Sveti Janez Marija Vianney: O nevrednem prejemanju svetega obhajila

 »Boga to razjezi bolj kot katerikoli drug smrtni greh.«

Iz »Pridige o nevrednem prejemanju svetega obhajila«, Knjiga IV, Pridige

Nevredni pristopi k svetemu obhajilu so zelo pogosti. Koliko je takih, ki si drznejo pristopiti k svetemu oltarju z nespovedanimi grehi ali grehi, ki so bili pri spovedi prikriti! Koliko jih nima tistega obžalovanja nad grehom, ki ga dobri Bog želi od njih in ki ohranjajo skrito željo po vrnitvi v greh ter ne napnejo vseh naporov z željo po izboljšanju! Koliko se jih ne izogiba priložnosti za greh, ko bi se lahko, ali koliko jih ohrani sovraštvo v svojih srcih, tudi ko so pred oltarjem! Če ste se kdaj znašli v takšnem položaju in pristopili k svetem obhajilu, ste storili bogoskrunstvo – ta grozni zločin, o grozi katerega bomo premišljevali.

1.            Boga to razjezi bolj kot katerikoli drug smrtni greh. Napada namreč osebo Jezusa Kristusa neposredno, za razliko od ostalih smrtnih grehov, ki prezirajo njegove svete zapovedi.

2.            Kdorkoli se obhaja nevredno, križa Jezusa Kristusa v svojem srcu. Podvrže ga bolj sramotni in bolj ponižni smrti, kot je bila tista na križu. Res je, da je Kristus na križu umrl prostovoljno in za naše odrešenje; vendar v tem primeru ni več tako: tu umre navkljub lastni volji in njegova smrt, ki je daleč od tega, da bi bila nam v prid, kakor je bila prvikrat, se obrne v naše gorje in nad nas prinese vse vrste kazni, tako na tem kot na drugem svetu. Smrt Jezusa Kristusa na Kalvariji je bila nasilna in boleča, a vsa narava je bila priča njegovi bolečini. Prizadela je tudi najmanj dovzetne od bitij in tudi ta so željno delila Odrešenikovo trpljenje. V tem primeru pa ne velja ničesar od tega: Jezus je zasramovan, ogorčen zaradi zlobne ničevosti – in tako vse molči; vse se zdi nedovzetno za njegova ponižanja. Mar nima potemtakem ta Bog vsega dobrega pravice, da pravično potoži, kakor je potožil na lesu križa, da je zapuščen? Moj Bog, kako more imeti kristjan takšno srce, da pristopi k svetemu obhajilu z grehom v svoji duši in tako Jezusa Kristusa podvrže smrti?

3.            Nevredno obhajanje je bolj zlobna skrunitev kot skrunitev svetih krajev. Poganski vladar je v svoji jezi do Jezusa Kristusa zloglasne malike položil na Kalvarijo in sveto grobnico ter tako verjel, da je svoj gnev zoper Jezusa Kristusa pripeljal do konca. Ah! Ljubi Bog! Je lahko to kakorkoli primerljivo z nekom, ki nevredno prejme sveto obhajilo? Ne, ne! Sedaj ni več usmerjen v postavljanje neumnih in nesmiselnih malikov zoper Boga, ampak, žal, v samo jedro neslavno živečih strasti, kjer je največ tistih rabljev, ki križajo Odrešenika. Žal! Kaj naj torej rečem? Ta uboga duša, ki nevredno prejema obhajilo, tako združi najbolj Sveto od Svetih s svojo vlačugano dušo in ga proda krivičnosti. Da, ta uboga duša vrže svojega Boga v besneči pekel. Je sploh mogoče storiti kaj bolj grozljivega?

4.            Nevredno obhajanje je v mnogih primerih hujši zločin od umora Boga, ki so ga storili judje. Sveti Pavel nam pravi, da v kolikor bi judje spoznali Jezusa Kristusa kot Odrešenika, ga ne bi nikdar prepustili trpljenju ali smrti. Vendar pa zmoreš ti, dragi prijatelj, ki ga boš prejel, biti tako brezbrižen do njega? Če ne zmoreš imeti te misli v glavi, dobro poslušaj duhovnika, ki glasno oznanja: »Glejte, Jagnje božje; glejte, ki odjemlje grehe sveta!« On je svet in čist. Če ti nosiš krivdo, nesrečni človek, ne hodi blizu. Sicer pa trepetaj v strahu, da nebesni gromi ne udarijo tvoje zločinske glave, da te ne kaznujejo in tvojo dušo pahnejo v pekel.

5.            Nevredno obhajanje oponaša in obnavlja zločin, ki ga je storil Juda. Izdajalec je preko poljuba miru predal Jezusa Kristusa njegovim sovražnikom, nevredni obhajanec pa to zlobno dvoličnost ponese še dlje. Potem ko je lagal Svetemu Duhu v pokori, s tem da je zakril ali prikril nekatere svoje grehe, si celo drzne – ta uboga duša – z lažnivim izrazom spoštljivosti pristopiti skupaj z vrednimi vernimi k obhajanju s svetim kruhom. Ah! Ne, nič ne zaustavi to pošast nehvaležnosti. Kljub vsemu pristopi, pripravljen použiti svojo obsodbo! Sočutni Odrešenik, ki gleda tega ubožca, kako prihaja k njemu, zaman vpije iz svojega tabernaklja, kakor je rekel nezvestemu Judi: »Prijatelj, zakaj prihajaš? Z znamenjem miru si se namenil izdati svojega Boga in Odrešenika? Stoj, stoj, moj sin! Prosim, da mi prizaneseš!« Niti trpko kesanje njegove vesti niti nežen pristop, s katerim se mu približa Bog, ne ustavita njegovih zločinskih korakov. Ne glede na vse – pristopi. Zabodel bo svojega Boga in Odrešenika. O, Nebesa! Kakšna groza! Lahko resnično prenašaš to ubogo dušo, tega morilca svojega Stvarnika, ne da bi trepetal?

