Novo na spletu, april 2020

Radi bi vas seznanili z nekaj novostmi na spletu:

dr. Ivo Kerže ima svoje mesto na spletu

Kakor sam piše v Uvodniku: "Prijatelji so me spodbudili in veliko pripomogli k nastanku pričujoče spletne strani, ki prinaša izbor mojih dosedanjih zapisov: eni so bolj priložnostni odzivi na sočasno tematiko, drugi obravnavajo bolj načelno raven, v glavnem pa gre za nekakšno povezavo obojega – v njih si v glavnem prizadevam, podobno kot že svoj čas škof Mahnič, za motrenje časa sub specie aeterni."

Tukaj lahko najdemo članke objavljene na Časniku, v Tretjem dnevu (ki so bili do sedaj na internetu nedostopni!), posnetke predavanj, različne komentarje ter povezave za nakup knjig.

Več si preberite na naslovu: Ivo Kerže - Izbrani spisi

Komanov mulc na YouTube - pogovori in vlogi

Prodorna razmišljanja in pogovori z zanimivimi gosti, kjer se boksa brez rokavic. Pogledi na aktualno družbeno politično dogajanje in dogajanje v Cerkvi s strani tradicionalnega katolika.
Izbirate lahko že med več kot desetimi posnetki. Priporočljivo se je na kanal naročiti ter vklopiti obveščanje.

Andrej Vončina: Portal in YouTube kanal

Poleg vsem znanega Portala, ki ga imamo že leta med priljubljenimi povezavami, je sedaj dostopen YT kanal. Tam goriški duhovnik objavlja pridige, pogovore in kateheze. Veliko materiala tudi za bolj zahtevne. Priporočljivo se je na kanal naročiti ter vklopiti obveščanje.

Sveta družina kot Sveta dežela

Misel na 4. adventno nedeljo - Andrej Vončina

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je

zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega očeta, ne samo nebeškega. 

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.

 

Vir: Vončotov portal

Sveti Duh v Cerkvi

Blogger Pietro na svojem spletnem dnevniku “Traditio liturgica” piše o Svetem Duhu v Cerkvi kot o najbolj napačno razumljeni cerkveni temi. Imamo zlasti dve napačni razumevanji. Pri prvem se Svetega Duha razume kot nekakšen mit oz. kot navaden izraz človeške vesti, v drugem primeru pa kot spektakularno Božje posredovanje, ki povzroča vidne fenomene krikov, govorov, čudnih jezikov… V prvem primeru gre seveda za prevlado racionalizma nad zdravo tradicionalno usmeritvijo vere, kar je izredno všeč laicističnim sredinam. Ne le po njihovem mnenju, temveč po mnenju tudi marsikoga v Cerkvi, je končno prišlo do tako dolgo pričakovane “demitizacije” in “desakralizacije” krščanstva, kjer je zlasti mišljeno seveda katolištvo, kar je že zelo stara zgodba, eden od najvidnejših predstavnikov tega pa je protestantski teolog Rudolf Bultmann (1884-1976). Rečeno na kratko, gre za to, da se krščanstvo popolnoma odpove presežni stvarnosti, torej tistemu, kar presega človeške čute, čustva in seveda razum. Najbrž ni treba preveč poudarjati, kako alergični so v takšnih sredinah na ves zaklad simbolov in tovrstne govorice, kakor tudi na kake pobožnosti in običaje, da ne rečemo na izročilo samo.

V drugem primeru pa imamo t.i. “karizmatične” krščanske skupnosti – ne le seveda med “binkoštniki” oz. “Pentecostals” na protestantski strani, temveč imamo razno-razna “karizmatična” gibanja tudi v katoliški Cerkvi, kjer se zdi najpomembnejša verska “teatralnost”, kjer se duhovno brez težav zamenjuje s psihičnim. Dandanes že mnogi duhovnost živijo tako, da jo pojmujejo kot nekaj psihičnega. Da se razumemo, važno je predvsem to, kar čutimo, torej so na prvem mestu človekova čustva. Spet smo zelo daleč od krščanskega razodetja in izročila in če je pri prvi skupini prevelik poudarek na razumu, je tu zagotovo premajhen, v nobenem od obeh primerov pa ni mogoče preiti v duhovno razsežnost, temveč se ostaja na fizični oz. psihični ravni. Morda je druga nevarnost še večja, saj gre pravzaprav za, kot pravi Pietro, “tržnico verskih čustev”, ko mu služijo slednja za zadovoljitev svojih lastnih potreb.

