sreda, 03. junij 2020

Posvetitev družin presvetemu Srcu Jezusovemu

 

Zgodovinski okvir

 

Leon XIII. je že leta 1880 v svoji okrožnici Arcanum Divinae Sapientie napovedal nesreče, ki bodo zadele svet zaradi vedno večjega moralnega propadanja družin. Za njim je sv. Pij X. močno nastopil proti modernizmu in modernistih, skušal otroke in družine opremiti za boj ter urediti razmere v Cerkvi. Benedikt XV. je spet pozval vse družine po svetu, naj se slovesno izročijo presvetemu Srcu Jezusovemu in si ga izberejo za svojega Kralja. Bl. Pij XI., ki je izdal slavno okrožnico o krščanski vzgoji mladine, je prav tako priporočal posvetitev družin in si od nje obetal obilnih sadov. Ugotovimo lahko, da zanimanje za družino, za njeno ozdravljenje in obnovitev, ni samo vprašanje današnjega časa. Vsekakor pa je danes zanimanje za družino še toliko potrebnejše, danes, ko na vseh straneh opažamo toliko propadlih družin. Še pomembnejše pa je zavedanje, kako zelo je takšna skrb potrebna vsem, ki kljub veri in dobri volji, predvsem zaradi klavrnega stanja v svojih izvornih družinah, vstopajo na to težko pot slabo pripravljeni.

Oče Mateo Crawley-Boevey


Mlad duhovnik, bolan in izmučen, je klečal v kapeli prikazovanj v Paray-le-Monialu v Franciji. Pisalo se je leto 1907, dogodek je sam opisal takole: »Molil sem, nenadoma sem v sebi čutil nenavaden šok. Zadel me je udarec milosti, zelo močan, a neskončno nežen. Ko sem vstal, sem bil popolnoma ozdravljen. Potem sem, klečeč v svetišču, utopljen v dejanje zahvale, razumel, kaj naš Gospod želi od mene. Še isti večer sem skoval načrt za osvojitev sveta, dom za domom, družino za družino, iz ljubezni do Srca Jezusovega.«

Rodil se je leta 1875 v mestu Arequipa v Peruju kot sin angleškega protestanta in pobožne španske matere. Pri sedmih letih so se preselili v Čile. Pri desetih letih se je začel šolati pri duhovnikih iz reda presvetih Src Jezusa in Marije ter pri petnajstih s pisnim dovoljenjem staršev še sam vstopil v ta red. Slovesne zaobljube je izrekel leta 1892, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1898.

Ko je deloval kot tajnik svojega redovnega predstojnika, je v arhivu našel sliko Srca Jezusovega, ki jo je dal izdelati slavni predsednik Garcia Moreno in pod katero je bila njegova država posvečena. Sliko je lahko obdržal. Leta 1906 je bilo mesto Valparaiso uničeno v potresu. Oče Matej se je posvečal pomoči potrebnim in v tem toliko zbolel, da so mu zdravniki predpisali letno prepoved težkega dela, zato se je predstojnik odločil, da ga pošlje v Evropo. To potovanje mu je popolnoma spremenilo življenje.

Junija 1907 je imel čast, da ga je zasebno sprejel sv. Pij X., ko mu je razodel svoj pogumen načrt in prosil dovoljenja, da bi smel osvojiti svet za presveto Srce s pomočjo posvečenja družin. Po pozornem poslušanju je sveti papež odgovoril: »Ne, moj otrok, zapovedujem ti, razumeš? Ne samo, da ti dovolim, zapovedujem ti, da daš svoje življenje za to delo odrešenja. To je čudovito delo, posveti mu vse svoje življenje.«

Vrnil se je v Čile in oktobra 1908 v hiši ugledne dobrotnice izvedel »ustoličenje Svetega Srca« z Morenovo sliko. Naslednja leta se je posvetitev družin širila po različnih državah. Leta 1911 jo je izvršilo že okrog 120.000 družin. Te družine so se odlikovale po močnem duhu vere, molitve in apostolske gorečnosti.

