torek, 15. maj 2018

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani - 23. 5. 2018



Naj vstane Bog in razkropijo naj se njegovi sovražniki; in kateri ga črtijo, naj bežijo izpred njegovega obličja. - del Vstopnega speva na Kvatrno sredo po binkoštih

Sveta spoved uro pred sveto mašo.

Na voljo bodo knjige ter misalčki.


četrtek, 10. maj 2018

Mladi in liturgija


V osrednjem katoliškem tedniku Družina je bil pred kratkim objavljen intervju s španskim  benediktincem Juanom Javierjem Floresom Arcasom, profesorjem na Papeškem inštitutu za liturgijo. Na nekatere sporne trditve v intervjuju se je v pismu bralcev odzvala ga. Tadeja Kerže. Žal uredništvo njenega argumentiranega pisma ni želelo objavi. Iz tega razloga pomisleke ge. Kerže objavljamo na blogu.

Dodano 17. 5. 2018: Pismo je bilo objavljeno danes, 17. maja., v 21. številki Družine. Posredovano pa je bilo v ponedeljek, 23. aprila.

            V zadnji številki Družine sem v osrednjem pogovoru s priznanim liturgikom Floresom Arcasom zasledila papeževo izjavo, da je potrebno vztrajati pri normi in poznati, kaj je izjema pri obhajanju vernikov pri Sveti evharistiji. Iz intervjuja pa ni razvidno, da je (še) vedno veljavna normativna oblika prejemanja obhajila kleče in na usta, medtem ko je obhajanje stoje in na roke zgolj izjema in to le pod določenimi pogoji. Ob tem se mora tudi naša krajevna Cerkev vprašati, koliko sledi papeževemu učenju, ko podpira obhajanje stoje in na roke in na le-tega navaja celo prvoobhajance. 

            V odgovoru na vprašanje o latinski maši me je začudilo Arcasovo stališče, da se sme v eni škofiji obhajati le ena latinska maša. Po mojem poznavanju tega določila ni, kajti verniki so imeli vedno pravico do tradicionalne maše, ki ni bila nikoli prepovedana, kot je leta 2007 potrdil papež Benedikt XVI., saj po njegovem ne more biti kot ničvredno zavrženo nekaj, kar je bilo do tedaj razumljeno kot najbolj sveto.

            Zlasti pa me je začudilo patrovo stališče, da bi se dalo navdušenje mladih za tradicionalno liturgijo pripisati manipulaciji. Dvomim, da bi se tako marginalizirane in mnogokrat odkrito zaničevane duhovne pobude oklenil kdo iz preračunljivosti ali nepoznavanja. V Sloveniji sem srečala nekaj teh mladih ljudi in lahko potrdim, da gre za izrazito široko razgledane in globoko verne ljudi. Presenetljivo pa se mi zdi tudi to, da profesor v pogovoru zaobide dejstvo, da se je na pred-sinodalnem srečanju mladih v Rimu pojavilo močno zavzemanje velikega števila mladih za širšo dostopnost do tradicionalne liturgije. Žal se je njihov glas v sklepnem dokumentu ni upošteval, vprašanje, koliko se jih bo hotelo slišati na sinodi mladih, tako da nas ne sme čuditi, če se o tem noče govoriti, žal še zlasti v Sloveniji ne.

             Za vse tiste, ki zaradi jezikovnih preprek ne morejo spremljati tujih medijev, naj povem, da v tujini obstajajo številna gibanja mladih, ki se želijo vrniti k veri starih staršev. Imajo neverjetno število duhovnih poklicev in številčne družine, zato predstavljajo upanje za Cerkev, zlasti v razvitem svetu, kjer je pastorala v zadnjih 50 letih za seboj pustila veliko duhovno in moralno opustošenje.
                                                                                                 
      Tadeja Kerže, Slovenska Bistrica



petek, 04. maj 2018

Kako si lahko prislužimo višjo stopnjo nebeške časti in večnega veselja?


ODLOMEK IZ PRIDIGE BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA, KI NOSI NASLOV RAZLIČNE VRSTE NEBEŠKEGA VESELJA

Kako si lahko prislužimo višjo stopnjo nebeške časti in večnega veselja? Sveta vera nam kaže to pravo in veselo pot.

