Ne moremo pričakovati, da bo papež odpravil problem duhovniških spolnih zlorab

Prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si, 1. marca 2019

Ivo Kerže

Za nami je toliko pričakovano februarsko zasedanje škofov v Vatikanu na temo spolnih zlorab. Ko sem lani jeseni po koncu sinode o mladih vprašal visokega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika o tem, kako naj zaupamo mlade sedanji cerkveni hierarhiji, ko pa vidimo v luči afere McCarrick, da je to vodstvo prestreljeno s sodomitskimi pokvarjenci prve vrste, me je dostojanstvenik pomiril, rekoč da bo na februarskem škofovskem srečanju v Vatikanu vse to rešeno: da bodo sprejeti ukrepi, ki bodo te probleme odpravili. Toda kot vidimo, so celo slovenski katoliški mediji , znani sicer po svojem brezprizivnem bergoljanstvu, zaznali, da o kakih konkretnih (kaj šele odločilnih) ukrepih ni bilo na zasedanju ne duha ne sluha. Kaj se je torej v resnici zgodilo v teh poznih februarskih dneh v Vatikanu?  

O homoseksualnosti niti besedice

Znan italijanski novinar L’Espressa Sandro Magister je postavil na tiskovni konferenci vprašanje malteškemu nadškofu Charlesu Scicluni (članu štiričlanskega vodilnega odbora zasedanja), v katerem je izpostavil, da je v vseh glavnih besedilih zasedanja povsem izostala pomembna beseda »homoseksualnost«. Magister je vprašal, ali so se tej besedi na srečanju izogibali naključno, ali pa hoteno. Scicluna je odgovoril, da ni mogoče homoseksualnosti, kakor tudi ne heteroseksualnosti označiti kot lastnosti, ki bi nagibala človeka k grehu spolnih zlorab (»che predispone al peccato«) in da zato ne vidi tu povezave homoseksualnosti s temo srečanja.

Odgovor je problematičen iz več vidikov. Najprej: kako je mogoče nonšalantno reči, da med pojavoma ni nobene povezave, ko pa raziskave jasno govorijo, da je 80 % duhovniških spolnih zlorab istospolne narave? Dalje: kako je mogoče reči, da homoseksualnost ne nagiba posameznika k grehu homoseksualne prakse? In končno: kako je mogoče tu postaviti na isto črto homoseksualnost in heteroseksulanost? Heteroseksualnost po sebi se sploh ne nagiba k grehu, saj ni po notranje neurejena za razliko od homoseksualnosti, kot nas uči katekizem (KKC, § 2375).

K isti temi se je vrnila ameriška novinarka spletne strani Lifesitenews Diane Montagna, ki se je strinjala s Scicluno v tem smislu, da ne moremo homoseksualno usmerjenega duhovnika, ker je tak, že imeti za krivega spolne zlorabe mladoletnih, vendar je izpostavila zgoraj omenjeno dejstvo, da je velika večina duhovniških spolnih zlorab homoseksualnega značaja in so povezane s klimo v semeniščih, ki spodbuja homoseksualnost. Zato pa je vprašala, ali bi kazalo nasloviti tudi ta problem. Scicluna se je strinjal, da bi kazalo nasloviti tudi ta problem, vendar je znova poudaril svojo nenavadno tezo, da homoseksualnost nima nič opraviti z duhovniškimi zlorabami mladoletnikov.

Na podobna vprašanja iz strani Diane Montagna in iz strani Delie Gallagher (CNN) je tudi kardinal Cupich (prav tako član štirilanskega odilnega odbora zasedanja) podobno odgovoril, in sicer je po njegovem povezava o vzročni povezavi med homoseksualnostjo in duhovniškimi spolnimi zlorabami ter njihovim prikrivanjem iz strani hierarhije »le hipoteza in hipoteze je treba šele dokazati«.

