Pridiga: XIX. nedelja po binkoštih, 11. 10. 2020

 

Verjetno ste se mnogokrat spraševali, kaj je s tem ubogim človekom, ki ni imel svatovskega oblačila. Sam evangelij nam ne nudi dobrega razloga, ki bi lahko upravičil kraljevo jezo in ukaz, naj tega človeka zvežejo in vržejo v najglobljo temo, kar pomeni pekel. Kaj če je bil ta človek eden izmed revežev in si ni mogel kupiti svatovskega oblačila. Zakaj človek ni dal odgovora na kraljevo vprašanje? Vse skupaj nam je zelo nerazumljivo.

Odgovor na to vprašanje moremo najti v hermenevtiki. V judovski kulturi Jezusovega časa je bilo normalno in pričakovano, da gostitelj, ki vabi na gostijo, svojim gostom pripravi tudi svatovska oblačila. Iz tega podatka pa nam ta dogodek in kraljevo dejanje zasijeta v popolnoma drugačni luči. Ta človek ni bil ubog, ta človek ni hotel obleči svatovskega oblačila. To nam razloži tudi njegov molk.

V tem evangeliju smo torej slišali, da nam je Bog priprav dve dobrini: 1. gostijo, ki so sveta nebesa in 2. svatovsko oblačilo, ki pa je po učenju cerkvenih očetov POSVEČUJOČA MILOST. Prva je na onem svetu, druga je na zemlji.

Iz tega evangelija tudi sledi, da sto tri vrste ljudi, ki bodo končali v peklu – prvi, ki se za nebeško gostijo (Božje vabilo) sploh ne zmenijo in drugi so tisti, ki se borijo proti Bogu (njegovim glasnikom,… tisti, ki kakorkoli preganjajo Božjo Cerkev in Božje delo) in tretji so tisti, ki si želijo nebes pa tja ne morejo priti, ker si v tem življenju ne oblečejo svatovskega oblačila.

Kaj je to svatovsko oblačilo, ki ga nam je pripravil Bog na tej svetu, ga ta nesrečni človek ni hotel obleči in ga imenujemo posvečujoča milost?

Posvečujočo milost smo prejeli, ko smo bili krščeni. Takrat se je zgodilo, da smo bili očiščeni izvirnega greha in da smo postali Božji otroci, otrok pa je dedič.

Naštejmo nekaj mest iz Svetega pisma, da nam bo posvečujoča milost bolj jasna.

• Jaz sem trta vi mladike. Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu. (prim. Jn 15) Ostati v Jezusu pomeni ostati v posvečujoči milosti.

• »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5)- drugače povedano – brez posvečujoče milosti ne moremo storiti ničesar koristnega za Božje kraljestvo.

• Jezus pravi: Kdor me ljubi bo spolnjeval moje zapovedi (prim. Jn 14,21), kar pomeni, da je naša ljubezen do Boga enaka posvečujoči milosti. Ko zapraviš posvečujočo milost zapraviš – zapraviš ljubezen do Boga.

• Pri apostolu Pavlu lahko zamenjamo besedo »ljubezen« z besedo posvečujoča milost in dobimo razlago posvečujoče milosti: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, posvečujoče milosti pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, posvečujoče milosti pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, posvečujoče milosti pa bi ne imel, mi nič ne koristi..« (1 Kor 13,1-3)

• Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, posvečujoča milost, to troje. In največja od teh je posvečujoča milost. (1 Kor 13,13) Ljubezen do Boga ima tisti, ki ima posvečujočo milosti.

• Apostol Pavel pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) Biti v Bogu, pomeni biti v posvečujoči milosti. Vso Božjo voljo lahko izpolnimo le če smo v posvečujoči milosti.

Kako posvečujočo milost zapravim?

Z malimi grehi se posvečujoča milost oslabi, s smrtnim grehom (v katerega mali greh vodi) pa jo zapravim. Ne moreš služiti Bogu in mamonu. Smrtni greh je tisti, ki je zaprl temu človeku usta, da ni imel kaj odgovoriti kralju. Smrtni greh je tisti, ki me oropa gostije, čeprav si jo želim. Da se razumemo – smrtni greh ni tisto, kar jaz čutim, da bi naj bil smrtni greh. Smrtni greh je 1. velika stvar; 2. ki jo storim prostovoljno in 3. vem, da je nebi smel storiti. Velika stvar je prestopiti 10 Božjih zapovedi, 5. cerkvenih, zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. V razodetju so zapisani grehi in nam posredovani po katekizmu katoliške Cerkve (obstajajo članki v angleščini).

Odpuščanje smrtnih grehov in ponovno pridobitev svatovskega oblačila posvečujoče milosti je mogoče dobiti pri dobri, iskreni in skesani sveti spovedi. Obstajajo pa tudi stanja smrtnega greha, ki so lahko odpuščena samo če se stanje prekine:

• koruzništvo
  

• skupno življenje s poročenim moškim ali poročeno žensko

• uporabljanje kontracepije

• nerojeni zamrznjeni spočeti otroci v semenki banki

• vztrajanje v sovraštvu

• pridrževanje tuje lastnine

• in druge

Posvečujoča milost je lahko močnejša ali šibkejša. Po katekizmu vemo, da sveto obhajilo poveča posvečujočo milost. Tako je tudi stanje smrtnega greha hujše ali slabše. Kakor sveto obhajilo posvečujočo milost poveča in utrdi, tako sveto obhajilo v stanju smrtnega greha močno poslabša in še bolj zakrkne srce.

Vsi si želimo priti na večno gostijo zato vse vedno skrbimo, da bomo ves čas v posvečujoči milosti, da bo tudi za nas veljal stavek: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13)

Mali grehi pomagajo k temu, da končno storimo smrtni greh in zgubimo posvečujočo milosti. Kaj pa pomaga pri ohranitvi posvečujoča milosti? Poleg rednih stvari kot so pogosto vredno obhajilo, dobra dela, pogosta spoved pa je verjetno na četrtem mestu že molitev ROŽNEGA VENCA.

