ponedeljek, 08. julij 2019

Celoten Rimski misal v slovenščini na voljo v digitalni obliki


Eno od osrednjih težav večine slovenskih ljubiteljev tradicionalne latinske svete maše je predstavljala težka dostopnost slovenskega prevoda Rimskega misala. V slovenskem jeziku smo misal že dobili v več izdajah in različicah. Leta 1961 ga je izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Že nekaj let kasneje je prišlo do prvih večjih sprememb v mašnem obredu, ki se odražajo že v Rimskem misalu, izdanem leta 1965. Do izdaje misala iz leta 1961 je tako danes vsekakor težko priti, ponudba rabljenih je zelo majhna. S tem imajo težavo predvsem tisti, ki bi radi mašo spremljali z vsemi mašnimi teksti. V združenju Juventutem smo sicer že pripravili priročne misalčke, ki pa vsebujejo zgolj stalne dele mašnega obreda in nekatere molitve; manjkajo torej vsi spremenljivi deli (berila, prošnje, spevi ipd.).
Iz tega razloga smo se odločili za digitalizacijo slovenskega prevoda misala. Digitalizacijo so z dovoljenjem celovške Mohorjeve družbe opravili v Narodni in univerzitetni knjižnici, stroške pa smo pokrili z darovi. Digitalizirana različica misala v PDF formatu je sedaj preko bloga Ad Dominum brezplačno na voljo vsem ljubiteljem tradicionalne liturgije. V uporabo se daje izključno iz pastoralnih razlogov, do njega pa pridete preko klika na spodnjo sliko.
Uporaba misala je preprosta. Po začetnih pojasnilih sledijo mašna besedila, ki potekajo skozi vrstni red cerkvenega (liturgičnega) leta. Misal se torej začne z adventnim časom in se nato kronološko nadaljuje po datumih posameznih praznikov. Po koncu binkoštnega časa (str. 369) najdemo Red svete maše. Na tem mestu se nahajajo tudi molitve, ki jih Cerkev priporoča pred začetkom in po koncu maše. Nato se nadaljujejo spremenljivi deli po kronološkem redu. Na koncu misala se nahajajo še skupne maše svetnikov oz. maše ob posebnih namenih (npr. maše za rajne). Uporaba misala je torej zelo preprosta, posebno če ga kombiniramo skupaj z že pripravljenim priročnim misalčkom. Pred vsako sv. mašo si je namreč potrebno le pripraviti ali prebrati ustrezne spremenljive dele.
Misal je poleg tega sam po sebi čudovita knjiga za duhovno življenje. Kot je dejal papež Pij XI., je »ena najlepših knjig, kar jih sploh imamo«. Iz njega diha vse bogastvo liturgičnega življenja svete Cerkve, kot se je izoblikovalo skozi stoletja. Dr. Metod Turnšek je ob izdaji slovenskega prevoda misala lepo zapisal, da v misalu »žubori neskaljeni vir pravega krščanskega duha in čutenja sv. Cerkve«. Naj tudi nam danes služi za poglabljanje vere in ljubezni do Kristusa!

https://drive.google.com/file/d/10Jlro7xirGGy-gpmlVsPBhgMDXlzxJli/view?usp=sharing




nedelja, 30. junij 2019

Gospod, še mene . . . - dr. Mihael Opeka

Gospod, še mene . . .

Za bratom brat - slovesna vrsta -
v svetišče stopa, pred oltar,
na ustnih prvi introibo,
na cvetnih licih sreče žar.

Sladkó trepeče v prsih duša,
srcé zaliva jim blagost:
k Gospodu jim hiti stopinja,
ki razsvetljuje njih mladost!

S solzami nékoč truda seme
sejali so v pomladnih dneh -
kako, ne vriskaj danes duša
ob dozorelih jim snopeh!

Za bratom brat - slovesna vrsta -
jaz gledam ta sprevod molčé,
razgreva prsi koprnenje,
drhteče vtriplje mi srce . . .

