Blaž Koman: Niso od sveta kakor jaz nisem od sveta (Jn 17,16)

Frančišek: vedno v talarju

Gneča na letališču ni nič manjša kakor ob koncih tedna, ko se evropski narod razprši iz evropske »prestolnice« na vse konce stare celine. Iz zvočnikov se sliši odmevajoče klice za vkrcanja, spremembe letov, izgubljen malček išče mamo in jo čaka pri terminalu številka triintrideset, trgovine se bodo zaprle za uro in pol zaradi opoldanskega počitka.

Zatopljen v Zupanove stavke Menueta za kitaro se zdramim, ko vsesplošno urejenost letališčne norije predrejo zvoki, ki jih nezavedno prepoznam kot hrupu nepripadajoče in izvzete iz kaosa. Vse skupaj se dogaja nekje v bližini. Odložim knjigo in se ozrem naokoli. Nedaleč od mene je zbrana skupina ljudi, ki se zbegano sklanja nad nečem na tleh.

Sedeč udobno v stolu se nagnem naprej, da bi morda bolje videl, kaj se dogaja. Na tleh opazim podplate čevljev. Ležeč iz njih je preko tal stegnjen moški in ob njem na kolenih gospa srednjih let, ki ga drži za roko, zmedeno pogleduje okoli in v francoščini sprašuje po nekom. Kmalu prepoznam besede: »Où est le prêtre?« Naj ga nekdo poišče. V njunih sklenjenih rokah stiskata rožni venec in čakata na duhovnika, da bo – očitno umirajočemu gospodu – podelil poslednji zakrament.

Nedaleč stran je v revijo zatopljen mlad kaplan v svojih tridesetih letih. V domovino se vrača z neke mednarodne konference v Bruslju. Utrujen si je nadel slušalke in se ob zvokih glasbe zatopil v članek o kontracepciji. Oblačila ne dajo vedeti o njegovem poklicu. Stare kavbojke in srajca s kratkimi rokavi, preko katere si je nadel debelo modro jopico, ga zlijejo z vsemi ostalimi dušnimi plovili na tem letališču.

Ljudje nad umirajočim gospodom se ozirajo naokoli in iščejo duhovnika, da bi z blagoslovom pospremil njegovo dušo v Nebeško Kraljestvo. Kljub temu da jim je naš mladi kaplan na dosegu oči, ga ne prepoznajo kot duhovnika, on pa na žalost ne opazi njihove stiske. Ob hlipajoči molitvi žene ob sebi gospod izdihne in se v upanju na gospodovo milost odpravi v večno življenje k Očetu.

Opisana situacija je lahko le ena izmed mnogih, ko bi ljudje potrebovali duhovnika, pa bi ga ne mogli prepoznati. Odpre se popolnoma upravičeno vprašanje: je res pomembno, da nosijo duhovniki svoja duhovniška oblačila? Kaj ni pomembno tisto, kar je notri – v njih? Morda je pomembno celo to, da se tudi s svojimi oblačili znajo približati ljudem, predvsem mladim. Da so »kul« in »hip«.

Pred kratkim sem zasledil objavo prijateljice sestre Hčere pomočnice na Facebooku ob izvolitvi novega vrhovnega predstojnika »Salezijancev«. Na fotografiji je bil prikazan mož, ki se ni prav v ničemer razlikoval od kakšnega politika ali bančnega uslužbenca, morda prodajalca avtomobilov. Z vsem spoštovanjem do teh treh poklicev sem v komentar pod fotografijo vseeno malce zbadljivo, a popolnoma resno zapisal:

vodstvo izumirajočih španskih frančiškanov

»Kdo pa je ta gospod na fotografiji? Kak poslovnež?«

Sestra je z veliko mero strpnosti odgovorila, da je on novi vrhovni predstojnik in tako naprej in tako dalje.

Pa mi odgovor ni bil povšeči, ker nekako ni zgrabila moje »vabe«. Zato sem napisal, da se opravičujem, vendar nisem mogel tega vedeti, ker niti nisem vedel, da je gospod na fotografiji duhovnik. Da pa me zanima tudi, kako se lahko tako oblači nek kandidat za vrhovnega predstojnika katoliškega inštituta? Saj da tudi sestre ne skačete naokoli v trenirkah, mini krilih in poslovnih kostimih kot naša prva ministrica.

»Kako to, torej?« me je zanimalo.

