Knjižno priporočilo: Athanasius Schneider - Christus Vincit

Athanasius Schneider: Christus Vincit – Kristusovo zmagoslavje nad temo našega časa

V sledečem prispevku želimo vsem bralcem v branje priporočiti nedavno knjigo škofa Athanasiusa Schneiderja, čigar prejšnjo knjigo Corpus Christi smo izdali tudi v slovenskem prevodu. Škof Schneider nas je ob izdaji knjige tudi počastil z obiskom.

Knjiga Christus vincit je zasnovana kot intervju, v katerem msgr. Athanasius Schneider v pogovoru z novinarko Diane Montagna podaja iskren in nepristranski, predvsem pa jasen in upanja poln pogled na najbolj žgoče teme, ki v zadnjih desetletjih sejejo zmedo med katoliki. V intervjuju odgovarja npr. na vprašanja o prisotni doktrinalni zmedi, mejah papeževe avtoritete, dokumentih II. vatikanskega koncila, Duhovniški bratovščini sv. Pija X., teoriji spola, političnih grožnjah, migrantski krizi, islamu, tradicionalni liturgiji in reformi duhovništva, če naštejemo zgolj najpomembnejša. V intervjuju škof Schneider podaja tudi nekaj doslej neznanih drobcev iz življenja svoje družine v gulagu, o svojem poklicu, redovništvu in škofovskem posvečenju.

Knjigo so priporočili številni ugledni kleriki in intelektualci, kot npr. kardinal Raymond Burke, svetovno znani avtor Scott Hahn, duhovnik Gerald E. Murray iz EWTN in kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje.

Kardinal Sarah je o knjigi zapisal: »V tem kritičnem trenutku v življenju Cerkve moramo previdno razmišljati o vsem, s čemer smo soočeni in razpoznavati, kaj je resnično, dobro in lepo ter to znati ločevati od vsega zlega. Hvaležni moramo biti zvestemu apostolu, kot je škof Athanasius Schneider, za njegovo jasno in pogumno analizo stanja Cerkve v današnjem času. Naj njegova knjiga pomaga vsem bralcem, da bodo živeli svojo poklicanost z večjo zvestobo in gorečnostjo za slavo vsemogočnega Boga in rešenje duš.«

Mnogi lahko danes vidijo napake v Cerkvi, le redki pa znajo pokazati rešitve. Večkrat slišimo katoličane danes reči »duhovnikov bo vse manj, na to se moramo pripraviti.« Škof Schneider se takemu fatalizmu upira s svojim aktivnim delovanjem in upanja polnim pogledom v prihodnost, zaupajoč v Kristusovo zmago. V svoji dobrohotnosti ne pozablja tudi primerne spodbude in nasvetov vernim družinam ter laikom.

Thomas E. Gullickson, apostolski nuncij v Švici, je nedavno na spletu objavil zapis, v katerem v branje vsem priporoča novi knjigi kardinala Saraha in škofa Schneiderja. V prispevku je omenil edinstvenost obeh knjig, na koncu pa zapisal: »Resnici na ljubo mi je bilo branje knjige škofa Schneiderja dragocenejše. Po pričevanju o svoji družini podaja eminenten načrt, kako ostati zvesti kljub preganjanjem današnjega časa, ki se mi zdijo bolj smrtonosna od Stalinovih gulagov.«

Knjigo je mogoče brez težav naročiti na številnih spletnih trgovinah, kot sta npr. Amazon ali BookDepository. Cena broširane izdaje se giblje med 15 in 20 €.

Vsem bralcem želimo prijetno in plodovito branje.

Msgr. Schneider: Štirje temeljni vzroki za krizo spolnih zlorab

V intervjuju za ameriško katoliško spletno stran LifeSiteNews je kazahstanski škof msgr. Athanasisus Schneider navedel temeljne vzroke za krizo spolnih zlorab s strani duhovnikov v Cerkvi. V pogovoru z novinarko Diane Montagna je dejal, da se moramo pri soočanju s tako velikimi težavami, kot je brez dvoma kriza spolnih zlorab, vselej vprašati po najglobljih vzrokih za krizo, kakor bi to storil vsak dober zdravnik.

Škof Schneider je izpostavil štiri temeljne vzroke za pojav spolnih zlorab:

1. Homoseksualnost med duhovniki

Ena od očitnih, opaznih in najglobljih korenin spolnih zlorab mladoletnikov je homoseksualnost med duhovniki. Seveda ne bom rekel, da vsi homoseksualci zlorabljajo otroke. To bi bilo nepravično in neresnično. Govorimo pa o zlorabah duhovnikov v Cerkvi in zato se moramo osredotočiti na to bolezen. 

 

Dokazano je namreč bilo, da je več kot 80 odstotkov žrtev fantov v puberteti. Očitno je torej, da je narava večine teh zlorab vključevala homoseksualna dejanja. Poudariti moramo, da je to ena glavnih korenin.

2. Relativizem v nauku

Drugi glavni vzrok krize je relativizem moralnega učenja, ki se je začel po II. vatikanskem koncilu. Od tedaj živimo v globoki krizi doktrinarnega relativizma, ne samo na področju dogmatike ampak tudi na področju morale – Božjega moralnega zakona.