Eden od sadov te pobožnosti je bilo spreobrnjenje admirala Lattorreja, narodnega junaka, ki je zmagal v pomorski bitki proti Peruju. Oče Matej se je z njim spoznal in pričela sta se družiti, čeprav je bil ta do vere brezbrižen. Nekega dne je prišel v njegovo hišo in dejal: »Admiral, danes sem vam prišel dati odvezo.« Admiral mu je odvrnil: »Torej, to je vojna napoved v imenu nebes.« Oče Matej se je nasmehnil in dejal: »Da, admiral, v imenu nebes.« Nato se je obrnil proti sliki Srca Jezusovega in nadaljeval: »Glejte to sliko, ustoličeno v vašem domu. On je vaš in moj Kralj, vrhovni Zakonodajalec mogočnih in šibkih, admiralov in mornarjev. On je Kralj vaše žene; vsi, ki živijo v tej hiši, ga na kolenih častijo, živijo svojo vero, poslušajo Njegove zapovedi. Vsi, razen vas. V imenu Presvetega Srca, ki vas ljubi in ki me je poslalo sem, da vam ponudim Njegovo usmiljenje, predajte se Njegovemu Srcu.« Latorre, ki se je med tem prenehal smejati, je prosil za nekaj trenutkov, da bi razmislil. Oče je odvrnil: »In če bo smrt prišla nocoj, ji boste rekli, naj pride malo kasneje, ker potrebujete še malo časa za premislek? Sedaj pa na vaša vrata ne trka smrt, ampak Življenje, sam Jezus.« Admiral je pokleknil in se spovedal svojih grehov. Leto kasneje mu je oče Matej pomagal, da se je dobro pripravil na svojo smrt.

Leta 1914 je oče Matej spet šel v Evropo, kjer je pridigal in ustanavljal tajništva. Širile so se dejavnosti, a tudi težave. Nekateri škofje so nasprotovali izrazu »ustoličenje«, saj so mislili, da je nasproten običajem in brez potrebnega dovoljenja. 6. aprila 1915 je očeta Mateja sprejel Benedikt XV., ki mu je že 27. aprila napisal pismo podpore in odobravanja. V tem pismu je opredelil ustoličenje kot »namestitev podobe Presvetega Srca, kakor na prestolu, na mestu najvišje časti v hiši, tako da naš Gospod Jezus Kristus vidno kraljuje v katoliških domovih«.

Odobrena s strani Cerkve in potrjena po čudežno hitrem širjenju, je bila pobuda za posvetitev družin pospremljena tudi s križi. Vedno na poti, je moral oče Matej pridigati v različnih jezikih in v različnih deželah. Poleg tega je zbolel za protinom (putiko). V Franciji so ga celo označili za agitatorja in mu odvzeli potni list do leta 1919. Leta 1935 se je odpravil na Vzhod, kjer je tudi izvedel za smrt svoje matere. Tam je prepotoval veliko dežel in še posebej pridigal duhovnikom ter redovnikom, organiziral duhovne vaje in konference. Vse je pozival, da bi postali apostoli Presvetega Srca.

Zadnja leta očeta Mateja so bila prava kalvarija. Onemogočen zaradi bolezni, se je popolnoma predal v Gospodove roke. »Modro je umreti pred smrtjo,« je napisal. »To je pokora, ki jo rabim. Dobro je zame, da sem bil preskušan (Ps 118 (119),71).« Rekel je: »Ko ne bom več sposoben pridigati, bom pisal. Ko ne bom več sposoben pisati, bom molil. Ko ne bom več sposoben moliti, lahko še vedno ljubim v trpljenju in trpim v ljubezni.«

Februarja 1956 se je vrnil v Valparaiso, zibelko svojega poklica. Imel je levkemijo in zaradi gangrene je bil prisiljen k amputaciji noge. V jutru 4. maja leta 1960 se je arterija amputirane noge pretrgala. Podlegel je krvavitvi. Po prejemu poslednjih zakramentov je mirno zaspal v Gospodu.

 

V Sloveniji


Pri nas se je slovesna posvetitev družin presvetemu Srcu Jezusovemu začela širiti že leta 1915, in sicer zatem, ko je papež Benedikt XV. to priporočil. Zanjo so se zavzeli škofje, duhovniki in katoliški tisk. Leta 1925 so Glasnik presvetega Srca Jezusovega prevzeli jezuiti pri svetem Jožefu v Ljubljani, kjer je bilo ustanovljeno osrednje tajništvo posvečenja družin. Podružnici sta bili v Gorici (Italija) in v Lemontu (ZDA). Tajništvo je začelo izdajati gradivo za posvetitev in zbirati podatke o posvečenih družinah.