ROŽNI VENEC pomaga ohraniti vero, upanje in ljubezen. Efekt rožnega venca je dvojen. Najprej kognitivni efekt – razmišljam o evangeliju. Potem tudi nadnaravni efekt – Božja milost se po Mariji steka k nam. Marija je naročila to molitev, da bi mogli ohraniti posvečujočo milosti. Jezus je rekel: molite takole – Oče naš. Ko molim rožni venec premišljujem evangelij, ko pa molim s svojimi besedami, pa se običajno bolj vrtim okrog samega sebe. Pri rožnem vencu ponavljamo eno in isto, ker vedno znova izražamo to isto čutenje, ki ga nosimo. Sam Bog je na to molitev vezal milosti, papeži pa odpustke.

Zato molimo sveti rožni venec, da ohranimo posvečujočo milost in dospemo v sveta nebesa.

Pridiga: XV. nedelja po binkoštih, 13. 9. 2020

 

Cvetana Priol – živela je od 1922 do 1973 v Mariboru. Bila je prva od treh hčera ugledne družine Priol. Obiskovala je gimnazijo pri šolskih sestrah na kateri je maturirala 1941. Bila je zelo nadarjena za glasbo. Med gimnazijskimi leti se je učila klavir. S študijem glasbe je nadaljevala še v Gradcu in Ljubljani. Cvetana je bila po naravi zelo živahna, energična, močna osebnost, zelo naravna, neposredna in zgodaj dozorela.

Prelomnica v njenem življenju je bila spomladi 1939, ko se je v Mariborski stolnici darovala Bogu, kot žrtev ljubezni. Bog je njeno darovanje vzel zares. Bila je deležna velikih Božjih milosti ter mnogih bolezni, ki so jo po več mesecev priklenile na posteljo in ji povzročale veliko trpljenja.

Iz njenega dnevnika moremo dobiti vpogled v njeno doživljanje med boleznimi. Leta 1948 so ji odkrili jetični proces na pljučih. Odšla je v Topolšico pri Šoštanju za sedem mesecev. O tej bolezni je zapisala: »Negibno sediš, pogreznjen v blazine. Svinčena teža ti mrtvi telo. Kot da se ti po žilah pretaka svinec namesto krvi. Ne moreš ganiti ne rok ne glave. Hrbet je ena sama strahotna razvalina. Ena sama bolečina. Glava je težka. Misli se vrtinčijo in mešajo. Za hip splavaš nekam kvišku. Zakriliš z roko. Zapoka ti v rami. Padaš. Zapeče. Spet. Še huje. Zareže. Ko da se žareče igle vbadajo v meso. Vztrajno seka. Za sekundo bolečina preneha. Zakljuva na drugem mestu. Čez nekaj trenutkov je ves hrbet en sam ogenj. Peče. Praskaš. Reže. Neusmiljeno reže. Loviš sapo, da se ti stresejo pljuča. Sopeš, odpiraš usta. Čutiš, da ti v globini nekaj žgoče pritiska. Napad kašlja. … Dušiš se. Daviš v belih penah, ki ti vro na usta. Vse telo se krči od bolečine. Je že mimo. Za nekaj minut bo mir. Le žge, tako hudo žge. Moj Bog!« (Darovana, 25)

To je bilo telesno trpljenja. Doživljala pa je tudi notranje zapuščenosti in druge duševne bolečine, v katerih je Boga imenovala celo Strašni, Grozni! (prim. Darovana, 48)

Čeprav je bila sama izčrpana je druge duhovno dvigala. Z berglami je stopala od postelje do postelje, hrabrila bolnice, da so za trenutek pozabljale svoje trpljenje in postajale pogumnejše, ko so zvedele koliko težav ima Cvetana in kljub temu ostaja radoživa. Skupaj so molile, pele cerkvene pesmi, praznovale praznike in se pripravljale na sv. spoved ter sveto obhajilo.

Moč za njene številne preizkušnje je črpala iz svete evharistije. Sveto mašo je doživljala zelo močno, kar se je videlo na njenem obrazu, predvsem pa v njenem življenju. Brez obhajila enostavno ni mogla biti. V najtežjih okoliščinah si ga je priborila! Rekla je: »Zdi se mi, da mi pota v cerkev, kratki, morda minuto dolgi obiski pred tabernakljem, dva do tri obhajila tedensko dajejo edino moč, da ne utonem v malodušju.« (Darovana) Poleg tega je gojila vsakdanjo enourno meditacijo o Jezusovem življenju brez katere nebi mogla vzdržati, kakor je sama povedala.

Bog je vse bolj postajal njeno vse – svoje življenje je popolnoma usmerila vanj. Nobena posvetna stvar je ni več vezala. Gledala je samo še na to, da bi čim več storila v Božjo slavo in v blagor ljudi. Tudi njeni pogovori so bili v glavnem o duhovnih stvareh. Rdeča nit njenega življenja je bila: BITI DEKLA GOSPODOVA, samo služiti vsem in vsakomur.

Po vojni je zbirala okrog sebe dekleta, ki bi pomagale pri delu na župnijah, imenovala jih je župnijske pomočnice. Ker sama zaradi bolezni ni mogla sodelovati, jih je spodbujala, zanje uglasbila pesmi, učila harmonij in vabila k skupni posvetitvi. Zanje je molila in darovala svoje trpljenje. Govorila je: »Jaz moram izginiti, da bo blagoslovljeno delo in začetek naših župnijskih pomočnic.« (Darovana)

Leta 1969 je umrl njen oče Josip. Po tem je še tri leta pogumno nosila križ bolezni. Težave je imela z želodcem in posledično s prehranjevanjem. V tem času je bila (kot običajno) nasmejanega in vedrega obraza, pripravljala je župnijske pomočnice na njihovo službo, pisala pisma bolnikom, ki jih je spoznala po bolnišnicah in jim dajala poguma. 11. avgusta 1973 zjutraj pa je prenehalo biti njeno velikodušno srce.

