Ob procesu dveh sinod o družini – z
molitvami za usmiljenje z nebes
Zadnje leto sem
veliko premišljeval o usmiljenju. Z lahkoto bi mu lahko rekli tudi srce in duša
krščanstva: naš Gospod je prišel iz
nebes, da bi nas odrešil po svojem neskončnem usmiljenju. Vredno omembe je
tudi to, kako sveti Tomaž Akvinski zavzema držo, da je usmiljenje najvišja
lastnost božanskosti. Tradicionalna latinska maša podaja vzoren izraz te
tolažilne resnice:
»O Gospod, ki si
izrazil Svojo vsemogočno moč največ s prizanašanjem in izkazovanjem milosti:
pomnoži Svojo milost nad nami, da bi, medtem ko hitimo proti Tvojim obljubam,
smeli biti soudeleženi pri nebeških zakladih. Po Gospodu …« (Glavna prošnja,
deseta nedelja po binkoštih)
Pogosto me je
prešinilo, kako je tradicionalna
liturgija prežeta z usmiljenjem, misericordia
– mnogo bolj kot moderen rimski obred. Če pustimo ob strani nekaj besedil, ki
si jih delita oba obreda, se lahko ozremo na nekaj molitev o Gospodovi največji
lastnosti, ki se molijo vsakokrat, kadar je »stara« sveta maša darovana – in LE
pri maši starega obreda. Prav tako bom citiral Rimski Kanon, kajti, čeprav so
tam zapisane molitve, ki bi bile lahko moljene tudi pri novem obredu, so tam v
praksi zelo redko uporabljene.
»Munda cor meum ac lábia mea, omnípotens Deus, qui lábia
Isaíæ Prophétæ cálculo mundásti igníto: ita me tua grata miseratióne dignáre
mundáre, ut sanctum Evangélium tuum digne váleam nuntiáre.« (Očisti moje srce
in moje ustnice, vsemogočni Bog, ki si ustnice preroka Izaije očistil z gorečim
ogljem; naredi me vrednega očiščenja po tvojem zastonjskem usmiljenju, da bom
tvoj sveti Evangelij mogel dostojno oznanjati)
»Offérimus tibi, Dómine, cálicem salutáris, tuam
deprecántes cleméntiam: ut in conspéctu divínæ maiestátis tuæ, pro nostra et
totíus mundi salúte, cum odóre suavitátis ascéndat.« (Gospod, tebi prinašamo
kelih zveličanja, medtem ko te prosimo za tvojo prizanesljivost, da s sladkim
vonjem pride pred obličje tvojega božanskega veličastva za naše zveličanje in
zveličanje vsega sveta)
»Pláceat tibi, sancta Trinitas, obséquium servitútis meæ:
et præsta, ut sacrifícium, quod óculis tuæ maiestátis indígnus óbtuli, tibi sit
acceptábile, mihíque et ómnibus, pro quibus illud óbtuli, sit, te miseránte,
propitiábile.« (Sveta Trojica, naj ti ugaja izpolnjevanje mojega služabništva:
in podeli, naj ti bo žrtev, ki sem ti jo nevreden privedel pred oči tvojega
veličastva, sprejemljiva; meni in vsem, za katere sem jo opravil, pa po svojem
usmiljenju podeli odpuščanje)
Z lahkoto bi
omenili tudi, kako je v spokornih litanijah »Kyrie eleison« ponovljen
devetkrat, »Gloria« s svojim rotečim »miserere nobis« [usmili se nas], ki je
izrečena precej večkrat kot po novem obredu, pa navadno kar nekajkrat na teden.
Tu je še mnogo drugih besedil, ki govorijo o odrešenju, pokori, ozdravljenju,
naklonjenosti in odpuščanju, v katerih je vpliv usmiljenja močno prisoten.
Morda se razlog
za tako skopo poznavanje te usmiljene liturgije skriva v tem, da je tako malo
ljudi intimno seznanjenih z duhovnimi zakladi tradicionalne maše. Celo – kar je
na žalost potrebno povedati – prenekateri katoliki, ki se je udeležujejo,
posvetijo premalo časa temu, da bi se podrobneje seznanili z njenimi molitvami.
Vse skupaj pa se še toliko bolj poslabša izven tradicionalne enklave. Za veliko
število katolikov je ta »latinska maša« zastarela in presežena, dojeta le kot pribežališče
nestrpnih družbenih odpadnikov, obsojajočih zadrtežev, šovinistov in vseh
ostalih zastarelih ostankov – skratka svet, v katerem ni prostora za usmiljenje,
ker se še vedno oklepa absolutnih dogem, strogih moralnih načel, zoper katere
je z lahkoto grešiti, in svet starodavnega opravljanja stvari, ki ne dopušča
nikakršnega odstopanja. Da pa je
tradicionalna liturgija v bistvu resnična šola in ohranjevalka božjega
usmiljenja, je popolnoma zadnja misel, ki bi tako mislečim prišla na pamet.
Sedaj, ko smo se
spomnili na prisotnost Evangelija v liturgiji, ki je njegovo zrcalo, ne moremo
mimo opomnika o izdajalsko naravnanem početju mnogih članov cerkvene
hierarhije, ki dandanes pridigajo lažno evangelijsko psevdo-usmiljenje. Dandanes
lahko kontrast med resničnim in lažnim usmiljenjem opazimo v vseh porah
življenja. To, o čemer danes svet hrumi
na ves glas, v resnici ni želja po usmiljenju, ampak želja po spodbudi v grehu.