Kdor hoče visoko priti, mora svojo lestev na trdno podlago postaviti; če take podlage ni, se lestev hitro podre. Prva podlaga do višje stopnje v nebesih je posvečujoča Božja milost – šesta verska resnica svete vere nas uči, da brez nje ne moremo narediti nič zaslužnega za večno življenje. Če imaš smrtni greh, ti ne pomaga, da premoliš dneve in noči, se postiš ob suhem kruhu in mrzli vodi in razdajaš ubogim vse svoje premoženje – milost prave pokore si sicer pridobiš s takimi dobrimi deli, za večno veselje pa nimajo nobene cene, dokler si v smrtnem grehu Božji sovražnik. Bog sporoča po preroku Ezekijelu: »In če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo /.../ nobeno njegovih pravičnih del, ki jih je storil, ne ostane v spominu. Zaradi nezvestobe, ki jo je zakrivil, in zaradi greha, ki ga je zagrešil, bo umrl.« (Ezk 18, 24) Ko se spokoriš, dobiš posvečujočo Božjo milost, ponovno postaneš Božji prijatelj in vsa dobra dela, ki si jih storil, spet dobijo ceno pri Bogu; naj bodo na videz še tako malovredna, v nebesih ti bodo pripravila lepši del in te postavila na višjo stopnjo večne slave in časti.

Tudi to veselo resnico Bog potrjuje po preroku Ezekijelu: »Če pa se krivičnik odvrne od vseh grehov, ki jih je storil /.../, ravna po pravu in pravičnosti ter prav in pravično dela, nobeno njegovih hudodelstev, ki jih je zagrešil, ne bo ostalo v spominu.« (Ezk 18, 21 - 22) Ješ, piješ ali se sprehajaš; vse ti množi zasluge in pridobiva višjo vrsto v nebesih, če si le v milosti in prijaznosti pri Bogu. Bolj kot se množi posvečujoča Božja milost v tvojem srcu, bolj se veča vrednost tvojih zaslužkov. To veselo resnico ti želim nazorno prikazati: Poglej trgovca, ki je začel trgovati s sto goldinarji. Ko je ustvaril sto goldinarjev dobička, je lahko trgoval že z dvesto goldinarji, in, če bo imel srečo, bo lahko v kratkem pridobil štiristo goldinarjev – z večjim kupom tudi več pridobi. Na enak način raste posvečujoča Božja milost, se množi vrednost tvojih čednosti in dobrih del ter se povzdigujeta tvoja čast in slava v nebesih. Sveta katoliška Cerkev je to pomembno resnico potrdila na Tridentinskem zboru, kjer je izobčila vse, ki učijo drugače. Pri vrednem prejemanju svetih zakramentov se posvečujoča Božja milost deli in množi po Jezusovi zaslugi. Vidiš, krščanska duša, kakšen dobiček imaš, če pogosto in vredno prihajaš k sveti spovedi in Božji mizi! Razen stanja posvečujoče Božje milosti moramo imeti pri vseh svojih delih tudi dober namen, ki nam zlati vsa naša dejanja, Bogu všečna in za nas zveličavna dela, in nam množi nebeško čast in veselje. Kadar rano vstaneš, ležeš zvečer k počitku, svoje delo začneš ali dokončaš – vselej vzdihni: »Vse za večjo Božjo čast in zveličanje moje duše! Vse iz ljubezni do tebe, moj Jezus!« Tvoje še tako majhno delo bo postalo zlata vredno pred Bogom. Bog bo vsa taka dela v nebeško zakladnico spravil in nekoč ti bo zanje v nebesih poplačal. Vidiš, krščanska mati, kako si lahko od zore do mraka pridobivaš bogastvo za nebesa, tudi med kuhanjem, ali ko otroke učiš moliti. Premisli, krščanska dekla, koliko si lahko zaslužiš za nebesa, medtem ko hišo pometaš ali za živino skrbiš. Tvoje veselje in čast bosta v nebesih toliko večja, kolikor več vsakdanjih del si poslala z dobrim namenom v nebesa. Kar si v življenju pritrgaš iz ljubezni do Boga, kar hudega potrpiš, da se lahko nato izročiš v sveto Božjo voljo, vse ti bo v nebeškem veselju v toliko večjo slavo. Najbolj zanesljiva steza, ki vodi do največjega nebeškega veličastva, je junaška krepost in viteška zvestoba pri izpolnjevanju svojih dolžnosti. Po tej poti so svetniki dosegli visoko stopnjo v nebesih. Kdor vse naredi, premaga vsa nasprotja in zvesto izpolni nalogo, ki mu jo je določil Bog glede na njegov stan, je junak, je hrabri vitez Božjega kraljestva; za njegov trud ga čaka posebna krona nebeške slave. Spomnimo se junaške kreposti svetega Janeza Krstnika. Njegovo življenje je bilo težko, oznanjevanje pokore pa srčno; stanovom je očital njihove pregrehe, razuzdanemu kralju Herodu je brez strahu govoril: »Ne smeš imeti bratove žene.« (Mr 6,18) Rajši je dal svojo glavo, kot da bi zamolčal greh. To je junaška krepost! Jezus je govoril množicam o Janezu Krstniku: »Resnično, povem vam: Med rojenimi od žena ni bil obujen večji od Janeza Krstnika.« (Mt 11,11) Kako visoka je stopnja njegove nebeške časti! Tudi ti, gospodar, zdravnik, sodnik, vojak itd., imaš velikokrat težavno opravilo. Ne reci: »Kaj ga je meni treba!« Pomisli na večje nebeško plačilo, izpolni svojo dolžnost tako zvesto, kot zmoreš, in veseli se, kajti tvoj nebeški vračnik bo nekoč rekel: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.« (Mt 25, 21)