TRIJE POUDARKI IZ NJENEGA ŽIVLJENJA:

1. NJENO DAROVANJE. V 5. ali 6. razredu je Cvetana imela globoko srečanje z Bogom o katerem malo vemo. Ta dogodek jo je spodbudil, da se je, kot že omenjeno, leta 1939 v mariborski stolnici darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je darovala Bogu za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev. To darovanje jo je zelo spremenilo. Prej neubogljiva (sama sebi je rekla, da je bila divjak) je postala zelo ubogljiva; prej častihlepna, potem skromna in nezahtevna. Leta 1945 je kovala načrt, da bi šla v misijone – ko je slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem pa je ponudila svoje življenje Bogu kot žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. Bog je sprejel to daritev in jo prečistil, utrdil in oplemenitil z mnogim trpljenjem, tako telesnim, kot tudi duševnim. Od tega leta se je začel njen križev pot po bolnicah in sanatorijih, ki je trajal do smrti leta 1973.

Njeno darovanje je konkreten primer tega, za kar nas je Marija prišla prosit v Fatimi. Marija je prosila naj se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu – kar pomeni, naj svoje življenje razlastimo in ga damo Mariji (Marija ga bo potem darovala Bogu) zato, da bi naša življenja uporabila za svoje načrte.

Vsako darovanje pa ima dve posledici: milost in prečiščenje. Cvetana je v svoj dnevnik zapisala: »Milost. Kaj bi dal kak materialist, … če bi mogel tako kot jaz prodreti v duhovni svet? Kaj bi storili dvomljivci v veri, če bi videli oziroma zaznali Boga? Kaj bi dali vsi trpeči, če bi se tako mogli spočiti od svojega trpljenja pri Bogu, kot se morem jaz!« (Darovana) Na drugem mestu pa piše: »Ali je sploh možna še kakšna večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo…« (Darovana, 17) Pisala je tudi o veliki svobodi, ki prihaja iz navezanosti le na Vsemogočnega Boga, ter, da ji nikoli ni bilo žal, da se je popolnoma predala Božji roki. 22. februarja 1950 je zapisala: »O Gospod, ko bi mogla iz svoje tihe sobe klicati v širni svet, da si ti Ljubezen! O, ko bi mogla vreči plamenico ljubezni med vse duše, da bi zagorela vsa srca in dogorela zate! Da ne boš zaman umiral na križu.« (Darovana, 41-42)

Prečiščenje pomeni rast v darovanju. Cvetana je v svoji daritvi Bogu rasla (enako kot vsak kristjan, ki se podobno daruje Bog oz. Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in ostaja zvest). V svoj dnevnik večkrat zapiše, kako je še vedno »brezno napuha«, kako je njena ljubezen do Boga »še vedno slaba«, kako ob notranjih zapuščenostih pričakuje tolažbo v ljudeh in ne »samo v Bogu«. V gimnaziji je igrala klavir in kar nekaj časa v njej ni umrla želja po glasbeni karieri (prim. Darovana, 58). Cvetana je bila v vsem tem prečiščevanju naravna – imela je obdobje, ko se je instinktivno bala smrti in je bila le človek, človek, ki za vsako ceno hoče živeti. (prim. Darovana, 60-61)

2. KAKO SE REŠUJE CERKEV? 20. 7. 1951 je zapisala: »Ponoči sem razmišljala, kaj naj storim za našega škofa in za Cerkev, da ne bi prišlo do razkola v Cerkvi – do narodne Cerkve. Božje Srce, ne morem gledati nezvestobe duhovnikov do škofa in papeža! Preveč ljubim tvojo Cerkev!« (Darovana, 62) Največ je Cvetana naredila na bolniški postelji s svojim trpljenjem. Poleg tega pa je po bolnišnicah zbirala duše, ki bi se Bogu darovale za plemenite namene.

Štiri dni kasneje je zapisala: »Žal mi je tolikih življenj, ki neizkoriščena do kraja ugasnejo. Potreb pa je toliko in tako ogromnih. Žrtve za Cerkev so tako zelo potrebne. Ko bi smela, bi si nabrala v pljučnem zdravilišču duš, ki bi se hotele popolnoma žrtvovati po zgledu Terezije Deteta Jezusa za Cerkev. Kaka moč bi bila to! Naredili bi iz svojih življenj šopek cvetja in ga podarili nebeški Kraljici.« (prav tam)

Poslušajmo še delček pisma, ki ga je pisala Cvetana svojim prijateljem v bolnico: »Da živimo – ne zase. Da trpimo – ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah. Potem bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče. Gradimo ga mi – male bele zvezde, ki ugašamo. Bratje in sestre – mi zvezde neštete – ali bomo vso zemljo obsijali? Bratje in sestre – mi zvezde trepetajoče – ali bomo ledena srca ogreli? Bratje in sestre – mi zvezde gasnoče – ali bomo z zadnjo iskro vse druge luči prižgali? Mi zvezde bele, ki se utrinjamo…« (Darovana 30-31)

Tako se gradi Božje kraljestvo na zemlji. Tako se dela za Cerkev, Božje kraljestvo na zemlji – ne pa z nadutim jezikom z izgovorom poguma, saj takih jezikov imamo že dovolj.

3. NESPOSOBNOST JE PROSTOR ZA BOŽJO MOČ. Ne bojmo se! Cvetana je večkrat priznala svojo nesposobnost in nezmožnost za tako velike cilje, ki si jih je zadala – ampak tolažilo jo je to, da Bog že ve koga si izbere – in če je izbral tako slabotnega otroka, bo On sam moral delati. (prim. Darovana, 32)

»Obujam spomine ne Topolšico, kjer si ti ljubi Jezus, tako ljubeznivo pazil name. Skrival si moje slabosti in pomanjkljivosti pred drugimi ljudmi, kazal pa samo najlepše strani – svoje. Dal si mi pogum, da so se mi čudili, kako prenašam operacijo, komplikacije po njej, punkcijo – jaz, ki tako težko prenašam bolečine. Dal si mi, da sem, čeprav tako sama vase zaprta, neprestano tolažila in dvigala najbolj potrebne: dekleta so bila vedno okrog mene, tudi pravoslavna in muslimanke. Govorile so o meni, da sem angel. Moralno propale strežnice so jokale, kadar sem jim na njihovo željo pela. Šef je pravil, da še ni imel tako čudovitega pacienta.« (Darovana)

Ves čas pa se Cvetana zahvaljuje Jezusu, kako dober je do nje, kako neizmerno skrbi za svojo nevestico. 12. marca 1949 je zapisala: »Ljubim te in se ti zahvaljujem za to, da si mi že pred desetimi leti dal milost, da se je tvoj otrok daroval tebi kot žrtev ljubezni. Hvala ti za neprestano trpljenje vseh dolgih deset let, za trpljenje, ki je sedaj tako sladko, ko mi potekajo dnevi zemeljskega življenja! Hvala ti zanj – Ljubezen!« (Darovana, 36)

Naj Cvetana Priol iz nebes prosi tudi za nas, saj je obljubila, da bo svoje delo nadaljevala iz nebes. Amen.

