Ob spopadu s koronavirusom

Kardinal Raymond Leo Burke je v soboto 21. marca na praznik sv. Benedikta na svoji spletni strani objavil:

Dragi prijatelji,

že nekaj časa se borimo proti širjenju koronavirusa COVID-19. Glede na vse lahko rečemo, da se bo boj nadaljeval še nekaj časa, saj je še toliko neznanega o tej kugi. Virus je namreč izredno zahrbten in ima sorazmerno dolgo inkubacijsko dobo – nekateri pravijo da 14, drugi celo 20 dni – in je zelo nalezljiv, mnogo bolj kot drugi do zdaj nam znani virusi.

Eno glavnih naravnih sredstev za obrambo pred koronavirusom je izogibanje tesnemu stiku z drugimi ljudmi. Pomembno je vzdrževati primerno razdaljo – nekateri priporočajo vsaj meter, drugi zopet šest metrov – od drugih oseb in seveda, da se izogibamo skupinskim srečanjem, kjer so osebe v neposrednem stiku. Ob tem se virus prenaša tudi kapljično, posebej ob kihanju in brisanju nosu. Zato je pomembno, da si pogosto umivamo roke vsaj dvajset sekund z milom in vročo vodo ter uporabljamo razkužilo in razkužilne robčke. Enako pomembno je razkuževati tudi mize, stole, pulte in druge površine, ki bi lahko omogočile kapljično okužbo. Če kihnemo ali si brišemo nos je priporočeno, da uporabimo papirnat robček, ki ga nato takoj zavržemo in si umijemo roke. Seveda morajo biti tisti, ki so okuženi s koronavirusom ločeni od drugih in tisti, ki po svojem počutju sklepajo, da bi morda lahko bili okuženi, naj bodo v samoizolaciji in naj iz ljubezni do bližnjega ostanejo doma, dokler jim ne odleže.

Živim v Italiji, kjer je virus posebej smrtonosen, zlasti za starejše in že bolehne ljudi. Zato me veseli, da se prebivalci Italije obnašajo odgovorno, ko skušajo sebe in bližnje zaščititi pred okužbo. Kot vam je verjetno že znano, je italijanski zdravstveni sistem trenutno zelo obremenjen, ko poskuša zagotoviti zdravljenje in tudi intenzivno nego za najbolj ogrožene. Prosim molite za Italijo, še posebej za tiste, za katere je koronavirus lahko usoden in tiste, ki zanje skrbijo. Kot državljan ZDA spremljam širjenje virusa tudi v svoji domovini in opažam, da si prebivalci ZDA vedno bolj prizadevajo zaustaviti širjenje virusa, da se jim ne bi doma zgodilo kot v Italiji.

Trenutna situacija nas navdaja z žalostjo in tudi s strahom. Nihče se noče okužiti z virusom in si ne želi, da bi se okužili drugi. Posebej si ne želimo, da bi okužba s virusom ogrožala naše ljube stare starše in druge, ki jih je že tako prizadela bolezen. Ko se borimo proti širjenju virusa smo na nekakšnih prisilnih duhovnih vajah, zaprti v svojih domovih brez običajnih stikov s svojimi sorodniki in prijatelji. Za tiste, ki so v karanteni, pa je situacija še težja, saj jim je onemogočen vsak fizični stik.

Četudi bi zanemarili skrb pred okužbo z virusom, pa ne moremo prezreti ekonomskega opustošenja, ki ga je povzročilo širjenje virusa. Ima namreč hude učinke na posameznike, celotne družine in vse s katerimi se srečujemo v svojem vsakdanjem življenju. Seveda si ne moremo zatiskati oči pred možnostjo še hujšega opustošenja narodov in držav, pa tudi vsega sveta.

Imamo se pravico poučiti o vseh naravnih sredstvih in jih nato tudi uporabiti, da se zaščitimo pred okužbo. Dobrodelnost temelji na uporabi vseh preudarnih sredstev za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Kakorkoli pa morajo ta naravna sredstva upoštevati naše življenjske potrebe, kot so: hrana, voda in zdravila. Oblasti tako še vedno, kljub vse večjim omejitvam gibanja posameznikov, dovoljujejo obisk živilske trgovine in lekarne, seveda ob upoštevanju vseh predvidenih ukrepov, tako varne razdalje, kakor razkuževanja vseh, ki obiskujejo trgovine in lekarne.

Ob upoštevanju vsega kar potrebujemo za naravno življenje, pa ne smemo pozabiti, da je naše prva skrb nadnaravno življenje z Bogom. Spomnimo se Gospodove besede v Janezovem evangeliju: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Kristus je gospodar narave in zgodovine. On ni oddaljen od nas, niti ni brezbrižen za svet, saj nam je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) V boju z zlom koronavirusa je torej naše najmočnejše orožje povezanost z Gospodom v molitvi in pokori, pobožnostih in svetem bogoslužju. Pojdimo h Kristusu, da nas bo rešil kuge in vsega hudega, saj vedno odgovarja s čisto in nesebično ljubeznijo. Zaradi tega so za nas tako nujni, posebej pa v teh kriznih časih, obiski naših cerkva in kapel, obhajanje zakramentov in javnih pobožnosti ter molitev.