Današnji grešniki žele slišati, da so dobri, da so v redu, da jim gre dobro, da
lepo skrbijo za revne, da tolerirajo vse in da torej ni potrebno, kaj verujejo
in kako se obnašajo. Celo več! Sodobni
grešnik misli, da je pravo izkazovanje usmiljenja to, da tolerira ali celo
ploska komurkoli in čemurkoli, kar kdo počne in oznanja, ker »kdo sem jaz,
da bi sodil?«
Kljub temu da je
mnogo katolikov ovrglo te postmoderne neumnosti – najmočneje v ostri obrambi nerazvezljivosti
zakona zoper kardinala Kasperja in njegove podrepnike – se nam zdi, da je ta
pojav še najjasneje in strnjeno pojasnil Steve Skojec in sicer z besedami:
»Usmiljenje je beseda, ki je na
dnevnem redu, ki danes pokriva cel spekter protikatoliških misli, popularnih
znotraj hierarhije sodobne Cerkve: ni usmiljeno prepovedati ločenim in ponovno
poročenim katolikom prejemati obhajilo; ni usmiljeno prepovedati katoliškim
politikom, ki podpirajo splav, prejemati obhajilo; ni usmiljeno pustiti
krivoverske teologe izven združenosti s Cerkvijo (tudi kadar javno ne opustijo svoje
herezije); ni usmiljeno jemati homoseksualne odnose kvalitativno drugačno od
heteroseksualnih iz pastoralnega vidika in tako dalje.
Ne morem si pomagati, da na to ne
bi gledal skozi svoj modernistično-skeptično-skrivnostno-dekoderski daljnogled.
Usmiljenje, kadar je postavljeno v nasprotje z dogmo, je vzpostavljeno kot
nekakšna alternativna pravovernost. Je pravovernost srca, dobrote,
antifarizejskega etosa. Toda tisti, ki postavljajo takšno razklanost med
pojmoma, nikdar ne pomislijo, da je
resnično usmiljenje vedno neločljivo prepleteno s pravičnostjo, slednja pa
temelji v zakonih.
Ti ljudje želijo spremeniti
dogmo, da bi ustvarili vključujočo Cerkev. Cerkev brez mej, brez ozirov na
pravila in zakramente, nepripravljeni odreči odrešenje tistim, ki si ga ne
žele, Cerkev, ki je pripravljena seči v roke ljudem vseh ostalih verstev, ne
glede na popolno različnost v nauku in teologiji, v spoštovanju »verske hoje«
vseh na poti k istemu »bogu«. In dogma jim je tu v napoto, ker resnična Cerkev
ni čisto nič od tega.«
Kot nam je znano
iz Biblije, tradicije, liturgije in življenja svetnikov, je božje usmiljenje
nekaj popolnoma drugega. Bog zahteva
spreobrnjenje, kesanje, opustitev greha, odpravo na zahtevno pot kreposti,
zahteva, da objamemo in si naložimo svoj križ – ter da to počnemo
tolikokrat, kolikor je potrebno! Četudi se spotaknemo in pademo, zahteva, da se
vedno znova poberemo, vedno znova in znova, dokler Bog ne postane Edini ljubljeni nad vsemi in v vseh stvareh.
Njegovo usmiljenje je tisto, ki žgoče zdravi rane, ki odstranjuje navlako, ki
ravna zlomljene kosti, ki jemlje stran ugodja, ki nas uničujejo: to je, po
znani frazi, trdo usmiljenje ali trda ljubezen [»tough love«]. Božje usmiljenje
je povezano z Njegovo predirajočo sodbo naših duš, ki, kot pravi T.S. Elliot,
»vprašuje oslabljene dele« (Four Quarters, East Coker).
Sveti Avguštin se
v svojih Izpovedih nikoli ne utrudi opominjati, kako sam ni želel biti
ozdravljen, kako je bežal proč od Gospoda, vendar mu je božji Ljubitelj duš
sledil in odločno in odločilno posegel v njegovo življenje. In moral se je
spremeniti … popolnoma! Kot pravi sam: »Vedno
si bližje petam tistih, ki bežijo pred Teboj, zakaj ti si hkrati Bog maščevanja
in Vrelec usmiljenja in Ti nas obračaš k Sebi po najbolj čudovitih poteh«
(Izpovedi IV, 4, 7).
Nikoli ne bomo
posode in ambasadorji usmiljenja, v kolikor ne bomo ravnali iz pravilnega
razumevanja in sprejemanja močnega in zahtevnega usmiljenja Boga do nas.
Tradicionalna liturgija nenehno priklicuje to krasno usmiljenje, ki je naša
odrešitev, naša tolažba, naše upanje proti upanju. Resnično usmiljenje zdravi,
ker žari v luči Resnice in nas obnavlja v krščanskem dostojanstvu. Kot je
pridigal sveti Leon Veliki:
»O, kristjan, prepoznaj svoje dostojanstvo
in sedaj, ko si bil postavljen kot soudeleženi v božji naravi, se ne vračaj v
svoje prejšnje stanje z grešnostjo.«
Na koncu pa dajmo
besedo še sveti liturgiji:
»Prejeli smo
Tvojo milsot, o Bog, v središču Tvojega templja; po Tvojem Imenu, o Bog, Tvoja
je slava do konca sveta: Tvoja desnica
je polna pravičnosti.« (Vstopni spev, osma nedelja po binkoštih)
Ni komentarjev:
Objavite komentar