sobota, 21. oktober 2017

Evharistični čudež v poljskem mestu Legnica




Gospod nas prebuja po evharističnih čudežih iz želje po duhovni zaspanosti in nas kliče k temu, da bi verovali v njegovo resnično navzočnost v Evharistiji.

Cerkvena oblast je 10. aprila 2016 razglasila, da se je v poljskem mestu Legnica v cerkvi sv. Hijacinta zgodil evharistični čudež. Takrat, ko zbledi vera v resnično Kristusovo navzočnost v Evharistiji, naš Gospod in Odrešenik po izrednih znamenjih in čudežih potrdi svoj nauk o evharistiji in nas s tem kliče k spreobrnjenju. Pri vzpostavitvi tega zakramenta med zadnjo večerjo Jezus ni rekel, da postaneta kruh in vino simbol, temveč da se resnično spremenita v njegovo telo in njegovo kri. Ko je vzel kruh, je nedvoumno rekel: »To je moje telo«, in s kelihom z vinom: »To je moja kri.« (prim. Mt 26, 26-28) Po posvetilnih besedah, ki jih izgovori duhovnik med sveto mašo, ostaneta nespremenjeni materialni podobi kruha in vina, njuna substanca pa je podvržena čudovitemu duhovnemu spremenjenju, ki ga naši čuti ne morejo zaznati.

Sveti Janez Pavel II. je v svoji encikliki Ecclesia de Eucharistia zapisal, da je evharistija »vir in vrh celotnega krščanskega življenja. Sveta evharistija je duhovni blagor Cerkve v njeni polnosti.« (EE 1). Poudaril je, da v evharistiji Kristus »daruje samega sebe, svojo osebo v svoji sveti človeškosti, kakor tudi svoje odrešenjsko delo.« Ko Cerkev obhaja sveto evharistijo, spomin njegove smrti in vstajenja njenega Gospoda, je ta skrivnost odrešenja resnično prisotna in se dopolni delo našega Odrešenja. Ta žrtev je za odrešenje človeškega rodu tako odločilna, da jo je Jezus Kristus naprej dopolnil in se šele potem vrnil k Očetu, ko nam je zapustil sredstvo, da bi se ga mi lahko udeleževali, kot če bi bili takrat resnično prisotni pod križem. Vsak vernik je lahko na ta način udeležen pri Kristusovi žrtvi in si lahko pridobi sadove v neizmerni meri. (EE1)

Dogodki v zvezi z evharističnem čudežem v Legnici

Na prvi božični dan, 25. decembra 2013, je v cerkvi sv. Hijacinta v Legnici duhovniku pri prvi sveti maši med svetim obhajilom ponevedoma padla hostija na tla. Takoj jo je pobral in jo je v skladu z navodili v takšnih situacijah položil v kelih z vodo, ki ga je zaprl v tabernakelj. Običajno se sveta hostija popolnoma sprosti v vodi. Iz nedoumljivih vzrokov pa se ta hostija ni razgradila. 4. januarja je opazil neki duhovnik, da se je petina hostije obarvala rdeče. Naslednji dan je o tem župnik Andrzej Ziombra obvestil takratnega krajevnega škofa Stefana Cicihyja. Ta mu je nato podal navodilo, naj naslednja dva tedna opazuje, kaj se bo s hostijo zgodilo.

Po štirinajstih dnevih se je beli del hostije sprostil v vodi. Ostal je le rdeči del hostije v velikosti 1,5x0,5 cm, ki je spominjal na krvni strdek. Vzeli so ga iz vode in ga položili na korporal ter ga zaprli v tabernakelj. Škof je vpoklical komisijo, ki naj bi se ukvarjala s preiskovanjem tega skrivnostnega pojava.

Člani cerkvene komisije so prosili znanstvenike medicinske fakultete katedre za sodno medicino v Wroclavu, da bi vzeli vzorce in preiskali ta primer. 26. Januarja 2014 so vzeli 15 vzorcev.

Preiskave znanstvenikov iz Wroclava so izključile možnost, da bi rdeče obarvanje hostije nastalo zaradi delovanja bakterij ali glivic. Histopatološka analiza pa je pokazala, da določeni fragmenti spominjajo na tkivo srčne mišice. Preiskovalcem pa ni uspelo najti DNK.

Cerkvena komisija je nato začela iskati znanstveno ustanovo z bolj napredno raziskovalno metodo. Zato se je obrnila na katedro za sodno medicino medicinske fakultete v mestu Szczecin, ki jo vodi znani patomorfolog profesor Miroslaw Parafiniuk. V tej znanstveni ustanovi se raziskovalci poslužujejo najnaprednejših tehnologij raziskovanja, kot npr. genska identifikacija človeških ostankov. Med drugim identificirajo tudi pomembne osebnosti poljskega naroda, ki so bili umorjeni med nacionalsocialističnem in komunističnem terorjem.

