Korenina sedanje krize v Cerkvi - 2. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

 

“Humanae vitae” je bila deležna protesta, kakršnega še nikdar prej ni bilo, dvignil pa se je znotraj Cerkve. Knjiga z naslovom »Razkol iz leta ’68« (“The Schism of ’68”) med drugim opisuje, kako so se katoliki borili za seksualno posodobitev ( »aggiornamento«, op. prev.). “Aggiornamento” (posodobitev, modernizacija, op. prev.) je bila ena od ključnih besed za interpretacijo 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (v nadaljevanju 2VCZ) in njegovih dokumentov. 

Kardinali, škofje in škofovske konference so dejavno sodelovali v tem uporu. Belgijski primas, kardinal Leo Joseph Suenens, je po izidu okrožnice dosegel, da so belgijski škofje izdali izjavo proti “Humanae vitae” v imenu tako imenovane svobode vesti. Ta izjava je potem skupaj z nemško služila za podlago protestom drugih škofovskih konferenc. Kardinal John C. Heenan, westminstrski nadškof, je označil izid okrožnice papeža Janeza Krstnika Montinija kot: »Največji šok, vse od časov reformacije.« Kardinal Bernard Alfrink je, skupaj s še devetimi nizozemskimi škofi, celo glasoval za deklaracijo neodvisnosti, ki je vabila Božje ljudstvo, naj se odreče prepovedi kontracepcije. 

V Angliji se je več kot 50 duhovnikov podpisalo pod protestno pismo, objavljeno v časniku »Times«. Med njimi je bil tudi Michael Winter, ki je, ko je govoril o svoji odločitvi o tem, da zapusti duhovništvo, dejal, da je slednjo sprožila prav kriza okrog “Humanae vitae”. Winter se je kasneje poročil in leta 1985 objavil knjigo z naslovom »Kaj se je sploh zgodilo z 2VCZ?« (“Whatever happened to Vatican II?”), z namenom, da bi ponovno obudil koncilsko učenje, saj je sam bil prepričan, da so rimske oblasti pravo učenje koncila pokopale. Morda je bil prepričan, da je moč izvor kontracepcije, če se jo razume kot prevlado ljubezni, najti prav v učenju 2VCZ. Winter, je sicer tudi ustanovni član »Gibanja za poročeno duhovščino«. Kar je zares presenetljivo iz duhovniškega vidika – Winter ni edini primer -, je bila drama, ki so jo nekateri od njih doživeli, kadar je, kakor so sami dejali, teža prepovedi kontracepcije padla na pleča laikov. Kako bi lahko razumeli, če je že res bilo takšno, tako veliko trpljenje?

Vseeno pa je pri tem bistvo drugod – če je »uradni« protest proti “Humanae vitae”, ki so ga vodili kardinali in škofje, veljal za upravičenega, ker se je skladal s trenutno ideologijo (ne pozabimo, da je gibanje iz leta ’68 v tistih letih imelo v načrtu, da sprevrže krščansko moralo v imenu svobodnega seksa) -, potem le stežka ne bi mogli videti, zakaj »uradna« miselnost, ki upravičuje homoseksualnost med duhovniki in vsake vrste zvezo ne bi mogla prevzeti pobude in nekega dne postati večinska.

»Če se zadeva znajde pred oviro vesti,« kakor je zapisal Tom Burns na prvi strani časnika »Tablet« 3. avgusta 1968 (isti uvodnik pa je bil ponovno objavljen 28. julija 2018), potem lahko vselej obstaja takšna vest, ki zavrača oviro kot tako. Vest, ki ni bila prej razsvetljena z resnico, je kakor čoln, ki ga prevračajo morski valovi – prej ali slej potone. Sama vest, oz. vest brez resnice, ni moralna vest. Slednjo je potrebno vzgojiti z namenom, da sprejema dobro in zavrača zlo.

Ni skrivnost, da se tisti, ki so na delu, da se dokončno pokoplje “Humanae vitae”, radujejo ob izidu okrožnice “Amoris laetitia”, kakor da bi končno prišlo do zapolnitve praznine glede ljubezni v nauku Cerkve. Določeno trenutno teološko stremljenje si prizadeva, da bi se preraslo “Humanae vitae” z “Amoris laetitia” tako, da bi to nedavno učenje papeža Frančiška glede ljubezni v družini bilo neposredno vezano na “Gaudium et spes” (»Cerkev v sedanjem svetu«), brez kakršne koli navezave na “Humanae vitae” in na “Casti connubii”. Skušnjava, da bi oddvojili 2VCZ od celotnega izročila Cerkve je še vedno močno navzoča. Toda, kakor prihaja do načela »samo vest«, tako se dogaja tudi s s posameznimi dokumenti cerkvenega učiteljstva, kot recimo z “Gaudium et spes” ali “Amoris laetitia”. Nobenega dokumenta ni mogoče brati v luči njega samega, temveč samo in zgolj v luči neprekinjenega izročila Cerkve.