V odgovor sem dobil klasičen – in citiram!: »Obleka ne naredi …«

Nadaljnjemu diskurzu sem se ognil in se raje odločil, da o tej temi napišem zapis za na spletni portal. Verjetno mi ni potrebno prav posebno poudariti, kako zelo se ne strinjam s to trditvijo, da »obleka ne naredi« človeka. Saj vendar – za izhodišče vašega razmišljanja – vsi hodimo naokoli oblečeni. V kolikor bi držala trditev sestre – in verjetno mnogih njenih somišljenikov! –, bi bilo potemtakem vseeno, ko bi naokoli hodili goli, razcapani, neumiti, morda z majico, nataknjeno na nogah in na vsaki roki po eno srajco, na glavi pa prevelik škorenj?

In vendar gre pri duhovniški opravi za nekaj popolnoma drugega. Za izhodišče svojega razmišljanja sem vzel pozicijo iz svetopisemskega citata navedenega v naslovu: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17,16)

vodstvo izumirajočih španskih karmeličanov

Pa se za začetek premišljevanja vprašajmo: je duhovništvo poklic? Ali je morda karierna pot, morda celo beg pred svetom, morda kamuflaža? Zagotovo je poklic in mora ostati po-klic za slehernega, ki stopi na to pot. In od nas laikov se zahteva, da stojimo poklicanim v oporo in spodbudo na njihovi poti, sočasno pa, da kot od božjih pastirjev, ki jim je ta služba naložena po svobodni izbiri, da se bodo odzvali (po)klicu Očeta, zahtevamo, da nas bodo vodili po poti Resnice s svojim zgledom in napotki!

Vprašanje se seveda pojavi samo od sebe, ko pa imamo danes toliko poklicev, da se mladi in malce starejši skorajda do smrti odločajo, kaj bi sploh želeli početi. A v klasičnem smislu so stvari precej preproste in je kar nekaj poklicev, ki izstopajo. Tako po svoji poklicanosti in nalogah na njihovi poti kot po svoji uniformiranosti. Od klasičnih družbenih struktur vojske in klera, do današnjih čistilcev, medicinskega osebja, poslovnežev in tako dalje.

Sam se zamislim nad duhovnikom ali celo redovnikom(!), ki ga srečam v laični opravi. Kot človeka z močnim občutkom za človekovo psiho me prešinejo zle slutnje.

Najprej pomislim na človeka, ki se sramuje svojega poklica. Zakaj drugače bi nekdo ne nosil kolarja ali celo talarja? To je prva misel, ki preleti moje omejene možgane. Mar ne gledamo na vojake, ki se v boju oblačijo v drugačne uniforme kot uniforme tistega za katerega se bojujejo, kot strahopetne, dvolične, lisičje, pritlehne in zvijačne? Mar niso tudi katoliški duhovniki in redovniki bojevniki v boju za Resnico in Pravico, ki jim je naložen po našem Gospodu in njim po zakramentu svetega reda?

Pa si rečem: »Dobro, morda se ne sramuje svojega duhovniškega stanu, morda mu je le obleka neudobna.« In v hipu se znajdem v trenutku Kristusovega križanja in padem na kolena pred Gospodom na križu. Iz ran mu teče kri, obraz ima okrvavljen, hrope in v silnih mukah zbira moči, da bi izrekel zadnje besede za nas ljudi. In se spomnim njegovega križa in njegove zapovedi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Kako šibek sem torej, da mi je neudobno neko oblačilo, ki je v resnici iz zelo sodobnih in blagih materialov, sam pa si drznem reči, da sem Kristusov učenec in po milosti Njegovega zakramenta pastir in zgled laikom?!

trenirkarke - izumirajoče ameriške heretične nune

Tako ovržem obe vprašanji, zakaj bi duhovnik ne nosil duhovniških oblačil, in, ker sem znotraj mladinske pastorale precej deloval s »salezijanci«, pomislim na očeta Bosca. Na njegove oratorije in kako je v 19. stoletju z mulci tekel za žogo, se igral raznorazne igre, nato pa daroval čudovito mašo po takratnem mašnem obredu. In vse to v talarju in primerni duhovniški obleki.

Seveda je smiselno na tem mestu izpodbijati z vprašanjem, ali ne gre tu za goli formalizem? Sodobni postkoncilski moderni tokovi bi rekli, da je važno, kaj je v človeku. Da mora biti duhovnik dober in blizu ljudem in da imajo mnogi laiki odpor do talarja, ker ustvarja distanco, a sam sem mnenja, da je stvar vse prej kot zgolj vprašanje forme, kot bi mnogi radi zreducirali vse pravoverne težnje.