Najbrž ni treba dodatno poudariti, kako so trgovci že zdavnaj ugotovili, kam pes taco moli oz. kako lahko zaslužijo lepe denarce, če se usmerijo na ti dve področji. Tako imamo po trgovinah z verskimi artikli veliko racionalizma, pauperizma, kakor tudi posladkanosti, barvitosti, kričavosti, cenenosti… Ko gledamo te zadeve, lahko ugotovimo, kako med enimi in drugimi ni tako velike razlike ali razlik, kot bi si morda kdo mislil. Pa da ne bo pomote – človek potrebuje tako razum kot tudi čustva, le da mora oboje služiti kot sredstvo, ne pa cilj, sicer je vera nemogoča, vsaj tista resnično duhovna. 

Sveti Pavel stvari zelo uravnoveša in nam kaže, v čem je sad Duha: “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” (Gal 5,22-23a). Do vsega tega pridemo prek spreobrnjenja oz. tega, da se obrnemo k Bogu tako, da zavržemo svoje lastne kriterije presojanja, da bi raje prevzeli evangeljski kriterij. Spreobrnjenje potemtakem ni le sprememba navad, kot jih večina misli, ker to še ni izražanje evangelija. Konec koncev “radost, mir, potrpežljivost, dobrotljivost…” niso psihični sadovi, ker bi v tem primeru bili minljivi ali pokvarljivi. Bili bi nestabilni, dozdevni, dvoumni. Kristusov mir, ki ga daruje svetu ni državni ali meddržavni mir, ki ga želijo politične strukture. Njihov mir je sad strahu in podrejanja močnejšim, ne pa sad srca, ki bi ga očistil Duh (Jn 14,17). Cerkev, ki postane megafon tovrstnega posvetnega miru, je očitno pretrgala s svojimi evangeljskimi koreninami, saj več ne ve, kaj je zlato, namesto slednjega pa raje izbere svinec, prav kakor tisti, ki mislijo, kako je krščanstvo zgolj neka etična zadeva, ne pa nadnaravna, ta napaka pa je še kako prisotna in povsod razširjena.  

Cerkev je, če jo prav pojmujemo, skupaj s svojim večstoletnim izročilom, kraj, kjer lahko dosegamo omenjeni sad Duha, glede nato, da imamo v njej in ne drugod zakramente, ki so živa in učinkovita opora za nas, saj nam prinašajo t.i. “milost” oz. moč, ki ne izhaja iz nas samih, temveč odzgoraj, od Svetega Duha.

Priporočam tudi nadaljnje branje zapisa, kjer je lepo razložen pomen svete krizme in zakramentov. Sveta krizma je bila v izročilu Cerkve izrednega pomena kot sredstvo Svetega Duha, torej tista snov, ki človeku vlije Svetega Duha pri zakramentih. 

Lo Spirito Santo nella Chiesa

povzel in pokomentiral Andrej Vončina

Družina kot zemeljska in nebeška stvarnost

Praznovanje Svete družine kmalu po Božiču je za nas pomenljivo. Gre sicer za edinstveno in neponovljivo družino tu na zemlji, pa vendar nam tudi v svoji edinstvenosti sporoča marsikaj pomembnega - zlasti za naše družine, pa ne samo, saj podobna načela veljajo tudi za naša prijateljstva, naše skupnosti, delovne, župnijske in podobne, na koncu pa tudi za vsakega od nas. Ko govorim o družini, naj bo jasno, da gre za skupnost moža in žene, ki je sklenjena tudi pred Bogom, in je odprta za roditev in vzgojo otrok.Gre za precej globljo vez, saj ni sklenjena le pogodba med dvema strankama, temveč kar zaveza, in sicer je tu še tretji, Bog. Pogodba je izmenjava volje in stvari, zaveza je popolna izročitev, podaritev oseb. Tudi sama vera je zaveza, zato pa je tudi jasno, da kjer vere ni, se zelo težko ljudje odločijo za poroko. Tudi, kdor ni krščen, mora imeti neke vrste vero v tisto, kar dela in v ljudi, s katerimi je - mnogi so mi to tudi potrdili. Lahko, da ne priznavamo skupnih izhodišč v Bogu, imamo pa druga skupna izhodišča v naravi oz. stvarstvu, kot mu mi pravimo.