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

Serafino M. Lanzetta

Sveta mati Cerkev se sooča s krizo, ki ji ni para v vsej njeni zgodovini. Vedno so med duhovščino obstajale zlorabe vseh vrst, vendar pa je trenutna epidemija drugačne vrste, ker se prepletata moralna in doktrinalna kriza, katerih korenine so globlje od zgolj nepravega ravnanja nekaterih članov cerkvene hierarhije in duhovščine. Treba je zato odpraskati površje in kopati globlje. Zmeda v zadevah nauka ustvarja moralno sprevrženost in obratno – spolne zlorabe so leta in leta uspevale pod okriljem splošne brezbrižnosti, vse do točke, da je na tihi način prišlo do spremembe nauka glede spolne morale v nekaj, kar se današnjemu človeku zdi le še anahronistično.

Kakor je dejal angleški škof iz Portsmoutha, Philip Egan, se vsekakor kriza širi na treh ravneh: »Najprej imamo domnevni spisek grehov in zločinov, ki so jih duhovniki zagrešili proti mladim; potem imamo homoseksualne kroge, zbrane okrog nadškofa Theodora McCarricka, a jih najdemo tudi po drugih področjih Cerkve; nazadnje imamo, kot tretjo, slabo ravnanje in prikrivanje vsega s strani hierarhije, vse do najvišjih krogov le-te.«

Kako daleč bo treba iti, da bi prišli do korenin te krize? Med drugimi, lahko pogledamo v grobem zlasti dva moralna razloga kot glavna vira. Prvi je posredno vezan na današnje težave, ki pestijo Cerkev, drugi neposredno. Kot prvi vzrok lahko navedemo nasprotovanje okrožnici »Humanae vitae« znotraj Cerkve. Z zoperstavljanjem nerazdružni povezavi med povezovalnim in prokreativnim načelom (roditev in vzgoja otrok) svetega zakona, so odpirali pot dopuščanju vsake druge vrste skupnosti, ki so upravičene v imenu ljubezni. Ljubezen je bilo treba postaviti pred in nad nespremenljivost narave. Kontracepcija bi tako predstavljala legitimno moralno sredstvo, s pomočjo katerega je mogoče ohraniti to, da ima človeška odgovornost prednost pred Božjim zakonom, tako naravnim, kot nadnaravnim. 

V resnici pa je bil scenarij, ki se je odkrival, precej drugačen. Če namreč roditev ni več predstavljala prvotnega cilja zakona, jo je bilo potrebno ne samo ločiti od ljubezni, temveč, nasprotno, je bilo treba ljubezen ločiti od tega prvotnega cilja, in sicer vse do tega, da se upravičuje roditev brez zakonske zveze kot logično posledico ljubezni brez roditve. V družbo in Cerkev so tako vsilili ljubezen, ki je jalova in povsem izločena iz svojega naravnega in zakramentalnega konteksta.

V igri je bila sama istovetnost ljubezni. Kakor je namreč pred kratkim poudaril škof Kevin Doran, predsednik bioetične komisije pri irski škofovski konferenci, obstaja: »Neposredna povezava med »kontracepcijsko miselnostjo« in presenetljivo tako velikim številom ljudi, ki se zdijo pripravljene danes redefinirati poroko kot zvezo dveh oseb, brez razlikovanja spolov.« Dodal je tudi, da če ljubezensko dejanje lahko ločimo od njenega prokreativnega namena, »Potem je tudi precej težko razložiti, zakaj bi morala poroka biti med moškim in žensko.«   

Pričujoča kriza Cerkve je po eni strani manifestacija krize spolne istovetnosti, ideološki upor proti učiteljstvu, zakoreninjenem v trajnem moralnem izročilu, po drugi strani pa nesposobnost, da bi videli pravo težavo, namreč homoseksualnost in homoseksualne skupinice znotraj duhovščine. Več kot 80 odstotkov primerov znanih spolnih zlorab, ki jih je zakrivila duhovščina, namreč niso bili primeri pedofilije, temveč pederastije. Prepričanje, da je potrebno sprejeti vsako vrsto ljubezni, je postalo splošno mnenje, to pa zato, ker so odstranili prepoved kontracepcije, četudi se dogmatične formule niso spremenile. Resnično bistvo modernizma je v tem, da se teorija menja s prakso, s tem pa se ljudi priuči k navadam, ki jih sprejema večina.

