četrtek, 16. avgust 2018

Vsaka arhitekturna odločitev v cerkvi je hkrati tudi teološka odločitev


V nadaljevanju prinašamo del intervjuja, v katerem je ugledni ameriški arhitekt in teolog Denis McNamara v pogovoru za Catholic World Report podal svoje gledanje na problem sodobne cerkvene arhitekture in predloge za izboljšanje. Čeprav intervju izhaja iz razmer v Združenih državah, naslavlja teme, ki so še kako relevantne tudi za slovenski prostor. Tudi pri nas so ikonoklastični reformatorji namreč zmaličili preštevilne cerkve, novo zgrajene cerkve pa so večkrat bolj spominjajo na kino-dvorane, kot na katoliške verske prostore. Pogosta so tudi prepričanja, ki ne zavračajo le pomena ustrezne cerkvene arhitekture, temveč sam pomen posvečenega cerkvenega prostora za maševanje. 


Nicholas LaBanca, za Catholic World Report: Roko na srce, mnogo ljudi niti ne pomisli, da bi povezovali arhitekturo in teologijo. Kaj vas je vleklo k preučevanju teh vprašanj?  

Dr. Denis McNamara: Ko sem bil otrok, smo mnogokrat prisostvovali maši v nekdanji cerkvi mojega očeta v New Yorku, čudoviti cerkvi iz 20-ih let 20. stoletja posvečeni sv. Vincenciju Ferrerju. Vedel sem, da je mnogo lepša od naše cerkve v predmestju. Ne vem zakaj, a že kot petletnik sem spraševal mamo: »Lahko gremo v babičino cerkev? Lepša je od naše.« Mislim, da je Sveti Duh že takrat sejal seme. Kasneje, ko sem študiral arhitekturno zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bom poučeval teologijo. Mislil sem, da je arhitekturna zgodovina zgolj zgodovina arhitekture. Ko sem prišel na Liturgični inštitut, sem spoznal, da obstaja globoka teologija arhitekture utemeljena v Svetem pismu.

Naj navedem le en primer. V evangelijih je Kristusovo telo primerjano s templjem. Kasneje, v Pavlovih pismih, so kristjani imenovani živi kamni v božjem templju in deli Kristusovega telesa. Tako sem videl, da so zgradbe zgrajene iz kamnov in da tako predstavljajo podobo Kristusa, podobno kot ljudje (živi kamni) predstavljajo Kristusovo mistično telo. Cerkev kot zgradba je torej analogija Kristusovega telesa. Poleg tega je analogija Cerkve, zato nosita stavba in ljudje isto ime. Nauk Cerkve to jasno potrjuje: Cerkev je teološko gledano Kristusovo mistično telo. Cerkev kot stavba torej prav tako ponazarja isto mistično telo. 

CWR: Številni ljudje so prevzeti od lepote, ko vstopijo v cerkev podobno tej vaše babice. A po drugi strani so tudi številni, ki si mislijo: »To je preveč bahavo. To je preprosto pretirano.« Ideja, ki stoji za tem, je, da bi bil Bog bolj zadovoljen z nečim bolj preprostim. Kako odgovarjate tistim, ki sem jim ob tradicionalni cerkveni arhitekturi pojavljajo taki pomisleki? 

McNamara: Torej, nekaj je lahko pretirano samo tedaj, če predstavlja več kot ta stvar potrebuje, da je tisto, kar je. V tomističnem razumevanju lepote je lepo tisto, kar tako razkrije svojo lastno naravo, ontološko realnost. Ontologija je veda, ki preučuje bit oz. naravo stvari. Če torej razumemo cerkev kot zbirališče – če je to naša operativna definicija – potem lahko rečemo, da je cerkev polna marmorja, lepih kipov ali mozaikov pretirano ekstravagantna. Če pa rečemo, da je cerkev podoba poveličanega Kristusovega mističnega telesa, […] ki vključuje tudi nas, angele, svetnike in drugo stvarstvo – tudi duše v vicah – potem mora umetnost izražati to predstavo. Umetnost, ki tega ne izraža, je pravzaprav pomanjkljiva.   

