ponedeljek, 18. februar 2019

Benedikt XVI. o liturgiji - 1. del


Ratzinger o nasprotovanju, ki so ga deležni ljubitelji tradicionalne liturgije
Za razvoj prave zavesti o pomenu liturgije je pomembno, da se umakne prepoved liturgije, ki je bila v veljavi do leta 1970. S tistimi, ki se danes zavzemajo za nadaljnjo uporabo te liturgične oblike ali pri njej sodelujejo se danes ravna kot z gobavci; pri njih se konča vsakršna toleranca. Kaj takega doslej v vsej zgodovini še ni obstajalo; na ta način preziramo in prepovedujemo celotno preteklost Cerkve. A kako lahko nekdo danes zaupa Cerkvi, če je temu tako? (Duh liturgije, 2000)


Ratzinger o degeneraciji liturgije in »liturgičnih ponarejevalcih«
Imamo liturgijo, ki je tako degenerirala, da je postala predvsem šov, s pomočjo katerega naj bi vera postala zanimiva skladno s površnostmi današnjih modnih muh in zapeljivih moralnih idej. (predgovor k francoski izdaji knjige mons. Klausa Gamberja Reforma rimske liturgije, 1992)


Ratzinger o razpadu liturgije
Prepričan sem, da je kriza Cerkve, s katero smo danes soočeni, v veliki meri posledica razpada njene liturgije. (Mejniki: Spomini 1927-1977)


Ratzinger proti »domači liturgiji«
Potrebno je tudi izpostaviti, da je »kreativnost« vložena v prirejanje liturgičnih oblik zelo omejena. Pravzaprav je zares borna v primerjavi z bogastvom podedovane liturgije, kot je nastajala skozi stoletja in tisočletja. Žal se pobudniki »domačih liturgij« tega pogosto zavedo kasneje kot udeleženci… (Praznik vere, 1986, str. 67-68).


Ratzinger o tradicionalni maši kot »najdragocenejši in najvišji posesti«
Menim, da bi tistim, ki si želijo prisostvovati tradicionalni liturgiji, morali veliko bolj velikodušno ugoditi. Pri tem preprosto ne more biti nič nevarnega ali nesprejemljivega. Določena skupnost pod vprašaj postavi svoj obstoj, ko nenadoma trdi, da je tisto, kar je bilo do nedavnega njena najvišja in najdragocenejša posest, zdaj prepovedano, želja po tem pa naravnost nespodobna. (Sol zemlje, 1997). 

 

ponedeljek, 11. februar 2019

S Križanim Gospodom do slave vstajenja


Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.
Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!
Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.
Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.
- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.
Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.
Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.
Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.
Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.
Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!


nedelja, 10. februar 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 19. 2. 2019



(Ps 17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja. (Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj rešitelj.

Prošnja:

Milostno usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…

Februarja se bomo srečali v prvem tednu predpostnega časa. Več o njem si preberite TUKAJ.

Uro pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved!

Do junija bodo svete maše darovane vsak tretji torek v mesecu.

petek, 08. februar 2019

Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu (3. del)