Ob dragi kroni nebeške slave, ki bo vse zveličane krasila, čakajo nekatere Božje služabnike in služabnice, po nauku svetega Tomaža Akvinskega, v nebesih še posebni trije venci nebeške slave. Dobili jih bodo tisti, ki so slavno premagali hudobni svet, svoje pregrešno meso in pekel in so nekaj posebno hvalevrednega naredili za Božje kraljestvo. 

Prvi slavni venec v nebesih je mučeniški. Nosijo ga tisti, ki so premagali hudobni svet in so dali vse, tudi svoje življenje, za ohranitev svete vere in zvestobe Jezusu. »Dragocena je v očeh Gospodovih smrt njegovih zvestih.« (Ps 116,15) V rdečih oblačilih se sveti velika množica krščanskih mučencev in mučenic z zlato krono na glavi, v rokah nosijo palmove vejice srečne zmage ter se radujejo s svojim Božjim vojvodom Jezusom. 

Drugi venec posebne časti je v nebesih deviški venec. Nosijo ga tisti, ki telesno ljubezen premagajo z Jezusovo ljubeznijo, ki ogenj mesene poželjivosti pogasijo z ognjem Božje ljubezni in posvetijo Jezusu svojo čisto dušo in telo. Tudi zakonski in vdovski stan sta častita in sveta, vendar je deviški toliko višji, kot je nebo višje od zemlje. Devištvo je venec, ki se nikoli ne osuje, Božji tempelj in svetišče Svetega Duha, drag žlahten kamen, ki ga iščejo le izbrani – sveti Atanazij pravi, da ga le redki najdejo, mnogi pa ga sovražijo. Deviški mladeniči in deklice so prijatelji nebeškega Kralja, sedijo najbliže pri njegovem sedežu, uči Sveti Duh (prim. Prg 22,11), ter novo sveto pesem pojejo, ki se je ni mogel naučiti nihče drug (prim. Raz 14,3). Nebeški ženin pravi deviški duši: »Pridi, nevesta moja, pridi, boš kronana.« (prim. Vp 4,8) Sveti Izidor uči, da se deviška čast sveti lepše kot sonce in jo upodablja kot angele. »Blagor mu, kdor ohrani devištvo neoskrunjeno – ono je življenje angelov in krona svetnikov.« (sveti Atanazij)

Tretji venec posebne časti v nebesih je učiteljski venec; nosijo ga izbrani učitelji, ki širijo Božje kraljestvo resnice in pravice, peklensko kraljestvo laži in hudobije pa junaško rušijo in pokončujejo. To potrjuje Bog po preroku Danijelu, ki pravi: »Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.« (Dan 12,3) Jezus zagotavlja posebno čast učiteljem:  »Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil (Božje zapovedi), bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.« (Mt 5, 19)

Danes imajo krščanski učitelji veliko priložnosti, da si prislužijo slavni učiteljski venec za nebesa, saj je na svetu veliko lažnivih prerokov in zapeljivih časopisov, ki ljudi motijo in zapeljujejo z grdimi lažmi! Kako lep in častit je vaš poklic, mladi duhovniki in učitelji krščanskega ljudstva! »Če Bog ceni človeške duše bolj kot vsa svoja druga dela,« pravi sveti Krizostom, »na kako visoko stopnjo časti in veselja bo postavil v nebesih tiste, ki so mu pridobili človeške duše.« Sveti Bonaventura nam je trojni venec posebne časti prikazal v prelepi podobi: »Krona mučencev je okitena z dragimi kamni diamanti, ker so trdni kot diamanti prestali svojo vojno za sveto vero do smrti. Krona devic je iz žlahtnih cvetlic spletena, ker so device najlepše cvetlice krščanstva, ker je deviška čednost med nevarnostmi sveta kakor cvetlice in lilije med trnjem. Krona učiteljev je iz čistega zlata, kajti zlato je najžlahtnejša ruda in podoba modrosti.« 