Duhovnik je Kristusov bojevnik. Z naše smeri smo že ničkolikokrat pisali o formi in tem, kaj forma je. Kadar teče diskurz o liturgiji, molitvi ali na videz malenkostnih rečeh, imamo mi pred seboj široko in v prihodnost usmerjeno sliko. Za nas forma ni formalizem. Za nas je forma resnični in iskreni izraz tega, kar nosi človek v sebi. Je vaš duhovnik resnični pastir, ki verjame v podeljeni zakrament svetega reda in v poklic, s katerim ga kliče Oče v boj za našo sveto katoliško in apostolsko Cerkev? Boj, s katerim ga Kristus vabi, da brani Njegovo nevesto, nauk in misterije? Boj, v katerem ga Sveti Duh milostno posvečuje, da zmore ostati trdna priča in nestrahopeten evangelist Resnice?

V kolikor zmore duhovnik odgovoriti na ta vprašanja pritrdilno, nima enega razloga, da bi se sramoval svojega zunanjega izraza pripadnosti duhovniškemu stanu. V kolikor ima pomisleke, pa bo sem in tja – odvisno od »primernosti« dane situacije – oblekel, kar mu bo po volji, da bo bolj ustrezal družbi.

In obratno, mar si duhovnik, ki ne zmore odgovoriti na zgornja vprašanja pritrdilno, sploh zasluži duhovniška oblačila, ali so ta zanj morda le krinka, da sme vršiti svoja hudodelska dejanja?

Pa mi, laiki? Mislimo, da bi lahko bili dovolj trdni v veri, da bi zmogli »stopiti v njihove čevlje«?

Prihodnost

Blaž Koman: Kontracepcija je umor

Smrt ni ena. Smrti sta dve. Naj bo to izhodišče, ki se bo morda razjasnilo kasneje, prav morda pa bo komu ostalo nerazjasnjeno. Recimo temu oksimoronu teza, potrebna za razumevanje naslovne trditve. Trditve, da je kontracepcija umor.

Najprej naj vas spodbudim, da se ne preplašite zaradi dolžine zapisa. Nato pa, ker vas imam preveč rad, vas želim na tem mestu, na začetku tega zapisa opozoriti, da je en, edini in pravi namen tega zapisa, da vas pretrese. Pretrese, zadene, prizadene. Kdor bo pogumen dovolj, da bo bral dalje, pa na koncu ne bo (pri)zadet, naj bo za to krivo dvoje: njegovo okamenelo srce ali moje slabo in nevredno pisunstvo.

Naj bo tako, kot je vedno, da se stvari začnejo pisati tam, kjer se začne pisati vsaka zgodba. Z besedo. In ta beseda je tokrat smrt. Moderni in postmoderni svet je svet strašnega trpljenja. Kajti ubogi človek teh časov trpi dvojno trpljenje. Trpi fizično. S svojim bitjem. Svojim obstojem v tem fizičnem, materialnem svetu. Trpi, kadar je lačen, trpi, kadar je žejen, trpi, kadar je premočen v hladnih dneh, trpi, kadar ga zametuje hladen sneg in trpi še na neštete druge načine, kot bi mu bil edini namen življenja trpljenje. Trpi materialno trpljenje, ki je neizogibno in se čisto naravno konča v smrti.

Pa vendar to ni namen življenja. Zato se tega trpljenja izogiba. Ob mrazu se greje, ob dežju se skrije pod dežnik ali na kavč pod odejo. Ob vročini se hladi v senci. Izumlja te in one naprave, ki mu lajšajo trpljenje. Zdravila in raznolike oblike zdravljenja – telesa. Vse je materija. Jaz in kamen nisva popolnoma nič drugačna. Loči naju le nekaj naključnih mutacij in sto tisoče let evolucije, a vendar sva oba le skupek naključno – ali pa ne naključno – razporejenih atomov.

Kako ubog in beden mora biti svet ljudi, ki se imajo za kepo atomov? Kako nevreden in brez kančka človekovega dostojanstva? Moderni in postmoderni svet je svet trpljenja. Človek se je odpovedal svoji človečnosti zavoljo tehnološkega napredka in se razstavil na Bistvo in materijo, s tem da je obdržal le materijo in zavrgel svoje Bistvo. Poleg trpljenja v materialnem svetu pa človek trpi tudi v nezavedanju, da biva tudi nadnaravno – v svojem Bistvu.

Če je materija vse, kar je okoli nas vidnega in nevidnega, v kar zmoremo trčiti in kar more trčiti v nas, potem je Bistvo tisto, kar nam omogoča, da sebi rečemo jaz in prepoznamo v drugem drugega, ki je jaz, tudi če ni njegova materija enaka moji.