V semeniščih se v zadnjih petdesetih letih moralno učenje ni jasno poučevalo. Pogosto v semeniščih in na teoloških fakultetah ni bilo jasnega učenja, da je greh proti šesti božji zapovedi smrtni greh. Subjektivno lahko obstajajo olajševalne okoliščine, objektivno pa je smrtni greh. Vsako spolno dejanje izven veljavnega zakona je proti volji Boga. Žali Boga in je hud greh, smrtni greh.

To učenje je bilo tako relativizirano ... To moramo poudariti … Relativizem moralnega učenja, zlasti o šesti božji zapovedi.

3. Odsotnost askeze v semeniščih

Naslednji globlji vzrok je pomanjkanje resnične, resne in prave formacije bogoslovcev. V življenju in formaciji semeniščnikov je bilo prisotno pomanjkanje askeze.

Po dva tisoč letih in po človeški naravi je bilo dokazano, da brez telesne askeze kot je post, molitev in celo drugih oblik telesnega mrtvičenja, ni mogoče živeti krepostnega stalnega življenja, brez smrtnega greha. Zaradi globoke rane izvirnega greha in poželjivosti, ki deluje v vsakem človeku, potrebujemo telesno mrtvičenje.

Sveti Pavel pravi: »In mesu ne strezite za poželjivost.« (Rim 13, 14) Te besede lahko parafraziramo: ne gojite preveč lastnega mesa ali pa vam bo poželjivost zavladala. To pa je točno to, kar se je mnogokrat zgodilo v semeniščih. Bogoslovci in duhovniki so gojili meso po udobnem življenju brez askeze, brez posta in ostalih telesnih in duhovnih mrtvičenj.

4. Predvsem pa odsotnost globoke in resnične ljubezni do Kristusa

Toda menim, da je najgloblji vzrok kleriške krize spolnih zlorab pomanjkanje globokega in osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ko bogoslovec ali duhovnik nima globokega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, v stalni zvestobi molitvenemu življenju in resnični radosti osebne ljubezni do Jezusa, je lahek plen za skušnjave mesa in druge pokvarjenosti.

Poleg tega, ko imate globoko in osebno ljubezen do Kristusa, ne morete zavestno storiti groznega greha. Občasno je mogoče, da zaradi šibkosti človeške narave duhovnik ali bogoslovec pade in stori greh proti čistosti. Toda v istem trenutku je globoko skesan in se odloči, da se bo naslednjemu grehu izognil za vsako ceno. To je znak resnične ljubezni do Kristusa. Zame je popolnoma izključeno, da lahko oseba, ki globoko ljubi Kristusa, zlorablja mladoletne. Zame je to nemogoče. Po mojem mnenju globoka ljubezen do Kristusa to izključuje.

Povzeto po:
LifeSiteNews

Resnična navzočnost: Ali v to res verujemo? (1. del)

Podobno kot v ostalih zahodnih cerkvenih okoljih, je tudi v slovenskem v zadnjih letih modno razpravljati o krizi vere in reformah, ki naj bi to stanje izboljšale. Samo tematiziranje negativnih trendov je seveda pozitivno, saj statistični podatki kažejo katastrofalen upad splošnih kazalnikov verske prakse, kot je npr. udeležba pri nedeljski sv. maši, število cerkvenih porok, krstov ipd. Bolj presenetljivo je, da se v teh razpravah praktično nikoli ne pojavi najočitnejši razlog za upad katoliške verske prakse, tj. splošno razširjena kriza liturgije, ki se posebno kaže v odnosu do svetega oltarnega zakramenta. Če je evharistija res vrhunec zakramentalnega življenja, iz katerega črpamo moč za vse versko življenje, potem je logično, da se mora kriza liturgije in odnosa do evharistije odraziti v splošni krizi verske prakse.

Dejstvo je, da sodobno slovensko katolištvo zaznamuje popoln minimalizem vidnih gest češčenja in spoštovanja. Velika večina vernikov obhajilo prejema na enak način kot navadno hrano – sveto hostijo prijemajo s prsti in jo nato lastnoročno dajejo v usta. Pri tem seveda prihaja do velikega števila izgubljenih drobtinic oz. delcev svete hostije. Po rubrikah tradicionalne latinske maše si morajo duhovniki po delitvi obhajila po tem, ko so prvič izmili kelih z vinom, še skrbno umiti prste nad kelihom z vinom in vodo ter nato popiti vsebino, da se ne bi izgubila nobena drobtinica svete hostije, danes pa večina vernikov prejema obhajilo na roko in si nato po maši preprosto umijejo roke v domači kopalnici. Kontrast je očiten. Opaziti je torej, da smo izgubili »strah božji«, ki, kot nas uči katekizem, predstavlja enega od darov Svetega Duha. Sodobno stanje predstavlja velik odmik od tradicionalnega odnosa do svetega obhajila. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod podobo kruha in vina, pripada primerno božansko češčenje, ki se mora kazati tako navznoter kot tudi navzven. Tridentinski koncil je tako mdr. zapovedal:

