sreda, 01. avgust 2018

Tradicionalna liturgija: Trst - Vnebovzetje 2018



V Trstu, v cerkvi blažene Rožnovenske Marije, piazza Vecchia, bo urnik tradicionalnih svetih maš v večdnevnem praznovanju Vnebovzetja preblažene Device Marije:
Sobota, 11. avgust:
19.00 brana sveta maša s petjem za XII. nedeljo po Binkoštih

Torek, 14. avgust: 
9.00 slovesna sveta maša na vigilijo praznika Vnebovzetja
19.00 slovesna sveta maša za praznik Vnebovzetja prebl. Device Marije

Sreda, 15. avgust:
18.30 slovesne večernice

Četrtek, 16. avgust:
9.00 slovesna sveta maša za god sv. Joahima, očeta prebl. Device Marije - na koncu odveza ob parah







petek, 27. julij 2018

Michael Brendan Dougherty: NE OBSTAJA NIKAKRŠNA »BIOLOŠKA REŠITEV«, KI BI ODPRAVILA DUHOVNO KRIZO V KATOLIŠKI CERKVI


Spodnji prispevek originalno objavljen v ugledni ameriški reviji National Review zahteva kratek uvod. Pred nekaj tedni je v Združenih državah izbruhnila velika afera v katoliški skupnosti, ko so na dan prišli dokazi, da je bil upokojeni washingtonski kardinal Theodore McCarrick serijski spolni nadlegovalec semeniščnikov in pedofil. Kar je pri McCarrickovem primeru še posebno grozljivo je to, da je so bile njegove spolne aktivnosti skorajda javna skrivnost; bolj ali manj vsi so za to vedeli, a nihče ni bil pripravljen o tem pričati. Še več, McCarrickova kariera je šla samo strmo navzgor, čeprav so bile o tem obveščene tudi pristojne institucije v Rimu, kar si lahko pojasnimo z vplivom homoseksualnega lobija, ki je očitno odigral veliko vlogo tudi pri odstopu papeža Benedikta. Posebno zaskrbljujoče je, da je McCarrickov vpliv kljub visoki starosti posebno narasel v času sedanjega pontifikata. Njegov nekdanji tesni sodelavec Kevin Farrell je bil pred kratkim imenovan za kardinala in vodjo Kongregacije za laike, drugi tesni sodelavec Joseph Tobin pa prav tako za kardinala in nadškofa v Newarku, eni od najpomembnejših ameriških nadškofij. V slovenskih medijih se ta ozadja seveda ne tematizirajo. Prav tako nismo zasledili, da bi pisali o naravnost škandaloznih razmerah v škofiji papeževega najožjega svetovalca, kardinala Oscarja Maradiage iz Hondurasa. Prav te dni je namreč 48 semeniščnikov iz njegove škofije podpisalo odprto pismo, v katerem so razkrili delovanje obširnega homoseksualnega kroga v semenišču, v katerega je bil aktivno vpleten tudi Maradiagov najtesnejši sodelavec, pomožni škof Pineda. Kardinal ne le, da ni ničesar ukrenil, temveč je semeniščnike obtožil obrekovanja. A bistvo prispevka se ne omejuje le na razkrivanje teh nadvse zaskrbljujočih povezav, temveč predvsem poziva k delovanju. Gnilobi v Cerkvi se moramo upreti, drugače jo bo ta še naprej razžirala. V Sloveniji je npr. še pred nekaj leti bilo mnogo govora o t. i. homoseksualnem lobiju. Že dalj časa krožijo številna imena, ki smo jih vsi že slišali, zgodi se pa ne nič. Čas je, da tisti, ki imajo o tem dokaze, spregovorijo.  