Na tem mestu morem reči, da smrt ni ena. Smrti sta dve. Povezani. In ločeni. Današnji svet gleda na vse Stvarstvo, ki ga niti ne priznava, le skozi prizmo ene smrti. Smrti - ki je absoluten konec, ki je popolna distanca, neskončna oddaljenost - materije. In ta ubog in trpeč pogled na svet je prevzel za absolutno in pogled skozi to prizmo smrti trosi na vso sodobno kulturo absoluten materializem, ki se je zažrl v najgloblje temelje človeštva in postal kultura smrti.

Kultura smrti pa je, kot sleherno delo zla, satana, človeku, ki se je odpovedal svojemu Bistvu, neznana. Skrita in prikrita. In kadar jo njen antipol, ki je absolutno zmagoslavje nad njo, razkrinka, ja dovolj le njegov blesk, ki zareže v to temačnost kulture smrti, da jo kričečo in nasilno opletajočo zaslepi. Takrat se človek, ujet v to zanko kulture smrti, krčevito upira vsemu, kar oznanja kultura življenja, ki pozna poleg materije tudi človekovo Bistvo ali dostojanstvo.

Prav tako kot je smrt prisotna v materiji, pa je možna tudi smrt človekovega dostojanstva – Bistva. Z eno izjemo … Bistvo je zmožno popolnega oživetja in živetja v Neskončnosti. Materija je tako ali drugače obsojena na to, da se konča, razpade in se preoblikuje v novo materijo. Človekovo Bistvo pa je enkratno, unikatno in ne-končno. In ta ne-končnost Bistva je obljubljena človeku v neskončnosti. Do tja pa lahko pride le živo Bistvo. Le človek, ki je ohranil svoje Dostojanstvo in ga ni zavrgel v zameno za polnost in absolutnost zgolj materije, lahko v svojem Bistvu obstaja v večnosti/neskončnosti.

Kaj ima to veze s kontracepcijo? Vse. In še več veze ima z umorom. Kontracepcija ni le materialno dejanje, čeprav ga sodobna družba, ki – kot smo rekli – priznava le absolutizem materije, zgolj tako dojema. Pa vendar ravno to dejstvo dela kontracepcijo tako nevarno in vpeto v sam temelj kulture smrti. Ne le da preventivna kontracepcijska sredstva preprečujejo zanositev, ugnezditev(sredstva ki preprečujejo ugnezditev so abortivna! op. bloga) in podobno, ali pa še huje, da abortivna sredstva celo ubijejo že živeče bitje v smislu materije, kontracepcija ubija še na mnogo več načinov. Abortivna sredstva ubijejo že živeče bitje, ki ni le materija, ampak je že človek v polnosti, tudi s svojim Bistvom, ki obstaja s tem, ko je v spočetju zasejano, ker ima ves potencial, da iz njega nastane in se rodi človek v vsej svoji človečnosti, s svojo prihodnostjo in nam neznanimi potenciali. In ravno ta obljuba življenja, ki ga prinaša spočetje, ga dela v polnosti Človeka –  kot materijo in kot Bistvo.

Kaj pa si potem ti, ki uporabljaš, zagovarjaš ali ne nasprotuješ tovrstnemu početju, drugega kot morilec – materije in Človeka? Zakaj misliš, da ko ne ubijaš materije, ne ubijaš tudi obljube, ki je dana z možnostjo zanositve? Obljube, iz katere se spočne in rodi Človek. Morda tvoj brat, morda mož tvoje hčere, morda nekdo, ki bi te rešil iz gorečega vozila. Kaj pa tvoje Bistvo?

Poleg vseh življenj in človeških Bistev, ki ne bodo nikdar bivali na tem svetu in dosegli neskončnost, sočustvujem tudi z vsemi dekleti in ženskami, ki so vpete v to grozljivo kulturo smrti. Kulturo, katere greh vpije na vse grlo o svojih umorih, pa vendar jih nihče ne prepozna kot take. Kontracepcija (kot izredno širok pojem) je zlo, ki ne uničuje le prihodnjih človeških bitji. Kontracepcija je zlo, ki uničuje tudi slehernega, ki se je poslužuje – aktivno ali pasivno.

Boleče je gledati dekleta, ki ne vidijo, da so ravno zaradi kontracepcije postale le objekt spolnega zadoščenja. In ne le da s tem ubijajo svoje Dostojanstvo, ko je spolnost postala le(!) rekreacija in zabava (česar ne izključujem); z zatekanjem k kontracepciji ubijajo tudi svoje telo - materijo. Izpostavljajo se spolnim in spolno prenosljivim boleznim, v telo vnašajo nešteto hormonov, s katerimi rušijo naravno ravnovesje in izzovejo takšne in drugačne avtoimunske bolezni.

