četrtek, 27. februar 2020

Coronavirus in sveto obhajilo, 27.2.2020


Objavljamo korespondenco med Italjanskim duhovnikom don Alfredom Morsellijem in njegovo ekscelenco, msgr. Athanasijem Schneiderjem (link).


DON ALFREDO MORSELLI

Vaša ekscelenca, žal v Italiji, z izgovarjanjem na epidemijo, nekateri duhovniki prisiljujejo vernike k prejemanju svetega obhajila na roko. Nekateri so me vprašali, kaj storiti, jaz pa sem predlagal, naj sveto hostijo prejmejo na purifikatorij in se z glavo priklonijo nadnjo ter jo prejmejo z usti, ne da bi jo tja nesli z drugo roko. Nekateri duhovniki trmasto vztrajajo in svete hostije nočejo položiti na korporal. Dajem tale odgovor - v času komunistične diktature so se verniki dotikali svete hostije, da bi jo zaščitili in ohranili samo takrat, ko ni bila mogoča navzočnost duhovnika. Zdaj smo v času modernistične diktature, zato pa raje, kot da bi se odpovedali presvetemu zakramentu, lahko sveto obhajilo prejmemo na roko, seveda z vsemi možnimi pozornostmi. Kaj pravite?


NJEGOVA EKSCELENCA, MSGR. ATHANASIUS SCHNEIDER

Že sem pomislil na to konkretno obliko, kakršno ste opisali. Položimo majhen purifikatorij na desno dlan, lahko pa se tudi naredi majčken korporal (telesnik) prav za to priložnost, ki se ga lahko zloži, po prejemu svetega obhajila pa se ga očisti morebitnih drobcev. Svete hostije se ne dotikamo, temveč prejmemo Kristusovo telo neposredno z usti, v sklonjeni drži.

Bog Vas blagoslovi. S srčnimi pozdravi v Kristusu,

+ Athanasius Schneider


Majhen korporal (telesnik) je mogoče naročiti na naslednjem naslovu ali pa si ga kako drugače priskrbite/izdelate sami. Korporal pred uporabo mora blagosloviti duhovnik.




torek, 18. februar 2020

NAPOLEON BONAPARTE O KRISTUSU



Napoleon Bonaparte je bil mož, ki je v svojem življenju zaznamoval svet kot odličen vojskovodja, ki gaje francoska revolucija navdihovala do te mere, da ga po prepričanju danes zgodovinarji večinoma umeščajo nekje med agnostike in ateiste. V svojem pohodu po Evropi si je poskušal podrediti vse, vključno s Cerkvijo. Vendar sta ga dokončen poraz in osama na otoku sv. Helene spremenila. 

To je izsek pogovora z njegovim prijateljem Henri-Gatien Bertrandom. 

"Poznam ljudi in povem ti, Jezus ni navaden človek. Ukazuje nam, naj verujemo, in ne daje nam nobenih drugih razlogov razen njegove strašne besede: »Jaz sem Bog«.

 
Filozofi poskušajo razrešiti skrivnosti vesolja s praznimi disertacijami, oni so norci, so kot dojenčki, ki jočejo, da bi zamenjali luno. Kristus se nikoli ne obotavlja, govori z avtoriteto, njegova religija je skrivnost, ki pa obstaja s svojo močjo. Išče in zahteva ljubezen od ljudi, nekaj kar je na svetu najtežje pridobiti. Aleksander, Cezar, Hannibal so osvojili svet, vendar niso imeli prijateljev. Jaz sam sem danes verjetno edini človek, ki ljubi Aleksandra, Cezarja in Hanibala. Aleksander, Cezar, Karel Veliki in jaz smo ustanovili imperije. Toda na čem počivajo naši temelji; na strašni sili. Jezus Kristus je svoj imperij utemeljil na ljubezni; in ob tej uri bi milijone ljudi umrlo zanj. Tudi jaz sem navdihoval mnoge, ki bi umrli zame, vendar je bila potrebna moja prisotnost. Sedaj, ko sem na sv. Heleni, kje so moji prijatelji?

Pozabljen sem, kmalu se bom vrnil v zemljo in postal hrana za črve. Kakšno brezno obstaja med mojo bedo in večnim Kristusovim kraljestvom. To je ozanjevano, ljubljeno, oboževano in se razprostira po vsej zemlji. Je to smrt? Povem ti, Kristusova smrt je smrt Boga. Povem ti Jezus Kristus je Bog."

torek, 11. februar 2020

Pridiga: Sedemdesetnica, 9. 2. 2020



Za milostne čase radi rečemo, da so podoba v malem našega človeškega življenja, vendar pa bi se za postni čas to dalo trditi še bolj, predvsem zaradi predpostnega časa, ki ga pričenjamo danes, na t. i. »sedemdesetnico«. V resnici sicer ne gre za celih sedemdeset dni, ampak za 63 dni, vendar pa so tako poimenovali, ker so zaokrožili navzgor število dni, ki jih je več kot 60. No, če se vrnemo k začetnim besedam, lahko predpostni čas primerjamo dobi pred odraslo dobo, s pepelnico pa potem vstopimo v odraslo dobo našega življenja, ki seveda gre vse do svojega neizbežnega zemeljskega konca oz. do prehoda v novo stvarnost, ki ji pravimo večnost. Čeprav je tudi zemeljsko življenje del te večnosti, kakor velja za ves zemeljski čas. Skratka, na odraslo dobo se je potrebno pripraviti, s čimer se strinjamo najbrž prav vsi, brez izjeme, otrok pa teže te dobe ne bi še mogel nositi.