TLM Ljubljana: X. nedelja po binkoštih, 9. 8. 2020

PRIDIGA: PONIŽNOST

Ko bl. Anton Martin Slomšek začne na duhovnih vajah pridigati bogoslovcem, bodočim duhovnikom, o sveti ponižnosti, jim pogled preusmeri najprej na trpečega Odrešenika. »Pridite ven, ljubljeni sinovi, kličem danes tudi jaz v imenu Cerkve, in poglejte našega s trnjem kronanega Gospoda in Učenika. Poglejte in učite se od njega ponižnosti, krotkosti in blagosti.«

Zato tudi mi danes uprimo svoj pogled v kruto bičanega Gospoda. Njegov besni sovražnik ni bil zadovoljen s tem, da je tako kruto izmučil njegovo telo – hotel ga je mučiti tudi v duši – s posmehovanjem. Nadeli so mu trnjevo krono, ga pljuvali, ogrnili v škrlatni plašč, pred njim poklekovali. Blaženi Anton Martin Slomšek je takratnim bogoslovcem pred oči postavil celoten prizor »Ecce homo«. Potem pa pravi: »Takšno slavo pripravlja razbrzdanost neustrašenemu oznanjevalcu resnice – kako je moralo v dno duše boleti Božjega Sina.

TODA GLEJTE, NJEGOVA PONIŽNOST PRESEGA SRAMOTO, KI SO MU JO POVZROČILI. Bog stoji pred vsem tem zasmehovanjem v najlepšem oblačilu krotkosti in molči! V ozadju pa se slišijo besede, ki jih je rekel svojim učencem: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.«

Kaj je torej po tem takem ponižnost? Tiho prenašanje trpljenja, zasmehovanja, nadlog, kakor, da to sploh ni krivica, ker mi kaj drugega ne gre zaradi moje nehvaležnosti ob izvrševanju mojega poklica, ki mi ga je dal Bog.«

Poglejmo primer iz življenja sv. arškega župnika.

Vdova Martin je umirala. »Bojim se!« »Nič se vam ni treba bati, smrt je angel, ki vas bo pospremil domov.« »Bojim se zaradi Kristine. Nisem ji bila dobra mati, vedno sem ugodila njeni volji. Ona ni na pravi poti. Gospod me bo vprašal po njej in ne vem, kaj bom odgovorila.« Vdova je še povedala, da je njena hčerka v Savigneuxu, v gostilni »Pri črnem konjičku«, kjer je plesala. Njena umirajoča mati jo je zelo prosila, da ostane tu, pa je ni hotela poslušati. Zadnje čase jo sploh ni poslušala.

Vianney: »Grem ponjo«.

Hunermann tako opisuje: »Divji hrušč je udaril župnika naproti, ko je odprl vrata zloglasne vaške gostilne. Hipoma so onemele gosli muzikantov, ko so zagledali duhovnika. Nekaj deklet je kričaje zletelo iz rok plesalcev, fantje pa so stali kljubovalnih obrazov in mračno strmeli v vsiljivca. »Tako onečaščate adventi čas! Je zagrmel Vianney, se vprašujoče oziral okrog, dokler ni v kotu gostilne odkril tiste, ki jo je iskal.« Ostro ji je rekel: »Pojdi z menoj! Tvoja mati umira!«

Ko je odhajal Vianney iz gostilne so nekateri govorili: »Arški župnik je odpeljal svojo ljubico!«

Kaj se je zgodilo? Po smrti vdove se je to dekle, Kristina, popolnoma spremenila. Izogibala se je župniku. Povedali so mu, da je noseča, kar je seveda v tistem času povzročilo plaz zgražanja. Ko je rodila otroka, ga je Vianney naslednji dan krstil. Vest o nezakonskem otroku se je razširila in prišlo je do te mere, da se je nekaj fantov iz Arsa zbralo pred njeno hišo, vpilo sramotne klice, ter celo metalo kamenje skozi okna.

Kar naenkrat se prikaže župnik ves bled od jeze: »Ali ne poznate nikakršnega sramu več, da ubogo stvar v njeni nesreči še zasramujete! Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo!«

To dekle je naredilo samomor. Župnik jo je pokopal na pokopališču, na sveti zemlji. Potem pa otroka nesel čez celo vas v hišo Previdnosti, ki jo je ustanovil. To je bila kaplja čez rob. Vse povsod se je začelo govoriti, da ima župnik otroka. Prišlo je tako daleč, da so mnogi začeli dvomiti. Pred župniščem so nekateri fantje peli verze, razbijali šipe, prostaško psovali…

Nekateri so mu rekli, naj nekaj ukrene: »Kako se smem braniti križa, ki mi ga nalaga na ramena Bog? O ne, ne branim se ga, blagoslavljam križ. V križu je mir. Vsa naša beda prihaja od tega, ker ne ljubimo križa.«

Vianney je tako trpel, da je rekel, da vsi križi do sedaj niso bili nič v primerjavi s tem. »Neki otrok, ki me je prej vedno prijazno pozdravljal, je danes bežal pred mano, kot bi bil gobav.«

Za hišo previdnosti je šel prosit miloščine po hišah, pa je dobil odgovor, da naj gre najprej otrok greha iz hiše, potem pa bodo dali miloščino. Vianney pa je odgovarjal: »Otrok bo ostal dokler bom dihal.«

Anton Cinier je rotil župnika: »Samo enkrat pojasnite na prižnici, da je vse laž pa vam bomo verjeli…« »Ali mi ti ne verjameš brez takšne besede?« Verjamem, toda če boste še nadalje molčali, potem… potem…« in je odšel. Vianney pa je rekel pri sebi: »Celo ta.« in se razjokal.