Profesor Parafiniuk je s svojimi sodelavci izvedel raziskave na istih vzorcih, ki so jih poprej analizirali v Wroclavu. S pomočjo UV-mikroskopa, ki je opremljen s posebnimi filtri, so našli tkiva človeške srčne mišice, ki se nahaja v stanju umiranja, torej v stanju agonije. Za znanstvenike je bil to šok, saj so iz znanstvenega vidika gledano, imeli opraviti z nerazumljivim odkritjem. Rezultati preiskave so torej pokazali, da gre nedvomno za tkivo srčne mišice v stanju agonije. V poročilu inštituta za sodno medicino beremo: »V histopatološki sliki so bili ugotovljeni deli tkiva, ki vsebujejo razpadajoče dele srčne mišice. Celotna slika najbolj spominja na srčno mišico, ... ki se spreminja s spremljajočimi stanji agonije. Genetske raziskave kažejo na človeški izvor tkiva.«

Škof Zbigniew Kiernikowski, sedanji ordinarij škofije Legnica, se je januarja 2016 odpravil v Vatikan in je Kongregaciji za nauk vere predstavil poročila obeh raziskav. V velikem tednu 2016 je prejel odgovor, v katerem kongregacija potrjuje znanstveno in moralno gotovost nadnaravnega pojava. V tem pismu je bilo dano privoljenje, da se vernikom posreduje dogodek evharističnega čudeža in da se pripravi kraj za njegovo češčenje.

Desetega aprila 2015 je škof Kiernikowski objavil razglas, v katerem je vernike obvestil o tem izrednem evharističnem čudežu. V njem beremo med drugim: »Januarja tega leta sem celotno zadevo predstavil Kongregaciji za nauk vere. V skladu z naročili svetega sedeža naročam, da župnik Andrzej Ziombra najde primeren kraj za izpostavitev svete relikvije, da jo lahko verniki počastijo. Prosim tudi, da se obiskovalcem dajo na razpolago informacije in dosledne kateheze, ki bodo vernikom pomagale oblikovati zavest na področju evharističnega češčenja. Poleg tega priporočam tudi, da se pripravi knjiga, v katero naj se vpišejo morebitne prejete milosti kakor tudi drugi dogodki nadnaravnega značaja. Upam, da bo vse to služilo k poglobitvi evharističnega češčenja in bo v življenju vernikov, ki se bodo tej relikviji bližali, prinašalo sadove. To čudovito znamenje razumemo kot poseben izraz prijateljstva in ljubezni Boga, ki se sklanja k človeku.«

Srce, ki trpi in se bori s smrtjo

Znanstveniki so ugotovili, da je rdeče obarvani del hostije iz Legnice mišično tkivo človeškega srca v stanju smrtnega boja (agonije). Mar ni to čudovito znamenje izreden Kristusov klic vsakemu izmed nas, da bi z globoko vero sprejeli dejstvo, da se med vsako evharistično daritvijo ponovi skrivnost njegovega trpljenja, njegove smrti in njegovega vstajenja? Na podoben način nas Kristus tudi po drugih evharističnih čudežih, ki so se zgodili v poljskem mestu Sokolka, v Buenos Airesu ali v italijanskem mestu Lanciano, kliče k temu, da bi verovali v njegovo resnično navzočnost.

Evharistični čudež v Sokolki se je zgodil 12. oktobra 2008 v župnijski cerkvi sv. Antona Padovanskega. Duhovniku, ki je obhajal, je padla hostija na oltarno stopnico. Položil jo je v vasculum (posebna posodica z vodo). 19. oktobra je opazil, da se je sredica bele hostije spremenila v krvaveči del tkiva. Na prošnjo nadškofa so raziskovalci medicinske univerze v Bialystoku vzeli vzorce tkiva.

Profesor Sobaniec-Lotowska in profesor Sulkowski sta neodvisno drug od drugega izvedla z upoštevanjem strogih znanstvenih pravil histopatološke preiskave na vzorcih, ki so bili vzeti hostiji.
Rezultati obeh medsebojno neodvisnih raziskav se skladajo v ugotovitvi, da je skrivnostna snov, v katero se je spremenil del hostije, s popolno gotovostjo mišično tkivo človeškega srca, ki živi, zelo trpi in se nahaja v stanju agonije.