Stvar je preprosta, ko jo reduciramo na najmanjše število delitev, ki jih lahko ima, ne da bi izgubila svoje bistvo. Trojica torej mora vsebovati tri – ne moreta biti le dva, ker bi v tem primeru bila nepopolna. Trojice ne moremo dalje reducirati. Cerkvena stavba mora prav tako imeti vse, kar potrebuje. Če ima več kot potrebuje, je zares prekomerna. II. vatikanski koncil zato pravi, naj cerkev krasi plemenita lepota, ne zgolj razkošna podoba. […] Cerkev naj bo torej plemenito lepa; njena lepota mora razkrivati njen pravi značaj. […]

CWR: Veliko katoliških cerkva v zadnjih 30 ali 40 letih je bilo zgrajenih v stilu velikih dvoran. Kaj menite o cerkvah, v katerih so klubske sobe ali pisarne neposredno povezane z daritvenim prostorom?

McNamara: Seveda lahko v župnijskem kompleksu poteka raznovrsten program. Lahko imamo dvorano za ples ob godu sv. Patrika, učilnice in pisarne. Vedno je bilo tako. Težava je v tem, da je nekoč cerkev bila cerkev, župnijska dvorana pa župnijska dvorana. Če trdimo, da sta cerkev in župnijska dvorana pravzaprav isto, potem zvodenimo teologije cerkvene stavbe. Salomonov tempelj je bil npr. sestavljen iz treh hierarhično ločenih delov. Obstajalo je zunanje dvorišče, notranje dvorišče in najsvetejši del, kamor so postavili skrinjo zaveze. V Svetem pismu piše, da je glavni prostor imel streho iz cedrovine z izrezljanimi angeli, drevesi in zvezdami. Predstavljal je rajski vrt. Kot vemo iz zgodovine odrešenja, sta bila Adam in Eva izgnana iz rajskega vrta, a sedaj je človeštvo nazaj povabljeno v raj nove Zemlje, kar zakramentalno ponazarja umetnost in arhitektura. 

Najsvetejši prostor, ki mu ustreza današnji prezbiterij, je bil podoba nebes. Tam je prebival Bog. Bog je sedel na prestolu skrinje zaveze. Veliko zagrinjalo je predstavljalo delitev med nebesi in zemljo; ob Kristusovi smrti se je pretrgalo na dvoje, kar pomeni, da imamo od takrat ponovno dostop do nebes. To pomeni, da je cerkev mikrokozmična umetniška ponazoritev združenih nebes in zemlje, kot se bo dokončno dopolnilo ob koncu časov. Nebesa in zemlja sta do določene mere še vedno ločena, ko čakamo na popolno združitev Boga in človeštva v Kristusu. Na koncu časov pride Jagnjetova poročna gostija; poročna zato, ker se bo takrat Bog ponovno tako intimno združil s človekom, da bosta postala eno. Tega še ne popolnoma izkušamo, a ko vidimo slike angelov in svetnikov v cerkvi, pričakujemo naš lasten prihod v nebesa. To je teološka naloga, ki jo mora cerkev izpolniti. […]

CWR:  Večkrat sem že vstopil v sicer zelo lepo cerkev, v kateri je bilo hitro zaznati določene nedoslednosti. Na primer, hitro lahko opazimo, kje je nekoč stala obhajilna miza ali glavni oltar. Kaj se je zgodilo v dobi po koncilu – v 70-ih in 80-ih letih – da je prišlo do številnih renovacij, ki so tako zmaličile podobo cerkva? Zakaj je do tega prišlo v takem obsegu, posebno v Združenih državah?