VIR: L' Espresso, Settimo Cielo

Dietrich von Hildebrand: Duh koncila

 Dietrich von Hildebrand je eden izmed največji katoliških mislecev 20. stoletja. Pij XII. ga je označil za cerkvenega učitelja (doctor Ecclesiae) 20. stoletja, Benedikt XVI. pa je dejal, da ko bo napisana intelektualna zgodovina Cerkve 20. stoletja, bo ime Dietrich von Hildebrand posebej izstopajoče. Pričujoče razmišljanje povzema njegovo kritiko pojma »duh koncila«, ki še vedno služi kot sredstvo izkrivljanja drugega vatikanskega koncila v prid človeških, časnih miselnih tokov.

Profesionalni avantgardsti v Cerkvi današnjih dni se nikoli ne naveličajo govorjenja o krščanski veri v post-koncilski dobi in o spremembah, po katerih kliče ''duh koncila''. Ti nejasni slogani prikrivajo težnjo po zamenjavi nezmotljivega učiteljstva in nespremenljive vere Cerkve z nečim drugim, nečim novim. To spominja na znani program nemške nacionalsocialistične stranke, ki je v 17. paragrafu določal, da sprejema krščanstvo, v kolikor le-to sovpada z ''nordijskim etosom''.  V tem primeru bi se tudi božansko razodeta doktrina Cerkve morala podrediti ekstremno nejasni in poleg tega zgolj povsem človeški normi.

Mar se izraz ''duh koncila'' ne nanaša na ''duh drugega vatikanskega koncila''? Mar ni zaradi tega nekaj natančnega in krščanskega? Četudi bi to bil pravi pomen te besedne zveze, bi kot posledico imel predstavljanje drugega vatikanskega koncila (''duha'' njegovih dekretov) kot ultimativno normo, ki je odigrana proti prejšnjim koncilom, predvsem pa proti tridentinskemu. Toda v trenutku, ko nekdo namigne, da je en koncil napravil druge za zastarele in nepomembne, se takoj postavi vprašanje: Od kod izhajajo prepričanja, da je resnico Svetega Duha mogoče najti v večji meri v tem koncilu kot v drugih? Prvič, tudi če bi se koncil lahko motil v svojih dogmatičnih definicijah, ni razloga za predvidevanje, da je zadnji koncil manj izpostavljen napakam kot prejšnji.

Vsekakor je vsako neskladje v dogmi nezdružljivo z nezmotljivim učiteljstvom Cerkve. Vsako namigovanje, da je drugi vatikanski koncil na kakršen koli način razveljavil dogmatične razlage prejšnjih koncilov, postavi pod vprašaj božansko institucijo in večno ''garancijo'' katoliške vere. Poleg tega drugi vatikanski koncil ni razglasil nobene dogmatične definicije: njegov namen je bil čisto pastoralne narave. Koncil je poleg tega expressis verbis razglasil kontinuiteto ''duha'' njegovih izrazov z izrazi prejšnjih koncilov. Sveti oče je namreč sam dal jasen odgovor tistim, ki želijo dojemati drugi vatikanski koncil kot začetek avtentičnega krščanskega razodetja oz. kot novo normo, nasproti kateri bi bilo domnevno potrebno presojati učenje prejšnjih koncilov:

»Učenja koncila ne tvorijo popolnega, organskega sistema katoliške doktrine. Doktrina je, kot vsi vemo, precej bolj obsežna in ni postavljena pod vprašaj s strani koncila, kakor tudi ni vsebinsko spremenjena.« (Nagovor papeža Pavla VI., 12. januar 1966)

Toda v resnici propagandisti ''duha koncila'' le-tega sploh ne identificirajo z duhom dekretov drugega vatikanskega koncila. Sam izraz ''duh koncila'' ali ''po-koncilska Cerkev'' namiguje, da je mišljeno nekaj popolnoma drugega. Pogosto je to celo odkrito priznano, kot je bilo npr. na kongresu v Torontu leta 1967, kjer je bil v očeh nekaterih govornikov drugi vatikanski koncil viden zgolj kot začetek in ne kot popoln izraz ''duha koncila''. Ta prikladno nejasen pojem dejansko nima nobene podlage v nezmotljivem učiteljstvu Cerkve, temveč predstavlja mentaliteto, hranjeno s historičnim relativizmom in v službi izmišljenega bitja – ''sodobnega človeka''.