Znanstveniki pišejo: »Takšne spremembe se pojavijo le pri neodmrlih tkivih in prikazujejo krčenje srčnih mišic v premortalnem, agonalnem stanju. Srednji del hostije, ki se je spremenil v srčno mišično tkivo, tvori s preostalim delom bele hostije neločljivo strukturo.« Ta nenavaden in skrivnosten pojav, pri katerem se snov bele hostije povezuje s tkivom človeškega srca, so opazovali, preiskovali in fotografirali s svetlobnim in s transmisijskim elektronskim mikroskopom. Po tem čudovitem znamenju nakazuje Gospod Jezus očitno na dejstvo, da se med vsako sveto mašo ponavzočuje njegovo trpljenje, njegova smrt in njegovo vstajenje.

Prevedeno po: Liebt einander. Katholische Evangelisationszeitschrift. Nr. 2-2017.

četrtek, 19. oktober 2017

Tradicionalna latinska sveta maša - 18. 10. 2017

"Jezus je svojim učencem obljubil tri stvari: Da bodo popolnoma brez strahu, da bodo neizmerno srečni - in da bodo v nenehnih težavah." - G.K. Chesterton





 



torek, 10. oktober 2017

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 18. 10. 2017





Ta dan je god sv. Luka, evangelista.  Po rodu bil iz Antiohije, po poklicu pa zdravnik. Spisal je Apostolska dela in evangelij, ki po njem nosi ime. Njegov razpoznavni znak je vol.

Možnost za sveto spoved bo med 17.00 in 17.40.

Na voljo bodo latinsko-slovenski misalčki, knjige in blagoslovljena voda.

torek, 03. oktober 2017

Zakaj obstajata le dva spola



John Skalko

Ali obstajata le dva spola?


Generaciji pred nami bi se to verjetno zdelo smešno vprašanje. A glede na vzpon teorije spola, transspolnosti, interspolnosti in drugih podobnih fenomenov se to vprašanje danes zdi kompleksno in pereče.

Kaj razlikuje moškega od ženske? Je to številno spolnih kromosomov? Je to prisotnost ustreznih spolnih organov? Količina testosterona ali estrogena? Težava je, da noben od teh standardov ne velja vedno in povsod: nekateri posamezniki so rojeni z dodatnimi kromosomi, kot npr. XXYY ali XYY. Drugi so rojeni z dvojnimi spolnimi organi. Nekatere ženske imajo višjo raven testosterona kot mnogi moški.

Vsaka od teh posebnosti predstavlja resen ugovor proti binarni delitvi na moški in ženski spol. Posamezna človeška bitja so naravno moška ali ženska, kot je vsako število naravno sodo ali liho (pod pojmom »narava« imam v mislih esenco določene stvari oz. tisto, kar nujno sledi glede na njeno esenco). Če bi naleteli le na eno število, ki ni sodo ali liho, potem bi bil to dovoljšen dokaz, da števila po svoji naravi niso soda ali liha. Če bi naleteli le na en trikotnik, ki bi imel štiri stranice, bi to bil dovoljšen dokaz, da trikotniki po svoji naravi niso trikotni. Podobno bi tudi primer enega človeka, ki ne ustreza binarni normi, pokazal, da tradicionalno razlikovanje med dvema spoloma ni ustrezno.

Na srečo ne obstajajo števila, ki niso niti soda niti liha. Prav tako ne obstaja niti en trikotnik s štirimi stranicami, že sama definicija je notranje kontradiktoren. Ali lahko trdimo, da je pojem medspolnega človeškega bitja podobno notranje kontradiktoren? 

Biološko gledano se zdi, da medspolni ljudje obstajajo, kot tudi ljudje z drugimi ne-binarnimi spolnimi značilnostmi. Hermafroditi imajo moške in ženske spolne organe. Nekateri posamezniki z moškimi spolnimi organi imajo XX kromosome. Nekateri posamezniki z moškimi geni imajo nepopolne ženske spolne organe. Kakšen ne-arbitrarni splošni standard torej lahko uporabimo za določanje spola?

Kaj določa spol? 

Naš spol – moški ali ženski – je določen z našo osnovno zmožnostjo spolne prokreacije. Poglejmo si naslednji miselni eksperiment Christopherja Martina:

Predstavljajmo si, da srečamo tujo življenjsko vrsto – nerazumske živali – ki bi se od nas jasno razlikovala: npr. na Marsu. Pojavi se vprašanje: so ta bitja spolna? In če so, lahko razlikujemo med samci in samicami? Razmisliti moramo, kako bi se lotili iskanja odgovora na to vprašanje. Brez dvoma ne bi začeli s preučevanjem njihove psihologije, prav tako ne bi zgolj opazovali (ali secirali) posameznih primerkov. Poskušali bi ugotoviti, kako se razmnožujejo ter kakšna je vloga različnih organov različnih individuumov pri reprodukciji. Spol je torej biološki in teleološki pojem. Vse drugo, kar imenujemo spolno, imenujemo končno tako zato, ker je kakorkoli povezavo s tem procesom oz. s temi organi.