Valentin Jenko

Naslednja razsežnost, ki jo je dobro imeti pred očmi, je hierarhična urejenost liturgije. Zbrano občestvo je Kristusovo mistično telo, katerega glava je Kristus, najvišji duhovnik. Znotraj liturgije ima verno ljudstvo svojo vlogo na podlagi zakramenta svetega krsta (skupno duhovništvo), posvečeni služabniki pa na podlagi zakramenta svetega reda (službeno duhovništvo). Dejavno sodelovanje vernikov najprej usmerja samo bistvo bogoslužja.1 Bistvo bogoslužja pa je, da je božje delo.2 Naše dejavno sodelovanje je torej bolj v tem, da smo notranje razpoložljivi in odprti za božje delovanje v nas, kot pa da smo dejavni na zunaj. Glede različnih služb naj bi vsakdo opravljal samo tisto, kar mu gre po naravi stvari in liturgičnih pravilih.3 Nadalje lahko rečemo, da se smiselna ureditev liturgije kaže tudi v tem, da so vloge porazdeljene med duhovnika, ljudstvo in zbor. Iz vsega tega izhajajo različni načini dejavnega sodelovanja pri liturgiji: predsedovanje, darovanje, poslušanje, branje, petje, odgovori, vzkliki, telesne drže in najgloblje sodelovanje, ki je zakramentalno in se uresničuje pri svetem obhajilu. Vse bolj zaželeno dejavno sodelovanje vernikov pri sveti maši gre gotovo na račun opuščanja mašnih proprijev. Pri tem bi posebej izpostavil vlogo ljudstva pri petju mašnega ordinarija. Ta je posebej namenjen petju vernikov, medtem ko so mašni propriji namenjeni zboru, čeprav jih lahko skupaj z zborom pojejo tudi verniki. Vendar pa je potrebno poudariti, da pri petih mašah zbor prevečkrat prevzame tudi vlogo ljudstva. S tem ga prikrajša za dejavno sodelovanje in si pravzaprav prilasti nekaj, kar pripada ljudstvu. Po drugi strani pa ljudstvo nemalokrat ne izkazuje tiste pripravljenosti, ki je potrebna za dejavno sodelovanje v okviru mašnega ordinarija. Pri tem imajo veliko vlogo liturgična vzgoja, glasbeni izbor in poznavanje melodij ter zmožnosti zbranega občestva. Dosledno upoštevanje teh vlog bi imelo zato pozitivne učinke na dinamiko in občutenje liturgije, na povečanje notranjega sodelovanja vseh ter končno na lepše, bolj slovesno, bolj smiselno in pravilnejše bogoslužje.

Nadaljnji vpogled v problematiko predstavlja tudi dejstvo, da se vstopni in obhajilni spevi iz graduala ne ujemajo s tistimi, ki so v misalu. Zadnji so bili namreč posebej prirejeni za branje in ne za petje ter zato tudi nimajo dodeljenih psalmovih vrstic. V apostolski konstituciji Missale Romanum, s katero papež Pavel VI. uvaja prenovljen rimski misal, papež zapiše, da »spremenljivi mašni spevi, vsaj glede napeva, niso bili spremenjeni, vendar pa so bili za boljše razumevanje spremenjeni: psalm z odpevom, ki ga večkrat omenjata sv. Avguštin in sv. Leon Veliki, vstopni in obhajilni spevi za branje pri mašah brez petja«.4 Prav podobno tako tudi RMu: »Če za vstop ni petja, naj antifono, ki je v misalu, berejo ali verniki ali nekateri izmed njih ali bravec ali, če ni druge možnosti, po pozdravu mašnik sam, ki jo more vključiti v uvodno opozorilo.«5 Podobno velja tudi za obhajilni spev.6 Sama po sebi se zato ponuja razlaga, da tudi rimski misal za izbor glasbe za maše s petjem usmerja na gradual. V njem so namreč vsi mašni propriji že uglasbeni.