KAJ SE JE ZGODILO?

Prišel je dekan Trevouxa. Rekel je župniku, da škof predlaga premestitev, kar je župnika Vianneya še bolj prizadelo. Mu je pa predlagal še drugo možnost: Ljudski misijon. Ta je obdržala. Prišli so menihi iz Lyona in držali misijon, dokazovali župnikovo nedolžnost, vendar ni pomagalo. Aržani so govorili: »Če on sam ne spregovori, kako naj mu verjamemo?«

Tretji dan misijona pa je posegla Božja roka. Hlapca pri Treveju je brcnil konj. Prav ta hlapec se je v gostilni še bolj kot drugi norčeval iz misijonarjev. Bil je težko poškodovan in je klical misijonarja za spoved.

Redovnik ga je spovedal potem pa v naglici hitel poklicati župana in nekaj drugih uglednih mož. Ko so prišli je umirajoči povedal: »Jaz sem oče otroka, ki ga je rodila Kristina Martin. Župniku Vianneyu sem to že zdavnaj priznal pri spovedi, toda on ni govoril. Torej moram to povedati jaz. Bog mi odpusti mojo krivdo!«

Ta novica je švignila kot blisk skozi vas. Prebrali so izjavo pred nabito polno cerkvijo. Poklicali župnika, ta je šel na prižnico ter rekel: »Mislite, ljubi otroci, da me morate prositi odpuščanja, tega pa res ni treba. Saj jaz sam vem, kako malo zaslužim, da sem vaš pastir. Prosim vas samo, da v bodoče ne bi z nejevoljo preganjali ubogega, nedolžnega otroka. Kako nebi ljubili male stvarce, ko jo vendar Bog ljubi.«

Sadovi?

1. Anton Cinier se je prišel opravičit in rekel: »Zdaj sem vaš z dušo in telesom.«

2. Zaprli so vaške gostilne, tisti, ki so prej tako tolkli čez župnika so osramočeni prišli prosit odpuščanja, začeli so se ogibati gostilnam in niso prenesli ene besede čez župnika iz ust gostilničarja.

3. Zaprli so vse tri gostilne v vasi, ki so bile kraj mnogih grehov in iz njih naredili nastanitve za romarje, ki so prihajali k spovedi in pridigam arškega župnika.

4. Misijon je odlično uspel. Skoraj vsi župljani so šli k spovedi, se spovedali svojih grehov in sklenili sveto živeti.

OŠABNOST – kaj doseže?

Bl. Anton Martin Slomšek: »Preljubi, ki daješ večjo skrb svojemu umrljivemu telesu kot svoji neumrljivi duši. Meniš, da je pomembneje, če krasiš svojo glavo le na zunaj z moderno nečimrno pričesko kot pa z resničnim znanjem. Ti, ki gledaš bolj na lepoto obleke kot na čistost svoje nravi, ki stremiš le za tem, da bi se bolj izkazal s svojo zunanjostjo kot pa s pravo notranjo vrednoto. Podoben si pisanemu metulju, čigar vso lepoto razpiha že lahna sapica. Prebudi se in glej, ti si suženj nečimrnosti in tako stopaš na pot ponosa. Kmalu boš priplezal na vrh zaslepljenosti in pahnjen boš v blato škodljivega poželenja ali pa boš vzdignjen na strme vrhove napuha, dokler te ne popade vrtoglavica in te pahne v globino pogubljenja. In tudi ti, čustvena, objestna duša, ki te vsaka neprijetna beseda tako zelo užali. Ti, ki nisi sposoben mirne duše sprejeti nobenega opomina in nobenega nauka. Poglej in si oglej, kakšno goro ponosa si privlekel na pot popolnosti. Poduk sprejemaš kot žalitev in v opominu vidiš le krivico. Majhen izpit imenuješ tiranijo, dobronameren iskren prijatelj je zate nekdo, ki te sovraži. Tako si nevede prisegel resnici sovraštvo, zaslepljen od ponosa si s pogubno lažjo sklenil zavezo. Poslovil si se od svojih odkritih prijateljev, prilizovalcem in hinavcem si odprl vrata in svojim predstojnikom zaprl srce. Glej, tako stopaš zagledan vase, poln domišljavosti, podoben pijancu, na povodcu napuha, svoji pogubi naproti. Omamljen zaradi napuha ne zaznaš pred seboj bližnjega prepada, ker ponos je najhujši opoj duše.«

AMEN.

S Križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Bojni klic: Možje naj bodo možje!

Pornografija. Nečistovanje. Prostitucija. Ljubiti in oditi. Narediti otroke in jih nato zapustiti. Je to veličina moških, še posebej poročenih mož? Odgovor je vsekakor odločen »ne«, vsaj glede na močno sporočilen desetminutni film z naslovom »Bojni klic« (»Call to battle«), ki ga je dal objaviti škof Thomas Olmsted iz Phoenixa v ameriški zvezni državi Arizona. Omenjeni film poudarja, kako odločilen je boj, ki se bije za duše moških. V igri so ljubezen in odnosi, družina in preživetje celotne družbe. 

Na podlagi pastoralnega pisma, izdanega preteklega septembra, se škof Olmsted posebej trudi za zbiranje moških in mož v svoji škofiji, da bi postali možje, kakršne si je zamislil Bog. V tem duhu naj bi se možje »podali za okope« zoper sovražnike družine in vere. »Možje, ne omahujte v bitki, ki se odvija okrog vas,« v pismu spodbuja omenjeni škof. Trdi tudi naslednje: »Gre za bitko, ki našim otrokom in družinam povzroča rane, za bitko, ki izkrivlja dostojanstvo tako žensk kot moških. Ta bitka je pogosto skrita, vendar je resnična. V prvi vrsti je duhovna, obenem pa vse bolj ubija še preostali krščanski etos v naši družbi in kulturi ter celo v naših domovih.« V filmu je jasno prikazano, da imajo današnji zahodni moški velike težave pri uresničevanju svoje moškosti, kar velja zlasti za očete. »Povprečen deček bo do svojega šestega leta več časa porabil ob gledanju televizije, kakor v pogovoru z očetom v celotnem zemeljskem življenju,« izjavlja eden izmed nastopajočih na začetku filma. »Pristno moška odgovornost, da je mož duhovni voditelj družine, je opuščena. Svoje vloge krščanskih mož navadno ne opravljamo več,« zatrjuje naslednji. 

