torek, 24. marec 2020

Ob spopadu s koronavirusom


Kardinal Raymond Leo Burke je v soboto 21. marca na praznik sv. Benedikta na svoji spletni strani objavil:


Dragi prijatelji,

že nekaj časa se borimo proti širjenju koronavirusa COVID-19. Glede na vse lahko rečemo, da se bo boj nadaljeval še nekaj časa, saj je še toliko neznanega o tej kugi. Virus je namreč izredno zahrbten in ima sorazmerno dolgo inkubacijsko dobo – nekateri pravijo da 14, drugi celo 20 dni – in je zelo nalezljiv, mnogo bolj kot drugi do zdaj nam znani virusi.

Eno glavnih naravnih sredstev za obrambo pred koronavirusom je izogibanje tesnemu stiku z drugimi ljudmi. Pomembno je vzdrževati primerno razdaljo – nekateri priporočajo vsaj meter, drugi zopet šest metrov – od drugih oseb in seveda, da se izogibamo skupinskim srečanjem, kjer so osebe v neposrednem stiku. Ob tem se virus prenaša tudi kapljično, posebej ob kihanju in brisanju nosu. Zato je pomembno, da si pogosto umivamo roke vsaj dvajset sekund z milom in vročo vodo ter uporabljamo razkužilo in razkužilne robčke. Enako pomembno je razkuževati tudi mize, stole, pulte in druge površine, ki bi lahko omogočile kapljično okužbo. Če kihnemo ali si brišemo nos je priporočeno, da uporabimo papirnat robček, ki ga nato takoj zavržemo in si umijemo roke. Seveda morajo biti tisti, ki so okuženi s koronavirusom ločeni od drugih in tisti, ki po svojem počutju sklepajo, da bi morda lahko bili okuženi, naj bodo v samoizolaciji in naj iz ljubezni do bližnjega ostanejo doma, dokler jim ne odleže.

Živim v Italiji, kjer je virus posebej smrtonosen, zlasti za starejše in že bolehne ljudi. Zato me veseli, da se prebivalci Italije obnašajo odgovorno, ko skušajo sebe in bližnje zaščititi pred okužbo. Kot vam je verjetno že znano, je italijanski zdravstveni sistem trenutno zelo obremenjen, ko poskuša zagotoviti zdravljenje in tudi intenzivno nego za najbolj ogrožene. Prosim molite za Italijo, še posebej za tiste, za katere je koronavirus lahko usoden in tiste, ki zanje skrbijo. Kot državljan ZDA spremljam širjenje virusa tudi v svoji domovini in opažam, da si prebivalci ZDA vedno bolj prizadevajo zaustaviti širjenje virusa, da se jim ne bi doma zgodilo kot v Italiji.

Trenutna situacija nas navdaja z žalostjo in tudi s strahom. Nihče se noče okužiti z virusom in si ne želi, da bi se okužili drugi. Posebej si ne želimo, da bi okužba s virusom ogrožala naše ljube stare starše in druge, ki jih je že tako prizadela bolezen. Ko se borimo proti širjenju virusa smo na nekakšnih prisilnih duhovnih vajah, zaprti v svojih domovih brez običajnih stikov s svojimi sorodniki in prijatelji. Za tiste, ki so v karanteni, pa je situacija še težja, saj jim je onemogočen vsak fizični stik.

Četudi bi zanemarili skrb pred okužbo z virusom, pa ne moremo prezreti ekonomskega opustošenja, ki ga je povzročilo širjenje virusa. Ima namreč hude učinke na posameznike, celotne družine in vse s katerimi se srečujemo v svojem vsakdanjem življenju. Seveda si ne moremo zatiskati oči pred možnostjo še hujšega opustošenja narodov in držav, pa tudi vsega sveta.

Imamo se pravico poučiti o vseh naravnih sredstvih in jih nato tudi uporabiti, da se zaščitimo pred okužbo. Dobrodelnost temelji na uporabi vseh preudarnih sredstev za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Kakorkoli pa morajo ta naravna sredstva upoštevati naše življenjske potrebe, kot so: hrana, voda in zdravila. Oblasti tako še vedno, kljub vse večjim omejitvam gibanja posameznikov, dovoljujejo obisk živilske trgovine in lekarne, seveda ob upoštevanju vseh predvidenih ukrepov, tako varne razdalje, kakor razkuževanja vseh, ki obiskujejo trgovine in lekarne.

Ob upoštevanju vsega kar potrebujemo za naravno življenje, pa ne smemo pozabiti, da je naše prva skrb nadnaravno življenje z Bogom. Spomnimo se Gospodove besede v Janezovem evangeliju: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Kristus je gospodar narave in zgodovine. On ni oddaljen od nas, niti ni brezbrižen za svet, saj nam je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) V boju z zlom koronavirusa je torej naše najmočnejše orožje povezanost z Gospodom v molitvi in pokori, pobožnostih in svetem bogoslužju. Pojdimo h Kristusu, da nas bo rešil kuge in vsega hudega, saj vedno odgovarja s čisto in nesebično ljubeznijo. Zaradi tega so za nas tako nujni, posebej pa v teh kriznih časih, obiski naših cerkva in kapel, obhajanje zakramentov in javnih pobožnosti ter molitev.