Odgovori na zgoraj zastavljena vprašanja niso lahki in enoznačni. Gre namreč za vprašanja, ki se dotikajo živega liturgičnega občestva ter liturgičnega izročila Cerkve. Če se seveda ne strinjamo s tem, da je na področju liturgije potrebno marsikaj izboljšati, potem ni smiselno, da iščemo rešitve na vprašanja, ki za nas nimajo nobenega pomena. Lahko se torej še naprej pretvarjamo, da so naše liturgije najboljše in da sami najbolje vemo, kaj je prav. V kolikor pa prepoznavamo določene probleme, potem menim, da rešitve lahko najdemo v doslednem upoštevanju najvišjih možnih standardov, ki jih na področju liturgije in glasbe določa Cerkev sama. Po pomoč se bomo torej zatekli k bogatemu glasbenemu in bibličnemu izročilu Cerkve. Mar ne bi bilo ob vseh možnostih izbire cerkvene glasbe, ki jih ponuja izredna oblika rimskega mašnega obreda, najbolj smotrno izbrati najboljše? Evharistija je konec koncev vir in višek vsega krščanskega življenja, liturgija pa njen avtentični izraz. Ali pač ne? Kar bi bilo tudi potrebno, je, da bi našli rešitev za nasprotujoča si načela, vsebovana v konstituciji o svetem bogoslužju. Tako se kažejo vsaj v praksi. Torej, uskladitev načela prvenstva gregorijanskega korala, dejavne udeležbe pri bogoslužju in uporabe domačega jezika. To napetost bi lahko izrazili z nasprotjem med univerzalnim in splošnim. Pričujoča predstavitev problematike še zdaleč ni izčrpana. Upam le, da sem uspel podati nek minimalni okvir, ki nam bo služil za nadaljnjo razpravo glede opuščanja mašnih proprijev v novi obliki rimskega mašnega obreda.
1
Prim. B 14.
2
Prim. B 5–12.
3
Prim. B 28.
4
Papež Pavel VI, Apostolska konstitucija Missale Romanun, 1969.
5
RMu 48.
6
Prim. RMu 78.

sreda, 06. februar 2019

Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu (2. del)

Valentin Jenko

Zavedati se moramo, da rimski obred sestavljajo samo uradne liturgične knjige. Repertoar mašnih proprijev je zbran v gradualu. Spevi graduala so integralni del rimskega obreda: tako v besedilu in melodiji kot tudi dodelitvi na posamezen liturgični dan; celo v pokoncilskih prenovljenih liturgičnih knjigah izražajo častitljivo stalnost. Ta repertoar je v rimskem obredu prisoten že od začetkov, v zgodovinskih virih pa vsaj od 8. oziroma 9. stoletja. Vsebovan je v rokopisih in kasneje v tiskanih izdajah. Kot bomo videli v nadaljevanju, spevi graduala predstavljajo »železni repertoar« svete maše. Najnovejša raziskovanja datirajo nastanek mašnega proprija v drugo polovico 7. stoletja.1 Zaradi tega jih ne moremo kar preprosto zamenjati ali celo enačiti z drugimi pesmimi. Pravzaprav mašni propriji niso pesmi, ampak so spevi, ki izražajo žanrsko različnost. Druge pesmi, o katerih govori RMu, niso del tega repertoarja in zato tudi niso del rimskega obreda. So zgolj pesmi, ki se sicer lahko pojejo pri maši, vendar niso in ne morejo biti integralni del maše. Poleg tega imajo manjšo liturgično, teološko in duhovno vrednost. Besedila mašnih proprijev so v devetdesetih odstotkih sestavljena iz besedil Svetega pisma. Posamezna besedila so vzeta iz cerkvene tradicije. Dva takšna lepa in bogata primera sta aleluja Senex puerum2 iz pridige sv. Avguština in obhajilni spev Frumentum Christi sum3 Ignacija Antiohijskega. Druga besedila imajo vire npr. v apokrifnih knjigah. Tako so propriji pri maši za rajne skoraj v celoti sestavljeni iz drugega poglavja četrte Ezdrove knjige.