Kakor nam je omogočeno nabavljati hrano in zdravila, če ob tem pazimo, da ne širimo okužbe s koronavirusom, tako bi nam moralo biti omogočeno tudi moliti v naših cerkvah in kapelah, prejemati zakramente in se udeleževati javnih molitev in pobožnosti, da bi tako mogli spoznati Božjo bližino in ostati blizu Bogu ter ga prositi za pomoč. Brez Božje pomoči smo namreč izgubljeni. V preteklosti so se verniki v času epidemij vedno zatekali h goreči molitvi in procesijam. V misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962 je denimo poseben obrazec za sv. mašo v času kuge in sicer votivna maša za odvrnitev množičnega umiranja v času kuge (Missae Vitivae od Diversa, n. 23). Tudi v tradicionalnih litanijah Vseh svetnikov molimo: Kuge, lakote in vojske – reši nas o Gospod!

Ob velikem trpljenju in ob srečanju s smrtjo se nam pogosto zastavlja vprašanje: »Kje je Bog?« Vendar je pravo vprašanje: »Kje smo mi?« Bog je namreč vedno z nami, da bi nam pomagal in nas rešil, posebej v času težkih preizkušenj in smrti. Vendar smo mi pogosto deleč stran od Boga, ker se mu nismo popolnoma posvetili, niti dnevno ne molimo, niti ga ne častimo.

V teh dneh mi je mnogo pobožnih katoličanov izrazilo svojo globoko žalost in obup, ker ne morejo moliti in častiti Boga v svojih cerkvah in kapelah. Razumejo sicer trenutno nujnost vzdrževanja razdalje med ljudmi in spoštovanja ostalih preventivnih ukrepov, ki bi jih lahko zlahka upoštevali tudi v bogoslužnih prostorih. A so kljub temu pogosto prisiljeni, da z veliko bolečino sprejmejo dejstvo, da so njihove cerkve in kapele zaklenjene in jim je onemogočen dostop do zakramenta sv. spovedi in zakramenta sv. evharistije.

Istočasno veren človek ne more razmišljati o sedanjem žalostnem stanju v katerem smo se znašli, ne da bi pomislil, kako zelo je sodobna kultura oddaljena od Boga. Nismo zgolj ravnodušni do njegove navzočnosti v naši sredi, ampak smo celo naravnost uporni Bogu in zapovedim po katerih nas je ustvaril in nas vzdržuje pri življenju. Pomislimo le na agresiven napad na človeško življenje, moškega in ženske, ki ju je ustvaril Bog po svoji podobnosti in sličnosti (1 Mz 1, 27), napad na nedolžne in nemočne nerojene otroke, na tiste, ki so najbolj potrebni naše pomoči, na tiste, ki so obremenjeni s težkimi boleznimi ali na tiste s posebnimi potrebami. V kulturi, ki ne spoštuje človeškega življenja, smo vsak dan priča vedno hujšemu nasilju.

Ne moremo si zatiskati oči niti pred perverznim napadom na nedotakljivost človeške spolnosti, na našo identiteto moškega ali ženske, pod pretvezo spolne samoopredelitve, pogosto nasilno nasprotne Božji izbiri. Z vedno večjo zaskrbljenostjo smo priča uničujočemu učinku tako imenovane "teorije spola" na posameznike in družine.

Smo tudi priče poganstva, – in to celo v Cerkvi – ki časti naravo in zemljo. Nekateri, tudi člani Cerkve, pojmujejo zemljo kot svojo mater, kot da smo iz nje izšli in je ona naše odrešenje. Vendar smo od Boga, stvarnika nebes in zemlje. Samo v Bogu je naše odrešenje. Saj molimo z navdihnjenimi besedami psalmista: »Le on [Bog] je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval.« (Ps 62 [61],7) Smo tudi priče neverjetno posvetnega življenja vernikov, ki v njih ogroža Kristusovo Božje kraljestvo, učlovečenega Božjega Sina, Kralja nebes in zemlje. Priča smo tako velikemu zlu malikovanja in češčenja samega sebe in sveta, namesto da bi častili Boga stvarnika vsega stvarstva. Z žalostjo spoznavamo resničnost navdihnjenih besed sv. Pavla: »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen!« (Rim 1,18.25)

Več ljudi, s katerimi sem govoril o trenutni svetovni zdravstveni krizi in njenih posledicah, mi je izrazilo upanje, da nas bo – tako posameznike kot družine in tudi kot družbo – popeljala bližje h Bogu, ki nam je gotovo blizu in je neizmeren v svojem nenehnem usmiljenju in ljubezni. Brezdvomno so vsa velika zla, kot je denimo kuga, posledica izvirnega greha in naših osebnih grehov. Bog s svojo pravičnostjo odpravlja nered, ki ga v našem življenju in v svetu povzroča greh. Dejansko Bog zahteve svoje pravičnosti izpolnjuje s svojim Božjim usmiljenjem.