Kakor nam je omogočeno nabavljati hrano in zdravila, če ob tem pazimo, da ne širimo okužbe s koronavirusom, tako bi nam moralo biti omogočeno tudi moliti v naših cerkvah in kapelah, prejemati zakramente in se udeleževati javnih molitev in pobožnosti, da bi tako mogli spoznati Božjo bližino in ostati blizu Bogu ter ga prositi za pomoč. Brez Božje pomoči smo namreč izgubljeni. V preteklosti so se verniki v času epidemij vedno zatekali h goreči molitvi in procesijam. V misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962 je denimo poseben obrazec za sv. mašo v času kuge in sicer votivna maša za odvrnitev množičnega umiranja v času kuge (Missae Vitivae od Diversa, n. 23). Tudi v tradicionalnih litanijah Vseh svetnikov molimo: Kuge, lakote in vojske – reši nas o Gospod!

Ob velikem trpljenju in ob srečanju s smrtjo se nam pogosto zastavlja vprašanje: »Kje je Bog?« Vendar je pravo vprašanje: »Kje smo mi?« Bog je namreč vedno z nami, da bi nam pomagal in nas rešil, posebej v času težkih preizkušenj in smrti. Vendar smo mi pogosto deleč stran od Boga, ker se mu nismo popolnoma posvetili, niti dnevno ne molimo, niti ga ne častimo.

V teh dneh mi je mnogo pobožnih katoličanov izrazilo svojo globoko žalost in obup, ker ne morejo moliti in častiti Boga v svojih cerkvah in kapelah. Razumejo sicer trenutno nujnost vzdrževanja razdalje med ljudmi in spoštovanja ostalih preventivnih ukrepov, ki bi jih lahko zlahka upoštevali tudi v bogoslužnih prostorih. A so kljub temu pogosto prisiljeni, da z veliko bolečino sprejmejo dejstvo, da so njihove cerkve in kapele zaklenjene in jim je onemogočen dostop do zakramenta sv. spovedi in zakramenta sv. evharistije.

Istočasno veren človek ne more razmišljati o sedanjem žalostnem stanju v katerem smo se znašli, ne da bi pomislil, kako zelo je sodobna kultura oddaljena od Boga. Nismo zgolj ravnodušni do njegove navzočnosti v naši sredi, ampak smo celo naravnost uporni Bogu in zapovedim po katerih nas je ustvaril in nas vzdržuje pri življenju. Pomislimo le na agresiven napad na človeško življenje, moškega in ženske, ki ju je ustvaril Bog po svoji podobnosti in sličnosti (1 Mz 1, 27), napad na nedolžne in nemočne nerojene otroke, na tiste, ki so najbolj potrebni naše pomoči, na tiste, ki so obremenjeni s težkimi boleznimi ali na tiste s posebnimi potrebami. V kulturi, ki ne spoštuje človeškega življenja, smo vsak dan priča vedno hujšemu nasilju.

Ne moremo si zatiskati oči niti pred perverznim napadom na nedotakljivost človeške spolnosti, na našo identiteto moškega ali ženske, pod pretvezo spolne samoopredelitve, pogosto nasilno nasprotne Božji izbiri. Z vedno večjo zaskrbljenostjo smo priča uničujočemu učinku tako imenovane "teorije spola" na posameznike in družine.

Smo tudi priče poganstva, – in to celo v Cerkvi – ki časti naravo in zemljo. Nekateri, tudi člani Cerkve, pojmujejo zemljo kot svojo mater, kot da smo iz nje izšli in je ona naše odrešenje. Vendar smo od Boga, stvarnika nebes in zemlje. Samo v Bogu je naše odrešenje. Saj molimo z navdihnjenimi besedami psalmista: »Le on [Bog] je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval.« (Ps 62 [61],7) Smo tudi priče neverjetno posvetnega življenja vernikov, ki v njih ogroža Kristusovo Božje kraljestvo, učlovečenega Božjega Sina, Kralja nebes in zemlje. Priča smo tako velikemu zlu malikovanja in češčenja samega sebe in sveta, namesto da bi častili Boga stvarnika vsega stvarstva. Z žalostjo spoznavamo resničnost navdihnjenih besed sv. Pavla: »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen!« (Rim 1,18.25)

Več ljudi, s katerimi sem govoril o trenutni svetovni zdravstveni krizi in njenih posledicah, mi je izrazilo upanje, da nas bo – tako posameznike kot družine in tudi kot družbo – popeljala bližje h Bogu, ki nam je gotovo blizu in je neizmeren v svojem nenehnem usmiljenju in ljubezni. Brezdvomno so vsa velika zla, kot je denimo kuga, posledica izvirnega greha in naših osebnih grehov. Bog s svojo pravičnostjo odpravlja nered, ki ga v našem življenju in v svetu povzroča greh. Dejansko Bog zahteve svoje pravičnosti izpolnjuje s svojim Božjim usmiljenjem.