Ko je leta 1974 izšel prenovljeni gradual, je Cerkev že nekaj let uporabljala novi lekcionar. Ta je v latinščini izšel leta 1969, v slovenščini pa od leta 1970 do 1972.4 Poleg novega triletnega cikla mašnih beril novi lekcionar vsebuje tudi dodatno novost – psalm z odpevom. Ta je v praksi nadomestil stopniški spev, ki je eden izmed petih glavnih spevov mašnega proprija. Poleg tega tudi RMu daje prednost psalmu z odpevom pred stopniškim spevom. Psalm z odpevom naj bi se sicer pel. Ker pa ni opremljen z notnim zapisom, se ne ve, po kateri melodiji naj ga pojemo. Enako velja za alelujo. Drugi del bogoslužne pesmarice, ki jo je leta 1993 izdala Mohorjeva družba Celje, sicer vsebuje tudi nekatere uglasbene psalme z odpevom in druga besedila,5 vendar je njihov nabor tako splošen in ljudski, da bi jih težko primerjali z mašnimi propriji. Njihove melodije so tudi precej bolj preproste od melodij stopniškega speva. Tudi način izvajanja je različen. Tudi tukaj lahko vidimo namig, da so prizadevanja za dejavno sodelovanje ljudstva privedla do opuščanja mašnih proprijev. Če upoštevamo še vprašanje jezika, potem se nam takšen zaključek zdi še bolj verodostojen. Vendarle se lahko vprašamo naslednje: Bi ohranitev stopniškega speva in drugih proprijev res tako negativno vplivala na dejavno sodelovanje? Si je mogoče misliti dejavno sodelovanje še na kakšen drug način, kot ga poznamo danes? Ko je leta 1965 izšel začasni slovenski prevod rimskega misala iz leta 1962 v žepni obliki, je takratni ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik v uvodni besedi zapisal: »Verniki sedanjosti in bližnje prihodnosti imamo zgodovinsko nalogo, da v življenju uresničimo sklepe drugega vatikanskega zbora. To bomo zmogli le, če bomo začeli pri oltarju. Misal nas bo dogajanju na oltarju približal in nam odprl bogastvo bogoslužne molitve. Z misalom bomo najlažje s Kristusom in Cerkvijo pri maši dejavno sodelovali.«6 V istem misalu je dr. Metod Turnšek zapisal: »Razveseljivo je, da danes v dobi liturgične obnove, misal, ena najlepših bogoslužnih knjig sv. Cerkve, ne leži samo na oltarjih ali v zakristijah, marveč se začenja njegov pohod tudi med vernike.«7 

Misal, o katerem je govora, vsebuje že nekatere spremembe, ni pa to isti misal, kot je izšel po koncilu. Misal Pavla VI. je namreč v latinščini izšel leta 1969, prva slovenska izdaja pa je bila natisnjena leta 1975. Pri misalu iz leta 1965 je vredno pozornosti dejstvo, da so njegovi pripravljavci dosledno upoštevali navodilo konstitucije o svetem bogoslužje, da je treba pri prenovi liturgičnih knjig paziti, da bodo rubrike upoštevale delež vernikov.8 Misal je namreč lepo opremljen s kratkimi teološkimi razlagami pri posameznih delih maše ter ima tudi splošen teološki uvod v mašo. Nič podobnega ne zasledimo v Misalu Pavla VI, kjer rubrike dosledno upoštevajo samo duhovnikov delež. Poleg tega so rubrike v novem misalu zelo tehnične in usmerjajo zgolj na to, kar mora duhovnik narediti ali na to, kako se posamezen del obreda začne, kaj mu sledi itn. Rubrike v misalu iz leta1965 pa so teološko bogate, podajajo prave teološke in duhovne razlage. Razlage so kratke in jedrnate in lepo povzemajo bistvo posameznega dela obreda – skratka vernikom omogočajo, da bolje razumejo sveto mašo in pri njej bolj dejavno sodelujejo. Morda to kaže na okoliščino, da v tistem času nihče zares ni pričakoval, da bo pokoncilska reforma pripravila čisto nov misal ter da bo dovoljena tako široka uporaba narodnih jezikov v bogoslužju? Kakorkoli že, skrb škofov za dejavno sodelovanje je privedla do tega, da so verniki dobili žepno izdajo misala, ki je izšel le nekaj let po sprejetju Konstitucije o svetem bogoslužju. Tako so lahko pri sveti maši dejavno prisostvovali tudi takrat, ko je zbor pel mašne proprije v latinskem jeziku. Za naše razmere je to morda nesprejemljivo. Le kdo bi si želel med mašo brati, ko zbor poje latinske speve? Vendar ne pozabimo, da dejavno sodelovanje ni predvsem v zunanjih dejavnostih. Dejavno sodelovanje je predvsem notranje, kontemplativno in v tem primeru usmerjeno na božjo besedo. Konstitucija o svetem bogoslužju pravi, »da je potrebno, da se verniki udeležujejo svetega bogoslužja pravilno pripravljeni, da svojega duha uskladijo z besedo in da z nadnaravno milostjo sodelujejo, da je ne bi nepridoma prejemali.«9 V že navedenem misalu iz leta 1965 je dr. M. Turnšek tudi zapisal: »Kdor hoče prav razumeti sv. Cerkev in njeno notranje življenje, pa ne samo razumeti, marveč se tega življenja tudi s pridom udeleževati […], mora imeti misal, se vanj vglabljati in iz njega moliti. […] H globljemu razumevanju svete maše, k bolj živi vnemi zanjo ter k čim dejavnejšemu sodelovanju pri njej najlepše pomaga prav mašna knjiga ali misal, ki vsebuje sveta besedila ter nakazuje sveta dejanja, ki sestavljajo in spremljajo presveto daritev.«10 