Poleg tega ''duh koncila'' ne more pravično opisati stanja v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu, saj nihče ne more zanikati obstoja nasprotujočih si tokov v okviru današnje Cerkve. Noben trend niti najmanj ne vključuje vseh katolikov. Zato ni mogoče govoriti o ''duhu koncila'', ki bi bil primerljiv s ''post-tridentinsko mentaliteto''. Tridentinski koncil je namreč s svojimi natančnimi in poudarjenimi definicijami vere uveljavil jasno enotnost duha hierarhije, klera in vseh vernikov. Ta duh pa je ožigosal čas, ki ga dandanes poznamo pod izrazom protireformacija.

Če želimo jasno vedeti, kaj sestavlja novi modernizem, ki samega sebe imenuje ''duh koncila'', se moramo zgolj obrniti k številnim opozorilom svetega očeta. Če preučimo govore in pisanja glasnikov ''duha koncila'', bomo ugotovili, da je resnična vsebina tega duha želja po prilagoditvi ''modernemu času'' , ''znanstveni dobi'' in ''polnoletnemu človeštvu''. Ta nova norma je v vsakem primeru zgolj posebnost ene dobe, kot je nacionalsocialistični etos nordijske rase bil posebnost enega ljudstva.

Modernizacija Cerkve je navajana kot poskus poglobitve krščanskega razodetja in kot poskus osvoboditve katoliške vere mitoloških elementov. Toda v tem, da se naredi domnevne mentalitete naše dobe za kriterij vere, duhovi koncila zgolj zamenjujejo večno vero s kratkoročnimi in pogosto protislovnimi slogani. Modne teorije, ki polnijo ozračje, so pogosto nič več kot sofisticirane vraže. Z izbiro tega kot norme za domnevno poglobitev krščanske resnice niso duhovi koncila storili nič drugega, kot postavili volka za varuha ovac.

Morda je najbolj prodorna manifestacija ''duha koncila'' neomejena svoboda, ki jo mnogi prevzemajo v diskusiji o religioznih zadevah, nagnjenje za ponovno preverjanje dogem namesto sprejetja pologa katoliške vere, nezmotljivo posredovanega s strani Cerkve. Toda ko privrženci duha koncila trdijo, da se mora Cerkev prilagoditi mentaliteti dobe, imajo v mislih izpolnjevanje vseh očitkov, naperjenih proti Cerkvi, ne zgolj s strani raznih protestantskih denominacij, pač pa tudi tistih s strani ''sveta''. Najgloblja želja mnogih naših progresivcev je tako povzdigniti se v očeh sveta. Toda tak odnos nikakor ne raste iz globoke želje po resnici, temveč prihaja iz neupravičenega spoštovanja do mnenj sveta in strahu pred njegovo cenzuro. Prihaja iz odločitve za zamenjavo nezmotljivega učiteljstva Cerkve z nekaterimi sodobnimi mnenji.

Absurdnost vseh teh perverzij vere je najbolj groba pri tistih, ki trdijo, da poglabljajo resnico, potem ko so najprej zatrdili, da stalna resnica ne obstaja. Ta protislovna pozicija, rojena iz radikalnega historičnega relativizma, bi (v kolikor bi jo bilo možno jemati resno) naredila vsa prizadevanja za resnico nesmiselna, pozivanje na resnico za prazno gesto in vero ter religijo skrajno nesmiselno.

Nespremenljiv značaj Cerkve je nedvomno škandalozen za svet in vse posvetno. Toda katolik bi moral pritrditi tej nespremenljivosti kot znaku njenih nadnaravnih temeljev:

 »Jasna podoba starodavne Cerkve se dvigne naenkrat, tako sveža in živa, kot da ne bi nikoli prekinila svoje rasti. Ona je ista kot pred tremi stoletji. Preden so sodobne religije države obstajale, je ona bila ista. Obtožba proti njej je, da se ne spreminja, čas in prostor nanjo ne vplivata, ker ima svoj izvor tam, kjer ni ne časa ne prostora, ker prihaja iz prestola neomejenega večnega Boga!«

(John Henry Newman, Obeti katoliškega misijonarja v Diskurzi mešanim kongregacijam)