Bog nas ni zapustil v kaosu in smrti, ki ju je greh vnesel v svet, ampak je poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, da trpi, umre, vstane od mrtvih in se vrne na desnico Božjega veličastva, da tako vedno stane z nami, nas osvobaja greha in nas vnema s svojo ljubeznijo. V svoji pravičnosti je Bog prepoznal naše grehe in nujnost zadostitve zanje, v svojem usmiljenju pa nam daje milost, da se pokesamo in spreobrnemo. Prerok Jeremija je molil: »Priznavamo, Gospod, svojo krivičnost, krivdo svojih očetov, res, grešili smo zoper tebe. Ne zaničuj nas zaradi svojega imena, ne omalovažuj prestola svojega veličastva! Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami!« (Jer 14,20–21)

Bog nam nikoli ne obrača hrbta, niti nikoli z nami ne prelamlja svoje zaveze verne in trajne ljubezni, četudi smo mi pogosto brezbrižni, hladni in nezvesti. Ko nam sedanje trpljenje razodeva toliko ravnodušnosti, hladnosti in nezvestobe, smo poklicani, da se obrnemo k Bogu in prosimo za njegovo usmiljenje. Prepričani smo, da nas bo uslišal in nas obdaril z usmiljenjem, odpuščanjem in mirom. Svoje trpljenje pridružujmo Kristusovemu trpljenju in smrti, kakor uči sv. Pavel: »Dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24) Ko živimo v Kristusu, spoznavamo resničnost svetopisemske molitve: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, njihovega zavetja ob času stiske.« (Ps 37 [36],39) V Kristusu nam je Bog v celoti razkril resnico, izraženo v molitvi psalmista: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« (Ps 85 [84],11)

V naši popolnoma posvetni kulturi, gledamo na molitev, pobožnost in bogoslužje, kot na druge življenjske aktivnosti, ki niso nujno potrebne, kot na primer obisk kina ali nogometne tekme in se jim lahko odpovemo, da bi tako preprečili smrtonosno okužbo. Toda molitev, pobožnosti in bogoslužje, predvsem zakrament sv. spovedi in sv. maša, pa sta bistveno potrebna za vzdrževanje zdravega in polnokrvnega duhovnega življenja ter iskanje Božje pomoči v času splošne velike nevarnosti. Zaradi tega preprosto ne moremo sprejeti določil posvetnih vlad, ki obravnavajo bogoslužje enakovredno obisku restavracije ali atletskega tekmovanja. Po drugi strani pa so ljudje, ki že tako trpijo zaradi posledic kuge, zdaj prikrajšani še za resnična srečanja z Bogom, ki je med nami [po zakramentih. op. p.], da bi ozdravljal in delil mir.

Duhovniki in škofje se moramo javno zavzeti, da je nujno, da katoličani  molijo in častijo Boga v svojih cerkvah in z javnimi procesijami prosijo Boga, da blagoslovi svoje zelo trpeče ljudstvo. Vztrajati moramo, da naj državne omejitve, seveda tudi v korist države, upoštevajo velik pomen dostopa do bogoslužnih prostorov, posebej v času državnih in mednarodnih kriz. V preteklosti, resnici na ljubo, so vlade razumele pomembnost vere, molitve in bogoslužja za odvrnitev kuge.

Če smo v času nevarnosti okužbe našli način, kako poskrbeti za hrano, zdravila in druge življenjske potrebščine, ne da bi neodgovorno tvegali širjenje okužbe, bomo gotovo lahko na podoben način našli pot, kako poskrbeti za nujne potrebe duhovnega življenja. Omogočili bi lahko denimo, večje število sv. maš in pobožnosti, pri katerih bi tako lahko sodelovalovalo večje število vernikov, ne da bi kršili ukrepe za zajezitev okužbe. Številne cerkve in kapele  so dovolj velike, da lahko skupini vernikov omogočijo skupno molitev in bogoslužje, ne da bi kršili predpise o primerni razdalji. Spovednice s tradicionalnimi mrežami so pogosto opremljene – če niso je to mogoče zlahka storiti – s pregrinjalom, ki ga je mogoče razkužiti, tako da je možen dostop do zakramenta sprave brez velikih težav ali nevarnosti za prenos virusa. Če cerkev ali kapela ne premoreta dovolj osebja, ki bi moglo redno razkuževati klopi in druge površine, ne dvomim, da bi prišli na pomoč tudi drugi iz hvaležnosti za dar sv. evharistije, sv. spovedi in pobožnosti ter bi z veseljem pomagali.

Če iz kakeršnega koli razloga vendarle nimamo dostopa do svoje cerkve ali kapele, se spomnimo, da so tudi naši domovi del naših župnij, da so »majhne Cerkve« v katere prinašamo Kristusa, po tem ko smo ga srečali v »veliki Cerkvi«. Naj v času krize naši domovi odsevajo resnico, da je Kristus gost vsakega krščanskega doma. Nanj se obračajmo z molitvijo, zlasti rožnega venca in drugimi pobožnostmi. Če podoba Jezusovega presvetega Srca z podobo Marijinega brezmadežnega Srca še vedno ni ustoličena v našem domu, je zdaj čas da ju ustoličimo. Kraj kjer je v našem domu podoba Presvetega Jezusovega Srca je naš »majhen« domači oltar, pri katerem se zbiramo, da se zavemo, da Kristus biva z nami po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca in da tukaj polagamo svoja pogosto uboga in grešna srca v njegovo častitljivo prebodeno Srce, ki nas je vedno pripravljeno sprejeti, nas ozdraviti grehov in nas napolniti s svojo Božjo ljubeznijo. Če želite ustoličiti podobo Presvetega Srca Jezusovega vam priporočam molitvenik The Enthronement of the Sacred Heart of Jesus, ki je dosegljiv pri Marian Catechist Apostolate. Mogoče ga je dobiti tudi v poljskem in slovaškem jeziku.