Bog nas ni zapustil v kaosu in smrti, ki ju je greh vnesel v svet, ampak je poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, da trpi, umre, vstane od mrtvih in se vrne na desnico Božjega veličastva, da tako vedno stane z nami, nas osvobaja greha in nas vnema s svojo ljubeznijo. V svoji pravičnosti je Bog prepoznal naše grehe in nujnost zadostitve zanje, v svojem usmiljenju pa nam daje milost, da se pokesamo in spreobrnemo. Prerok Jeremija je molil: »Priznavamo, Gospod, svojo krivičnost, krivdo svojih očetov, res, grešili smo zoper tebe. Ne zaničuj nas zaradi svojega imena, ne omalovažuj prestola svojega veličastva! Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami!« (Jer 14,20–21)

Bog nam nikoli ne obrača hrbta, niti nikoli z nami ne prelamlja svoje zaveze verne in trajne ljubezni, četudi smo mi pogosto brezbrižni, hladni in nezvesti. Ko nam sedanje trpljenje razodeva toliko ravnodušnosti, hladnosti in nezvestobe, smo poklicani, da se obrnemo k Bogu in prosimo za njegovo usmiljenje. Prepričani smo, da nas bo uslišal in nas obdaril z usmiljenjem, odpuščanjem in mirom. Svoje trpljenje pridružujmo Kristusovemu trpljenju in smrti, kakor uči sv. Pavel: »Dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24) Ko živimo v Kristusu, spoznavamo resničnost svetopisemske molitve: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, njihovega zavetja ob času stiske.« (Ps 37 [36],39) V Kristusu nam je Bog v celoti razkril resnico, izraženo v molitvi psalmista: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« (Ps 85 [84],11)

V naši popolnoma posvetni kulturi, gledamo na molitev, pobožnost in bogoslužje, kot na druge življenjske aktivnosti, ki niso nujno potrebne, kot na primer obisk kina ali nogometne tekme in se jim lahko odpovemo, da bi tako preprečili smrtonosno okužbo. Toda molitev, pobožnosti in bogoslužje, predvsem zakrament sv. spovedi in sv. maša, pa sta bistveno potrebna za vzdrževanje zdravega in polnokrvnega duhovnega življenja ter iskanje Božje pomoči v času splošne velike nevarnosti. Zaradi tega preprosto ne moremo sprejeti določil posvetnih vlad, ki obravnavajo bogoslužje enakovredno obisku restavracije ali atletskega tekmovanja. Po drugi strani pa so ljudje, ki že tako trpijo zaradi posledic kuge, zdaj prikrajšani še za resnična srečanja z Bogom, ki je med nami [po zakramentih. op. p.], da bi ozdravljal in delil mir.

Duhovniki in škofje se moramo javno zavzeti, da je nujno, da katoličani  molijo in častijo Boga v svojih cerkvah in z javnimi procesijami prosijo Boga, da blagoslovi svoje zelo trpeče ljudstvo. Vztrajati moramo, da naj državne omejitve, seveda tudi v korist države, upoštevajo velik pomen dostopa do bogoslužnih prostorov, posebej v času državnih in mednarodnih kriz. V preteklosti, resnici na ljubo, so vlade razumele pomembnost vere, molitve in bogoslužja za odvrnitev kuge.

Če smo v času nevarnosti okužbe našli način, kako poskrbeti za hrano, zdravila in druge življenjske potrebščine, ne da bi neodgovorno tvegali širjenje okužbe, bomo gotovo lahko na podoben način našli pot, kako poskrbeti za nujne potrebe duhovnega življenja. Omogočili bi lahko denimo, večje število sv. maš in pobožnosti, pri katerih bi tako lahko sodelovalovalo večje število vernikov, ne da bi kršili ukrepe za zajezitev okužbe. Številne cerkve in kapele  so dovolj velike, da lahko skupini vernikov omogočijo skupno molitev in bogoslužje, ne da bi kršili predpise o primerni razdalji. Spovednice s tradicionalnimi mrežami so pogosto opremljene – če niso je to mogoče zlahka storiti – s pregrinjalom, ki ga je mogoče razkužiti, tako da je možen dostop do zakramenta sprave brez velikih težav ali nevarnosti za prenos virusa. Če cerkev ali kapela ne premoreta dovolj osebja, ki bi moglo redno razkuževati klopi in druge površine, ne dvomim, da bi prišli na pomoč tudi drugi iz hvaležnosti za dar sv. evharistije, sv. spovedi in pobožnosti ter bi z veseljem pomagali.

Če iz kakeršnega koli razloga vendarle nimamo dostopa do svoje cerkve ali kapele, se spomnimo, da so tudi naši domovi del naših župnij, da so »majhne Cerkve« v katere prinašamo Kristusa, po tem ko smo ga srečali v »veliki Cerkvi«. Naj v času krize naši domovi odsevajo resnico, da je Kristus gost vsakega krščanskega doma. Nanj se obračajmo z molitvijo, zlasti rožnega venca in drugimi pobožnostmi. Če podoba Jezusovega presvetega Srca z podobo Marijinega brezmadežnega Srca še vedno ni ustoličena v našem domu, je zdaj čas da ju ustoličimo. Kraj kjer je v našem domu podoba Presvetega Jezusovega Srca je naš »majhen« domači oltar, pri katerem se zbiramo, da se zavemo, da Kristus biva z nami po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca in da tukaj polagamo svoja pogosto uboga in grešna srca v njegovo častitljivo prebodeno Srce, ki nas je vedno pripravljeno sprejeti, nas ozdraviti grehov in nas napolniti s svojo Božjo ljubeznijo. Če želite ustoličiti podobo Presvetega Srca Jezusovega vam priporočam molitvenik The Enthronement of the Sacred Heart of Jesus, ki je dosegljiv pri Marian Catechist Apostolate. Mogoče ga je dobiti tudi v poljskem in slovaškem jeziku.