Vir: Krščanska beseda Antona Martina Slomška: izbrane pridige: ob 200-letnici rojstva. Maribor: Slomškova založba, 2000; str. 225 – 229.

ponedeljek, 23. april 2018

Obrazec prisege zoper modernizem


OBRAZEC PRISEGE ZOPER MODERNIZEM, KI JO JE PREDPISAL PIJ X. (l. septembra 1910) 

»Modernizem«, ta izraz je postal skupno ime za najrazličnejše poskuse, kako bi krščansko religijo spravili v sklad z izsledki agnosticistične filozofije in racionalističnega zgodovinoslovja  in sploh z vsemi kulturnimi področji, ki so se v svojem napredujočem razvoju vedno bolj odtujevala religioznemu področju ali pa mu postala sovražna. Modernizem v ožjem pomenu, kakršen je mišljen tukaj, so tisti sistemi, ki so pri tem poskusu opustili vsa stališča, ki jih je napadel racionalizem, in iskali za religijo nove utemeljitve — ne več v zgodovinskem dejstvu Kristusove osebnosti in njegovega dela ali sploh v absolutno veljavni resnici, temveč samo v človekovi notranjosti. Medtem ko je torej modernizem pri novem utemeljevanju religije po eni plati nastopil zoper brezverski racionalizem, je po drugi spodkopal vse temelje krščanstvu kot razodeti religiji.

Po ponovnih posameznih ukrepih zoper modernizem je papež Pij X. nastopil zoper modernizem v odloku »Lamentabili« (1907), v katerem so našteti najpomembnejši stavki modernizma. Okrožnica »Pascendi« (1907) istega papeža pa obširneje prikazuje celoten sistem, kolikor moremo pri raznoličnosti modernizma sploh govoriti o sistemu, in povzema ob koncu na kratko glavne zmote in njih zavrnitev.

V modernizmu so se nazadnje izrazili pač skoraj vsi napačni poskusi 19. stoletja, kako bi zadovoljivo rešili problem razodetja in razodetje res utemeljili. 

L. 1910  je Pij X. za celotni kler, zaposlen v dušnem pastirstvu ali pri pouku, zahteval prisego, ki vsebuje odklonitev vseh bistvenih modernističnih zmot o razodetju in izročilu.

Čeprav je od l. 1967 dalje tako imenovana »proti-modernistična prisega« odpravljena, je vendar njen obrazec važen zaradi jedrnatega povzetka modernističnega nauka. 

Trdno se oklepam vsega in sprejemam v celoti in v posameznostih vse, kar je določilo, izreklo in izjavilo nezmotljivo učiteljstvo Cerkve, zlasti tiste poglavitne točke nauka, ki naravnost nasprotujejo zmotam sedanjega časa. 

Prvič: Priznavam, da je Boga, začetek in cilj vseh stvari, mogoče z gotovostjo spoznati in torej tudi dokazati [demonstrari] z lučjo naravnega razuma iz tega, kar je ustvarjeno (prim. Rimlj 1,20), to se pravi iz vidnih del stvarstva, kot vzrok iz učinkov. 

Drugič: Priznavam zunanje dokaze [argumenta] razodetja, to je božja dela, predvsem čudeže in prerokbe, kot povsem zanesljiva [certissima] znamenja za božji izvor krščanske religije; in trdno se držim nauka, da so ta znamenja kar najbolj prilagojena umevanju vseh časov in ljudi, tudi današnjega časa. 

Tretjič: Prav tako trdno verujem, da je bila Cerkev, varuhinja in učiteljica razodete besede, na bližnji način in neposredno ustanovljena prav od resničnega in zgodovinskega Kristusa za njegovega življenja med nami in da je bila sezidana na Petra, prvaka apostolske hierarhije, in na njegove stalne naslednike.

Četrtič: Iskreno sprejemam nauk vere, ki od apostolov po pravovernih cerkvenih očetih v vedno istem smislu in istem pomenu prihaja prav do nas. Zato povsem zametam krivoversko izmišljotino o razvoju dogem, ki bi iz enega pomena prehajale v drugega, drugačnega, kakor pa je tisti, kakršnega je Cerkev prej imela v mislih. Prav tako zametam vsako zmoto. ki hoče božji zaklad, izročen Kristusovi nevesti zato, da bi ga zvesto ohranjala, nadomestiti s filozofsko iznajdbo ali s takšno stvaritvijo človeške zavesti, ki jo je polagoma izoblikovalo človeško prizadevanje in ki naj bi bila dovršena v prihodnosti z neomejenim napredkom.