Tistim, ki nimate dostopa do sv. maše in sv. obhajila, priporočam pobožnost duhovnega obhajila. Ko smo pripravljeni za prejem sv. obhajila, torej v stanju milosti to je ko se ne zavedamo nobenega smrtnega greha, ki smo ga bili storili in nam še ni bil odpuščen v zakramentu sv. spovedi in ko želimo prejeti Gospoda v sv. obhajilu, a to ne moremo, se duhovno združimo s sveto mašno daritvijo in molimo h evharističnemu Gospodu z besedami sv. Alfonza Maria Ligvorija: »Ker te sedaj ne morem prejeti zakramentalno, pridi v moje srce vsaj duhovno.« Duhovno obhajilo je lep izraz naše ljubezni do Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Gotovo nam bo podelil obilje milosti.

Podobno storimo tudi, ko se zavedamo, da smo storili smrtni greh in ne moremo pristopiti k zakramentu pokore ali spovedi. Cerkev nas v tem primeru vabi h popolnemu kesanju, to je obžalovanju greha, ki prihaja  »iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse.« Obuditev popolnega kesanja »doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čim prej pristopiti k zakramentalni spovedi« (KKC 1452). Obuditev popolnega kesanja nam omogoča prejem duhovnega obhajila.

Na koncu pa vera in razum, kot vedno skupaj iščeta pot do pravične in prave rešitve te težke preizkušnje. Uporabiti moramo razum, ki naj bo navdihnjen z vero, da bomo našli pravilen način s katerim se bomo spopadli s smrtonosno epidemijo. Pravilen način pa daje prednost molitvi, pobožnosti in bogoslužju, da bi izprosili Božjo milost za ljudstvo, ki trpi in je v smrtni nevarnosti. Ustvarjeni po božji podobi in sličnosti uživamo dar razuma in svobodne volje. Če bomo uporabljali ta dva božja darova skupaj z božjimi darovi vere, upanja in ljubezni, bomo našli pravo pot v trenutni svetovni preizkušnji, ki je vzrok tolike žalosti in strahu.

Zanesemo se lahko na pomoč in priprošnjo velike množice naših nebeških prijateljev, s katerimi smo tesno povezani v občestvo svetih. Deviška Božja mati Marija, sveti nadangeli in angeli varuhi, sveti Jožef, resnični ženin Device Marije in zaščitnik vesoljne Cerkve, sveti Rok, ki ga kličemo na pomoč v času epidemij in drugi svetniki in blaženi, ki se jim običajno priporočamo so z nami. Vodijo nas in nam zagotavljajo, da bo Bog vedno poslušal naše prošnje in nanje odgovoril s svojim neizmernim usmiljenjem in neskončno ljubeznijo.

Dragi prijatelji, to razmišljanje sem želel deliti z vami, ker se globoko zavedam kako zelo trpite zaradi pandemije koronavirusa. Upam, da vam bo razmišljanje v pomoč. Predvsem pa upam, da vas bo spodbudilo, da se boste v molitvi in bogoslužju obrnili na Boga, vsak po svojih možnostih in tako izkusili Božje ozdravljenje in mir. Obljubljam, da se bom spominjal tudi vaših molitvenih namenov pri svoji molitvi in pokori, posebej pri daritvi sv. maše.

Prosim vas, da se me spominjate v svojim vsakdanjih molitvah.

Pismo: Kardinal Burke

Navodila in molitve za ustoličenje podobe Presvetega Srca Jezusovega: Enthronement
Posvetitve družin Presvetemu Srcu Jezusa v slovenščini: dlib

O obrekovanju kardinala Burkea

Gabon: duhovnik podeli kardinalu novomašni blagoslov

Pričujoči prispevek smo pripravili z žalostnim občutkom. Obravnava namreč tematiko, ki v Cerkvi ne bi smela imeti prostora, posebno ne v svetem božičnem času. A vse od objave »dubia«, o katerih smo poročali na blogu, se kampanja osebnih napadov, obrekovanj, zavajanj in preprostega laganja usmerjena proti vsem kritičnim glasovom ni končala. Tako smo tudi v slovenskem prostoru lahko slišali kar nekaj močno »usmiljenih« besed na račun kritikov apostolske spodbude Amoris Laetitia, posebno še kardinala Raymonda Burkea.

Kakor bi se vsak mož vreden svojega imena postavil v bran, če bi kdorkoli obrekoval njegovo ženo ali mater, se čutimo tudi mi dolžne postaviti se v bran vsem tistim, ki so zaradi svoje ljubezni do Boga in njegove Cerkve deležni podtikanj in podlih napadov.

Cestnikove skrivalnice

Začeti moramo z odzivom najbolj internetno aktivnega slovenskega teologa, patra Branka Cestnika. Slednji je na svojem blogu pred kratkim objavil analizo sedanjega dogajanja v Cerkvi pod naslovom Zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška. Čeprav je že prej večkrat izražal stališča, ki ga jasno uvrščajo v t. i. »progresivni pol«, je pater Cestnik doslej vsaj skušal ohranjati določeno distanco. Tako je npr. prevedel tudi enega od zapisov nemškega filozofa Roberta Spaemana, o katerem smo poročali tudi na blogu Ad Dominum. Ne glede na to je Cestnik v zadnjem članku opustil vse pretveze po umirjenem, argumentiranem diskurzu.

