četrtek, 14. december 2017

Et ne nos inducas in tentationem



Domači pogovor.
Žena: "Kaj bereš?"
Mož: "Papež hoče spremeniti očenaš."
Hči (5let): "Prav nič ga ni treba spreminjati. Če ga hoče kdo spremeniti, mi bomo molili kot je prav."

ponedeljek, 11. december 2017

Cerkev je večja od sveta



Za začetek moramo dojeti značilno naravo novega [pokrščanskega] vesolja; bilo je namreč večje od starega. Stvarjenje se je zgodilo pred Kristusom; tako je krščanstvo večje od stvarjenja. Vsebovalo je reči, ki jih prej ni bilo; vsebovalo pa je tudi reči, ki so že bile. Po naključju je to lepo ponazorjeno s primerom kitajske pobožnosti; vendar pa bi držalo tudi za druge poganske vrline ali prepričanja. Nihče ne bo dvomil, da je upravičeno spoštovanje staršev del evangelija, v katerem je bil Bog sam kot dete podrejen posvetnim staršem. Zamisel, ki ni konfucijanska, pa vpelje drug pomen, v katerem so bili starši podrejeni njemu. Dete Kristus ni kakor dete Konfucij; naš misticizem si ga zamišlja v nesmrtnem otroštvu. Ne vem, kaj bi Konfucij naredil z otrokom, ki bi mu bil oživel v rokah, kakor je v naročju svetega Frančiška. Vendar to drži tudi v razmerju z vsemi drugimi verami; to je izziv Cerkve. Cerkev ima nekaj, česar svet nima.

Življenje samo nas ne oskrbuje tako, kakor nas ona na vseh življenjskih straneh. Da je vsak drug posamični sestav omejen in nezadosten, ni samo bahavo leporečje; to je resnično dejstvo in prav dilema. Kje vidite Dete Božje med stoiki in častilci prednikov? Kje je Mati nebeška muslimanov; ženska, ki ni bila ustvarjena za nobenega moškega in je povzdignjena nad angele? Kje imajo Budovi menihi svetega Mihaela, jezdeca in gospodarja trobent, ki varuje čast vojakovega meča? Kaj bi mogel storiti z bajeslovjem brahmanizma Tomaž Akvinski, ki je pojasnil vso znanost, racionalnost in celo racionalizem krščanstva? Tudi če primerjamo Akvinskega z Aristotelom, na drugi skrajnosti razuma, imamo isti občutek, da je nekaj dodano. Akvinski je bil zmožen dojeti najbolj logične Aristotelove razdelke; vprašanje pa je, ali bi bil Aristotel mogel razumeti najbolj mistične Tomaževe razdelke. Celo tam, kjer za kristjana težko rečemo, da je večji, moramo priznati, da ima več širine. Sicer pa je tako povsod, ne glede na to, h kateri filozofiji, hereziji ali sodobnemu gibanju pogledamo. Kako bi se bil Frančišek Trubadur znašel med kalvinisti ali, ko smo že tu, med utilitaristi manchesterske šole? Ljudje kakor Bossuet in Pascal so znali biti strogi in logični kakor kateri koli kalvinist ali utilitarist. Kako bi se bila Ivana Orleanska, ženska, ki je z mečem vabila moške v vojno, počutila med kvekerji in duhoborci ali v tolstojanski ločini mirovnikov? Na drugi strani so številni katoliški svetniki vse življenje pridigali mir in preprečevali vojne. Enako so se končali tudi vsi sodobni poskusi sinkretizma. Nikakor se jim ne posreči narediti kaj večjega od Creda, ne da bi vsaj nekaj izpustili. Ne mislim, da bi izpustili kaj božanskega, marveč kaj človeškega; zastavo, gostilno, dečkovo pripoved o bitki ali živo mejo na koncu polja. 