Maja 1925 je bilo posvečenih družin že čez tisoč, julija še tisoč, septembra tri tisoč, novembra pet tisoč in tako se je posvetitev vedno bolj širila. Do cvetne nedelje leta 1926 je bilo zbranih že 11.365 družin, ki so bile po zgledu drugih narodov vpisane v prvo slovensko Zlato knjigo. Knjiga je bila umetniško delo profesorja Plečnika. Med velikonočnimi prazniki je bila razstavljena v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, zatem pa jo je lavantinski škof dr. Andrej Karlin s slovenskimi romarji odnesel v svetišče presvetega Srca v Paray-Le-Monialu.

Posvetitve so se nadaljevale in širile tudi na večja občestva. Tako so se posvečevale vasi, šole, župnije, zavodi, društva in celo škofije. V dveh letih se je nabralo 10.350 novih posvečenih družin. Sestavljena je bila druga slovenska Zlata knjiga. To so v Francijo odnesli  romarji leta 1928. Takrat so s seboj nesli tudi slovensko narodno zastavo z zlatim napisom, z znakom Srca Jezusovega in s slovenskim grbom. Oboje je v Franciji izročil tedanji urednik Glasnika, p. Janez Zore SJ.

Posvetitve so se širile tudi kasneje, do leta 1933 se je nabralo še 4132 družin, ki so bile vpisane v tretjo Zlato knjigo. To je slovesno pridružil prvima dvema ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. V naslednjih letih je bilo posvečenih še veliko družin in ocenjuje se, da je bila približno petina slovenskega naroda deležna te posvetitve. Slovenski narod kot celota se je posvetil presvetemu Srcu Jezusovemu na 5. katoliškem shodu v Ljubljani leta 1926 pod vodstvom škofa dr. Antona Bonaventura Jegliča, lavantinska škofija pa še posebej ob evharističnem kongresu v Mariboru leta 1934. Tako smo se takrat imeli Slovenci tudi za narod Srca Jezusovega.

To častitljivo delo se je uradno nehalo v atentatih, na moriščih in v rovih, ko so mnogi Slovenci svojo posvetitev Srcu Jezusovemu zapečatili s svojo nedolžno krvjo.

 

Bistvo posvetitve

 

Posvetitev presvetemu Srcu je velik dar božje milosti. Ne posvečujoče, ampak dejanske. Ta milost nam pomaga opravljati dobra dela, jih začenjati, nadaljevati in izvrševati. Kristus hoče kraljevati, hoče biti naš kralj. Njegovo kraljestvo je trojno. Prvo je vidno, katoliška Cerkev, drugo nevidno, nebesa, tretje pa je v naših srcih in naših dušah. Ko torej govorimo o posvetitvi presvetemu Srcu Jezusovemu, mislimo na to, kako lepo je živeti in umirati pod žezlom kraljevega Srca Jezusovega.

 

Bi želeli sodelovati?

Več v prihodnjem članku.


četrtek, 28. maj 2020

Je obhajilo na roko pravica vernika?

Kanonist p. Francesco M. Budani FI je leta 2013 za italijanski katoliški spletni portal Riscossa Cristiana objavil preprosto razlago pravnega statusa obhajila na usta in obhajila na roke. Zaradi ponovne aktualnosti teme, predvsem pa zmede, ki glede nje vlada, ga prirejenega za slovensko bralstvo dajemo na razpolago vsem zainteresiranim.

25. marca 2004 je Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov izdala navodilo Redemptionis Sacramentum o nekaterih rečeh, ki jih je treba upoštevati in o nekaterih, ki se jim je treba izogniti pri obhajanju presvete evharistije.

Njena vzvišena normativna vrednost se kaže s precejšnjo jasnostjo v splošnem tonu dokumenta in je pojasnjen v sklepnih besedah: »To Navodilo, ki ga je po naročilu papeža Janeza Pavla II. pripravila Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v sodelovanju s Kongregacijo za verski nauk, je papež 19. marca 2004, na praznik sv. Jožefa, potrdil in naročil njegovo objavo ter takojšnjo veljavnost za vse, ki jim je namenjena.«

Očitno je bila skrb sv. Janeza Pavla II., ki je ukazal izdajo dokumenta korekcija ne povsem sprejemljivih praks, kakor tudi zajezitev pravih, pravcatih zlorab presvete Evharistije, in sicer tako, da se razloži pravilne načine ravnanja v povezavi z Njo. Gre za zelo bogato navodilo, ki ga velja v celoti preučiti in preštudirati, vendar bi se na tem mestu to ne skladalo z nameni pišočega. Zato se bomo na kratko ustavili predvsem pri dveh točkah, pri obhajilu na roko in pri purificiranju svetih posod.