Tistim, ki nimate dostopa do sv. maše in sv. obhajila, priporočam pobožnost duhovnega obhajila. Ko smo pripravljeni za prejem sv. obhajila, torej v stanju milosti to je ko se ne zavedamo nobenega smrtnega greha, ki smo ga bili storili in nam še ni bil odpuščen v zakramentu sv. spovedi in ko želimo prejeti Gospoda v sv. obhajilu, a to ne moremo, se duhovno združimo s sveto mašno daritvijo in molimo h evharističnemu Gospodu z besedami sv. Alfonza Maria Ligvorija: »Ker te sedaj ne morem prejeti zakramentalno, pridi v moje srce vsaj duhovno.« Duhovno obhajilo je lep izraz naše ljubezni do Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Gotovo nam bo podelil obilje milosti.

Podobno storimo tudi, ko se zavedamo, da smo storili smrtni greh in ne moremo pristopiti k zakramentu pokore ali spovedi. Cerkev nas v tem primeru vabi h popolnemu kesanju, to je obžalovanju greha, ki prihaja  »iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse.« Obuditev popolnega kesanja »doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čim prej pristopiti k zakramentalni spovedi« (KKC 1452). Obuditev popolnega kesanja nam omogoča prejem duhovnega obhajila.

Na koncu pa vera in razum, kot vedno skupaj iščeta pot do pravične in prave rešitve te težke preizkušnje. Uporabiti moramo razum, ki naj bo navdihnjen z vero, da bomo našli pravilen način s katerim se bomo spopadli s smrtonosno epidemijo. Pravilen način pa daje prednost molitvi, pobožnosti in bogoslužju, da bi izprosili Božjo milost za ljudstvo, ki trpi in je v smrtni nevarnosti. Ustvarjeni po božji podobi in sličnosti uživamo dar razuma in svobodne volje. Če bomo uporabljali ta dva božja darova skupaj z božjimi darovi vere, upanja in ljubezni, bomo našli pravo pot v trenutni svetovni preizkušnji, ki je vzrok tolike žalosti in strahu.

Zanesemo se lahko na pomoč in priprošnjo velike množice naših nebeških prijateljev, s katerimi smo tesno povezani v občestvo svetih. Deviška Božja mati Marija, sveti nadangeli in angeli varuhi, sveti Jožef, resnični ženin Device Marije in zaščitnik vesoljne Cerkve, sveti Rok, ki ga kličemo na pomoč v času epidemij in drugi svetniki in blaženi, ki se jim običajno priporočamo so z nami. Vodijo nas in nam zagotavljajo, da bo Bog vedno poslušal naše prošnje in nanje odgovoril s svojim neizmernim usmiljenjem in neskončno ljubeznijo.

Dragi prijatelji, to razmišljanje sem želel deliti z vami, ker se globoko zavedam kako zelo trpite zaradi pandemije koronavirusa. Upam, da vam bo razmišljanje v pomoč. Predvsem pa upam, da vas bo spodbudilo, da se boste v molitvi in bogoslužju obrnili na Boga, vsak po svojih možnostih in tako izkusili Božje ozdravljenje in mir. Obljubljam, da se bom spominjal tudi vaših molitvenih namenov pri svoji molitvi in pokori, posebej pri daritvi sv. maše.

Prosim vas, da se me spominjate v svojim vsakdanjih molitvah.


Navodila in molitve za ustoličenje podobe Presvetega Srca Jezusovega: Enthronement
Posvetitve družin Presvetemu Srcu Jezusa v slovenščini: dlib

nedelja, 15. marec 2020

Kako se je sveti Karel Boromejski spopadel z epidemijo v svojem času


4. marca 2020


4. marca je na spletni strani Corrispondenza Romana Roberto de Mattei objavil naslednji članek o Karlu Boromejskemu.


Sv. Karel Boromejski (1538-1584), kardinal svete rimske Cerkve in milanski nadškof od leta 1565 do leta 1583, je bil v kanonizacijski buli označen kot: »človek, ki je, medtem ko se mu je svet dobrikal z nasmeškom, živel kot križan svetu; živel iz duha, teptajoč zemeljske stvari, v nenehnem iskanju nebeških; posnemovalec na zemlji – v mislih in delih – angelskega življenja« (Pavel V., Bula »Unigenitus«, 1. nov. 1610).
Sv. Karel je posebej častil angele in gojil angelsko pobožnost, tako da ga je  Enrique de Guzmán, Olivaresajski grof, ki je bil ambasador španskega kralja Filipa II. v Rimu, opisal kot : »bolj angela kakor človeka« (Giovanni Pietro Giussano, Vita di San Carlo Borromeo, Stamperia della Camera Apostolica, Rim 1610, str. 441). Številni umetniki, kot sta bila Teodoro Vallonio v Palermu in Sebastien Bourdon v Fabrianu, so na svojih delih upodobili Karla Boromejskega, kako zre angela, ki pospravlja krvav meč nazaj v nožnico, kar nakazuje konec strašne kuge leta 1576 v Milanu.