Kardinal Theodore McCarrick je nekoč obiskal moj razred v Osnovni šoli Presvetega Srca v Bloomfieldu, New Jersey. Učitelji so nas predhodno opomnili, da po kreposti svojega položaja zaseda prav posebno mesto apostolskega naslednika. Spominjam se, kako sem se v mislih poigraval za ugibanji, naslednik katerega od izvirnih dvanajstih apostolov bi lahko bil. Zdaj, ko se oziram nazaj, sem si oddahnil, da se nisva nikdar spoznala, ali da ni vedel, da sem otrok matere samohranilke.

Kakšno desetletje nazaj sva z ženo sedela v pisarni mladega katoliškega duhovnika. Bil je dober duhovnik. In postopoma, ko se je pogovor razpletal, sva tako jaz kot on izrekla zadostno število ključnih izrazov, da sva lahko na neki točki ugotovila, da sva enakih misli. Enakih misli glede tega, kaj vidiva kot moralno, duhovno in liturgično krizo katolištva. Vsi smo se udobno sprostili. Podal sem mu svoje precej nizko mnenje o njegovem škofu, priznanem kardinalu. Ni mi nasprotoval. Potem sem mu dejal, da so mladi duhovniki, kot je on, tisti, na katerih leži naloga prenove Cerkve. Bil je namreč del junaške generacije duhovnikov, ki so vstopili v duhovniško službo na najnižji točki krize duhovniških zlorab, in katerih navdih je bil sveti Janez Pavel II. Ta duhovnik je imel drugačno miselnost od tistih, ki so bili posvečeni v 50-ih, 60-ih in 70-ih ter so verjeli, da morajo za vsako ceno implementirati eksperimentnega, prilagoditvenega duha II. vatikanskega koncila. »Nekega dne, ko bodo umrli…«, sem začel. In mladi duhovnik je pridodal: »Tako je. Odšli bodo.«

To, o čemer sva takrat govorila, ima v katoliških krogih svoje poimenovanje. »Biološka (naravna op.p.) rešitev«. Na grobo povedano, govori o tem, da bodo duhovniki vezani na reformno vizionarstvo in teološke novosti sredine dvajsetega stoletja, v preprostem procesu staranja in umiranja nadomeščeni z mlajšimi, bolj v tradicijo usmerjenimi in manj moralno ohlapnimi generacijami duhovnikov. Posledice tega bi bile, da bi velik problem moralnega »tovarištva« v Cerkvi, pri čemer spolno aktivni duhovniki ščitijo drug drugega in prikrivajo grozodejstva drug drugega, bil rešen sam od sebe.

Od takrat je t.i. biološka rešitev že davno prenehala biti nekakšen skrivni pozdrav med mladimi tradicionalisti. Postala je razlog za razkol in krize v mnogih verskih redovih. In očitno gre po glavi tudi papežu Frančišku, ki mu očitno nikdar ne zmanjka anekdot o »rigidnih« mladih duhovnikih in modrih starih liberalcih.

Vendar me je zadnje desetletje nekaj naučilo: motili smo se. Ne obstaja nikakršna biološka rešitev za moralno, duhovno in liturgično krizo.