Navodilo glede obhajila na roko trdi naslednje:

[92.] Čeprav ima vsak vernik po svoji izbiri vedno pravico prejeti sveto obhajilo na jezik (prim. RM 161), sme obhajanec v krajih, kjer je škofovska konferenca z odobritvijo apostolskega sedeža to dovolila, prejeti sveto obhajilo na roko. Posebno je treba paziti, da obhajanec takoj in pred duhovnikom zaužije sveto hostijo, tako da se nihče ne oddalji, noseč v roki evharistični kruh. Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.

Takoj zatem pa dodaja:

[93.] Obvezno je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali kak drobec padel na tla (RM 118).

Iz navedenega v dveh soslednjih točkah (92. in 93.) kaže, da smemo z določeno gotovostjo trditi, da: - Obstaja pravica vernika, da prejme obhajilo na usta.

Obstaja dovoljenje da ga prejme na roko. Gre torej za neko dopuščeno možnost, za neko milost (v pravnem smislu), ki pa je po svoji naravi še daleč od tega, da bi predstavljala pravico in ki se jo more, kot tako, omejiti ali celo odreči, kar lahko stori za to zadolžena avtoriteta, brez nobenega vpliva na zmanjšanje pravičnosti. Dokument v dokaz temu namreč takoj narekuje neke omejitve, kot na primer tisto, da je potrebno posebno paziti, da obhajanec takoj zaužije sveto hostijo pred delivcem.

Poleg tega pa je ta dopustitev, dana vernikom, podvržena v končni meri presoji duhovnika, ki deli najsvetejši zakrament. Dokument namreč dodaja, da: »Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.«

Na tej točki bi se veljalo vprašati, kaj dokument misli z izrazom »nevarnost skrunitve«. Če gremo k samemu pomenu besed, nam slovar Treccani o skrunitvi podaja dve skladni definiciji, ki se nanašata na primer:

1. Dejanje, s katerim se ogrozi ali rani ali se izniči svetost neke reči, kraja, osebe: čistost svetišča, oltarjev, svete podobe; čistost vestalke. 2. V širšem in figurativnem smislu, pomanjkanje spoštljivosti do tistega, ki ali kar zahteva spoštovanje, čast.

Vrnimo se sedaj k temu, kar trdi navodilo. Takoj zatem, ko opozarja, naj se svetega obhajila ne deli na roko v primeru nevarnosti skrunitve, pravi, da je potrebno uporabiti pateno (obhajilni krožniček), da bi se izognili temu, da sveta hostija ali kak njen drobec padel. Ko sedaj imamo ustrezni pomen besede skrunitev, ki je zgoraj naveden, opozarjamo, da zapovedovalni ton opozorila v št. 93, kakor tudi mesto, kjer je navedeno, daje razumeti, da če se ne poskrbi, da hostija ali kak njen drobec ne bi padel, bi to lahko v določenih okoliščinah bila skrunitev. Bi ne bila torej malomarnost, ali tudi preprosta brezbrižnost glede usode malih drobcev kakor omalovažitev same njihove svetosti? Stari ljudski rek namreč pravi, brezbrižnost je največje zaničevanje. Mar to ne bi bilo pomanjkanje spoštljivosti do Jezusa, ki je resnično navzoč tudi v najmanjšem drobcu?

Onkraj posebnih primerov, do katerih lahko pride, je treba poudariti, da gre končna praktična presoja glede možnosti deljenja obhajila na dlan, glede na to, kar se razbere iz navodila, vesti posameznega duhovnika, ki je zavezan k vsakokratni presoji posameznih konkretnih primerov. Kakršnokoli vsiljevanje ali ukaz glede tega, bi se torej lahko razumelo kot nelegitimna zloraba duhovnikovega notranjega področja (lat. forum internum). Konec koncev noben vernik ne bi mogel zahtevati, da bi prejel obhajilo na roko, saj nihče ne more uresničiti pravice, ki v resnici ne obstaja, noben predstojnik pa tudi ne more ukazati te prakse kar na splošno, na ta način pa skoraj odvzeti presojo, ker ne sme nihče oskruniti svetišča človekove vesti, ki pripada samo Gospodu.