Tudi fantje in moški so postali le živali - zveri, kipeči od poželenja in spolne sle, ki se ne znajo brzdati, saj vedo, da je verjetnost, da zadostijo svoji potrebi izredno velika, ker je spolnemu odnosu odvzet primarni namen: razmnoževanje – ali še lepše rečeno – ustvarjanje Življenja!

Zavedam se enega: ta zapis bo zmotil mnoge. Prvič, ker je človek grešno bitje in se vsi soočamo s svojo grešnostjo. Nekateri se z njo celo spopadajo. In ker vem, da bo zapis bralo mnogo uporabnikov kontracepcijskih in abortivnih sredstev, tudi vem, da bodo to vzeli kot napad na njihovo osebnost.

Pa ni tako. Ne sodim niti vašega početja, ker verjamem, da niti ne veste niti se ne zavedate, da v svojem početju ubijate Človeka. Čutim pa v sebi neko potrebo po tem, da v duhu kulture Življenja nastopim glasno in neomajno zoper kulturo Smrti. Zato vam pravim, da se ne jezite, ko boste to prebrali. Preberite še nekajkrat in imejte v mislih, da »ima vsak grešnik svojo preteklost« … in »vsak svetnik svojo prihodnost«. K svetosti pa smo poklicani prav vsi.

Drugič: verjamem, da bo ta zapis zmotil mnoge, ker zaradi tako močnega vpliva kulture smrti ne bodo zmožni razumeti, kaj je Človek v vsej svoji polnosti. Še vedno zaslepljeni z dojemanjem sveta kot le materialnim svetom, bodo zavračali tezo, da je Človek več kot materija in s tem tudi zanikali dve smrti, od katerih je le ena absolutno odvisna od človeka. In to je uboj Človeka. Uboj, ki v zaslepljenosti kulture smrti, postaja umor. Zato pa smem reči in rečem: kontracepcija je umor.

Gostujoče pero: Blaž Koman, Jaz in moj križ

  Prepričan sem, da je dovolj obisk najbližjega McDonald`s-a, da se mi utrne vsaj začetna misel, iz katere zmorem plesti nadaljnje razmišljanje. In ko govorim o McDonald`s-u in hamburgerjih, govorim o vsaki restavraciji in javni obedovalnici. Preprosto naročiš hamburger ali dva, ali, ker imam še privilegij koriščenja študentskih bonov, obrok, ki ga v tisti restavraciji nudi en bon, sedeš za mizo ter se počasi in spoštljivo, z mislijo na Gospodovo daritev na križu, z mislijo na vsak zabit žebelj v človeško telo našega Gospoda pokrižaš ter zahvališ za obrok, ki ga boš smel užiti. Saj se, kajne?

Odgovor naj vsak zadrži zase. Ker pa sem drzen mož in pogosto dvignem glavo znad obroka, se takrat za trenutek ustavim in ozrem naokoli. Tako, z mislijo v glavi: »Pa ja nisem edini kristjan, ki jé v restavracijah? Al` res vsi ostali kristjani jedô doma?«

In čakam. Kakšno minutko, dve … celo pet, celo deset! Tako dolgo, da se mi vmes že vse ohladi! A ne morem si pomagati, da ne bi vedno bolj panično strmel okoli v nestrpnem pričakovanju, da bi srečal brata v veri, ki se bo tako kot jaz zahvalil Bogu za obrok in ga slastno užil. In vedno znova ostanem razočaran in »osamljen« vernik.

Sedaj pa pojdimo malce k številkam, ker me to dejstvo osamljenosti pri javnem izražanju vere malce skrbi in bega. Sicer častitljivi služabnik Fulton Sheen v eni svojih televizijskih katehez v svojem značilnem slogu opozarja na možnost statističnega zavajanja, a vendar imamo jasne številke, ki ne počivajo na reprezentativnih vzorcih, ampak na vseslovenskem popisu prebivalstva.

Pa se lotim seštevati 1+1, kolikor mi moj omejeni človeški um dopušča. Po zadnjem popisu prebivalstva (2002) je bilo v Sloveniji 57,8% pripadnikov katoliške vere. In, ker se – naj bi se - križajo vsi kristjani, ne le katoliki, bom sem prištel – zaradi vprašanja izražanja javnega izražanja vere – še ostale krščanske skupnosti v Sloveniji: vernike pravoslavne Cerkve in protestante, ki sicer živijo v zmoti, a tudi njim bomo z zgledom in molitvijo pomagali najti pot zopet naprej k Resnici. Kajne? Skratka, seštevši številke dobimo točno 61 odstotni delež kristjanov v Sloveniji.