Kuga je izbruhnila avgusta 1576, ko so v Milanu proslavljali sprejem princa don Juana Avstrijskega, ki je kot novoimenovani guverner španskega kralja potoval v Flandrijo. Mestne oblasti so bile zaposlene z pripravami na izkazovanji najvišjih časti namestniku španskega kralja ob njegovem prihodu v mesto, ko je nadškof Karel, z zaskrbljenostjo sprejemal novice o prvih žrtvah kuge, ki so prihajale iz Trenta, Verone in Mantove. Prvi primeri kuge so se v Milanu pojavili ravno 11. avgusta, ob sprejemu don Juana Avstrijskega, zmagovalca  v bitki pri Lepantu. V spremstvu guvernerja Antonia de Guzmána y Zuñiga, je don Juan Avstrijski zato takoj odšel  iz mesta, medtem ko se je sv. Karel, ki je bil v Lodiju na pogrebu  škofa, takoj vrnil v Milano, kjer sta vladala zmeda in strah. Nadškof se je takoj  povsem posvetil skrbi za bolnike ter naročal javne in zasebne molitve. Dom Prosper Guéranger je takole povzel njegovo takrat neizčrpno Božansko krepost ljubezni: »Ob nezadostnosti krajevnih oblasti je organiziral zdravstveno službo, ustanavljal in prenavljal bolnišnice, iskal denar in živež, odrejal preventivne ukrepe. Predvsem je poskrbel za zagotovitev duhovne pomoči, navzočnost pri bolnih, pokopavanje mrtvih, podeljevanje zakramentov  tistim, ki so bili zaprti v hišah zaradi previdnostnih ukrepov. Ne da bi se bal okužbe, je osebno plačeval, obiskoval bolnišnice, vodil spokorne procesije in vse delal kakor oče in pravi pastir« (Liturgično leto – II. velikonočni čas in po Binkoštih, Paoline, Alba 1959, str. 1245-1248).

Sv. Karel je bil prepričan, da je epidemija »bič, poslan iz nebes«, kot kazen za grehe ljudstva in da je nujno, da se na jo odgovori z nadnaravnima sredstvoma molitve in pokore. Grajal je civilne oblasti, ker so svoje zaupanje stavile  zgolj na naravna sredstva »Ali niso prepovedali vseh pobožnih srečanj, vseh procesij v času jubileja? Bil je prepričan, da je bila ta prepoved vzrok za kazen« (Chanoine Charles Sylvain, Histoire de Saint Charles Borromée, Desclée de Brouwer, Lille 1884, knj. II, str. 135). Mestni svet, je iz strahu, da bi zbiranje ljudi moglo širiti okužbe še naprej nasprotoval javnim obredom, toda sv. Karel, »ki ga je vodil Božji Duh« - pripoveduje drug življenjepisec – jih je prepričal s sklicevanjem na podobne dogodke iz zgodovine, med drugimi tudi  na ustavitev kuge sv. Gregorja Velikega v Rimu leta 590, ko so pomagali prav javni obredi (Giussano, nav. delo, str. 266).

Medtem ko se je kuga širila, je nadškof Karel odredil tri glavne procesije, ki so bile v Milanu 3., 5. in 6. oktobra 1576, »da bi pomirili Božjo jezo«. Pri prvi procesiji je, čeprav ni bila pepelnična sreda, pepelil na tisoče zbranih ljudi in jih spodbujal k pokori. Sam je šel na čelu ljudstva, oblečen v vijolično korno obleko s kapuco, bosih nog, s spokorno vrvjo okrog vratu in velikim križem v roki. V baziliki sv. Ambroža je po procesiji je pridigal o prvi tožbi preroka Jeremija Quomodo sedet sola civitas plena populo in zatrdil, da so grehi ljudstva izzvali pravično Božjo jezo. Drugo procesijo je vodil v baziliko sv. Lovrenca Velikega. Pri svojem govoru je na  Milano nanašal Nabuhodonozorjeve sanje, o katerih govori Danijel, »in jim pokazal, da je Božje maščevanje prišlo nadenj« (Giussano, Vita di San Carlo Borromeo, str. 267). Tretja procesija je šla  iz stolnice v baziliko sv. Marije pri sv. Celsu. Med to procesijo je sv, Karel v rokah nosil relikvijo svetega žeblja, s katerim je bil križan Jezus Kristus in ga je cesar Teodozij podaril sv. Ambrožu v 5. stoletju. Procesijo je sklenil z govorom z naslovom: Peccatum peccavit Jerusalem (Jeremija 1,8).