Iz odgovorov na ta vprašanja lahko ugotovimo, da se je to škofovsko srečanje načrtno odločilo, da ne bo iskalo niti krivca in niti ne osumljenca za spolne zlorabe v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki. Da ne vidijo v njem krivca je morda do neke mere razumljivo, zlasti če vztrajamo na (pre) visokih standardih pri ugotavljanju vzročnih razmerji med pojavi. Da pa ne iščejo v njem niti morebitnega krivca, torej resnega osumljenca, je pa slej ko prej nenavadno, glede na obstoječe raziskave. Če k temu dodamo še izjave Sciclune o razmerju homoseksualnosti in heteroseksualnosti do greha, se dovolj jasno zdi, da papež Frančišek, ki je prvi odgovoren za zastavitev tega zasedanja (sam je osebno izbral štiričlanski vodilni odbor), nima prav nobenega namena načenjati vpliva homoseksualnih omrežij v cerkveni hierarhiji.

Zasedanje je bilo o duhovniških spolnih zlorabah mladoletnih

Ko sem bral članek na spletnem portalu Domovina sem zasledil manjšo napako, ki pa je precejšnega pomena. V članku na to temo imenuje namreč vatikansko zasedanje »za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«. To je res bil prvoten namen srečanja, da ne vključuje le mladoletnih, ampak tudi ranljive (in podrejene) odrasle. Večina duhovniških (isto)spolnih zlorab se namreč dogaja v bogoslovjih in redovnih noviciatih: taki mlajši odrasli so bili redna tarča bivšega kardinala in laiziranega duhovnika McCarricka. O takih tarčah je tudi pri nas pred dnevi odmevno spregovorila iniciativa Dovolj.je. Vendar v teku srečanja so mlajši, ranljivi, podrejeni odrasli povsem izpadli. Bilo je (tudi na tiskovkah) govora le o mladoletnih. Zdi se, da je razlog podoben tistemu, ki je izrinil istospolnost iz obravnave. Če bi vztrajali pri obravnavi tudi te populacije bi bilo treba spregovoriti o problemu podpiranja homoseksualne klime v bogoslovjih in redovnih skupnostih, v ozadju katerega stojijo homoseksualna omrežja v Cerkvi z njihovo potrebo po »svežem mesu«, ki jim ga »dostavljajo« ravno bogoslovja in noviciati. Torej tudi iz vidika te zožitve teme zasedanja veje vtis, da papež Frančišek homoseksualnega lobija ne namerava odstraniti iz Cerkve.

Prihajajoči motu proprij in sinodalnost

Na zaključni tiskovni konferenci so govorci mirili tiskovne predstavnike v smislu, da sicer na tem zasedanju niso sprejeli konkretnih ukrepov, a da ti še sledijo. Zlasti je bil omenjen papežev motu proprij, ki bo izšel v kratkem in ki je bil (glede na odgovor na vprašanje Jasona Horowitza od New York Timesa), napisan že pred zasedanjem: zato si lahko predstavljamo, da bo več ali manj ponovil zgoraj prikazane vsebine govorcev na tiskovnih konferencah. Omenjena je bila tudi naloga, da škofovske konference same konkretizirajo splošne smernice zasedanja glede na njihovo lokalno realnost: v duhu sinodalnosti in kolegijalnosti torej. Pri tem se seveda zastavlja ključno vprašanje, ali je verjeti tej zgodbi, da bo po tej poti prišlo do želenih oprijemljivih ukrepov. Zlasti je vprašanje, če lahko pričakujemo učinkovitih korakov od ljudi, ki so sami očitno povezani s krogom zlorab, kar je v že omenjenem vprašanju kard. Cupichu omenila CNN-ova novinarka Delia Gallagher. Med take ljudi spada sam kard. Cupich, ki je bil tesni somišljenik in sodelavec bivšega kard. McCarricka in ki ga je papež kljub temu (ali prav zaradi tega?) postavil v vodstvo tega zasedanja. Podobno vprašanje se zastavlja glede kard. Farella, drugega tesnega McCarrickovega sodelavca, ki je bil že prej tesno povezan z zloglasnim Marcialom Macielom, pa ga je papež postavil pred tedni celo za kardinala kamerlenga.

Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali smemo res verjeti, da lahko po kolegialni poti pričakujemo konkretnih korakov. Ameriška škofovska konferenca je lani jeseni na zasedanju v Baltimoru želela sprejeti pomemben konkreten korak (odbor laikov, ki bi nadzoroval spolne zlorabe škofov) pa je Vatikan to prepovedal, češ da bodo dobili centralna navodila na februarskem zasedanju. Na tem zasedanju pa so jim zopet rekli, naj se odločajo na lokalni ravni. Kje so torej centralna navodila? In če jih ni, zakaj je Vatikan ustavil sklepe v Baltimoru? Ali pa preprosto Vatikan, kot že nakazano zgoraj, ne želi učinkovitih korakov, ki bi reševali problem spolnih zlorab, ker bi to načelo interese homoseksualnega lobija?

Kaj pa preiskava o McCarricku?

Tik pred februarskim zasedanjem je Vatikan potegnil po sebi dobro, nujno potezo: laiziral je McCarricka. Vendar v luči že omenjenih vprašljivih potez tega zasedanja, ki postavljajo pod vprašaj iskrenost njegovega dobrega namena, se zdi tudi ta poteza bolj metanje peska v oči javnosti kot kaj drugega. Kot rečeno, poteza je bila potrebna, sorazmerna početju te osebe, vendar zainteresirana javnost je pričakovala od papeža še in zlasti nekaj drugega, in sicer temeljito preiskavo okoliščin, ki so omogočale McCarricku, da je tako dolgo (in zlasti v tem pontifikatu) ostajal v samem cerkvenem vrhu. Taka preiskava bi namreč najverjetneje razkrila glavna imena homoseksualističnega lobija v vodstvu Cerkve, o čemer je bilo poleti že govora v Viganójevih razkritjih. Vatikan je obljubljal preiskavo na to temo, a kaj smo dobili: starega, verjetno že neuporabnega McCarricka so z javnosti všečno potezo vrgli iz voza, da bi se ostali njegovi kolegi na njem mirneje peljali dalje.

Pri tem bi opozoril na podatke, ki pronicajo iz raznih strani v javnost glede McCarrickovega ozadja. James Grein, dolgoletna McCarrickova žrtev, je pred meseci v pogovoru razkril podatek, da je McCarrick v letih takoj po vojni odšel za daljši čas v švicarsko mesto Sankt Gallen, iz katerega je sicer izvirala Greinova družina. Tudi sam McCarrick je v intervjuju za New York Times pred leti to potrdil. Iz tega dopusta se je vrnil ves spremenjen in trdno odločen, da bo postal duhovnik. Sankt Gallen je sicer postal znan v zadnjem času tudi po razkritju kard. Daneelsa, o obstoju »sankt gallenske mafije« – skupine visokih cerkvenih dostojanstvenikov med katerimi naj bi figuriral tudi McCarrick, ki se je srečevala v tem kraju, da bi organizirala izvolitev sedanjega papeža.

Lahko bi rekli, da gre za čisto naključje, vendar se je k tej sestavljanki v zadnjih dneh dodal še en pomemben element. Michael Voris  je za spletno stran Churchmilitant pridobil pričevanje nekdanjih članov komunistične partije, da je v času takoj po vojni Sovjetska zveza spodbujala nastanek partijskih centrov po Evropi, namenjenih vežbanju njenih pripadnikov, ki naj bi vstopili v semenišča, postali duhovniki in razkrajali Cerkev od znotraj: po vzoru podobne dejavnosti KP v ZDA v 20-ih letih, o kateri je pričevala Bella Dodd pred ameriškimi oblastmi, ki je obenem poudarila, da je bila inflitracija homoseksualcev v bogoslovja zlasti priljubljena metoda moralnega razkroja Cerkve.

No, eden izmed takih centrov naj bi bil po tem pričevanju ravno Sankt Gallen, in sicer, kot vidimo, prav v času tik po vojni, ko se je tam nahajal na nenavadno dolgem dopustu tudi McCarrick… Skratka, nastaja vse bolj vtis, da ves ta moralni, doktrinarni, liturgični in demografski propad, ki ga beležimo v zadnjih desetletjih v Cerkvi ni le plod nekakšnih splošnih družbenih trendov ali naključnih odločitev posameznikov, pač pa da gre za pojav, ki je bil (s koncilom vred) načrtovan in voden iz sovjetske Moskve (kot je konec koncev Marija v Fatimi napovedala, da bo razkroj Cerkve, ki bo sledil posledica »zmot iz Rusije«) in da je ta načrt prav posebej vezan na gejevski lobi v Cerkvi, ki, kot je postalo dovolj razvidno na tem zasedanju, ga papež Frančišek nikakor ne namerava odstraniti – to pa zato, ker ga je prav ta lobi postavil na položaj.