Kaj to pomeni? To pomeni, da bi moral vsaj (!) eden od dveh ljudi poleg mene v restavraciji – glede na statistična dejstva (!) – biti kristjan. To pomeni, da bi se, če je v povprečni restavraciji na 10 minut 8 novih gostov, v teh intervalih pred jedjo morali pokrižati vsaj štirje obiskovalci. In kot verna oseba, ki polagam svoje življenje, prošnje, težave, zaupanje, hvaležnost in delo redno Bogu na oltar, se začudim, zakaj vsi ostali verniki okoli mene skrivajo svojo ljubezen do Boga?

Vendar pustimo svet številk in statistike ter poglejmo, kaj je danes najbolj popularna teza o veri. Gre nekako takole: »Vera je osebna stvar,« sledi pa: »Ne smem je vsiljevati drugim.« Z obojim se strinjam. Toda nenehno iskanje Boga mi ne dopušča, da bi kar tako sprejel takšni tezi.

Vera je zagotovo osebna stvar, kajti, ker je vera odnos s Bogom, ne more biti drugačna kot osebna, saj neosebni odnos ne more obstajati. In, ko postane naša vera neosebna, ko naš odnos z Gospodom postane zgolj odnos v relaciji jaz-objekt (relikvija, amulet, križ …), umre. Dokler pa ohranjam osebno vero, oseben odnos z Gospodom Očetom, dokler pristopam pred Gospoda v molitvi, v obhajanju, dokler se mu približujem na najbolj osebne (!), skorajda in morda celo včasih intimne načine, toliko časa bo moja vera trdna.

The Sign of the Cross - msgr. Jean-Joseph Gaume

Druga teza pa se napačno tolmači, zaradi nerazumevanja prve. Mnogi so namreč O-se-bno vero zamešali z ZA-se-bno. Osebna vera je usmerjena iz osebe v osebo, zasebna vera pa je namenjena zgolj sebi, torej zase. Je sebična, skrivaška, morda celo okultna. Zato takšni ljudje, ki gojijo zasebno raje kot osebno vero, tudi ne vedo, kakšna je razlika med vsiljevanjem vere in resničnim apostolsko pričevanjskim življenjem po Evangeliju.

Krščanska vera ni skrivaška! Ni in nikdar ne bo zasebna! Kako bi blažena Mati Terezija delovala, ko bi govorila, da je njena vera »osebna« v današnjem pojmovanju in – Bog pomagaj! – je ne sme vsiljevati najbolj ubogim med ubogimi? Bi še vedno bila sposobna ponižno, a brezkompromisno s križem preko rame in Gospodovim imenom na ustnicah pristopiti k tistim na dnu?

Kako bi deloval sveti Frančišek? Ali sveti don Bosko? Bi prvi zapustil vse svoje imetje najbolj potrebnim in oblekel raševinaste obleke ter se v polnosti predal Bogu, ko bi bila vera zanj nekaj »osebnega«? Nekaj kar sodi med štiri stene njegovega doma in med hladni marmor cerkvenih oltarjev? Bi sveti Janez Bosko povabil ničkoliko mladih in jim podajal svoje kateheze, ki so obrodile celo svetnike (!), ko bi zadrževal vero v sebi in bi se jo bal »pokazati«, torej po njej živeti?

Tudi sedanjega priljubljenega papeža Frančiška nisem še niti enkrat videl, da bi v javnosti tajil svojo ljubezen do Kristusa Gospoda. In vendar poznam (!) – osebno! – mnoge njegove »privržence«, ki se še pred Najsvetejšim ne vedejo nič kaj krščansko, kaj šele, da bi znali ali si celo drznili živeti in izražati svojo vero v javnosti, pred neznanci ali pred poganskimi prijatelji.