Tudi po teh treh procesijah kuga še ni pojenjala. Milano je izgledal kot mesto duhov, saj je umrla že tretjina prebivalcev, drugi pa so bili v karanteni ali pa si niso upali iti iz svojih hiš. Nadškof je takrat naročil, naj na glavnih trgih ter na mestnih križiščih postavijo približno dvajset kamnitih stebrov, nad katerim naj bo postavljen križ, ki bo omogočal prebivalcem iz vseh četrti, da bodo sodelovali pri mašah in javnih molitvah, z oken svojih hiš. Sveti Karel je milanskemu mestnemu svetu predlagal tudi, da se naj zaobljubi sv. mučencu Sebastijanu, enemu izmed zavetnikov Milana, da bodo obnovili njegovo razrušeno cerkev in da bodo deset let slovesno praznovali njegov praznik. H sv. Sebastijanu so se namreč med kugo leta 672 zatekali Rimljani in bili uslišani. Končno je kuga v Milanu julija 1577 ponehala in že septembra so položili temeljni kamen za mestno svetišče sv. Sebastijana, kjer se 20. januarja še vedno vsako leto daruje sveta maša v spomin na konec biča kuge.

Kuga v Milanu leta 1576 je bila, kakor za Rim plenjenje najemniških vojakov petdeset let prej kazen, pa tudi priložnost za očiščevanje in spreobrnjenje. Karel Boromejski je zbral svoje meditacije v Spomenici, v katero je med drugim zapisal: »Mesto Milano, tvoja veličina se je dvigovala vse do nebes, tvoje bogastvo se je širilo vse do meja vesoljnega sveta (...) Glej, nenadoma je iz neba prišla kuga, ki je Božja roka, in nenadoma je bila ponižana tvoja ošabnost« (Memoriale al suo diletto popolo della città e diocesi di Milano, Michele Tini, Rima 1579, str. 28-29). Sv. Karel je bil prepričan, da vse dolgujemo velikemu Božjemu usmiljenju: »On je ranil in ozdravil; On je bičal in negoval; On je položil roko na šibo kazni in ponudil podporno palico« (Memoriale, p. 81).

Sv. Karel Boromejski je umrl 3. novembra 1584 in je pokopan v stolnici v Milanu. Njegovo srce so slovesno prenesli v Rim, v baziliko sv. Ambroža in Karla na Via del Corso, kjer ga še vedno častijo. Njemu so posvečene tudi številne cerkve, med katerimi je veličastna dunajska Karlskirche, sezidana v 18. stoletju iz zaobljube cesarja Karla VI., ki je sv. Karlu zatekel po pomoč med kugo na Dunaju  leta 1713.


V svojih osemnajstih letih vodenja milanske nadškofije se je sv. Karel  Boromejski bojavel s prav takšno močjo tudi proti hereziji, ki jo je imel za duhovno kugo. Po učenju svetega Karla: »ni Bog z nobenim drugim grehom bolj žaljen, z nobenim izzvan k večji jezi, kakor z grehom herezije, in da nič ne more tako opustošiti provinc in kraljestev, kakor jih more ta strašna kuga« (Conc. Prov. V, Pars I). Sv. Pij X., je ob navedku tega svetnikovega izreka, sv. Karla opredelil  kot »vzor črede in pastirjev v sodobnih časih, zagovornik in neutruden svetovalec resnične katoliške reforme proti novotarijam,, katerih namen ni bila ponovna vrnitev k veri, ampak deformacija in uničenje vere in tradicije« (Okrožnica Edita saepe, 26. maja 1910). 

petek, 13. marec 2020

Epidemija koronavirus in Poljska škofovska konferenca



Poljska škofovska konferenca (Konferencja Episkopatu Polski) je 12. marca 2020 objavila navodila v zvezi z epidemijo koronavirus. Del objave, ki je zelo pomenljiv, navajamo spodaj.
»Cerkev že dva tisoč let služi bolnim in pomoči potrebnim tudi v času epidemij, ne da bi opustila oznanjevanje evangelija in obhajanje svetih zakramentov.« - so povedali škofje. Prosili so za solidarnost do starejših oseb in pomoči potrebnih, kot npr. pomoč pri nakupih.
Zapisali so, da »tako kot bolnišnice zdravijo telo, tako Cerkev služi med drugim zdravljenju bolezni duha. Zato je nepredstavljivo, da ne bi molili v naših cerkvah.« »V zvezi s tem spodbujamo vse verne, da bi poleg bogoslužja obiskovali cerkve z namenom goreče osebne molitve. Dušnim pastirjem naročamo: a. da cerkev ostane odprta cel dan, b. da bi duhovniki poskrbeli za dodate ure spovedovanja in adoracije Najsvetejšega zakramenta, c. da bi – ob spoštovanju higienskih ukrepov – duhovniki in izredni delivci obiskovali bolne in starejše župljane z namenom podeljevanja svetega obhajila« - naročajo navodila škofov.
»Prosimo vse verne ljudi za molitev po namenu odvrnitve bolezni, ter mir v srcu in milost globokega spreobrnjenja za vsakega izmed nas. Dobremu Bogu priporočamo vse umrle zaradi koronavirusa. Molimo za zdravje bolnih, teh, ki jih oskrbujejo, zdravnikov, zdravstvenega osebja in vseh v sanitarnih službah. Molimo za prenehanje epidemije. Skladno s tradicijo Cerkve spodbujamo k petju naših cerkvenih vzklikov: »Sveti Bog, Sveti Močni… Hudega vremena, lakote, ognja in vojne, reši nas o Gospod« - beremo v navodilih.