dober odziv na Twitterju
Prvič, popolnoma smo podcenili, kolikšno škodo lahko povzroči umirajoča generacija v odhodu. Če je tvoj načrt pridobiti ozemlje z zanašanjem na to, da ga bo nasprotna stran naravno predala, si močno ranljiv pri šokantnih preobratih, ko se ta stran odloči, da se bo branila v bran. Nedolgo po tem, ko je bil papež Frančišek izvoljen, so se določena imenovanja v Ameriki začela spreminjati. Tradicionalno-nagibajoč in »relativno mlad« kardinal Raymond Burke je bil odstranjen iz vplivne Kongregacije za škofe v Rimu. Dokler pa je bil tam, se je kardinal Burke zavzemal za to, da bi tradicionalno misleči kleriki zamenjali stare progresivce. Imenovanih je bilo več škofov, kot npr. Salvatore Cordileone iz San Francisca, Jose Gomez v Los Angelesu, Timothy Dolan v New Yorku in Charles Chaput v Filadelfiji. Ko je bil kardinal Burke odstranjen, ga je nadomestil ledeno hladni kardinal Wuerl, naslednik kardinala McCarricka iz Washingtona. In nenadoma je lobiranje kardinala McCarricka postalo ključno za vzpon progresivcev v zboru kardinalov, mož kot so Blase Cupich v Chicagu, Kevin Farrell je bil poslan v službo v Rimu in Joseph Tobin v Newark. (Tobin, morda se spomnite, je pred kratkim napisal tvit, za katerega je trdil, da ga je želel poslati zasebno: »Nočko, nočko, pučka. Ljubim te.«) Kariere Burkeovih mož so se ustavile. Nobene rdeče kape za Chaputa, niti Cordileoneja, niti, šokantno, za Gomeza, voditelja ene največjih nadškofij na planetu. Pravzaprav je bil Gomez simbolno kastriran. Njegov s škandali obremenjeni predhodnik, kardinal Mahoney, se sprehaja po njegovi škofiji proti njegovim željam in preko njegovega nadzora.

Kot drugo: ideja biološke rešitve je nekje na poti pokvarila moralo in presojo mnogih. Tovrstno mišljenje o nekakšni biološki rešitvi v duhovnikih goji željo po »ne vedeti« o tem, kaj se dogaja z njihovimi nadrejenimi in/ali kolegi, kar še dodatno temelji na strahu, da bi bili v tem primeru dolžni ukrepati, da bi bili dolžni storiti kaj drznega. Tako namesto da bi se pogumno soočili s sistemom, ki ga želijo spremeniti, mladi pravoverni duhovniki vztrajajo pri vzdrževanju tega pokvarjenega sistema z namenom, da ga bodo spremenili šele takrat, ko bo dediščina varno prenesena na njih.

In tako imamo primere povsem dostojnih mož, ki reagirajo na škandale na popolnoma napačen in sprevržen način. Na primer tviti škofa Thomasa Tobina prejšnji teden, ko so se razkrile obsodbe in dejanja kardinala McCarricka:

»Kljub izrednim prestopkom peščice in ne glede na napake in grehe, ki jih imamo vsi, sem neznosno ponosen na svoje brate škofe ter jih občudujem in aplavdiram ob odličnem delu, ko ga vsakodnevno opravljajo za Kristusa in Njegovo Cerkev.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

»Če kjerkoli najdete popolno cerkev, se ji brez pomislekov pridružite. Vendar ne pozabite, tisti trenutek, ko se ji pridružite, bo prenehala biti popolna.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

Tobinova reakcija bi bila popolnoma na mestu, če bi bilo ravno obelodanjeno, da je nadškof bil precej nespreten pri pridobivanju in plačevanju kazni za nepravilno parkiranje. Tako pa je popolnoma sprevrženo, saj se nanaša na razkritja o vodilnem ameriškem katoliškem predstavniku – javnem obrazu cerkvenega odgovora na krizo zlorab – za katerega se je celo izkazalo, da je pederast, dobro poznan znotraj cerkvenih krogov kot serijski spolni nadlegovalec in zapeljevalec semeniščnikov. Škofje v tem primeru nikakor ne bi smeli biti boječi in pomirjati občutka jeze med laiki. Ravno nasprotno! Obljubiti bi morali, da se bodo pogumno in srdito borili krivicam, nemorali in zločinom v svojih vrstah. Tobinovi tviti se berejo kot skomig z rameni nekoga, ki je že dolgo tega obupal nad idejo, da bi dejansko branil svojo čredo pred volkovi. Kot pomirjanje nekoga, ki bi preživelim ovcam govoril, naj se ne razburjajo, ker so njihovi prijatelji in otroci še vedno plen za njihove kolege.