Film sporoča, da biti moški pomeni darovati lastno življenje, biti voljan umreti za tiste, ki jih imamo radi, to je ljubiti s samožrtvovanjem. »Ljubezen je žrtev. Če želiš vedeti, da te ljubim, poskušaj videti moje žrtvovanje,« pravi eden izmed moških v filmu. Jezus Kristus je namreč tisti, ki moškim s križa razodeva pot, po kateri so poklicani, da ljubijo. »Jezus Kristus s križa moškim razodeva samega sebe. Kaže nam, kako ljubiti. Kaže nam, kako umreti sebi, da bi drugi imeli življenje,« pravi drugi. Moški postane to, čemur je namenjen in odkrije svojo veličino takrat, ko uresničuje svojo vlogo očeta – bodisi v biološkem ali duhovnem smislu. Biti oče pomeni biti skrbnik, vzdrževalec in branilec. »Očetovstvo ni toliko v tem, kaj naj bi počeli, ampak biti to, kar že smo,« izjavlja nekdo v filmu. 

Toda moški lahko svojo očetovsko vlogo igra samo takrat, ko je gospodar samega sebe, ne pa suženj nečesa, kot sta denimo pornografija in masturbacija. »Kar moškega dela moškega in kar ga ločuje od živali, je to, da lahko ureja svoje strasti. Moški je tako vselej poklican k samoobvladovanju,« trdi eden izmed sogovornikov. »Ko moškega prevzame pornografija in se ga polastijo strasti, preneha biti duhovna glava družine. Če namreč sam ne zmore varovati svoje lastne duše in to dušo voditi v nebesa, kako bo lahko varoval nedolžnost družine, ki mu je bila zaupana?« »Trud moškega za samoobvladovanje je zato temeljno delo, ki mu omogoča, da se žrtvuje za druge.« Samoobvladovanje ne pomeni zgolj reči »ne« različnim skušnjavam zoper moškost, temveč je koristno zaradi samih moških, »ki naj vzamejo pod nadzor svojo moč za Kristusa«, ki naj delajo za Boga. 

Škof Olmsted v zaključku filma izjavi naslednje: »Zaupajte! Bodite hrabri! Naprej, prevzemite krmilo!«

Film si lahko ogledate tukaj:

Prirejeno po: Life Site News (7.1.2015), »'Call to battle': Catholic bishop challenges men to be 'men' in awesome new video«, https://www.lifesitenews.com/news/call-to-battle-catholic-bishop-challenges-men-to-be-men-in-awesome-new-vide

Spletna stran: Into the Breach

Družina kot zemeljska in nebeška stvarnost

Praznovanje Svete družine kmalu po Božiču je za nas pomenljivo. Gre sicer za edinstveno in neponovljivo družino tu na zemlji, pa vendar nam tudi v svoji edinstvenosti sporoča marsikaj pomembnega - zlasti za naše družine, pa ne samo, saj podobna načela veljajo tudi za naša prijateljstva, naše skupnosti, delovne, župnijske in podobne, na koncu pa tudi za vsakega od nas. Ko govorim o družini, naj bo jasno, da gre za skupnost moža in žene, ki je sklenjena tudi pred Bogom, in je odprta za roditev in vzgojo otrok.Gre za precej globljo vez, saj ni sklenjena le pogodba med dvema strankama, temveč kar zaveza, in sicer je tu še tretji, Bog. Pogodba je izmenjava volje in stvari, zaveza je popolna izročitev, podaritev oseb. Tudi sama vera je zaveza, zato pa je tudi jasno, da kjer vere ni, se zelo težko ljudje odločijo za poroko. Tudi, kdor ni krščen, mora imeti neke vrste vero v tisto, kar dela in v ljudi, s katerimi je - mnogi so mi to tudi potrdili. Lahko, da ne priznavamo skupnih izhodišč v Bogu, imamo pa druga skupna izhodišča v naravi oz. stvarstvu, kot mu mi pravimo.

 

Lahko se v življenju zgodi marsikaj, zato lahko pride do razbitja, ranjnosti in še česa družin, ne moremo pa pojmovati kot družin tistih, ki živijo skupaj, so krščeni, lahko imajo tudi otroke, pa niso cerkveno poročeni, kakor tudi ne moremo imeti za družine tistih, ki se, četudi bi se lahko poročili v cerkvi, poročijo le civilno, pred državo. Četudi bi bil v paru samo eden krščen, je dolžan poskrbeti, da se cerkveno poroči in delati, zlasti seveda molitveno, v smeri, da bi tudi drugi nekoč prejel milost vere, kakor je njegova dolžnost tudi poskrbeti za versko vzgojo otrok. Prav beseda dolžnost je tu pomembna, saj je cerkvena poroka tudi dolžnost. Ko to dolžnost izpolnimo, dobimo dostop tudi do s tem povezanih pravic, vse drugo je manipuliranje in izsiljevanje, pa ne nas duhovnikov, temveč v končni fazi Gospoda samega. Jožef in Marija, Elizabeta in Zaharija, kakor tudi mnogi drugi, so živeli pravično, so torej bili v Božji pravičnosti, so bili Bogu poslušni. Zato so tudi prejeli številne milosti. Podobno velja tudi za nas - če smo Gospodu poslušni, se naredi prostor za njegove milostne darove, za darove njegove neskončne ljubezni in usmiljenja. 