Petič: Z vso trdnostjo zagovarjam in odkritosrčno izpovedujem, da vera ni slepo religiozno čustvo, ki bi oh močnem teženju [sub pressione] srca in ob nagibanju moralno oblikovane volje prodiralo na dan iz temin podzavesti, marveč je resnična pritrditev razuma resnici, sprejeti od zunaj »iz poslušanja«; s to pritrditvijo zaradi avtoritete neskončna resničnega Boga sprejemamo za resnično tisto, kar nam je povedal, izpričal in razodel osebni Bog, naš stvarnik in Gospod.

Z dolžno spoštljivostjo se jim podrejam in z vsem srcem se oklepam vseh obsodb, izjav in predpisov, vsebovanih v okrožnici »Pascendi« in v odloku »Lamentabili«, zlasti kolikor se nanašajo na tako imenovano dogemsko zgodovino. — Tudi zametam zmoto tistih, ki trdijo, da more od Cerkve predložena vera biti v nasprotju z zgodovino [historiae repugnare]  in da katoliških verskih resnic [dogmata] v tistem smislu, v katerem so zdaj umevane, ni mogoče spraviti v sklad z izviri krščanske religije, kakršni so v resnici bili.

Prav tako obsojam in zametam naziranje tistih, ki trdijo, da izobraženejši kristjan nosi v sebi dvojno osebnost [induere personam duplicem], eno verujočega človeka, drugo zgodovinarja; kakor da bi bilo zgodovinarju dovoljeno držati se tega, kar je v protislovju z vero verujočega, ali postavljati premise, iz katerih bo sledilo, da so verske resnice [dogmata] ali napačne ali dvomljive – le da jih naravnost ne zanikamo. 

Prav tako zametam tisti način presojanja in razlaganja svetega pisma, ki pušča vnemar cerkveno izročilo, ujemanje s celotno vero [analogia fidei] in določbe apostolskega sedeža, a se drži izmišljotin racionalistov ter se nič manj samovoljno kakor predrzno — oklepa tekstne kritike kot edinega in najvišjega vodila [regula]. 

Razen tega odklanjam naziranje tistih, ki zatrjujejo, da mora učitelj teološke zgodovinske vede ali tisti, ki piše o teh vprašanjih, najprej odložiti sleherno prej sprejeto mnenje [opinionem ante conceptam] o nadnaravnem izvoru katoliškega izročila in o obljubi božje pomoči za stalno ohranjevanje vsake izmed razodetih resnic; dalje, da je treba spise očetov razlagati po zgolj znanstvenih načelih, ob izključitvi kakršnekoli cerkvene avtoritete in z isto svobodo sodbe, ki z njo znanstveniki raziskujejo kakršenkoli necerkveni zgodovinski spomenik.

Končno izpovedujem povsem splošno: Docela sem tuj zmoti, s katero modernisti zatrjujejo, da v svetem izročilu ni nič božjega, ali, kar je še daleč slabše, to božje priznavajo v panteističnem smislu, tako da ne preostane nič drugega več kakor le golo, preprosto dejstvo, ki ga je treba izenačevati z navadnimi zgodovinskimi dejstvi — dejstvo namreč, da so ljudje s svojimi lastnimi napori, z razsodnostjo in bistrostjo nadaljevali v naslednjih dobah šolo, ki so jo začeli Kristus in apostoli. Trdno se torej držim in se bom do poslednjega diha svojega življenja držal vere očetov glede zanesljivega milostnega daru resnice [de charismate veritatis certo], ki je, je bila in vedno bo v nasledstvu škofovske službe od apostolov naprej (Irenej, Adv. Haer. 4,26,2) – tako da predmet vere ni to, kar bi se utegnilo zdeti boljše, in primernejše kulturi vsakokratne dobe, ampak da absolutna in nespremenljiva resnica, ki so jo od začetka oznanjevali apostoli, nikdar ni bila na drugačen način verovana, nikdar na drugačen način umevana (Tert., De praescr. 28). 

Obljubljam, da se bom vsega tega zvesto, v celoti ter iskreno držal in to nedotaknjeno varoval, in da se ne bom od tega ne v učenju ne na kakršenkoli, način v govorjenju ali pisanju odmaknil. Tako obljubljam, tako prisegam, tako naj mi pomaga Bog in ta sveti evangelij. 

Vir: Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti Cerkvenega učiteljstva. 2. popravljena izdaja. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 39-42.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...