sreda, 11. marec 2020

sobota, 07. marec 2020

Epidemija koronavirusa in prejem svetega obhajila


Spričo epidemije koronavirusa so se nekateri škofje oz. škofovske konference odločile pri bogoslužju uvesti nekatere ukrepe, ki naj bi prispevali k zaustavitvi širjenja virusa. Ukrepi, ki jih je izdala Slovenska škofovska konferenca so dobronamerni in smiselni. Na tem mestu ne želimo dvomiti v dobronamernost ukrepov, ampak želimo opozoriti na napačno razumevanje in izvedbo le teh. Velikemu številu katoličanov se dela krivica, ko se od njih zaradi navodil škofovske konference zahteva, naj obhajilo prejemajo zgolj na roko, čeprav navodila tega ne predvidevajo. Da bi problematiko osvetlili smo prevedli nekaj člankov, ki so se pojavili na katoliških spletnih straneh.

Pred nekaj dnevi je ameriški teolog dr. Peter Kwasniewski na spletni strani New Liturgical Movement objavil dva komentarja (29. februar, 2. marec). Pomembnejše dele navajamo tukaj.

Prijatelj mi je zastavil vprašanje: »Naš škof je izdal navodilo, v katerem zaradi koronavirusa začasno prepoveduje obhajilo na jezik; naš župnik meni, da se to navodilo nanaša tudi na tradicionalno sveto mašo. Poznate mogoče pravne določbe ali izjavo učiteljstva, ki razjasnjuje ali ima škof avtoriteto postaviti tako določbo?«

Zadnje čase sem se večkrat srečal s podobnimi vprašanji in mislim, da se bom v prihodnje še pogosteje, saj se virus širi. Strokovnjak kanonskega prava, ki sem mu zastavil gornje vprašanje, mi je podal naslednji odgovor:

»Po mojem videnju škof ne more zahtevati, da bi nekdo prejemal obhajilo na roke. Tudi pri redni obliki rimskega obreda pravila narekujejo prejem obhajila na jezik, ter prejem obhajila na roke z dovoljenjem.[1] Pravilo je pravilo in temelji na pravici vernikov, ki morejo svobodno izbrati način češčenja Boga v trenutku svete maše [sveto obhajilo], ki je globoko oseben in po svoji naravi ni občestven. Moje mnenje temelji na večkrat izraženem učenju Svetega sedeža, ki vernikom daje pravico, da prejmejo obhajilo kleče in na usta[2] tudi pri sveti maši v redni obliki, četudi je krajevni škof izdal drugačna navodila. Take določbe moramo zato razumeti kot predlog in v nobenem primeru zavezujoče.«

Dr. Peter Kwasniewski
Pri nas je Slovenska škofovska konferenca pri navodilih glede koronavirusa ravnala po zgoraj navedenem. Navodilo se v točki 8 c glasi tako: »Vernike prosimo, da obhajilo spoštljivo prejemajo samo na roko.« (link) To navodilo torej ni zavezujoče in ne krati pravice vernikov, da prejemajo obhajilo kleče in na jezik. Vsakršno zavezujoče navodilo katerekoli avtoritete (npr. župnika), ki bi obvezovalo prejemanje obhajila zgolj na roke in izključevalo prejemanje obhajila kleče in jezik je torej krivično in zloraba oblasti, ker nihče od Svetega sedeža nima dovoljenja za takšno početje.

V drugem komentarju (link) dr. Peter Kwasniewski navaja odgovor Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov iz julija 2009:

Vprašanje: Ali more v škofijah, kjer je dovoljeno deljenje obhajila na roko, duhovnik ali izredni delivec svetega obhajila zapovedati vernikom prejemanje obhajila samo na roko in ne na jezik?

Odgovor: Iz dokumentov svetega Sedeža je jasno, da v škofijah kjer se deli obhajilo na roke pravica do prejemanja Evharističnega kruha na jezik za vernike ostane nespremenjena. Zatorej tisti, ki zapovedujejo vernikom prejemanje obhajila samo na roke delujejo proti pravilom, kakor tisti, ki prepovedujejo vernikom prejemati obhajilo na roke v škofijah, ki so si pridobile za to potreben indult.

Iz tega odgovora je razvidno, da o načinu prejemanja obhajila odloča tisti, ki ga prejema in ne tisti, ki ga deli.

Še obsežnejši komentar, ki potrjuje do sedaj povedano, pa je pred nekaj dnevi na mednarodnem katoliškem blogu Rorate Caeli (link) objavil kazahstanski škof Athanasius Schneider, ki ga dobro poznamo tudi v Sloveniji. Glede na tehtnost komentarja in apostolsko avtoriteto msgr. Schneiderja komentar objavljamo v celoti.

Nihče nas ne more prisiliti, da prejmemo Kristusovo Telo na način, ki predstavlja tveganje za izgubo drobcev hostije in zmanjšuje češčenje, kar je posledica obhajila na roko. Četudi je res, da lahko vernik prejme obhajilo iz majhnega belega in čistega prtiča (purifikatorij, majhen korporal) neposredno z usti, pa ta način ni vedno izvedljiv in ga nekateri duhovniki celo zavračajo.