Spornih in zavajajočih trditev v članku kar mrgoli, v nadaljevanju bomo zato izpostavili le najočitnejše. Najbolj v oči bodejo floskule o bitki proti ubogim. Kritike naj ne bi vodila iskrena skrb za Cerkev ter do najbolj ubogega med ubogimi, se pravi do Kristusa v zakramentu sv. evharistije, temveč naj bi jih motilo papeževo kritiziranje kapitalističnega sistema. Trditev je tako absurdna, da se mora bralec resnično vprašati, ali Cestnik s tem misli resno. Sedanji papež uživa naravnost neobičajno podporo skorajda vseh največjih svetovnih medijev, ki so njegovega predhodnika Benedikta XVI. praviloma hudo kritizirali, sprevračali njegove besede, potencirali vtis o popolnem kaosu v Vatikanu ipd. Večino omenjenih medijev obvladuje prav veliki mednarodni kapital. Prav tako se papež pogosto srečuje z »velikimi« tega sveta, pred kratkim je tako npr. gostil Tima Cooka, voditelja korporacije Apple, s katerim sta se zavzela za poglobljeno sodelovanje. Čedalje boljše odnose vzpostavlja tudi s totalitarno Kitajsko, kar pri številnih preganjanih kitajskih katoličanih sproža vedno večje občutke zapuščenosti, o čemer je že večkrat podrobno pisal vatikanist Sandro Magister. Vseh teh potez nočemo a priori kritizirati, verjamemo, da jih vodi iskrena skrb za dobrobit Cerkve. A trditi, da je papež Frančišek nekakšen osamljen borec proti »velikim in mogočnim«, kritiki pa sodijo med »sovražnike ubogih«, ni le popolnoma napačno, je v neutemeljenem podtikanju naravnost groteskno.

Cestnik nato zapiše, da je italijanski škof Bruno Forte eden najvidnejših teologov našega časa. To je isti Bruno Forte, ki je skušal v dokumente prve sinode o družini vključiti tri pozitivne odstavke o homoseksualnosti, čeprav o njih na sinodi skorajda ni bilo debate, kar so številni sinodalni očetje takoj izpostavili in Fortejev aktivizem tudi črtali iz končnega sinodalnega poročila. 

Cestnik tudi zamolči, da je do zamenjave kanclerja Malteškega viteškega reda Albrechta von Boeselagerja prišlo zaradi dokazov o večletnem zavestnem plasiranju aboritvne in neabortivne kontracepcije, za katero je stal prav odstavljeni kancler. Poleg tega predstavlja Malteški viteški red suveren subjekt mednarodnega prava, ki ne stoji pod pristojnostjo papeža. Vitezi lahko skratka svoje notranje zadeve urejajo skladno s svojo voljo, zato je njegovo pisanje o tem, da papež zamenjave ni odobril, popolnoma irelevantno.

Cestnik nadalje citira »dvornega« vatikanista Andrea Torinellija, ki pravi, da bi morali kardinali čakati več let na odgovor Kongregacije za nauk vere. Zamolči pa to, da je bilo kardinalom s strani papeža sporočeno, da uradnega odgovora ne bodo dobili. Kardinal Gerhard Müller  je kot prefekt Kongregacije javno povedal, da mu je papež ukazal, da ne sme odgovoriti ter da bi to lahko v nasprotnem primeru storili v zelo kratkem času.

Končno Cestnik štiri kardinale označi za »tridentinske nostalgike« in jih primerja s šovinističnimi nacionalisti. Trditev ni podkrepljena z nobenim dokazom, izraža le avtorjev prezir do vseh, ki se ne strinjajo z njegovo vizijo. Kardinal Burke ni nikoli kakorkoli zanikal vrednosti II. vatikanskega koncila, poudaril pa je potrebo po pravilni interpretaciji, kar je navsezadnje večkrat izpostavil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.

Spletno usmiljenje

Kmalu po objavi Cestnikove pisarije so se vključili nekateri avtorji tudi na družbenih omrežjih. Gospa srednjih let (njeno ime ni bistveno) je tako npr. na Facebooku objavila nekaj slik papeža v neformalnih pozah in nekaj slik kardinala Burkea pri letnih posvečenjih duhovnikov Inštituta Kristusa Kralja. Ob tem je vredno omeniti, da ima ta duhovniška bratovščina v svojih vrstah desetkrat manj duhovnikov kot slovenske škofije. Ne glede na to pa se lahko pohvali kar s trikrat več bogoslovci v prvem letniku študija. Podatki so dovolj zgovorni sami zase.

Svoje »usmiljenje« so slovenski »progresivci« pokazali v komentarjih. Kardinal Burke je postal »kardinal burkež«, »čipkasti kardinal« ipd. Med drugim smo izvedeli, da naj bi bil v službi bogatinov tega sveta, da se maščuje za odstrižene privilegije, da je velik farizej in celo, da naj bi kot škof ščitil pedofilske duhovnike, kar so seveda popolne klevete. Srž kritike bi lahko skrčili v naslednjo poved: »Burke nima prav, ker nam ni všeč njegov stil oblačenja.«