 

Lahko se v življenju zgodi marsikaj, zato lahko pride do razbitja, ranjnosti in še česa družin, ne moremo pa pojmovati kot družin tistih, ki živijo skupaj, so krščeni, lahko imajo tudi otroke, pa niso cerkveno poročeni, kakor tudi ne moremo imeti za družine tistih, ki se, četudi bi se lahko poročili v cerkvi, poročijo le civilno, pred državo. Četudi bi bil v paru samo eden krščen, je dolžan poskrbeti, da se cerkveno poroči in delati, zlasti seveda molitveno, v smeri, da bi tudi drugi nekoč prejel milost vere, kakor je njegova dolžnost tudi poskrbeti za versko vzgojo otrok. Prav beseda dolžnost je tu pomembna, saj je cerkvena poroka tudi dolžnost. Ko to dolžnost izpolnimo, dobimo dostop tudi do s tem povezanih pravic, vse drugo je manipuliranje in izsiljevanje, pa ne nas duhovnikov, temveč v končni fazi Gospoda samega. Jožef in Marija, Elizabeta in Zaharija, kakor tudi mnogi drugi, so živeli pravično, so torej bili v Božji pravičnosti, so bili Bogu poslušni. Zato so tudi prejeli številne milosti. Podobno velja tudi za nas - če smo Gospodu poslušni, se naredi prostor za njegove milostne darove, za darove njegove neskončne ljubezni in usmiljenja. 

 

Tudi, ko govorim o skupnosti, ne mislim na razno razne partnerske skupnosti, da ne bo pomote, temveč na župnije, samostane, delovne time... Zadnje čase, že kar nekaj časa, pravzaprav, se tudi v Cerkvi žal popušča določenim težnjam tega sveta in se nekaj razširja pojme, a to ni prav. Prav sveta družina nam namreč govori o družini kot tisti, ki ima ne le zemeljsko, temveč tudi nadzemeljsko, duhovno razsežnost, ki bi ji lahko rekli tudi, da je nebeška razsežnost. Kot križ ima tudi družina potemtakem vodoravno in navpično razsežnost. Ker pa duhovna razsežnost, povezava z nebeškimi stvarnostmi, šepa nasploh v našem življenju, ni nič čudnega, da šepa tudi po skupnostih, ki jih sklepamo ljudje, zlasti je seveda to pogubno za naše družine. Ker družina ni le zemeljska, temveč tudi nebeška skupnost, je duhovna razsežnost izrednega pomena, je tista hrana, ki jo tako potrebuje za trdnost, enotnost in obstojnost, kakor tudi za zdrave in dobre medsebojne odnose. 

 

Cerkveni očetje in svetniki so namreč govorili o sveti družini kot o Sveti Trojici na zemlji - sv. Jožef je podoba nebeškega Očeta, Jezus je seveda sam Božji Sin, Marija pa je najčistejši odsev Sv. Duha. Ko je Božji Sin prišel na svet, je v zemeljske družine prinešel nekaj nebeškega, tako da so družine, sklenjene pred Bogom in z njim, odsev Boga samega, ki je Troedini Bog. Družina, človeška skupnost, pa tudi posameznik, ki na Boga pozabi, ne more niti odsevati nič nebeškega, ne more kazati na Boga, kakor tudi ne dejstva, da nas je ustvaril po svoji podobi.  Jožef, ki ni telesni oče Jezusa, kaže na to, kako je še bolj pomembno duhovno očetovstvo, pa tudi Marija nam kaže podobno, kako pomembno je duhovno materinstvo s svojim zgledom. Ne gre le za to, da imamo otroke, temveč tudi, da vemo, kaj je njihov končni cilj, ki je konec koncev skupni cilj vseh nas - zveličanje.  