V teh primerih je bolje prejeti duhovno obhajilo, ki dušo napolni s posebnimi milostmi. V časih preganjanja številni katoličani dolgo niso mogli prejeti svetega obhajila na zakramentalni način, temveč le duhovno obhajilo, ki jim je prineslo mnogo duhovne koristi.

Obhajanje na roko ni nič bolj higienično kot obhajanje na usta. Dejansko je lahko ta način še bolj nevaren za okužbo. S higienskega vidika prav na rokah prenašamo ogromno bakterij in virusov. Številni patogeni se prenašajo na rokah. Preko rokovanja ali dotikanja predmetov kot so kljuke ali ograje ter dotikanja javnih površin (npr. na sredstvih javnega prometa) lahko mikrobi hitro preidejo iz roke na roko; z rokami in prsti se ljudje pogosto dotikajo nosu in ust. Virusi lahko včasih na površini dotičnih predmetov preživijo tudi več dni. Glede na študijo iz leta 2006, ki je bila objavljena v reviji »BMC Infective Diseases«, lahko virusi gripe in podobnih bolezni ostanejo na površinah, kot so npr. vrata ali ročaji v javnih zgradbah in transportnih sredstvih, tudi več dni.

Mnogi ljudje, ki pridejo v cerkev in nato prejemajo sveto obhajilo z roko, so se najprej dotikali vrat in prijemali držala v sredstvih javnega prometa ali javnih stavbah. Tako virusi pridejo na dlani in prste rok. Nato se med sveto mašo z rokami in prsti včasih dotikajo nosu ali ust. Z dlanmi in prsti se dotikajo posvečene hostije in tako prenesejo virus tudi na hostijo, ki jo nato dajo v usta.

Obhajanje na usta je zato zagotovo manj nevarno in bolj higienično v primerjavi z obhajanjem na roke. V resnici so dlani in prsti, brez intenzivnega čiščenja, nedvomno mesto kjer se kopičijo virusi.

Prepoved obhajila na usta je neutemeljena v primerjavi z velikimi tveganji za zdravje, ki jih pomeni obhajilo na roko v času epidemije. Takšna prepoved zato pomeni zlorabo avtoritete. Poleg tega se zdi, da nekatere cerkvene oblasti uporabljajo stanje pandemije kot izgovor.  Zdi se tudi, da imajo nekatere izmed njih neke vrste cinično veselje v tem, da bolj in bolj širijo proces trivializacije in desakralizacije Najsvetejšega v evharističnem zakramentu z izpostavljanjem Gospodovega Telesa resničnim nevarnostim nespoštovanja (izguba delčkov) in bogoskrunstva (kraja posvečenih hostij).

Upoštevati je potrebno še dejstvo, da v vsej dosedanji zgodovini Cerkve ni bilo dokazanih primerov okužb zaradi prejema svetega obhajila. V Cerkvah vzhodnega obreda duhovnik vernikom podeli obhajilo s pomočjo žlice, in sicer iste žlice za vse. In potem duhovnik ali diakon spije vino in vodo, s katero je očistil žlico, s katero se je med delitvijo svetega obhajila včasih celo dotikal jezika vernikov. Številni verniki vzhodnih Cerkva se zgražajo, ko vidijo pomanjkanje vere škofov in duhovnikov latinskega obreda, ko uvajajo prepoved prejemanja obhajila na usta, prepoved, ki temelji na pomanjkanju vere v svet in božanski značaj Telesa in Krvi evharističnega Kristusa.

Če si Cerkev v današnjem času ne bo ponovno z največjo vnemo prizadevala povečati vero, spoštovanje in varovanje Kristusovega Telesa, bodo vsi varnostni ukrepi za človeka zaman. Če se Cerkev v današnjem času ne bo spreobrnila in se obrnila h Kristusu, če ne bo dajala prednosti Jezusu, natančneje evharističnemu Jezusu, bo Bog ponovno pokazal resničnost svoje Besede, ko pravi: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni zidarji. Če Gospod ne varuje mesta, zaman čuje njen stražnik.« (Ps 127: 1-2).

Priporočam naslednjo molitev za prejem duhovnega obhajila:

»K Tvojim nogam, o moj Jezus, se sklanjam in Ti darujem kesanje svojega skesanega srca, ponižanega v svoji ničnosti in v Tvoji sveti navzočnosti. Tebe hvalim v zakramentu Tvoje ljubezni, neopisljivi Evharistiji. Želim Te sprejeti v revno stanovanje, ki Ti ga ponuja moje srce. Medtem ko čakam na srečo zakramentalnega obhajila, Te želim prejeti v duhu. Pridi k meni, o moj Jezus, saj prihajam k Tebi! Ljubezen prežema moje celotno bitje v življenju in smrti. Verujem Vate, upam Vate, ljubim Te. Amen.«

+ Athanasius Schneider, Pomožni škof nadškofije sv. Marije v Astani



[1] op. p.: kjer je škof pridobil od Svetega sedeža posebno dovoljenje – indult
[2] op. p.: gl. še posebno Navodilo o zakramentu odrešenja, točka 90-92


AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...