Gospod, še mene ti pokliči
za brati v sveti šátor svoj,
da s čistim srcem, čisto roko
stojim - kot oni - pred teboj!

Da ne umrem! - Da oznanjujem
prečudna dela tvojih rok!
Da sem daritev revna tvoja,
ki si moj sveti Dar, moj Bog!

dr. Mihael Opeka, Rimski verzi. Ljubljana:Leonova družba, 1916; str. 81-82

nedelja, 23. junij 2019

Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu


V marcu in aprilu smo v več delih objavili zanimiv članek o liturgičnem petju. Avtor kot osnovo za svoje razmišljanje vzame ugotovitev, da so spevi mašnega proprija popolnoma izginili iz liturgične prakse Cerkve.

Razprava je naletela na veliko zanimanje pri laični in strokovni javnosti. Da bi članek bil bolje dostopen smo se ga odločili objaviti v enem dokumentu. V ta namen je bil še dopolnjen in lektoriran.


https://drive.google.com/open?id=1W4y5ytNOcr3EwohviHDSkTKCPHjwZpKe




sreda, 19. junij 2019

Liturgična reforma, zrcalo koncilskega projekta - 1. del


 
Barthe je dolgoletni kaplan romanja
Summorum Pontificum v Rimu
Abbé Claude Barthe
Predavanje v okviru študijskega dne na temo »Stari in novi modernizem – korenine krize v Cerkvi« (Rim – 23. junij 2018)
Kot ponovitev gesla lex orandi, lex credendi lahko rečemo, da od 2. vatikanskega cerkvenega zbora naprej (v nadaljevanju 2VCZ) »pastoralnemu nauku« ustreza »pastoralna liturgija«. Gre za precej obširno temo, v okviru katere sem se na tem mestu omejil na nekatere značilnosti maše nastale po 2VCZ, a bi se vse skupaj lahko razširilo na vse vidike nove liturgije.

Ekumenska ekleziologija kot poskus kompromisa s sodobnostjo (moderno)
V uvodu v apostolsko spodbudo Amoris laetitia je v izogib neskladnosti nauka s predhodnim, sicer brez neposredne uporabe termina, ponovno uporabljena nova kategorija »pastoralnega nauka«. Slednja se nanaša na nauk, ki je zavestno nedogmatičen, s slednjim pa je pričel prav 2. vatikanski koncil (2VCZ).
Ta netipični vesoljni cerkveni zbor je napravil ekleziološke luknje, podobne moralnim, ki jih je osmo poglavje apostolske spodbude Amoris laetitia ustvarilo približno petdeset let kasneje. V obeh primerih lahko rečemo, da so učiteljski organi prepustili ozemlje drugim možnostim pod liberalnim pritiskom, ki se je z vse večjo močjo vršil, tako da so poskusili najti določen stik s sodobnostjo.