In med tem, ko si mi ne drznemo javno oznanjati »Veselega oznanila«, živeti nauk, ki nam ga je zapustil naš Gospod Jezus Kristus, med tem, ko niti ne pomislimo, da bi se pokrižali pred jedjo, kaj šele, da bi počeli vsaj svetnikov, če že ne Kristusa, vredna dejanja v javnosti, so nekatere polna usta svetnikov, citatov iz Svetega Pisma, citatov svetega očeta, molitev za karizme in krščanskih moralk. Da o anonimnih »duhovnikih«, ki se skrivajo za »cool« majicami in »jeans« kavbojkami ter sramujejo svoje pastirske »uniforme«, ne zgubljam besed …

Zato pomisli naslednjič, ko boš videl ubogega na ulici, kaj ti zapoveduje Gospod, ko boš prejel predse jed, ko boš priča nasilju, ko boš priča grehu, zlu … Koliko zares ljubiš Boga. Je tvoja vera skrivaška, zasebna, namenjena le za tvojo sprostitev, za v tvoj dom in tvojo cerkev, ali je tvoja vera resnično krščanska, Kristusova, apostolska, pričevanjska, življenjska? Je tvoja vera tvoj ponosno naložen Kristusov križ ali si že davno odvrgel ta križ in prenehal hoditi za Kristusom?

»Vsem pa je govoril: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.'« (Lk 9,23)

Gostujoče pero: Blaž Koman, Iz svetega rastem v svet

Ob sklepu leta vere (2012/2013): Iz svetega rastem v svet (Blaž Koman)

 

 Dandanes mi mnogi verniki ali zgolj znanci radi hote ali nehote vržejo kost z že docela banalizirano in izzvenelo izjavo: »Ampak, jaz sem veren, zakaj bi potem moral hoditi k maši?« Ali pa: »Saj ti ni treba hoditi k maši, da si vernik. Tisti duhovnik tam je itak 'kar tko malo'.« Tovrstne popolnoma zbegane izjave zbeganih iskalcev, ki niti niso sami krivi za to, da se jim po glavi podijo vse te nerazumne ideje, so mi vedno nova iztočnica za debatiranje, pričevanje in tudi osebno premišljevanje okoli svete maše.

V kolikor tvoja vera ni tako trdna, da bi zmogel verovati in razumeti univerzalnega, temeljnega in brezkompromisnega pomena zakramentov, še najbolj pa zakramenta svete evharistije – zahvale. Gre za Najsvetejši (!) oltarni zakrament, ki ga Jezus pri zadnji večerji zapove (!) in za vekomaj zapečati z besedami: »To delajte v moj spomin.« Ne reče: »Če boste imeli čas,« ali »če se vam bo ljubilo,« ali »če vam bo hudo ali si boste zaželeli dobre družbe vrstnikov in zabavne glasbe.« Ne. Kristus zapove, naj počnemo to v Njegov spomin in v odpuščanje grehov.

Mnogi tudi radi rečejo: »Ja, pa saj je pomembno konec koncev le to, da spoštujem druge ljudi.« In nemalokrat slišim to tudi iz ust sester in bratov v katoliški veri. Vendar tako v Stari kot v Novi Zavezi nam Bog na prvo mesto postavlja enako zapoved: ljubezen – do Njega. In kdo smo mi, da si bomo sploh drznili misliti zoper Božje (!) zapovedi?

Kaj ima vse to s sveto mašo? Vse. Kdor ima resnično trdno vero in hodi po poti Kristusa, ne bo nikoli rekel: »Ne rabim maše in Cerkve, ker sem lahko tudi tako dober človek in vernik.« Rekel pa bo: »Vse, kar potrebujem, je Bog in On mi bo priskrbel več, kot bi si jaz želel.«

Z resnično vero v srcu ne bom stopal k sveti maši zgolj kot k nekemu obredu spomina (brez Kristusove resnične navzočnosti v kruhu in vinu) ali še huje: k nekemu koncertu, nastopu pevskega zbora. Ne bom šel tja, ker mi doma tako rečejo, ker bom tam srečal ljudi iz domače okolice in se pokazal pred duhovnikom, da bi videl, kako svet sem, ko hodim redno k maši. Ne!

 Z resnično vero v srcu bom stopal k sveti maši kot najsvetejšemu obredu, pri katerem bom deležen prisotnosti Najsvetejšega in obhajila z Najsvetejšim. In iz te ljubezni do Boga se bo izražala tudi moja zunanja drža. Kajti, ali nima vsak rad, da v kolikor nekomu nekaj pomeni, mu ta to tudi izkaže? Ali nima potem Bog kot naš Stvarnik, naša Pot in naš Rešitelj toliko večje pravice, da mu izkažemo največje časti, ki mu jih zmoremo izkazati?

Vse moje življenje moram črpati iz svetega in ne iz sveta. Svetno je minljivo. Je grešno. Meseno, strastno in spotikljivo. Vodi v stranpoti in prepade. Dokončno tudi v pekel, ki je tako resničen kot nebesa. Le ko črpam iz svetega, se ognem pastem (po)svetnega. In kaj je svetejše od Najsvetejšega, ki je resnična prisotnost Boga Odrešenika?