Očitno je, da nihče od komentatorjev kardinala ne pozna. Ne vedo, v kakšnih razmerah živi, ne vedo, kakšen je osebno. Očitati nekomu »farizejstvo« in »vzvišenost«, ker ob uradnih priložnostnih uporablja predpisano kardinalsko opravo in daruje sv. mašo v lepih liturgičnih oblačilih bi za vsakega katoličana moralo biti nekaj nepredstavljivega. Liturgična oblačila nimajo nič skupnega s posameznikovo osebno ponižnostjo ali pomanjkanjem le-te. Izražajo namreč slavo vstalega Kristusa. V vsej cerkveni zgodovini bi zaman iskali svetnika, ki bi kritiziral liturgična oblačila kot preveč razkošna in »neponižna«. Tako je sv. Frančišek Asiški, ki se je odpovedal vsakršnemu osebnemu premoženju, v svojih spisih jasno zapisal, da morajo biti liturgična oblačila in posode vedno najlepša in najboljša. Podobno tudi za sv. Janeza Marija Vianneya noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je arški župnik drugače spal na golih deskah. Navsezadnje je naš Gospod sam zavrnil Juda Iškarijota, ko je slednji dejal, da bi bilo olje in dišave, s katerim je bil maziljen, bolje prodati in izkupiček podariti revežem. In končno, mar sodobni progresivci pravoslavnim bratom očitajo, da njihova čudovita liturgična oblačila ter bogata liturgija izkazujejo prevzetnost in farizejstvo? Seveda ne, razlog za to pa vedo že sami.

  

Frančiškova prijatelja Kirill in Barolomej:
kljub stilu še nista postala tarča kritik

Zakaj torej Burke?

Kako si lahko torej pojasnimo toliko neosnovanih napadov na kardinala Burkea in druge kritike AL? Med nami je tudi kdo, ki je Burka osebno spoznal, govoril z njim, mu stregel pri sveti maši. Zato lahko trdimo, da so podtikanja o njegovi domnevni vzvišenosti in elitizmu le to – zlobna podtikanja. Kardinal Raymond Burke je osebno izjemno prijazen in skromen, konfliktov se skuša na vsak način izogibati. A v svoji zvestobi Kristusu in Cerkvi ne pozna strahu.

Burke nima »stolčka«, nima imena, nima denarja, nima titul in nima okostnjakov. Skratka, Burke lahko dela svoje delo, ne da bi se moral kogarkoli bati. Svojo pot v Rim si je tlakoval s svojim »pro-life« angažmajem ter resnično sposobnostjo na področju cerkvenega prava. Kot škof v Združenih državah Amerike se ni bal obsoditi nominalno katoliških politikov, ki so podpirali splav. Prav tako je vedno izražal svojo podporo t. i. »tradicionalističnemu« gibanju ter prizadevanjem za prenovo bogoslužja. S tem si je že v ZDA nakopal številne napade iz »progresivnih« katoliških krogov ter množičnih medijev. Trditi, da je Burke le nekakšen pajac v službi mogočnih tega sveta, zato ni le nepošteno, je bizarno. Zaradi svoje brezkompromisnosti in pokončnosti pa predstavlja priročnega žrtvenega kozla, na katerem si lahko nekateri potešijo svojo jezo.

Vse bralce zato vabimo, da dobrega kardinala, kot tudi vse druge, ki si prizadevajo za katoliško in apostolsko vero, vključijo v svojo molitev. Menimo namreč, da dobronamerna kritika ne more biti problematična, je celo nujna. Tako že v Apostolskih delih lahko beremo, da je Pavel ugovarjal Petru, ko slednji ni imel prav. Prav tako danes tisti, ki opozarjamo na nekatere stvari, ki se nam zdijo problematične, nočemo rušiti edinosti Cerkve, želimo ji služiti. 

Split: 40 dni za življenje - kardinal v molitvi pred porodnišnico

O zgrešenosti odziva Rocca Buttiglioneja na "dubia" štirih kardinalov

Pred kratkim smo objavili prevod »dubia«, ki so jih kardinali Raymond Burke, Carlo Caffarra, Joachim Meisner in Walter Brandmüller naslovili na papeža Frančiška glede nekaterih aspektov apostolske spodbude Amoris Laetitia. Dvomi so v mednarodnem katoliškem občestvu sprožili mnogo odzivov in zanimanja. Mdr. je znani italijanski »katoliški« politik Rocco Buttiglione (ki je pred kratkim volil za zloglasni zakon Cirinna o civilnih zvezah istospolnih!) pripravil svoj odgovor, ki je bil preveden v številne svetovne jezike, objavljen je bil tudi na spletni strani ljubljanske nadškofije (KLIK). Nedolgo zatem je bil na isti strani objavljen še intervju z avtorjem. Na Buttiglionejev odgovor se je nedavno skliceval tudi duhovnik Branko Cestnik, ko je na svojem blogu in straneh spletnega portala Časnik zagovarjal papeževo delovanje. Vse to podaja vtis, da se vrh slovenske Cerkve strinja z Buttiglionejevo interpretacijo. Ker se nam njegovi odgovori žal ne zdijo prepričljivi, smo se odločili za prevod članka ameriškega duhovnika in doktorja teologije Briana Harrisona, ki je prepričljivo pokazal pomanjkljivosti Buttiglionejevega odgovora.  

Brian Harrison, O. S.