McNamara: Gotovo je bilo to obdobje velikega ikonoklazma. […] Po koncilu je prišlo do radikalnega pre-mišljenja ali »re-ontologizacije«; redefinicije cerkve kot kraja srečevanja, sveta maša je bila včasih primerjana z obredom družine v božji jedilnici. To ni del pristnega katoliškega razumevanja liturgije, ki je vedno žrtven obrok v obredni obliki – v obredni in javni obliki. Na nek način je domačnost in intimnost prevladala nad ritualnim in javnim značajem. Zato so številni arhitekti zasnovali cerkve podobno kot navadne hiše. Postavili so lesena tla, oltar so načrtovali kot jedilno mizo, v cerkev so postavili rastline. Objavljene so bile številne knjige kot npr. »Božja hiša je naša hiša«, ki so potrjevale te ideje.

CWR: Med predavanjem ste na kratko omenili encikliko Pija XII. Mediator Dei iz leta 1947. Ko omenjate model cerkve kot domačega prostora, model, ki so ga mnogi pripisovali zgodnji Cerkvi – je to oblika »arheologiziranja«, pred katerim je svaril papež Pij?  

McNamara: Mislim, da je tako. Pij XII. je svaril pred nekritičnim starinarskim restavratorstvom, kot da bi Sveti Duh prenehal voditi Cerkev v 5. stoletju. […] Bistveno je, da stvari presodimo teološko: je to primerno in pastoralno najboljše za naš čas in razmere? Ustreza naravi liturgije ali ne?

Pij XII. je tako izrecno dejal, da bi šli predaleč, če bi zamenjali oltarje z mizami, ker naj bi tako zgledali oltarji v zgodnji Cerkvi. Ali če bi zamenjal črna mašna oblačila, ali če uvedli razpela, na katerih niso prikazane Kristusove rane. Svaril je skratka pred stvarmi, ki so se tako razširile v času po koncilu. V tem oziru je bil resnični prerok. A v 70-ih je postala popularna predstava, ki jo najdemo v Apostolskih delih, t.j. da so kristjani po domovih lomili kruh. Zato so številni trdili, da je liturgija pravzaprav domači obed. Namesto javnega, ritualnega značaja, ki izhaja iz tradicije judovskega templja, je bila maša pre-zamišljena kot del te »domače« tradicije. […] Podobno kot pri številnih drugih teoloških zmotah tudi ta predstava ni bila popolnoma napačna, a je vsebovala številne zmote in predstavlja nepopoln pogled na liturgijo, ki pa se je vseeno močno razširil. 

CWR: V številnih vaših predavanjih, ki so dostopna tudi na spletu (tukaj), pogosto omenjate koncept »arhitekturne teologije«. Izpostavili ste, da so cerkve same »zakramentalne zgradbe.« Kaj hočete povedati s tem izrazom?

McNamara: Želel sem rešiti cerkveno arhitekturo pred idejo, da je cerkev teološko nevtralna, zgolj »ogrodje za liturgično dogajanje«, kot so pogosto trdili v 80-ih in 90-ih letih. Danes bi rekli, da so teksti iz misala sestavljeni iz teoloških besed – nanašajo se na Boga, so od Boga, govorijo o Bogu. Razkrivajo nam Boga. Podobno je tudi liturgično dogajanje teologija v obredni obliki. Lahko govorimo o lex orandi, zakonu molitve, in lex credendi, zakonu vere. A lahko govorimo tudi o zakonu zgradbe, kar sam imenujem lex edificandi. Če torej verjamemo, da se nam Bog razodeva skozi znake in simbole – primarno skozi svete slike, ikone – potem obstaja zakon teologije o izdelovanje ikon. Vzhodno krščanstvo je to teologijo zelo natančno opredelilo skozi mnoga stoletja. Razširila se je tudi na samo cerkveno zgradbo.