Teozofi zgradijo panteon; toda to je le panteon za panteiste. Njihov verski parlament naj bi vnovič združil vsa ljudstva; toda to je samo vnovična združitev puritancev. Pred tisočletjema se je prav takšen panteon že dvigal na obrežju Sredozemlja; in kristjane so povabili, naj postavijo Jezusov kip z ramo ob rami s kipi Jupitra, Mitre, Ozirisa, Atisa in Amona. Zavrnitev, s katero so odgovorili kristjani, je odločilno preusmerila zgodovino. Ko bi bili sprejeli to ponudbo, bi se z vsem svetom (groteskna, a natančna prispodoba) znašli v talilniku. V velikanskem loncu svetovljanske sprijenosti, kjer so se že talili drugi miti in misteriji, bi se vsi skupaj razkuhali v omledno tekočino. To je bil nevaren in neverjeten pobeg. Narave Cerkve in zvonkega napeva tega Creda, ki izvira iz antike, ne more razumeti nihče, ki se ne zaveda, da je svet nekoč že skoraj ugasnil zaradi bratstva in branilcev vseh religij.

Vir: Gilbert Keith Chesterton, Večni človek. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2016, str. 197-199.

četrtek, 07. december 2017

"Brezmadežno spočetje sem."




»Pooblaščeni po našem Gospodu Jezusu Kristusu, svetih apostolov Petra in Pavla in po lastni moči določujemo, izjavljamo in proglašamo: Nauk, ki trdi, da je bila prečista Devica Marija v prvem trenutku spočetja s posebno predpravico in milostjo Božjo, z močjo zasluženja Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, čista obvarovana vsakega madeža podedovanega greha, je razodel Bog. Zato morajo vsi verniki ta nauk trdno in stanovitno verovati.«

Praznik Brezmadežnega spočetja preblažene Device Marije ima svoje korenine v 8. stoletju, ko go za praznovali Vzhodni menihi. Po njih se je prenesel po južni Italiji, najprej v Normandijo in Anglijo, nato na ves Zahod. Širili so ga menihi različnih redov. V začetku so ta praznik praznovali kot spočetje Device Marije, šele kasneje kot Brezmadežno spočetje Device Marije, pod papežem Pavlom V.(1605-1621). Sikst IV. je praznik leta 1477 uradno priznal. Nato je papež Klement XI. leta 1708 praznik razširil na vso Cerkev. Končno je 8. decembra 1854, blaženi Pij IX. slovesno razglasil zgoraj zapisano dogmo.

Le nekaj let kasneje se je Božja Mati prikazala Bernardki v Lurdu in ko jo je ta vprašala kdo je, ji je odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem«. Nebo je potrdilo dogmo. Marija ni rekla »Marija sem, brez madeža spočeta.« Rekla je »Brezmadežno spočetje sem«, da je označila svoje bistvo. To je, kakor da bi bila rekla, ne: »Čista sem«, ampak »Čistost sama sem«, ne »Devica sem«, ampak »Utelešeno in živo Devištvo sem«. To je njeno bistvo samo, ne njena lastnost! Več je kakor brez greha spočeta. Ona je podoba človeštva kakršno je prišlo iz Božjih rok, ko še ni bilo oskrunjeno po izvirnem grehu, ki je, kakor jasno pravi dogma, podedovan.

Papež je v času, ko sta se naturalizem in materializem že zelo razširila in kazala svoj peklenski obraz, imel velik pogum, da je razglasil to versko resnico. Sovražniki Cerkve so bili besni, ker ta verska resnica kaže na vse njihove zmote! Takratno sovraštvo do tega svetega papeža je bilo tako silno, da je skupina protiklerikalcev napadla sprevod ki je prenašal papeževe ostanke(tri leta po smrti) v cerkev sv. Lovrenca(to se je vršilo ponoči, da ga ne bi razumeli kot provokacijo, leta 1811, 11 let po zasedbi Rima) in želela papeževo krsto vreči v reko Tibero(Tevere). Kasneje je ena od prostozidarskih lož dala kovati posebne medalje s simboli papeštva in napisom »Immortale odium«(večno sovraštvo) za vse udeležence napada.


Mi pa, ki ne želimo biti nespametni in želimo poslušati nauk, prosimo, da bi nam Marija pomagala in stala ob strani. Pogosto kličimo k njej. V stoletjih so so nam bili dani rožni venec, čudodelna svetinjica, prvih pet sobot, škapulir in številne druge pobožnosti in zakramentali. Uporabljajmo jih!

 O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...