PRVI DVOM

Prvi dvom zadeva najbolj pereče praktično vprašanje, ki izhaja iz Amoris Laetitia (v nadaljevanju AL): ali moramo sporočilo spodbude razumeti v smislu dopuščanja prejemanja svetega obhajila nekaterih ločenih in ponovno (civilno) poročenih, ki živijo more uxorio (t.j. spolno aktivno)? Buttiglione pravi, da mora biti odziv na ta dvom pozitiven, da torej dokument to res dovoljuje v nekaterih primerih. Kako torej Buttiglione uskladi to doslej neprisotno dovoljenje s tradicionalno doktrino? »Med dejanjem,« pravi, »ki je velik greh in izvrševalcem tega dejanja, ki se lahko znajde zvezan z okoliščinami, ki zmanjšujejo njegovo odgovornost za dejanje oz. lahko slednje v nekaterih primerih slednjo celo popolnoma izničijo, je potrebno jasno razlikovati. Pomislimo na primer na primer ženske, ki je finančno in duševno popolnoma odvisna od nekoga in je prisiljena imeti spolne odnose proti svoji volji.«

Ta trditev se mi zdi kot slamnati mož, ki se izogne bistvu vprašanja in vnaša zmedo v celotno diskusijo. Buttiglione v svojem primeru pravzaprav opisuje »spolno sužnjo« podvrženo posilstvu. Če je ženska prisiljena v spolni akt »proti svoji volji«, le-ta ne predstavlja niti dejanja iz njene strani, kaj šele greha. Praktično vsi teologi bi se strinjali, da ženski v zgornjem primeru tega dejanja ne bi bilo treba priznati in obžalovati v zakramentu spovedi. A to ni situacija, o kateri govori sveti oče v AL, kar bi Buttiglione moral vedeti. Frančišek namreč misli neveljavno ponovno »poročene«, ki hote živijo more uxorio ter želijo zakramentalno odvezo ter obhajilo brez odločitve za vzdržno življenje.

Buttiglione nato nadaljuje, da je trdna odločitev za odpoved grehu nujno potrebna za prejem zakramentalne odveze. A dodaja: »Toda spokornik morda ne bo takoj dosegel te ločitve in oblasti nad samim seboj. Tu je pomemben pojem »situacije greha«, ki ga je razložil Janez Pavel II. Nekdo ne more verodostojno obljubiti, da ne bo nikoli več zagrešil nekega greha, če živi v situaciji, v kateri je izpostavljen skušnjavi, ki se ji ne more upreti.«

Ta trditev ponovno vnaša zmedo. Nujen del odločitve za odpoved grehu – ki jo izpovemo v obrazcu kesanja – je tudi odločitev za izogibanje skušnjavi. Če se npr. ponovno poročena oseba kesa greha, a se hkrati ne more ali noče ločiti od svojega civilnega partnerja/partnerice oz. življenje pod isto streho zanj/zanjo predstavlja nepremagljivo skušnjavo za prešuštvo, ne more dobiti odveze. Podobno kot je ne more dobiti tudi alkoholik, ki svojemu spovedniku pove, da se ni pripravljen odpovedati obiskovanju barov s prijatelji po službi. Buttiglione namreč nima prav – pri omenjenih primerih ne gre za to, da bi bile osebe te odločitve nezmožne, temveč da tega ne želijo. Bog nikoli ne zahteva nemogočega in nam vedno ponuja dovolj milosti za izpolnjevanje njegove volje. Kot je sveti Pavel zatrdil kristjanom v Korintu: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« (1 Kor 10: 13-14)

DRUGI DVOM

Buttiglionejev odgovor na drugi dvom – če je učenje iz Veritatis Splendor (VS) 79 o obstoju intrinzično zlih dejanj po AL 304 še vedno veljavno – je zelo površen. Odgovarja, da je seveda še vedno veljavno, ker papež ne ponuja drugačne ocenitve teh dejanj, temveč le pripoznava subjektivne okoliščine, ki lahko zmanjšajo subjektivno odgovornost za intrinzično zla dejanja. Če bi le bilo tako preprosto! Buttiglione namreč popolnoma prezre, kaj je kardinale vodilo k pripravi vprašanja. V AL 304 papež namreč ne pravi le tega, da je odgovornost za prešuštna dejanja lahko včasih zmanjšana zaradi subjektivnih okoliščin. Zdi se, da trdi, da lahko obstajajo izjeme glede same prepovedi prešuštva. Sklicuje se namreč na del Summe sv. Tomaža (Ia IIae, Q. 94, a. 4), v kateri slednji ne govori o zmanjšani odgovornosti, temveč o splošnih pravilih, ki ne veljajo v vsakem primeru. V kontekstu celotnega 8. poglavja se zdi, da sveti oče v točki 304 implicira, da lahko na osnovi učenja sv. Tomaža ugotovimo, da je moralni zakon o prepovedi spolne intimnosti izven veljavne poročne zveze eno izmed tistih generalnih pravil, za katere v določenih partikularnih primerih obstajajo izjeme. V prejšnjem poglavju AL (303) papež namreč pravi, da lahko vest nekoga, ki živi v iregularnem spolnem razmerju, »prepozna z določeno moralno gotovostjo, da je [to razmerje] skladno z Božjo voljo v konkretni kompleksnosti posameznikovih omejitev«. Ker Bog ne bi mogel nikoli zahtevati nečesa, kar je v nasprotju z njegovo lastno zapovedjo, bi spolna dejanja v tem primeru bila objektivno nujna, ne le subjektivno opravičljiva. Z drugimi besedami, zdi se, da papež Frančišek v AL 303-304 uči šokantno novo tezo, da lahko človeška vest racionalno odkriva resnične izjeme glede Božjega zakona, ki prepoveduje vse spolne intimnosti izven zakona.