Na Zahodu smo težili bodisi k romantični bodisi k funkcionalistični mentaliteti. V 19. stoletju so nam bile všeč cerkve, ki so »zgledale kot cerkve«, zato smo posnemali stile preteklih stoletij, a nismo imeli globoke teologije arhitekture, kot so jo imeli vzhodni kristjani. V 60-ih in 70-ih pa smo cerkve razumeli kot funkcionalne zgradbe, ki niso zavezane preteklosti. A še vedno nismo imeli zakramentalne teologije cerkvene arhitekture. Zato sem želel razviti zahodno teologijo arhitekture, ki ne bi temeljila zgolj na nostalgiji ali funkcionalnosti. Podobno kot ikona prinaša podobo svetnika v naš čas in prostor, cerkev sega v našo nebeško prihodnost – čas, ko se bosta Bog in človeštvo popolno združila in bodo izginile vse posledice izvirnega greha – in nam jo kaže v umetnosti in arhitekturi. Na ta način postane vsaka arhitekturna odločitev hkrati tudi teološka odločitev. 

Prirejeno po: spletna stran CWR

sreda, 01. avgust 2018

Tradicionalna liturgija: Trst - Vnebovzetje 2018



V Trstu, v cerkvi blažene Rožnovenske Marije, piazza Vecchia, bo urnik tradicionalnih svetih maš v večdnevnem praznovanju Vnebovzetja preblažene Device Marije:
Sobota, 11. avgust:
19.00 brana sveta maša s petjem za XII. nedeljo po Binkoštih

Torek, 14. avgust: 
9.00 slovesna sveta maša na vigilijo praznika Vnebovzetja
19.00 slovesna sveta maša za praznik Vnebovzetja prebl. Device Marije

Sreda, 15. avgust:
18.30 slovesne večernice

Četrtek, 16. avgust:
9.00 slovesna sveta maša za god sv. Joahima, očeta prebl. Device Marije - na koncu odveza ob parah







petek, 27. julij 2018

Michael Brendan Dougherty: NE OBSTAJA NIKAKRŠNA »BIOLOŠKA REŠITEV«, KI BI ODPRAVILA DUHOVNO KRIZO V KATOLIŠKI CERKVI


Spodnji prispevek originalno objavljen v ugledni ameriški reviji National Review zahteva kratek uvod. Pred nekaj tedni je v Združenih državah izbruhnila velika afera v katoliški skupnosti, ko so na dan prišli dokazi, da je bil upokojeni washingtonski kardinal Theodore McCarrick serijski spolni nadlegovalec semeniščnikov in pedofil. Kar je pri McCarrickovem primeru še posebno grozljivo je to, da je so bile njegove spolne aktivnosti skorajda javna skrivnost; bolj ali manj vsi so za to vedeli, a nihče ni bil pripravljen o tem pričati. Še več, McCarrickova kariera je šla samo strmo navzgor, čeprav so bile o tem obveščene tudi pristojne institucije v Rimu, kar si lahko pojasnimo z vplivom homoseksualnega lobija, ki je očitno odigral veliko vlogo tudi pri odstopu papeža Benedikta. Posebno zaskrbljujoče je, da je McCarrickov vpliv kljub visoki starosti posebno narasel v času sedanjega pontifikata. Njegov nekdanji tesni sodelavec Kevin Farrell je bil pred kratkim imenovan za kardinala in vodjo Kongregacije za laike, drugi tesni sodelavec Joseph Tobin pa prav tako za kardinala in nadškofa v Newarku, eni od najpomembnejših ameriških nadškofij. V slovenskih medijih se ta ozadja seveda ne tematizirajo. Prav tako nismo zasledili, da bi pisali o naravnost škandaloznih razmerah v škofiji papeževega najožjega svetovalca, kardinala Oscarja Maradiage iz Hondurasa. Prav te dni je namreč 48 semeniščnikov iz njegove škofije podpisalo odprto pismo, v katerem so razkrili delovanje obširnega homoseksualnega kroga v semenišču, v katerega je bil aktivno vpleten tudi Maradiagov najtesnejši sodelavec, pomožni škof Pineda. Kardinal ne le, da ni ničesar ukrenil, temveč je semeniščnike obtožil obrekovanja. A bistvo prispevka se ne omejuje le na razkrivanje teh nadvse zaskrbljujočih povezav, temveč predvsem poziva k delovanju. Gnilobi v Cerkvi se moramo upreti, drugače jo bo ta še naprej razžirala. V Sloveniji je npr. še pred nekaj leti bilo mnogo govora o t. i. homoseksualnem lobiju. Že dalj časa krožijo številna imena, ki smo jih vsi že slišali, zgodi se pa ne nič. Čas je, da tisti, ki imajo o tem dokaze, spregovorijo.  