Dovolj.je sklicevanja na papeža Frančiška

Iz rečenega potegnimo še eno konsekvenco na našo slovensko situacijo, v kateri je nedavno, kot že omenjeno, vzklila iniciativa Dovolj.je zoper duhovniške spolne zlorabe. Iniciativa je vsekakor potrebna, ker bi bilo naivno misliti, da tega problema pri nas ni oz. da ga je bistveno manj kot drugod po Zahodu. Pohvaliti je treba pogum posameznikov, ki so z njo začeli: govori se namreč, da je gejevski lobi v Cerkvi ne le močan, ampak tudi nevaren. Iz tega vidika je torej pobuda vredna vse podpore.

Vendar, če smem pristaviti, pa ne da bi želel jemati inicitativi poguma, se mi zdi nekako neustrezno njeno sklicevanje na papeža Frančiška kot na tistega, ki želi iskreno rešiti problem spolnih zlorab, kakršnih je bil deležen gospod Cerar in gospod Črnak. Mislim, da je bilo iz rečenega dovolj razvidno, da od papeža, ki se zavestno obkroža s homoseksualističnimi prelati in McCarrickovimi somišljenimi a la Cupich, Farell in Tobin, in ki ščiti pokvarjence a la Barros, Zanchetta in Ricca, ne moremo utemeljeno pričakovati, da resnično misli odpraviti problem duhovniških spolnih zlorab, kljub besedam, ki govore drugače in kljub posameznim teatralnim ukrepom, kot je bila laizacija McCarricka. Tudi to, da se iniciativa sklicuje na teologa osvoboditve Oscarja Romera, sicer svetnika, se mi zdi nekako neumestno, glede na to, da je široko priznano dejstvo, da je bila teologija osvoboditve direkten sovjetski projekt, s katerim se je želelo pridobiti (takrat še) katoliško Južno Ameriko (zlasti s pomočjo jezuitskega reda) za komunizem. Preko zgodbe o Sankt Gallenu vidimo namreč, kako je to povezano s spolnimi zlorabami.

Morda bi kdo tu lahko porekel, da je odnos iniciative do tega pontifikata ali do teologije osvoboditve postranska stvar. Važno da je preganjanje duhovniških spolnih zlorab ne glede na teološko zastavo, pod katero se to dogaja. To je seveda do neke mere res, vendar nam pa teološka zastava vendarle kaže nekaj pomembnega, in sicer kje iniciativa (trenutno) išče globlje vzroke duhovniških spolnih zlorab. To pa je pomembno, ker iz ugotavljanja vzrokov, pridemo do ugotavljanja načrta, kako problem odstraniti: ko odstranimo vzroke namreč, odstranimo tudi problem.

Če se torej postavimo pod Frančiškovo zastavo pomeni, da ne vidimo vzroka problema duhovniških zlorab v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki in po semeniščih vse od 60-ih let dalje (slednje velja tudi za ljubljansko bogoslovje, kot sem nedavno slišal), pač pa v »klerikalizmu«, v navezanosti duhovščine na moč in denar in na hierarhijo, kot vztrajno ponavlja papež. Kje je torej rešitev problema? V tem, da je treba temeljito očistiti Cerkev gejevskega lobija, očistiti naša semenišča in teološke fakultete homoseksualizma in vsega, kar je s tem povezano, ali pa je treba začeti graditi Frančiškovo ultra-koncilsko, levičarsko usmerjeno, revno Cerkev, v kateri so homoseksualni duhovniki prav dobrodošli, saj, kot pravi Scicluna, jih homoseksualnost prav nič ne nagiba v greh – dovolj, da se v svoji spolni praksi držijo meja konzenzualnosti in se ne spravljajo na mladoletne, kot pravi kard. Cupich. Evo, tu je dilema, ki stoji pred iniciativo. Upam zanjo, da se bo dobro odločila.