Poleg tega Tomaž Akvinski (kot so izpostavili številni tomistični raziskovalci) nikoli ne trdi ali implicira, da se kaj takega lahko zgodi, zato je sklicevanje nanj v okviru točke 304 napačno. V Q. 94, a. 4 namreč obravnava pozitivne aspekte naravnega prava, glede katerega v določenih okoliščinah res lahko obstajajo izjeme, kot je razvidno iz konkretnega primera, ki ga podaja. Čeprav obstaja zakon, da je sposojene objekte treba vrniti lastniku, obstajajo nekateri primeri, v katerih to ne velja: če bi npr. bilo jasno, da bi lastnik vrnjeno orožje uporabil za zlo dejanje, mu ga izposojevalec  v teh okoliščinah ne bi smel vrniti. Sveti Tomaž nikjer ne pravi, da lahko obstajajo izjeme glede negativnih zapovedi, kot je npr. »Ne prešuštvuj.«

TRETJI DVOM

Tu kardinali sprašujejo, ali lahko po AL 301 še vedno trdimo, da ljudje, ki živijo in more uxorio, živijo v stanju stalnega velikega greha. Buttiglione odgovori z »da«, pod pogojem, če razlikujemo med velikim (objektivna ocena nemoralnega dejanja) in smrtnim (subjektivna izguba posvečujoče milosti, do katere ne pride, če umanjka popolno zavedanje ali privolitev) grehom. A Buttiglione se tu ponovno le dotakne površine problema in zato ne razume resničnega razloga za dvom. Papež Frančišek v AL 303 namreč zapiše šokantno trditev, da se lahko nekateri ponovno poročeni nahajajo v »konkretni situaciji, ki jim onemogoča, da bi ravnali drugače brez dodatnega greha.« A če bi bila odpoved nadaljnjim spolnim dejanjem za ljudi v tej konkretni situaciji grešna, to pomeni, da njihovo nadaljnje spolno aktivno življenje nikakor ne bi bilo stalno stanje velikega greha, še manj subjektivno stanje smrtnega greha. Bilo bi moralno obvezno! 

Poleg tega je Buttiglionejevo razumevanje razlogov, zakaj ljudem v takem stanju Cerkev nikoli ni podeljevala odveze in obhajila, zelo površno in pomanjkljivo. Pravi namreč: »Kanon 915 zakramente odreka tistim, ki vztrajajo v javnem velikem grehu ne glede na dejstvo (ki je prepoznano kot možnost), da morda niso v stanju smrtnega greha. Razlog je očitno javno pohujšanje.« A v tem primeru je izogibanje javnega pohujšanja po Janezu Pavlu II. le sekundarni razlog, primarni razlog je striktno doktrinaren in torej ni podvržen spreminjajočemu se cerkvenemu pravu (Familiaris Consortio 84).

Izpostaviti je potrebno, da papeževe besede v FC 84 ne omenjajo nikakršnih olajševalnih okoliščin, ki bi lahko dovoljevale podeljevanje zakramentalne odveze in obhajila ljudem v tem položaju, tudi če bi se lahko popolnoma izognili javnemu pohujšanju. Ker je njihova izključitev iz zakramentov utemeljena predvsem na »njihovem stanju in življenjski situaciji«, ki »objektivno nasprotuje« globokemu poročnemu pomenu evharistije, in ker to objektivno nasprotju očitno ostane tudi če se nekatere osebe subjektivno ne nahajajo v stanju smrtnega greha (zaradi pomanjkanja popolnega vedenja ali privolitve), je jasno, da jim noben duhovnik, ki je zvest učiteljstvu sv. Janeza Pavla II. ne more podeljevati zakramentalne odveze in obhajila. Janez Pavel namreč eksplicitno pravi, da lahko prejmejo zakramente le tedaj, če se odločijo živeti vzdržno. Čudi me, da se tako pomemben intelektualec kot je Buttiglione kaže kot popolnoma neveden glede učenja FC 84 in sploh ne omenja tega teksta.

ČETRTI DVOM

Tu bi se strinjal z Buttiglionejem, da AL 302 (ki ga kardinali omenjajo v dvomu) sam po sebi dopušča pozitiven odgovor na vprašanje o nadaljnji veljavnosti Veritatis Splendor 81, ki uči, da okoliščine in nameni ne morejo nikoli spremeniti intrinzično zlega dejanja v dobro ali dopustno dejanje. A obravnavane trditve iz AL 303 in 304, ki sem jih predstavil zgoraj, postavljajo to pod vprašanje.

PETI DVOM

Štirje kardinali končno sprašujejo, ali lahko po AL 303 še vedno velja učenje Janeza Pavla II. iz VS 56, da vest nima »kreativne« vloge, ki bi lahko »legitimirala izjeme glede upoštevanja absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja.« Buttiglione odgovarja z uslužnim »da«, ne da bi se pri tem zares spoprijel s katerim od stavkov iz AL 303 in 304, ki so primorali kardinale k formuliranju dvomov.

Buttiglione zaključuje: »Zato se mi zdi očitno, da je Amoris laetitia povsem v skladu z naukom in izročilom Cerkve.« Njegova samozavest se mi zdi popolnoma napačna in neprimerna glede na plitkost argumentov, ki jih predstavlja v obrambo te globoko problematične apostolske spodbude.

Prirejeno po: onepeterfive