Kardinal Theodore McCarrick je nekoč obiskal moj razred v Osnovni šoli Presvetega Srca v Bloomfieldu, New Jersey. Učitelji so nas predhodno opomnili, da po kreposti svojega položaja zaseda prav posebno mesto apostolskega naslednika. Spominjam se, kako sem se v mislih poigraval za ugibanji, naslednik katerega od izvirnih dvanajstih apostolov bi lahko bil. Zdaj, ko se oziram nazaj, sem si oddahnil, da se nisva nikdar spoznala, ali da ni vedel, da sem otrok matere samohranilke.

Kakšno desetletje nazaj sva z ženo sedela v pisarni mladega katoliškega duhovnika. Bil je dober duhovnik. In postopoma, ko se je pogovor razpletal, sva tako jaz kot on izrekla zadostno število ključnih izrazov, da sva lahko na neki točki ugotovila, da sva enakih misli. Enakih misli glede tega, kaj vidiva kot moralno, duhovno in liturgično krizo katolištva. Vsi smo se udobno sprostili. Podal sem mu svoje precej nizko mnenje o njegovem škofu, priznanem kardinalu. Ni mi nasprotoval. Potem sem mu dejal, da so mladi duhovniki, kot je on, tisti, na katerih leži naloga prenove Cerkve. Bil je namreč del junaške generacije duhovnikov, ki so vstopili v duhovniško službo na najnižji točki krize duhovniških zlorab, in katerih navdih je bil sveti Janez Pavel II. Ta duhovnik je imel drugačno miselnost od tistih, ki so bili posvečeni v 50-ih, 60-ih in 70-ih ter so verjeli, da morajo za vsako ceno implementirati eksperimentnega, prilagoditvenega duha II. vatikanskega koncila. »Nekega dne, ko bodo umrli…«, sem začel. In mladi duhovnik je pridodal: »Tako je. Odšli bodo.«

To, o čemer sva takrat govorila, ima v katoliških krogih svoje poimenovanje. »Biološka (naravna op.p.) rešitev«. Na grobo povedano, govori o tem, da bodo duhovniki vezani na reformno vizionarstvo in teološke novosti sredine dvajsetega stoletja, v preprostem procesu staranja in umiranja nadomeščeni z mlajšimi, bolj v tradicijo usmerjenimi in manj moralno ohlapnimi generacijami duhovnikov. Posledice tega bi bile, da bi velik problem moralnega »tovarištva« v Cerkvi, pri čemer spolno aktivni duhovniki ščitijo drug drugega in prikrivajo grozodejstva drug drugega, bil rešen sam od sebe.

Od takrat je t.i. biološka rešitev že davno prenehala biti nekakšen skrivni pozdrav med mladimi tradicionalisti. Postala je razlog za razkol in krize v mnogih verskih redovih. In očitno gre po glavi tudi papežu Frančišku, ki mu očitno nikdar ne zmanjka anekdot o »rigidnih« mladih duhovnikih in modrih starih liberalcih.