13. seja, 5. poglavje: Božje češčenje in spoštljivost, ki gre temu najsvetejšemu zakramentu

Nobenega razloga torej nimamo dvomiti o tem, da so v skladu z običajem, ki je bil v katoliški Cerkvi vedno v veljavi, vsi verniki dolžni v ljubeči spoštljivosti izkazovati temu najsvetejšemu zakramentu tisto najvišje češčenje [cultum latriae], ki ga dolgujemo pravemu Bogu. Nikakor namreč nismo temu zakramentu zaradi tega manj dolžni božje češčenje, ker ga je Kristus Gospod postavil kot hrano. Saj verujemo, da je v njem prisoten prav isti Bog, o katerem je dejal večni Oče, ko ga je vpeljal na svet: »In molijo naj ga vsi božji angeli« (Hebr 1,6; Ps 96,1), pred katerim so modri padli na tla in ga molili (Mt 2,11) in ki so ga po pričevanju svetega pisma v Galileji molili apostoli (Mt 28,17). (vir: Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 320)

Ta nauk je bil globoko zakoreninjen med preprostimi katoliškimi verniki; presunljivo se npr. odraža v tradicionalnih slovenskih obhajilnih ljudskih pesmih, npr. v znani K tebi Jezus ljubeznivi: »Ali strah srčnost mi jemlje, trepetam uboga stvar: kdo sem jaz, le prah sem zemlje, ti vesoljstva si vladar.«

Predvsem pa je vsako opozarjanje na problematiko sedanje prakse ne le preslišano, temveč pri večini vernikov celo naleti na ostro nasprotovanje. Kako pogosto se namreč tistim katoličanom, ki v skladu s številnimi resnimi teološkimi razlogi (ki smo jih že večkrat predstavili) zavračamo prejemanje obhajila »na roko«, očita nič manj kot »čistunstvo« oz. farizejstvo. Večkrat se insinuira, da se čutimo boljše od »običajnih« vernikov; seveda smo lahko zgolj presenečeni, kako dobro ti kritiki poznajo naše duševno stanje. Šalo na stran, zaskrbljene za naš duhovni blagor lahko pomirimo, da se nikakor ne čutimo večvredne, prepričani pa smo, da je starodavna praksa večvredna v primerjavi s spremembami, ki so bile pravzaprav s prevaro izsiljene v 70.-ih letih 20. stoletja, kar smo tudi jasno dokumentirali. Razlika med ocenjevanjem objektivnih lastnosti neke prakse in notranjih vzgibov ljudi je dovolj jasna za vse, ki to želijo razumeti. 

V tem razmišljanju želimo na kratko predstaviti, kateri teološki razlogi mnoge sodobne katoličane, predvsem duhovnike in teologe, vodijo do tega, da se jim sodobna praksa odnosa do obhajila zdi neproblematična, zunanje geste češčenja pa nepotrebne. Dejstvo je namreč, da sodobna praksa prejemanja sv. obhajila predstavlja veliko novost v katoliškem občestvu, nerazumljiva pa je tudi s splošnega logičnega stališča, če pomislimo na zares temeljen katoliški nauk o evharistiji. Strahospoštovanje pred presežnim je namreč človeška stalnica, najdemo jo pri vseh religijah. Glede na katoliško verovanje, da je v sv. zakramentu resnično prisoten sam Jezus Kristus, ki je pravi in resnični Bog, je situacija še toliko bolj nerazumljiva. O tem zelo zgovorno priča pretresljiva anekdota, ki jo v svoji knjigi Corpus Christi prinaša škof Athanasius Schneider; odlomek je na tem mestu smiselno navesti v celoti:

Na medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o najsvetejših trenutkih posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za muslimane najsvetejši Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo bogoskrunstvo, če bi se nekdo dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to slišal, sem se spomnil na razširjeno prakso prejemanja svetega obhajila na roko. Le koliko vernikov si pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil sem si naslednji prizor: ta pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško cerkev, kjer delijo obhajilo na roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal: »Le kaj je ta mali košček kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.« Na to bo imam dejal: »To je gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan odvrnil: »Ne, v kruhu je Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je Kristus gotovo le simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne, Kristus je zares prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje božanskosti.« Musliman bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši predmet vaše vere.« Katoličan bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne le predmet kot vaš Koran.« Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak banalen način, potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne morem verjeti, da res verjamete v to, kar ste povedali.«

Binkoštno darilo bralcem: Knjiga Corpus Christi v elektronski obliki

Skoraj leto dni je minilo od izdaje knjige Corpus Christi. Knjiga je bila dobro sprejeta in zaradi povpraševanja, ki je presegalo naša pričakovanja, tudi ponatisnjena.

Sedaj ponujamo tudi e-knjigo, ki omogoča iskanje ter kopiranje teksta.

Še vedno so na razpolago tudi knjige v tiskani obliki. 

Širite to odlično delo, da bi vse več ljudi spoznalo resnico ter opustilo obhajilo na roke in začelo prejemati kleče in na usta!