Tradicija je za mlade

Matthew Schmitz

Zdi se, da je papež Frančišek prejšnji teden v nagovoru italijanskim liturgikom »zacementiral« liturgične spremembe, ki so se uveljavile po II. vatikanskem koncilu: »Po tem procesu učenja, po tem dolgem potovanju,« je dejal, »lahko z gotovostjo in učiteljsko avtoriteto potrdimo, da je liturgična reforma ireverzibilna.« Progresivni komentatorji se te besede pozdravili kot udarec proti »ponovnemu razvoju določene oblike neo-klerikalizma s spremljajočim formalizmom« ter z zadovoljstvom opazili, da je »reakcionarno liturgično gibanje zaustavljeno.« Ali Frančiškova izjava resnično pomeni, da je po tisočletjih razvoja liturgična evolucija prišla na zadnjo stopnjo razvoja in se mora sedaj ustaviti?

Kratko rečeno, ne. Papež bi prav tako lahko z učiteljsko avtoriteto izjavil, da politega mleka ne moremo spraviti nazaj v steklenico. Ugotovitev je seveda neizpodbitna, čeprav se nam obžalovanje zdi primernejši odziv kot ponos. Pravo vprašanje namreč ni, ali lahko izbrišemo zgodovinske napake, temveč kako lahko stanje popravimo.

Kot vam bo povedal vsak mlad progresist ali star tradicionalist, starost ne determinira liturgičnih in teoloških preferenc. Ne glede na to je neizpodbitno dejstvo, da se po vsem svetu mladi tradicionalisti soočajo s starimi progresisti. Ironične situacije se vrstijo: mladi, ki spoštujejo staro, tekmujejo s starimi, ki hočejo slediti novostim, progresisti pa se boječ prihodnosti spopadajo s tradicionalisti, ki prezirajo svoje neposredne predhodnike. 

Vsakdo, ki dvomi o tem konfliktu, naj obišče bližnji samostan, kjer bodo mlajši redovniki praviloma mnogo bolj tradicionalni kot njihovi starejši bratje. V Franciji bo že čez približno 20 let večina duhovnikov darovala izključno tradicionalno latinsko mašo. Kamorkoli pogledamo, vidimo, da so mladi tradicionalistično usmerjeni. 

Provincial nizozemskih dominikancev, oče René Dinklo, je jasno kot le malokdo drug izrazil velike spremembe, ki potekajo v Cerkvi. Dinklo je edini duhovnik svojega reda [na Nizozemskem] iz t. i. »generacije X.«[1] Eden od njegovih prvih spominov zadeva spovednico polno bobnov, ki jih je uporabljal mladinski zbor. V zgodnjih 90-ih letih, ko se je Dinklo pridružil redu, so nizozemski dominikanci že opustili svoje tradicionalne dnevne molitve in pričakovali, da bo red v prihodnosti postal združenje laikov. Upravičeno je pričakoval, da bo zadnji duhovnik v provinci, ki je obstajala 500 let.

A nato je dominikanska skupnost ponovno dobila duhovne poklice. Mladi nizozemski dominikanci so želeli obnoviti oblike skupnostnega življenja in molitve, ki so jih njihovi predhodniki odpravili. »Stojimo na pragu daljnosežnih sprememb,« je lani opozoril oče Dinklo (http://www.op.org/en/content/dominican-life-phase-transition-situation-dutch-province). »V tej situaciji lahko pride do konflikta med generacijami«. Mlajši dominikanci želijo nositi habit in »ponovno odkriti številne verske prakse, rituale ter načine petja in molitve, ki jih je starejša generacija zavrgla.« Da bi se izognili konfliktu, se ti mladi sedaj selijo v novo redovno hišo.