Pomanjkanje poguma kvari vse na vseh nivojih. Celo pri obrambi pravovernosti sem zasledil nekatere katoliške škofe spodbujati bolj nebrzdane novinarje, kot sem sam, da se še naprej borijo. Pri čemer pa so svoj delež pri tem opravičili od bolj dramatičnih in drznih potez z besedami: »Jaz sem zgolj navaden podeželski škof. Vse kar lahko naredim, je, da molim.« V resnici pa so nasledniki apostolov poslani in dolžni delovati in moliti. Cerkev svoje duhovnike kliče k celibatu, ne evnuštvu.

Tako je torej bilo mišljenje, da bo zgolj sedenje pri miru in čakanje na to, da bo pasivnost naredila svoje in rešila krizo, nenehno zgolj navadna laž. Obstaja zgolj kot izgovor za to, da lahko dobri možje molčijo. Da lahko shajajo. In da jim ni potrebno narediti ničesar drznega v svoji poklicanosti! Je način, na katerega so tisti, ki bi lahko bili pravi reformatorji, spremenjeni v zgolj »kolegialne« može, ki ščitijo institucijo. Je način, na katerega dobri duhovniki sami sebe odvežejo od težaškega opravila, s katerim bi se spoprijeli z uničenjem kulture zlorab in nekaznovanosti znotraj Cerkve. Potrebujemo več svetnikov. In izredno malo svetnikov, z izjemo nekaterih nedavnih, je bilo čaščenih zgolj zaradi tega, ker so zgolj »shajali«. Kar pa se tiče karieristov, roko na srce, naj gredo v pekel. Učili so nas, da je bil sveti Tomaž Akvinski moder, ne krut, ko je zagovarjal, da blaženi v nebesih uživajo ob trpljenju prekletih.

Najsvetejši duhovnik, kar jih poznam, ima svojo kariero v popolnem razsulu. Bil je talentiran in pameten in je šel na prave šole v Rimu. Vendar je želel darovati tradicionalno latinsko sveto mašo in predati tistim, ki so mu bili zaupani v duhovno oskrbo, neoporečno vero. Za to je mnogo pretrpel. Leto za letom so mu bili odvzeti nazivi in službe s strani določenega kardinala, ki je veselo promoviral in prestavljal znane pederaste. S strani kardinala, ki ga »vsi poznajo in vse o njem vedo«, a v javnosti ni bil nikoli izpostavljen. Ta sveti duhovnik – resnično velik spovednik – je bil kasneje rehabilitiran, vendar je vseeno ostal v ozadju. Njegovo trpljenje v Cerkvi, kot tudi trpljenje v zasebnem življenju, ga je pripeljalo do točke, ko bi kolena nežne duše rada pokleknila, ko stopi v prostor. Prav tako trpljenje pa prinaša milosti v Cerkev, ki hrepeni po njih.

Ne obstaja nikakršna biološka rešitve za moralno, duhovno in liturgično krizo. Edina rešitev je v tem, za kar smo katoliki včasih nenehno molili pri sveti maši. Nismo molili kar za vsesplošen preobrat. Nismo molili za »pravoverne« duhovnike. Molili smo za mnogo svetih duhovnikov!

ponedeljek, 23. julij 2018

Vrnitev obhajilne mize



Prepričan sem, da večino nekatoliških obiskovalcev cerkva na slovenskem podeželju pri vstopu v cerkev najprej preseneti izrazito arhitekturno neskladje med večinoma baročnimi glavnimi oltarji ter novimi oltarnimi mizami. Želja po prilagoditvi »duhu časa« je bila pri procesu postavljanja novih daritvenih oltarjev tako močna, da reformatorji večinoma niso popolnoma zanemarili le bogate teološke vsebine maševanja »ad orientem«, temveč tudi osnovna arhitekturna in estetska načela. Večina slovenskih podeželskih cerkvah že zaradi sorazmerne majhnosti prezbiterija ni primerna za postavitev dodatnega daritvenega oltarja »ad populum«. Rezultat je ta, da prezbiteriji v preštevilnih cerkvah danes zgledajo »natlačeno«, gibanje mašnika in ministrantov pa je marsikje tudi močno oteženo. Poleg tega so izbire novih daritvenih oltarjev očitno najpogosteje sledile geslu »Bolj kot je oltar majhen, preprost, neokrašen ali celo grd, bolje je.« Prezbiteriji večine slovenskih cerkva so zato danes  arhitekturno iznakaženi. 