 

Tudi, ko govorim o skupnosti, ne mislim na razno razne partnerske skupnosti, da ne bo pomote, temveč na župnije, samostane, delovne time... Zadnje čase, že kar nekaj časa, pravzaprav, se tudi v Cerkvi žal popušča določenim težnjam tega sveta in se nekaj razširja pojme, a to ni prav. Prav sveta družina nam namreč govori o družini kot tisti, ki ima ne le zemeljsko, temveč tudi nadzemeljsko, duhovno razsežnost, ki bi ji lahko rekli tudi, da je nebeška razsežnost. Kot križ ima tudi družina potemtakem vodoravno in navpično razsežnost. Ker pa duhovna razsežnost, povezava z nebeškimi stvarnostmi, šepa nasploh v našem življenju, ni nič čudnega, da šepa tudi po skupnostih, ki jih sklepamo ljudje, zlasti je seveda to pogubno za naše družine. Ker družina ni le zemeljska, temveč tudi nebeška skupnost, je duhovna razsežnost izrednega pomena, je tista hrana, ki jo tako potrebuje za trdnost, enotnost in obstojnost, kakor tudi za zdrave in dobre medsebojne odnose. 

 

Cerkveni očetje in svetniki so namreč govorili o sveti družini kot o Sveti Trojici na zemlji - sv. Jožef je podoba nebeškega Očeta, Jezus je seveda sam Božji Sin, Marija pa je najčistejši odsev Sv. Duha. Ko je Božji Sin prišel na svet, je v zemeljske družine prinešel nekaj nebeškega, tako da so družine, sklenjene pred Bogom in z njim, odsev Boga samega, ki je Troedini Bog. Družina, človeška skupnost, pa tudi posameznik, ki na Boga pozabi, ne more niti odsevati nič nebeškega, ne more kazati na Boga, kakor tudi ne dejstva, da nas je ustvaril po svoji podobi.  Jožef, ki ni telesni oče Jezusa, kaže na to, kako je še bolj pomembno duhovno očetovstvo, pa tudi Marija nam kaže podobno, kako pomembno je duhovno materinstvo s svojim zgledom. Ne gre le za to, da imamo otroke, temveč tudi, da vemo, kaj je njihov končni cilj, ki je konec koncev skupni cilj vseh nas - zveličanje.  

 

Sveta družina je tako družina, človeška družina, je pa seveda tudi sveta, da bi kazala družinam, našim skupnostim in vsem nam pot navzgor. Kaže nam, da se moramo truditi hoditi po poti svetosti. Neprestano smo v Božji navzočnosti in v občestvu svetih, kar se je izražalo v nazareškem življenju svete družine, v njihovem vsakdanu, pomembno pa je tudi, da gremo v Božjo hišo. Ne potrebujemo namreč le duhovne navzočnosti, temveč še bolj resnično navzočnost, po naših cerkvah pa je Jezus Kristus v pod podeobo kruha resnično navzoč, kakor je tudi resnično navzoč v vseh zakramentih - še več, on sam jih deli, v najčudovitejšem pa se nam celo on sam izroča v hrano. Zato je pomembna ena in druga duhovna hrana. Pomembna je družinska molitev in trud za življenje po Božji volji v vsakdanu družine, tako skupaj kot tudi posamič. Potrebujemo pa tudi tisto najvišjo, največjo in najboljšo duhovno hrano, ki pa jo dobimo v cerkvi. Spet velja, da ne moremo pričakovati darov od Boga, če nismo izpolnili dolžnosti, kakor tudi nimamo določenih pravic, si jih pa lahko izsilimo, kar se dogaja. Zlasti je tu mišljeno sveto obhajilo. Velikokrat bi bila Očetova volja to, da v času obhajila obsedimo na svojem mestu. Nimamo nobenih večjih grehov, pravimo, potem pa ne gremo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k sveti maši. Neki svetnik je dejal, da preklinjanje in opuščanje nedeljske svete maše čedalje bolj oddaljujeta Božji blagoslov od družin. Tu se pravzaprav začne vse skupaj. 

 

Potrudimo se in se odločimo za očiščenje in posvečevanje sebe ter družin, da bo lepo odsevala Božja luč ljudem: "Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16).

 

 

Andrej Vončina - povzeto iz Vončotov portal

Gospod nas kliče v vsaki starosti in v vsakem stanu – 2. del

Veliko je mladih ljudi, ki se potem, ko so se dali zapeljati in že privadili na pregrešno veselje, ne dajo več spreobrniti ne z žuganjem, ne z lepimi opomini. »Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ob šestih ven« (opoldne) »in jih zopet našel veliko brez dela.« Ob dvanajstih je preteklo že pol dneva in tako je preteklo mlademu človeku pri dvajsetih in tridesetih letih pol življenja. Sonce opoldne najbolj pripeka in leta mladosti med dvajsetim in tridesetim letom so za človeka najbolj nevarna – svet nasploh uči, da mora biti mlad človek vesel. Spačeno nagnjenje in pregrešne želje do vsega, kar je prepovedanega, dobijo ob tem času veliko moč in so ravno sedaj najhujše. Če je tudi do zdaj služil Bogu, se vendar marsikateri mlad kristjan v teh letih popači. V teh letih je izgubljeni sin vzel del svojega premoženja, ljubega očeta zapustil in s hudobnimi tovariši zapravljal premoženje svojega očeta, dokler se mu niso ob lakoti in v uboštvu odprle oči. Ravno tako se danes dogaja marsikateremu izgubljenemu sinu in hčeri: z grehom se od Boga loči, zapravlja na duši prejete milosti in dobrote ter se izgublja v pregrešnem uživanju in posvetnem veselju in si naposled nakoplje tolikšno uboštvo in sramoto.