Nadškof Augustine DiNoia (https://opeast.org/vocations/vocation-faqs/new-vocations-province-st-joseph/) je leta 2010 opredelil izkušnjo mladih tradicionalistov: »Zdi se mi, da so ti mladi v 20ih in 30ih letih bili zaradi svojih izkušenj radikalizirani … na način, ki je nam tuj.« Po »bog-ve-kakšnih osebnih in družbenih eksperimentih« so spoznali »moralni kaos osebno in socialno ter nočejo z njim imeti nobenega opravka.« Njihove poklice kroji občutek rešitve v zadnjem trenutku. »Kot da bi prišli na rob prepada in se nato obrnili.«

Generacija nadškofa DiNoia je želela združiti Cerkev s svetom, a mlajša generacija duhovnikov veruje, da sta obe entiteti na najglobljem nivoju medsebojno nasprotni: »Morda to težko razumemo, a ti mladi ne delijo občutkov kulturnega optimizma, ki smo ga prevzeli v post-koncilskem času.« Obžalujejo »samo-sekularizacijo Cerkve«, posebno še »'odčaranje' njene liturgije«. To pojasni njihovo navdušenje nad misalom iz leta 1962. 

Številnim mladim katoličanom se zdi, da so bili oropani dediščine, ki jim je po pravici pripadala. Po koščkih morajo ponovno zbrati in sestaviti tisto, kar bi morali dobiti kot celoto. Nek angleški akademik mi je pred kratkim povedal o svojem poskusu, da bi dobil izvod Dictionnaire de théologie catholique, staro referenčno delo, ki je v času po koncilu postala liber prohibitus. Kontaktiral je nekega Belgijca, ki pomaga izumirajočim redovniškim skupnostim pri likvidaciji njihovih knjižnic. Belgijec je našel frančiškansko skupnost, ki je bila najprej pripravljena prodati knjižno zbirko, a se je v zadnjem trenutku premislila. Menihi so se odločili raje sežgati omenjene knjige, da »ne bi prišle v roke tradicionalistom.«

Kdo so ti grozeči tradicionalisti? Stopite v tiho kapelo v New Yorku in tam boste našli odgovor. Tam se vsako sobotno jutro skrivoma zbirajo mladi verniki. Razdeljeni so po spolu: ženske sedijo na levi, moški na desni. Ko zazvoni zvonček, skupaj vstanejo. Duhovnik v oglavnici pristopi k oltarju in začne z latinsko mašo. Med obhajilom klečijo na golih tleh, kjer bi morala biti obhajilna miza. 

V mestu, kjer je molčečnost zasramovana, pregreha pa se šopiri, je atmosfera spoštljivosti še posebej presenetljiva. Sobotne maše so se začele pred letom dni, ko je mladi duhovnik končno prisluhnil zahtevam mladih vernikov. Želeli so tradicionalno latinsko mašo, on pa se je bal reakcije starejših sobratov, ki je ne marajo. Privatna sobotna maša je nato predstavljala kompromisno rešitev. Novice o njej se širijo od ust do ust med študenti in mladimi zaposlenimi, tako da počasi raste. 

Po zadnjem evangeliju verniki v bližini prekinejo svoj post s kavo. Eno od obiskovalk sem vprašal, kako je pričela hoditi sem: »K maši hodim že 24 let,« je dejala. »Še vedno obiskujem obe obliki, a ko sem se seznanila z latinsko mašo, se mi je zdela bolj spoštljiva. Kot da bi se znašla izven tega sveta.« Njeno obnašanje je prijetno, obleka pa sodobna in nevsiljiva. Ko se pogovor pomakne k razpravi, zakaj je Pij IX. imel prav v primeru Mortara, razmišljam, da predstavlja moja sogovornica primer osebe, ki bi jo številni katoličani zaskrbljeni nad javno podobo Cerkve, radi predstavili kot lep primer Cerkve prihodnosti – če le ne bi bila tako naklonjena preteklosti.

Prirejeno po: http://catholicherald.co.uk/issues/september-1st-2017/the-kids-are-old-rite/

---

[1] Termin »generacija X« označuje rojene po t. i. generaciji »baby boom«, ki je bila rojena v desetletju po 2. svetovni vojni. Generacija X torej zaznamuje rojene med zgodnjimi 60-imi in 80-imi leti 20. stoletja.

Originalen naslov teksta "The kids are old rite" predstavlja v slovenščino neprevedljivo besedno igro.