Na prvem mestu je vprašanje, kako pristopam k Najsvetejšemu? Kako vstopim v sveti prostor cerkve, kjer je v tabernaklju nenehno bivajoče Najsvetejše? Mnogi radi uporabljamo/uporabljajo prispodobo s stopanjem pred kakšnega vladarja ali pomembno svetovno osebnost, ki je vredna naših časti in spoštovanja. Kako potem stopiti pred Vladarja, ki mu gredo resnično vse največje in celo nepredstavljive zasluge? Zagotovo sta tu na mestu spoštljivost in ponižnost. Če bi šel v skrajnost, bi rekel, da bi se moral vsakič, ko bi vstopil v cerkev in se spomnil Najsvetejšega v tabernaklju ali izpostavljenega na oltarju, vreči na tla in se od sreče, veselja in radosti zjokati, ker smem zreti Vate, ki si mi »alfa in omega«.

Vsak bo ob premisleku in prevrednotenju njegove resnične ljubezni do Boga prišel do sklepa, kako se pravilno obnašati pred Njim. Od tod tudi obnašanje med celotnim obredom svete maše. Spoštljivi prikloni, kadar so na mestu, glasna molitev, spoštovanje svete tišine, zagotovo pa (zame) najpomembnejše: klečanje med samim evharističnim obredom. Pri trenutkih, ko se bistvo pod podobama kruha in vina spremeni v Kristusovo Telo in Kri. Takrat moram verovati in v duhu te vere izkazati najgloblje spoštovanje do svojega Odrešenika in Stvarnika.

Iz mojega odnosa do Boga, do Najsvetejšega, črpam tudi razumsko pomen lepe in spoštljive liturgične drže. Ne molim, kot bi branil enajstmetrovko ali ne slonim na klopi in se oziram po prostoru, da bi mi čas hitreje minil. Moje bistvo je v času obreda v polnosti usmerjeno k Bogu. Moja molitev gre Njemu, moje prošnje gredo Njemu in ko je čas za obhajilo, ga obhajam spoštljivo in ponižno, pristopim z lepo sklenjenimi dlanmi v spoštljivi molitveni drži, pokleknem in užijem Njega z obhajanjem na usta.

Zakrament svete maše in dar, da smem prejeti Gospoda pri obhajilu, sta temelj vsakega vernika. Iz evharističnega Kristusa črpa bit in gradi temelje svojega posvetnega življenja. Moj odnos do Najsvetejšega, do svetega, mi ne dovoljuje, da bi stopil pred Boga ali ga celo užil (!) v stanju nečistosti in obtežen z grehi. Kajti moja duša, ki prebiva v meni, se bo pri obhajilu napojila s Svetim Rešnjim telesom. V kakšen prostor želim takrat spustiti Kristusa? Zato razumem, da moram pred tem svoje grehe pri zakramentu svete spovedi predati na oltar pred Boga in ga prositi odpuščanja. Ta sveti (!) zakrament pa zopet vodi tudi v poboljšanje v mojem svetnem (!) življenju.

Ko tako stopam pred Boga in ga častim z vsemi zaslugami, ki Mu gredo, zavedno in nezavedno gradim tudi svoj odnos do sveta, ki me obdaja. Tako iz svetega, presežnega in Najsvetejšega črpam za posvetno in minljivo. Tako grem k sveti maši z veseljem, da se bom zopet vsaj za nekaj časa ves (!) predal Bogu, da bom prejel Njega, ki mi bo dal moč in v čigar veri lahko delam tudi čudeže. S takšnim pristopom bom tudi lažje razumel, ne le veroval, sveto. 

Obračal se bom na svetnike in iskal v njih zgled, ki ne bo nekaj obskurnega in meni tujega, morda celo čudnega, norega, nenavadnega, ampak jih bom razumel, kajti zato, da so sveti, so se tudi sami ne le pri maši, ampak z vsem svojim življenjem predali Bogu. In iz svoje popolne predanosti so ustvarili krasne stvari. V njih je Sveti Duh deloval z vso močjo, njihova ljubezen do bližnjega je bila nepredstavljiva, njihova strpnost neskončna, njihova zmožnost prenašanja bremen trdna in neuklonljiva, njihova volja jeklena in njihovo življenje živeto v polnosti.

Vse to pa so dosegli iz vere in po veri, ki jih je vedno znova in znova vodila v ponižnosti in spoštovanju pred Najsvetejše in k obhajilu.