kmalu se je počutila zapostavljeno.« Njena mati je pri vzgoji obupovala zaradi njenega neprimernega obnašanja. Nekoč je dejala: »Čim starejša je, tem večje trpljenje mi povzroča.« Tudi Leonija sama je spoznala, da je drugačna od sester in se je imela v vseh pogledih za »grdo«. Zavedala se je svoje omejenosti in govorila: »Prav v ničemer ne blestim.« Res je, da ni podlegla skušnjavam primerjanja z drugimi, je pa na drugi strani podlegala skušnjavi omalovaževanja: »Veliko sem trpela zaradi svoje manjvrednosti.« Tako se je počutila manjvredno, da je prosila odpuščanja še preden je povedala, kaj bi rada.
To so bile njene okoliščine. Sedaj pa poglejmo, kaj v njenem konkretnem primeru pomeni posvetiti se Bogu, oz. v našem primeru posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
  1. Gojila je veliko željo po svetosti, nad čemer ni nikoli obupala. Šele v četrtem poskusu je bila sprejeta v samostan in v samostanu tudi ostala. Kljub temu, da je bila trikrat zavrnjena ni podvomila nad svojo poklicanostjo.
  2. Prva je bila med sestrami, ki je svojo sestro Terezijo posnemala na mali poti. Rekla je: »Ponižnost je moja edina rešilna bilka, nadvse jo ljubim.« Vsak dan je Bogu izročala svoj boj s težavnim značajem, uporniško naravo in občutki žalosti ter melanholije, ki je niso zapustili vse življenje.
  3. Ves čas se je izročala Božji usmiljeni ljubezni. »Bog sprejme vse, tudi mojo neznatno in ubogo pamet.« Na drugem mestu pa je zapisala: »To sem z gotovostjo spoznala zaradi svojega velikega uboštva. Dobri Bog mi je zelo jasno pokazal, da se moram vedno bolj izničevati. Želi, da vzljubim svojo majhnost, svojo nemoč, da bi delala dobro.« Leonija je bila uboga redovna sestra, ki se je zaročila z ubogim Jezusom.

Avtor članka na koncu poda sadova njene posvetitve Bogu:
  1. Ob koncu se je sestra Leonija ves čas zahvaljevala Bogu, sestram in stricu. Zapisala je: »Moje srce prekipeva od hvaležnosti.«
  2. Humor – Nekoč je prišel nek duhovnik k njim v samostan in prosil sestro Leonijo (ker je ni poznal), če bi lahko govoril s sestro svete Terezije. Ta je odgovorila: Bom videla, vendar mislim, da to ne bo mogoče!« »Oh, kakšna škoda!« Preden je njegova sogovornica, sestra Leonija, odbrzela je še dodala: »Goposod župnik, lahko vam zagotovim, da niste ničesar zamudili.«

To je pot posvetitve Marijinemu Srcu in to so sadovi posvetitve. Zato dragi verniki, ne bodimo nespametni in se z vsem srcem in vso voljo posvetimo Marijinemu Srcu – Marijino Srce je kot žareča peč, ki so jo sedemkrat bolj zakurili in vanjo vrgli Šadráha, Mešáha in Abéd Negója. Ogenj je uničil njihove vezi ter pobil sovražnike in hvalili so Gospoda skupaj z angelom. Tako bo Sveti Duh po sedmih darovih uničil naše vezi in naše sovražnike, da bomo mogli skupaj z angeli že na zemlji, potem pa v nebesih, prepevati večno hvalo Gospodu.


četrtek, 10. oktober 2019

Duhovna obnova za moške

Hrvaško Društvo Benedictus v sodelovanju z Duhovniško bratovščino svetega Petra vabi na duhovno obnovo za moške. Duhovna obnova se bo pričela v petek, 15. 11., ob 17.00 in se zaključila v nedeljo, 17. 11, po kosilu. Potekala bo v Duhovno izobraževalnem centru Marijin dvor v Lužnici (120 km na poti od Ljubljane proti Zagrebu). Kotizacija znaša 95 € in vključuje polni penzion ter kritje stroškov organizacije. Duhovna obnova je mednarodnega značaja in bo potekala v angleškem jeziku, molitve pa v latinskem. Obnovo bo vodil James Mawdsley (FSSP).

Program duhovne obnove vključuje:
- duhovne nagovore in premišljevanja na temo »Presveta Trojica kot vzor liturgije, dogme in morale«
- dnevne svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII.
- molitev rožnega venca, litanij, križevega pota in brevirja
- dnevno možnost za sveto spoved

Na duhovno obnovo se lahko prijavite preko obrazca, dostopnega na spletni strani:


Število udeležencev je omejeno!

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...