Morda manj opazna, a prav tako pomembna sprememba pa je ta, da so iz večine slovenskih cerkva izginile obhajilne mize. V pravem revolucionarnem zanosu, ki ga lahko mirno primerjamo s protestantskim ikonoklazmom v 16. stoletju, so bili ti častitljivi kamni, na katerih so se s kruhom angelov hranile neštete generacije naših prednikov, preprosto uničeni, v najboljšem primeru pa predelani v nove daritvene oltarje. Pri tem je reformatorjem morda ušlo celo dejstvo, da sama slovenska beseda »obhajilo« izvira prav iz obhajilnih miz, na katerih so klečali verniki, medtem ko jim je duhovnik obhajajoč jih delil presveti zakrament. Slovenska beseda »obhajilo« je v današnjih razmerah zato nesmiselna, saj obhajila ne prejemamo več na tak način.

Ikonoklastična mrzlica seveda ni zadela zgolj Slovenije, marsikje so bile častitljive cerkve zmaličene še mnogo huje. A medtem ko pri nas nič ne kaže na bližnje izboljšanje, je marsikje v tujini drugače. Pred nekaj leti je dal newyorški kardinal Timothy Dolan npr. iz katedrale sv. Patricka odstraniti pokoncilski daritveni oltar, isto je v svoji osebni kapeli naredil tudi nizozemski kardinal Eijk iz Utrechta. Marsikje se vračajo tudi obhajilne mize. Tako novico je prav te dni objavila ameriška škofija Arlington na severu zvezne države Virginia. Škof Michael Burbidge je dovolil v škofijski stolnici ponovno namestiti obhajilno mizo; prejšnja je bila namreč uničena leta 1972. Na škofijski spletni strani (klik) so ob tem koncizno povzeli teološki pomen obhajilne mize:

Obhajilna miza je podaljšek, ki daritveni oltar prinaša bližje ljudstvu. Ko se zberemo pri obhajilni mizi, se simbolično zberemo pri oltarju. […] Obhajilna miza jasno zamejuje prezbiterij, najsvetejši del cerkve, kjer se nebesa dotikajo zemlje – nebesa in zemlja se približata, a še nista popolnoma združena. Obhajilna miza je nizka, jasno vidna in ima vrata. Zato nam ne preprečuje sodelovanja v »nebesih«. Duhovnik, delujoč kot drugi Kristus, se sklanja k nam iz nebes in nam deli božjo evharistijo. 

Skratka, obhajilna miza ni zgolj nesmiseln ostanek preteklosti, temveč ima globok teološki pomen. Pravzaprav predstavlja zahodno oz. rimsko-katoliško ustreznico vzhodno krščanskemu ikonostasu. Poleg tega seveda omogoča oz. olajšuje prejem obhajila kleče in na usta, kar ostaja pravica vsakega katoličana. Pastoralne prednosti takega načina prejemanja obhajila pa smo že večkrat podrobno utemeljili. Za odstranitev obhajilnih miz ni v kontekstu katoliške teologije torej nobenega resnega razloga, ravno nasprotno. Ta proces je razumljiv kvečjemu v kontekstu tistega dela t. i. modernizma, ki je želel in še vedno želi mašno daritev »protestantizirati« oz. jo oropati njenega daritvenega značaja, hkrati pa zrelativizirati resnično Kristusovo navzočnost v zakramentu svete evharistije. 

Molimo in zavzemajmo se torej za to, da se obhajilne mize vrnejo tudi v naše cerkve. 


AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...