Če bi opazili, da se pripadniki te vrste razmnožujejo nespolno, bi pravilno sklepali, da v tej vrsti ne obstajata moški in ženski spol. A če bi nasprotno opazili, da sta za razmnoževanje potrebna dva, bi pravilno sklepali, da se ta vrsta razmnožuje spolno preko spolne združitve. Ta dva tipa – moškega in žensko – imenujemo različno glede na njuno vlogo pri razmnoževanju. Če človeška bitja ne bila naravno ustvarjena za razmnoževanje ali če se ne bi razmnoževala spolno, ne le da ne bi imeli nikakršnega koncepta družbenega spola, temveč človeška bitja sploh ne bi bila spolna.  

Iz tega razloga lahko torej obstajata le dva spola. Silogistično bi lahko to izrazili na naslednji način:
  Biološki spol je definiran glede na vlogo pri spolnem razmnoževanju; 
  spolno razmnoževanje zahteva le dva, moškega in žensko
 biološki spol je torej binaren, moški in ženski.
 
Odstopanja se v naravi pojavljajo, a odstopanja implicirajo normo, od katere odstopajo. Kastrirani moški je še vedno moški; ženska z amputiranimi prsmi, je še vedno ženska. Dejstvo, da je nekdo rojen z nejasnimi spolovili, ne odpravlja njegovega pravega spola. To, da določenega posameznika težko identificiramo kot moškega ali žensko, ne pomeni, da ni nič od tega. Identične dvojčke težko razlikujemo, a so še vedno različne osebe. Epistemološki problemi ne vodijo nujno k ontološkim. 

Poglejmo si primer rastlin, ki se spolno razmnožujejo. Ko naletimo na rastlino, ki ji manjkajo nekateri spolni organi, iz tega razloga ne sklepamo, da smo naleteli na tretji spol. Nasprotno, biologi v takem primeru pravilno sklepajo, da so naleteli na okrnjeno rastlino. Podobno so tudi ljudje, ki imajo dodaten kromosom ali obolela spolovila, samo to: spolno prikrajšani na fizičnem nivoju. Taki ljudje so pogosto čudovite, ljubeče in moralno zgledne osebe, a fizično jim nekaj preprosto manjka.

Hermafroditi so posamezniki z ženskimi in moškimi spolnimi organi. Čeprav imajo torej v nekaterih redkih primerih nekatere človeške osebe dvojna spolovila, nismo še našli primera, kjer bi obojna popolno delovala. Popolni človeški hermafrodit s popolnoma delujočimi ženskimi in moškimi spolnimi organi ne obstajajo. Iz tega razloga tudi ni bil ugotovljen še noben primer človeške samooploditve.

A tudi če bi obstajal posameznik s popolnoma delujočimi moškimi in ženskimi spolnimi organi, tak primer ne bi pobil binarnega razlikovanja na ženski in moški spol. V tem primeru bi namreč imeli posameznika, ki je hkrati moški in ženska; nekoga, ki torej lahko spolno deluje kot moški ali ženska glede na nasprotni spol, s katerim bi vstopil v spolni odnos. Hermafroditizem torej nikakor ne pobija tradicionalnega binarnega razlikovanja med spoloma, temveč ga potrjuje. Pravzaprav ne bi niti vedeli, da hermafroditi obstajajo, če ne bi poznali moško-ženske dvojnosti.

Različne ravni »zmožnosti«

Kako torej končno razlikujemo med moškim in ženskim, je torej utemeljeno na dvojni biološki vlogi pri reprodukciji. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z žensko, je biološko in resnično moški. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z moškim, je biološko in resnično ženska. Moški in ženska sta torej definirana v odnosu drug z drugim ter sta zato korelativna pojma.

Pri tem moramo razlikovati med dvema tipoma »zmožnosti«. Moški ostanejo moški tudi če niso prokreacijsko aktivni, ali če so nezmožni reprodukcije zaradi neplodnosti, kastracije ali genetske oz. fizične hibe. Razumevanje »zmožnosti« oz. »potencialnosti« je v tem kontekstu bistveno. Mehanik, ki nima ustreznega orodja, je še vedno »zmožen« popraviti avto, a ne v istem smislu kot je mehanik s pravim orodjem »zmožen« popraviti vaš avto tu in zdaj. Moški je tip organizma, ki je zmožen oploditi žensko. Z drugimi besedami, lahko jo oplodi, če ima ustrezne delujoče organe. Ženska pa nikoli ne more oploditi druge ženske.

Glede na to, da se človeška bitja razmnožujejo spolno, so biološko moški ali ženske. Moški so moški in ženske so ženske. Pravi hermafroditi s popolnoma delujočimi spolnimi organi ne obstajajo. Tretji element ne obstaja.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...