Seveda je kontekst danes precej drugačen predvsem zaradi splošne uporabe slovenskega jezika pri obredih. Ob tem bi rad poudaril, da nikakor ne oporekam uporabi slovenščine v liturgiji. A vendar bi tudi današnji vernik s takšno izdajo misala veliko pridobil. Avtorjem slovenskega prevoda tega misala se pač ni zdelo, da bi bilo karkoli narobe ali neskladno, če bi imel vernik med mašo v roki misal. Če ne drugega, bi zbrano sledil besedilom, tako kot se to dogaja danes, vendar s to razliko, da današnji vernik običajno v roki drži ljudsko ali kakšno drugo pesmarico – pogosto pa ničesar in le posluša zbor ter odgovarja duhovniku. Če bi lahko izbiral, bi nedvomno izbral besedila svete maše. Morda bi bilo takšno dejavno sodelovanje tudi bolj v skladu z načeli liturgične glasbe in razporeditve tradicionalnih vlog v liturgiji? Tako smo že pri našem naslednjem razmisleku.
1
Prim. J. McKinnon, The Advent Project, The later seventh century creation of the Roman Mass Proper, University of California Press, 2000.
2
Vrstica aleluje na praznik Jezusovega darovanja, 2. februar: Senex puerum portabat puer autem senem regebat. V slovenskem prevodu: Starec je nosil dečka, vendar je deček starcu vladal. Sv. Avguštin, Sermo 13 de Tempore, post init.
3
Obhajilni spev na obvezni god sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, 17. oktober: Frumentum Christi sum, dentibus bestiarum molar, ut panis mundus inveniar. V slovenskem prevodu: Božje zrno sem in zobje zveri naj me zmeljejo, da bom spoznan za čist Kristusov kruh. Ignacij Antiohijski, Pismo Rimljanom 4.1, v: Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba Celje, 1996, 153.
4
Prim. M. Smolik, J. Nežič, Prevajanje bogoslužnih knjig v slovenščino po drugem vatikanskem cerkvenem zboru, v: Prenova bogoslužja, zbornik liturgičnega simpozija in tečaja ob 40.letnici Konstitucije o svetem bogoslužju, Družina, Ljubljana 2004, 67–68.
5
Prim. Slavimo Gospoda, Bogoslužna pesmarica za organiste, drugi del, Celje 1993.
6
Rimski misal, tretja izdaja, Zadruga katoliških duhovnikov SFRJ, Ljubljana 1965, 7.
7
N.d., 10.
8Prim. B 31.
9
B 11.
10
Rimski Misal 1965, 9–10.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...