Vendar me je zadnje desetletje nekaj naučilo: motili smo se. Ne obstaja nikakršna biološka rešitev za moralno, duhovno in liturgično krizo.

dober odziv na Twitterju
Prvič, popolnoma smo podcenili, kolikšno škodo lahko povzroči umirajoča generacija v odhodu. Če je tvoj načrt pridobiti ozemlje z zanašanjem na to, da ga bo nasprotna stran naravno predala, si močno ranljiv pri šokantnih preobratih, ko se ta stran odloči, da se bo branila v bran. Nedolgo po tem, ko je bil papež Frančišek izvoljen, so se določena imenovanja v Ameriki začela spreminjati. Tradicionalno-nagibajoč in »relativno mlad« kardinal Raymond Burke je bil odstranjen iz vplivne Kongregacije za škofe v Rimu. Dokler pa je bil tam, se je kardinal Burke zavzemal za to, da bi tradicionalno misleči kleriki zamenjali stare progresivce. Imenovanih je bilo več škofov, kot npr. Salvatore Cordileone iz San Francisca, Jose Gomez v Los Angelesu, Timothy Dolan v New Yorku in Charles Chaput v Filadelfiji. Ko je bil kardinal Burke odstranjen, ga je nadomestil ledeno hladni kardinal Wuerl, naslednik kardinala McCarricka iz Washingtona. In nenadoma je lobiranje kardinala McCarricka postalo ključno za vzpon progresivcev v zboru kardinalov, mož kot so Blase Cupich v Chicagu, Kevin Farrell je bil poslan v službo v Rimu in Joseph Tobin v Newark. (Tobin, morda se spomnite, je pred kratkim napisal tvit, za katerega je trdil, da ga je želel poslati zasebno: »Nočko, nočko, pučka. Ljubim te.«) Kariere Burkeovih mož so se ustavile. Nobene rdeče kape za Chaputa, niti Cordileoneja, niti, šokantno, za Gomeza, voditelja ene največjih nadškofij na planetu. Pravzaprav je bil Gomez simbolno kastriran. Njegov s škandali obremenjeni predhodnik, kardinal Mahoney, se sprehaja po njegovi škofiji proti njegovim željam in preko njegovega nadzora.

Kot drugo: ideja biološke rešitve je nekje na poti pokvarila moralo in presojo mnogih. Tovrstno mišljenje o nekakšni biološki rešitvi v duhovnikih goji željo po »ne vedeti« o tem, kaj se dogaja z njihovimi nadrejenimi in/ali kolegi, kar še dodatno temelji na strahu, da bi bili v tem primeru dolžni ukrepati, da bi bili dolžni storiti kaj drznega. Tako namesto da bi se pogumno soočili s sistemom, ki ga želijo spremeniti, mladi pravoverni duhovniki vztrajajo pri vzdrževanju tega pokvarjenega sistema z namenom, da ga bodo spremenili šele takrat, ko bo dediščina varno prenesena na njih.

In tako imamo primere povsem dostojnih mož, ki reagirajo na škandale na popolnoma napačen in sprevržen način. Na primer tviti škofa Thomasa Tobina prejšnji teden, ko so se razkrile obsodbe in dejanja kardinala McCarricka:

»Kljub izrednim prestopkom peščice in ne glede na napake in grehe, ki jih imamo vsi, sem neznosno ponosen na svoje brate škofe ter jih občudujem in aplavdiram ob odličnem delu, ko ga vsakodnevno opravljajo za Kristusa in Njegovo Cerkev.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

»Če kjerkoli najdete popolno cerkev, se ji brez pomislekov pridružite. Vendar ne pozabite, tisti trenutek, ko se ji pridružite, bo prenehala biti popolna.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