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja I

Ustvarjalci bloga so me prosili, če bi lahko kaj pisal o adventnem času, zato se bom potrudil, da ustrežem njim, pa seveda vsem bralcem, ki se radi ustavijo ob branju prispevkov. Mislim, da je prav, da se spregovori o svetih časih, eden od katerih je tudi advent, saj nekaj več poučenosti gotovo ne more škoditi, kakor tudi ne more škoditi osebna skrb, kakor tudi skrb družine, da bi ta čas dobro izkoristili in obhajali. Najbrž je to edini način, da se zoperstavimo tistim strupom, ki v adventnem času še bolj prežijo na nas, skrivajo pa se v takšni in drugačni preobleki. Vsekakor za to obleko drži da je “mikavna za oči in vredna poželenja” (1 Mz 3,6), a ravno to je za človeka izredno nevarno tudi zato, ker ga to brez težav lahko zapelje proč od bistva božičnega praznika, na katerega se v adventu kristjani pripravljamo.

Sicer pa “advent” pomeni prihod, kakor naš Bog, pa je tudi ta prihod hkrati eden in trojen. Eden je zato, ker vselej pride Božji Sin. Trojen pa zato, ker gre, kakor nam lepo pove denimo sv. Bernard, za časovno tri različne Gospodove prihode, kakor so ti prihodi med sabo različni tudi glede načina. Lahko rečemo, da zaobsežejo vse časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost. Pa poglejmo, kaj pravi veliki Marijin častilec sv. Bernard glede časovno in načinovno različnih treh prihodov: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Gre torej za tri prihode – v mesu, v duhu in v slavi, če rečemo na kratko. Kot pa bomo videli – in sv. Bernard nam to jasno pove – je še kako važna duhovna priprava: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.” V lepi pridigi nam Peter iz Bloisa (kanonik v katedrali v Chartresu, ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”, op. a.) še obširneje razloži te tri načine prihoda: “Poznamo tri Gospodove prihode – prvega v mesu, drugega v duši in tretjega s sodbo. Prvi prihod se je zgodil sredi noči, po besedah evangelija: “Sredi noči je nastalo vpitje: »Glejte, ženin!«” (Mt 25,6). Ta prihod se je že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi. Mi se sedaj nahajmo v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam. Rekel je namreč, da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobor vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vejo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8). Kar pa zadeva tretji prihod, je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo. Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.”

Pri teh besedah francoskega srednjeveškega kanonika se moramo nekoliko zaustaviti, saj nam približajo pomen adventa, ki je zadnje čase postal prava tabu tema. Prvi del adventa nam namreč zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev in katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili tudi k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa nadaljuje: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

To seveda ne pomeni, da je treba zavreči svoje telo, svoje čute in svoja čustva, daleč od tega, ker bi tako ne bili več ljudje. Vse to je del naše narave. V adventnem času nam Cerkev kliče le k temu, da bi svoja srca odprli Božji milosti. Slednja pa, kot so nam lepo povedali sholastiki, ne uničuje človekove narave, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. Pomeni, da je advent milostni čas, da bi človek zares spoznal, kdo v resnici je, komu pripada in kam spada. Želja je, da bi vsak od nas lahko spoznal in z bl. Antonom Martinom vzkliknil: “V nebesih sem doma!”

V adventu se bomo zato potrudili za to, da stopimo dol z norega vrtiljaka, ki nam ga narekuje življenjski tempo, če se mu seveda pustimo. Tu še kako drži trditev, da nimamo časa, saj, če v tej smeri ničesar ne storimo, ima čas nas. Ima nas v svojih krempljih in nas stiska, mi pa se temu primerno počutimo. Advent bo zato za kristjana pomenil več molitve. Ni drugega sredstva, da bi se uprli slabim vplivom, kakor nas je opozarjal že naš Gospod Jezus Kristus: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo” (Mr 9,29). Ker pa je adventni čas pravzaprav le povzetek našega bivanja na zemlji, nam bo koristil, da bomo svoje stvarno in duhovno krščansko življenje poglobili tudi sicer, ne le v teh štirih tednih, kolikor v sveti Cerkvi adventni čas traja že kakih tisoč let. Povabljeni torej, da se vendarle že zbudimo iz spanja in se zavemo, da po starem ne bo več šlo naprej. Gospod prihaja: “Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel” (Lk 12,37).

… se nadaljuje!

Andrej Vončina

Literatura:

-       dom Prosper Guéranger, L’anno liturgico, Paoline, Alba (Cuneo) 1956.

-       Janez Marija Vianej, Življenje je več kot jed, Družina, Ljubljana 2000.