Zelo konkretno rečeno je bila na 2VCZ Cerkev predstavljena ne več kot edina nadnaravna skupnost, edina Kristusova nevesta, temveč tako, kot da bi obstajale še druge cerkvene skupnosti, ki bi imele neke vrste nadnaravno obliko obstoja, ki je sicer nepopolna, a resnična. Tak premik lahko zaznamo zlasti v najbolj kontroverznih besedilih 2VCZ - v dekretu Unitatis redintegratio, ki govori o ekumenizmu, v izjavi Nostra Aeate, ki govori o odnosu Cerkve z drugimi nekrščanskimi religijami, in v izjavi Dignitatis humanae, ki govori o verski svobodi. Spomnimo le na doktrinarni kompromis, v katerega se je spustil dekret Unitatis redintegratio. Katoliški ekumenizem, ne da bi bil jasno definiran, bi se rad ohranil na enaki oddaljenosti od tradicionalnega uniatstva (ločene skupnosti so poklicane k temu, da se vrnejo pod okrilje katoliške Cerkve) in od protestantskega ekumenizma (ki si prizadeva za eno konfederalno Kristusovo Cerkev, ki bi združevala pod svojim okriljem vse različne krščanske izpovedi). 2VCZ je torej skušal odpreti neko precej malo verjetno tretjo pot, v ta namen pa je iznašel novi pojem »nepolnega občestva« (Unitatis redintegratio 3), ki naj bi obstajalo med nekatoliškimi kristjani in Cerkvijo (pa tudi, po Ut unum sint, med cerkvami in skupnostmi ločenimi od katoliške Cerkve, 11 § 2).
Kakor velja za Amoris laetitia, se ta osnovni kompromis sklada s formalnim kompromisom, ki je v pastoralnem značaju tovrstnega učenja: »Kriza Cerkve danes je bolj kot doktrinarna moralna, duhovna, liturgična ali kriza avtoritete, kar seveda tudi je, predvsem formalna kriza. [...] 2VCZ je spremenitev nekega dogodka, ki bi moral biti dogmatičen, a se je nato nasprotno spremenil v pastoralnega, hkrati pa povzročil, da se je tudi jezik iz dogmatičnega spremenil v pastoralnega.« (prim. Enrico Maria Radaelli, Il domani - terribile o radioso? - del dogma, Milano 2013, str. 21 in 24). Gre za kompromis, ker je moderna v svojem bistvu odklanjanje vsake dogme. To se je začelo že z uvodnim govorom Gaudet Mater Ecclesia papeža Janeza XXIII., ki ga lahko povzamemo s formulo »niti obsodba niti dogmatizacija«, vse pa je bilo potrjeno še z govorom Svetemu Kolegiju 23. 12. 1962 in z naslednjimi uradnimi trditvami: Odgovora doktrinarne komisije, 6. 3. 1964 in 16. 11. 1964; govora Pavla VI., 7. 12. 1965 in 12. 1. 1966. V tej smeri je št. 25 § 1 konstitucije o Cerkvi Lumen gentium uvedla novo kategorijo vrhovnega papeževega učenja ali tudi učenja škofov v edinosti s papežem, ki so jih teologi do tedaj priznavali le določenim dekretom rimskih kongregacij. Ti nauki so dani brez namena, da bi se jih predlagalo kot dokončne, do njih pa ni nobene dolžnosti, da se jih sprejema po veri, temveč zgolj religiosum voluntatis et intellectus obsequium (sledenje iz pobožne volje in uma) (Velja opomniti, da pa, nasprotno, nezmotljivo učiteljstvo zahteva, da trdno izpovedujemo ali sprejmemo resnice, ki jih podaja, Izpoved vere, 9. 1. 1989). To novo podajanje nauka ne da bi bila, vsaj posredno, vključena tudi vera Cerkve, kar pomeni, da se ne nanašajo na Qui vos audit, me audit (»Kdor vas, posluša, mene posluša.« Lk 10, 17), kaže na novi način samorazumevanja učiteljskih teles. Takšno vladanje krščanskega ljudstva, ki mu je odvzeta dolžnost verovanja in ki predlaga neke vrste enotnost mnenj, kaže določeno podobnost z načinom vladanja sodobnih demokracij glede pridobitve konsenza, katerega oblika določajo mnenjski voditelji, kakor sta razložila Augustin Cochin in, nam časovno bolj blizu, François Furet.

četrtek, 13. junij 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 18. 6. 2019



Prošnja
O Bog, ki si hotel svojo Cerkev razveseliti s čudovito učenostjo in preslavnimi zaslugami svojega blaženega spoznavalca in učitelja Efrema, ponižno te prosimo, po njegovi priprošnji jo s svojo močjo vedno brani pred zapeljivostjo zmot in hudobije. Po Gospodu ...

V juniju bo sveta maša darovana na god svetega Efrema Sirskega, diakona, spoznavalca in cerkvenega učitelja. S pesmimi in govori je oznanjal pravi Kristusov nauk in umrl leta 373 pri Edesi. Obenem spomin sv. mučencev Marka in Marcelina.

Uro pred sveto mašo možnost za sveto spoved. Sveta spoved se zaključi 15 min pred sveto mašo in je omogočena tudi po sveti maši.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...