Tobinova reakcija bi bila popolnoma na mestu, če bi bilo ravno obelodanjeno, da je nadškof bil precej nespreten pri pridobivanju in plačevanju kazni za nepravilno parkiranje. Tako pa je popolnoma sprevrženo, saj se nanaša na razkritja o vodilnem ameriškem katoliškem predstavniku – javnem obrazu cerkvenega odgovora na krizo zlorab – za katerega se je celo izkazalo, da je pederast, dobro poznan znotraj cerkvenih krogov kot serijski spolni nadlegovalec in zapeljevalec semeniščnikov. Škofje v tem primeru nikakor ne bi smeli biti boječi in pomirjati občutka jeze med laiki. Ravno nasprotno! Obljubiti bi morali, da se bodo pogumno in srdito borili krivicam, nemorali in zločinom v svojih vrstah. Tobinovi tviti se berejo kot skomig z rameni nekoga, ki je že dolgo tega obupal nad idejo, da bi dejansko branil svojo čredo pred volkovi. Kot pomirjanje nekoga, ki bi preživelim ovcam govoril, naj se ne razburjajo, ker so njihovi prijatelji in otroci še vedno plen za njihove kolege.

Pomanjkanje poguma kvari vse na vseh nivojih. Celo pri obrambi pravovernosti sem zasledil nekatere katoliške škofe spodbujati bolj nebrzdane novinarje, kot sem sam, da se še naprej borijo. Pri čemer pa so svoj delež pri tem opravičili od bolj dramatičnih in drznih potez z besedami: »Jaz sem zgolj navaden podeželski škof. Vse kar lahko naredim, je, da molim.« V resnici pa so nasledniki apostolov poslani in dolžni delovati in moliti. Cerkev svoje duhovnike kliče k celibatu, ne evnuštvu.

Tako je torej bilo mišljenje, da bo zgolj sedenje pri miru in čakanje na to, da bo pasivnost naredila svoje in rešila krizo, nenehno zgolj navadna laž. Obstaja zgolj kot izgovor za to, da lahko dobri možje molčijo. Da lahko shajajo. In da jim ni potrebno narediti ničesar drznega v svoji poklicanosti! Je način, na katerega so tisti, ki bi lahko bili pravi reformatorji, spremenjeni v zgolj »kolegialne« može, ki ščitijo institucijo. Je način, na katerega dobri duhovniki sami sebe odvežejo od težaškega opravila, s katerim bi se spoprijeli z uničenjem kulture zlorab in nekaznovanosti znotraj Cerkve. Potrebujemo več svetnikov. In izredno malo svetnikov, z izjemo nekaterih nedavnih, je bilo čaščenih zgolj zaradi tega, ker so zgolj »shajali«. Kar pa se tiče karieristov, roko na srce, naj gredo v pekel. Učili so nas, da je bil sveti Tomaž Akvinski moder, ne krut, ko je zagovarjal, da blaženi v nebesih uživajo ob trpljenju prekletih.

Najsvetejši duhovnik, kar jih poznam, ima svojo kariero v popolnem razsulu. Bil je talentiran in pameten in je šel na prave šole v Rimu. Vendar je želel darovati tradicionalno latinsko sveto mašo in predati tistim, ki so mu bili zaupani v duhovno oskrbo, neoporečno vero. Za to je mnogo pretrpel. Leto za letom so mu bili odvzeti nazivi in službe s strani določenega kardinala, ki je veselo promoviral in prestavljal znane pederaste. S strani kardinala, ki ga »vsi poznajo in vse o njem vedo«, a v javnosti ni bil nikoli izpostavljen. Ta sveti duhovnik – resnično velik spovednik – je bil kasneje rehabilitiran, vendar je vseeno ostal v ozadju. Njegovo trpljenje v Cerkvi, kot tudi trpljenje v zasebnem življenju, ga je pripeljalo do točke, ko bi kolena nežne duše rada pokleknila, ko stopi v prostor. Prav tako trpljenje pa prinaša milosti v Cerkev, ki hrepeni po njih.

Ne obstaja nikakršna biološka rešitve za moralno, duhovno in liturgično krizo. Edina rešitev je v tem, za kar smo katoliki včasih nenehno molili pri sveti maši. Nismo molili kar za vsesplošen preobrat. Nismo molili za »pravoverne« duhovnike. Molili smo za mnogo svetih duhovnikov!

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...