Predragi mladenič, mladenka! Že pol tvojega življenja je prešlo, pol dneva, ki ti ga je Bog določil za delo, je že skoraj minilo. Koliko si že storil za svojo dušo, za svoje zveličanje? Glej, Bog te kliče: »Kaj stojiš tukaj brez dela, pojdi v moj vinograd!« Vinograd, ki ga moraš obdelovati, je tvoje srce. Glej, ta vinograd pa je že ves preraščen s trnjem in plevelom pregreh in hudobij. Pojdi, podaj se po poti za Jezusom! Iztrebi iz svojega vinograda, svojega srca plevel in trnje pregreh, ki duší dobri sad bogaboječnosti. Kolikor bolj boš odlašal to storiti, toliko težje in hujše delo te čaka zanaprej. Če se ti zdi pretežko, da premagaš toliko skušnjav in nevarnosti, da zatreš svoje hudobne želje in misli, se zazri v dobre zglede drugih, ki so ravno v tvoji starosti premagali svet in svoje strasti (sv. Avguštin, sv. Marija Magdalena …). Reci sam sebi, kakor je rekel sv. Avguštin: »Če so zmogli ti, zakaj ne bi tudi jaz?« Bog te kliče, mladi človek! Ne puščaj v ravnodušnosti njegovega ljubeznivega glasu! Pa vendar, o Bog, kliči, le kliči mladega grešnika, saj je le malokdo, ki te hoče slišati!

 

»Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ven zopet ob devetih« (ob treh popoldne) »in zopet najde veliko ljudi na trgu postajati brez dela.« Tako zapravi marsikdo svoja mlada leta, pride čez polovico in se začne bližati starosti in koncu življenja – pa vendar še ni začel služiti Bogu.

Med takimi nevestnimi kristjani so včasih preveč zamišljeni starši, očetje in matere. Pri njih se sicer začenja izgubljati nespametno in nezmerno nagnjenje do posvetnega, ko druge večje skrbi preženejo mlado nespokojnost in nespamet. Toda drug stan in druga starost naklanjata človeku tudi druge dolžnosti. Kako bo kristjan prav opravljal dolžnosti svojega stanu, če je od svoje mladosti živel svojevoljno in spačeno? Kaj se torej zgodi? Skrbi, kako bo preživel sebe in celo družino, zapeljejo očeta in gospodarja hiše v druge napačnosti, na katere do zdaj še nikoli ni mislil. Misli si, da  je za grehe svojih mladih let že dosti storil, ker jih je opustil, ker se mu ne ljubi več tako živeti, kakor je nekoč živel. Ob tem začne svoje srce navezovati na časne dobrine. Na Boga, na svojo dušo in na svoje zveličanje misli ravno tako redko, kakor nekdaj, ko je bil mlajši. V svojih mladih letih je bil morebiti nečist in nezmeren; sedaj je začel biti lakomen in krivičen do bližnjega. Več kot pol življenja je že zapravil in vendar še brez skrbi živi za svojo dušo. Še ob treh popoldne stoji na trgu brez dela.

Poslušaj torej, kristjan, božji glas, ki te kliče in vabi, da greš delat v njegov vinograd. Premisli, koliko časa že hodi Gospod iskat sadove na tebi, v vinogradu tvoje duše in ga še ne najde. Še malo časa imaš, da za svojo dušo kaj storiš, saj se bo kmalu začel večer tega dneva, ki ti ga je Bog določil. Prav je, da skrbiš za potrebni živež, zase in za svojo družino. Toda nikar ne pozabi, da je duša neumrljiva, da je duša imenitnejša kakor telo, imenitnejša, kakor ves svet. Skrbi torej najbolj za svojo dušo in za zveličanje svojih otrok in podrejenih! Obdeluj Gospodov vinograd, da najde obilno sadu na njem, ko pride, in boš tako upal vstopiti v večno veselje.

Če človeka prav premislimo, spoznamo, da je vendar neizrečeno slab in neizrečeno hudoben, če mu Bog ne daje svoje milosti. Kdo bi si mislil, da je mogoče, da more kdo, ki vidi, kako se mu smrt vsako ura bliža, biti vendar še len in zanikrn in noče za svoje zveličanje ničesar storiti? »Gospodar je šel eno samo uro, preden se je dokončalo delo dneva, in jih je našel zopet nekaj lenih stati ter jim reče: ''Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?''« Toda kakor je človeška hudobija velika, tolikšna je božja milost in dobrota. Tudi tem lenim ljudem je rekel gospodar, naj gredo vsaj še to zadnjo uro delat in ko je bilo delo dokončano, je zadnje tako plačal, kakor prve.

Stari mož, mati! Mar ne vidiš svoje podobe pri teh zadnjih zanikrnih delavcih? Ves dan so stali in niso nič storili. Tudi zate se je že približal večer tvojega življenja in če se ozreš na svoje preteklo življenje, vidiš, koliko dobrih del bi lahko storil? Veliko si počel in storil svoje dni, samo za svojo dušo najmanj ali skoraj nič; veliko si se potil za ta svet, malo ali celo nič za nebesa. Morda se še nisi spokoril za grehe svoje mladosti? Morda še danes žališ Boga z nejevoljo, z nepotrpežljivostjo, s sovraštvom med ljudmi? Kdaj boš ubogal božji glas in šel vsaj zadnjo uro dneva delat v vinograd svojega Gospoda? Bog je do tebe neskončno milostljiv in usmiljen, da te pusti zadnjo uro, samo eno uro delati v njegovi službi. Boš zato še zaničeval njegovo dobroto do trde teme, do smrti in raje ostal njegov sovražnik? Začni delati pokoro za vse svoje grehe, očisti svoje srce, poboljšaj svojo voljo, da boš vsaj pred smrtjo, četudi je že zelo pozno, rešil svojo dušo pogube!

Tako, predragi, nas Bog kliče v svojo službo v vsaki starosti in v vsakem stanu – zgodaj zjutraj, kakor hitro se zadevamo pameti, ob devetih, opoldne, ob treh in po peti uri popoldne. To pomeni: Bog kliče otroke, mladeniče, odrasle in stare. Nihče ne sme preslišati Božjega glasu, tudi tisti, ki bi bil še tako blizu smrti, ne sme izgubiti zaupanja v božjo milost. 

Noben grešnik se mlad bolj ne zaplete v grehe, kakor se je sveti Avguštin. Pa vendar ga je Bog poklical v svojo milost in sveti Avguštin je poslušal božji glas in se spokoril. Tudi tebi, mladi kristjan, se ni nemogoče poboljšati, če hočeš slišati božji glas in delati v Gospodovem vinogradu za svoje zveličanje. Ravno tako tudi ti, stari človek, najdeš milost pred Bogom, če začneš vsaj zadnje dni Bogu prav in zvesto služiti in delati pokoro.