petek, 22. maj 2020

Brat Daniele in pater Pij


Fra. Daniele Natale je bil brat kapucin, ki ga je Pater Pij ljubil s prisrčno ljubeznijo. Obljubil mu je, da ga bo vedno branil. Ta je dobil bolezen na trebuhu, ko je bil star 40 let. Zaradi bojazni pred smrtjo je odlašal z operacijo. Pater Pij pa mu je rekel, naj se nič ne boji, naj se odpravi v določeno bolnišnico k tamkajšnjemu zdravniku in se pusti operirati. Operacija je trajala 8 ur – on pa je v med tem ves čas slišal besede »Nadaljuj, nadaljuj!«. Operacija je bila uspešna, po nekem času pa je brat Daniele padel v komo in po treh dneh umrl. Vsi so bili šokirani, vključno s patrom Pijem. Drugi bratje so stopili do p. Pija in mu rekli: »Glej tvoja krivda je; ti si mu naročil naj gre na operacijo; prosimo, da moliš nad njim, da bi brat Daniele prišel nazaj v življenju.« Pater Pij je res molil za tega človeka in ta človek je resnično prišel nazaj v življenje. Menda je bilo zelo smešno, ker so se vsi tam okrog zelo prestrašili, saj so mislili, da je prikazen ali pa duh. Bil je popolnoma živ, lahko je slišal, videl, hodil, celo videl skozi zid.

Kaj so storili ljudje, ki so bili priča dogodku, si moremo misliti. Začeli so ga spraševati – kaj si doživel ko si bil mrtev? Odgovoril je: »Ko sem umrl sem videl Jezusa. Veste, mi na zemlji nimamo pojma, kaj je Božja ljubezen. On je sama ljubezen, sama ljubezen, tisto, kar si na zemlji tako želimo. Imel sem občutek, da sem edini prejemnik njegove ljubezni. Tudi jaz sem imel zelo močno in edino željo, da bi ga z vso močjo ljubil. Bil je vesel, da me vidi… potem pa sem mi je v trenutku odvilo pred očmi celotno življenje. Videl sem trenutke, ko sem bil zvest Bogu in sem ravnal po njegovi volji in svoje grehe, posebej tiste, ki jih nisem obžaloval in se jih tudi nisem spovedal. Razumel sem, da nisem dovolj očiščen, da bi vstopil v Jezusov objem. Tako sem želel objeti Jezusa, da sem želel iti v vice, da bi bil očiščen, da bi lahko vstopil v ta objem.«

Ljudje so ga vprašali, kaj je doživel v vicah? Odgovoril je: »Strašno sem trpel. Ko smo v vicah ne vidimo več Jezusa. Sreča rešenih je namreč gledanje Boga. Ko ga ne vidiš, je to mučenje za naše srce. Trpimo hudo nostalgijo. Imel pa sem tolažbo, da ga bom spet videl, saj so edina vrata iz vic, vrata v nebesa. Drugo trpljenje, ki sem ga imel pa je bilo mnogo hujše: videl sem načrt svetosti, ki ga je imel Boga zame; Bil je tako čudovit, neznansko mi je bil všeč. Pravzaprav sem bil poklican, da postanem velik svetnik. Videl sem tudi vse pogoje in okoliščine, ki mi jih je dal Bog, da bi postal svet. Ko pa sem ta načrt primerjal z mojim življenjem, sem ugotovil veliko razliko in razumel, da sem zgrešil del tega načrta. Seveda bi postal svetnik, ampak ne tak izreden svetnik kakor sem si predstavljal. S svojo svetostjo bi storil mnogo dobrega na svetu, svojim bratom in sestram. Ko sem to uvidel je bilo, kot bi meč prebadal moje srce. Bilo je grozno. Vedel sem, da imamo samo eno življenje na zemlji in da sem ga en del zapravil in da ta del nikoli ne bo prišel nazaj. Lahko sem svetnik, ampak lahko bi dosegel mnogo večjo stopnjo svetosti in večjo srečo; mnogo večjo intimnost z Bogom. To je bilo zelo boleče zaradi ljubezni do Boga.«

Ko je bil tako v vicah je prišel k njemu p. Pij in rekel: »Vidiš Daniele, sem ti rekel, da bom vedno s teboj.« Pater Pij je prosil Marijo, da mu da še eno možnost in Marija je prikimala. Pater Pij mu je rekel: »Dobil si še eno priložnost, lahko greš nazaj na zemljo.«

Moremo si misliti – njegovo življenje se je drastično spremenilo. Postal je bolj zadržan in poglobljen v molitev, ter po drugi strani je postal pastoralno dejaven in blizu ljudem.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...