Poleg ustrezne priprave je potrebno še marsikaj drugega, a o tem morda kasneje. Četudi pa bi vladal konsenz glede tega, da se je na »življenje«, kakor se tudi pravi po domače tej odrasli dobi, potrebno pripraviti, pa v resnici vlada ogromna zmeda glede več reči. Najprej morda glede tega, do kdaj traja ta doba priprave in kdaj potem nastopi odrasla doba. Pravijo, da tedaj, ko mlad človek doseže zrelost. Italijanski liturgist, msgr. Bux nam lepo pove, da pa je prišlo do zamenjave duhovne zrelosti s psihološko zrelostjo, kar hitro ugotovimo, če pogledamo naokrog. Prehod v odraslo dobo je bil namreč vselej na liturgičnem področju označen z zakramentom svete birme, ko je kristjan vero izpovedal sam in prejel potrditev daru Sv. Duha, s tem pa, po nauku apostola Pavla, Kristusov vojak.

Ni dolgo nazaj, ko sem dejal na dekanijski konferenci sobratu, da birmanci prejmejo, kakor pravi sv. Pavel, »meč Duha«, da bi se borili s Kristusom in zanj v predvsem duhovnih bojih na osebni ravni, ki nikdar ne bodo izostali, potem pa seveda tudi širše, namreč v družbi, ko postanejo resnični Kristusovi pričevalci, kakor jim je kasneje g. škof tudi položil na srce. No, ta sobrat duhovnik je nekako pisano pogledal in me vprašal, da kje pa sv. Pavel to trdi. Odgovoril sem mu, da naj si popoldne pogleda. No, vam izdam na tem mestu to skrivnost – to Apostol trdi to v pismu Efežanom 6,17, kjer je prej omenjena »čelada odrešenja«, ki jo pa najdemo v duhovnikovi molitvi, ko si v zakristiji nadeva oglavnico oz. po latinsko amikt.

Če pustimo ob strani, da se je vojaške reference in izraze kratko malo odstranilo iz katoliškega obredja, pa je potem »Bog nad vojskami«, ki ga sicer še najdemo v Svetem pismu, postal »Bog vsega stvarstva«, vendar pa je simptomatično za našo širšo družbo, ki je lepo položila orožje in se gre neki pacifistični in mehki ne samo prehod v odraslo dobo, temveč je vse naše bivanje, »od zibeli do groba«, zavito v vato in iskanje neke lažje, da ne rečemo lahkotne, poti in udobja, v končni meri pa iskanje lastnega ugodja. Prav zato se je vmes vrinila še neka druga doba, ki je prej sploh ni bilo, to pa je »mladost«.

Prej je nekdo iz otroštva prešel v odraslo dobo, zdaj pa so številne stopnje in pod-stopnje, vprašanje pa, če na koncu resnično preidemo v to odraslo dobo. Skratka, če gledamo v psihološkem oziru, potem se prehod v odraslost vse bolj pomika neznano kam, ko pa bi moral biti, nam pravijo, da šele preidemo v dobo mladosti, ne pa v odraslost. Ustvarjeni smo bili kot moški in ženske z nekim jasnim ciljem, da postanemo možje in žene, ko enkrat preidemo v odraslo dobo. Temu naj bi bila namenjena doba priprave, ne pa nekim drugim zadevam, da bi potem večno ostali fantki in punčke, ne bi pa prešli v neko resno in krepko življenjsko pot.

V bistvu se ne spremeni nič med eno in drugo dobo, ker gre vselej le za neko nedolžno, vsaj tako si domišljamo, igračkanje, brez vsakršne obveznosti in odgovornosti. Morda je tu razlog, zakaj se predpostni čas ne zdi več potreben. Vendar pa mi trdimo, da je še kako potreben in naj zato velja povabilo vsem, da bi ga dobro izkoristili, da si pripravimo vse potrebno, da bomo nato pogumno in odločno stopili v postni čas, ker je to čas trdnosti in odločnosti, prav kakor trdi evangelist Luka za našega Gospoda, da se je namreč trdno odločil iti v Jeruzalem (9,51).

V svoji modrosti nam je mati Cerkev dala predpostni čas, da bi vse bolj odločno stopali in uporabljali svoje duhovno orožje, ki nam je bilo dano. Upam, da vemo, kje vso opremo skrbno očistimo in zloščimo, pri dobri sveti spovedi, zato jo pridno in redno izkoriščajmo. Počasi tudi večajmo molitev in pobožnost ter manjšajmo vse tisto, kar nas v življenju priklepa k tlom, da ne moremo poleteti na krilih Sv. Duha, ki nam je bil dan. V resnici je milostni čas posta, na katerega se pripravljamo, najlepši čas v letu. Lepo je namreč biti svoboden v Kristusu, očiščen, zdrav…

Moramo narediti nekaj več, narediti podvig, kar pomeni beseda »askeza«. To je morda najpomembnejše sporočilo povesti »Ostržek«. Lahko uživamo na vrtiljaku, ampak v resnici se spreminjamo v osle, torej v orodje, s katerim bodo drugi po mili volji delali, kar bodo pač želeli. Vsa ta zabava in druga krama ni namreč nič drugega kot zavajanje in oblika kontrole množic. Kdor se ne bo premagal samega sebe in ne bo več od tistega, kar je, ne bo napredoval, temveč bo nazadoval. Na koncu vam vsem zato želim blagoslovljeni čas priprave na in trdnega ter odločnega vstopa v postni čas. Amen.

Tradicionalna latinska sveta maša - 9.2.2020

Priprava oltarja pred sveto mašo

Pristop k oltarju

Asperges

Vera

Vlivanje vina in vode v kelih

Povzdigovanje

Zadnji evangelij

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...