 

Sveta družina je tako družina, človeška družina, je pa seveda tudi sveta, da bi kazala družinam, našim skupnostim in vsem nam pot navzgor. Kaže nam, da se moramo truditi hoditi po poti svetosti. Neprestano smo v Božji navzočnosti in v občestvu svetih, kar se je izražalo v nazareškem življenju svete družine, v njihovem vsakdanu, pomembno pa je tudi, da gremo v Božjo hišo. Ne potrebujemo namreč le duhovne navzočnosti, temveč še bolj resnično navzočnost, po naših cerkvah pa je Jezus Kristus v pod podeobo kruha resnično navzoč, kakor je tudi resnično navzoč v vseh zakramentih - še več, on sam jih deli, v najčudovitejšem pa se nam celo on sam izroča v hrano. Zato je pomembna ena in druga duhovna hrana. Pomembna je družinska molitev in trud za življenje po Božji volji v vsakdanu družine, tako skupaj kot tudi posamič. Potrebujemo pa tudi tisto najvišjo, največjo in najboljšo duhovno hrano, ki pa jo dobimo v cerkvi. Spet velja, da ne moremo pričakovati darov od Boga, če nismo izpolnili dolžnosti, kakor tudi nimamo določenih pravic, si jih pa lahko izsilimo, kar se dogaja. Zlasti je tu mišljeno sveto obhajilo. Velikokrat bi bila Očetova volja to, da v času obhajila obsedimo na svojem mestu. Nimamo nobenih večjih grehov, pravimo, potem pa ne gremo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k sveti maši. Neki svetnik je dejal, da preklinjanje in opuščanje nedeljske svete maše čedalje bolj oddaljujeta Božji blagoslov od družin. Tu se pravzaprav začne vse skupaj. 

 

Potrudimo se in se odločimo za očiščenje in posvečevanje sebe ter družin, da bo lepo odsevala Božja luč ljudem: "Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16).

 

 

Andrej Vončina - povzeto iz Vončotov portal

Boj proti družini in človeku

Andrej Vončina

Gospodova zmaga nad smrtjo in zlom predstavlja upanje in vero tudi tisti najstarejši instituciji, ki je družina v tradicionalnem smislu. Ta je, kot lahko ugotavljamo zadnje čase, posebej združena s Kristusom na križevem potu. Uporabili bomo izraz “tradicionalna družina”, ker je očitno bolj jasen od izraza “naravna družina”, čeprav za nas oba predstavljata zakonsko skupnost moškega in ženske, ki je odprta za roditev otrok (otrok namreč lahko tudi ni, je pa pomembno, da si zakonski par moškega in ženske otroke želi – to je za cerkveno poroko celo ključnega pomena, saj je sicer zakon neveljaven). V naših zapisih smo že ugotavljali, kako so žeblje v krsto tradicionalne družine v naši družbi začeli zabijati že pred desetletji z uzakonjenjem ločitve in splava, krivični zakoni pa se le še nadaljujejo oz. se celo stopnjujejo. Tu je že ločitev po skrajšanem postopku, potem pa že uzakonjena izenačitev nezakonskih partnerskih skupnosti z zakonsko, kjer seveda že zdavnaj ni več pomembno, če gre za skupnost dveh osebkov različnega spola ali ne, sedaj so na vrsti “gejevske poroke” in iz tega izhajajoča možnost posvojitve otrok. Če bi zadeve razširili, bi seveda prišli do atentata na človeško osebo nasploh, glede na to, da se poleg splava želi uvesti tudi evtanazijo – starejših, odraslih in tudi otrok. Na koncu pa je tu še atentat na svobodo, saj se nikakor noče dovoliti svobode vzgoje in izražanja. Vse to so za Cerkev neodtujljiva počela, še prej kot načela in pravice, namreč spoštovanje življenja od (naravnega) spočetja do naravne smrti, spoštovanje tradicionalne družine in spoštovanje svobode vzgoje ter izražanja, vendar tu konec koncev ne gre le za cerkvene zadeve, temveč za obče človeške in naravne stvari, zato tudi ta boj proti tistemu, kar je sv. Janez Pavel II. imenoval “kultura smrti”, zadeva širši krog ljudi, ne le katoličane. Boj proti krivičnim zakonom je boj za človeka, za zdravo pamet in za naravni zakon, za tisto, kar je vsem skupno.

Filozofsko-ideološki boj

V tej smeri bi bilo seveda zelo zaželeno, da bi razprava potekala na podlagi znanstvenih argumentov, a seveda temu ni tako. Kakor, po zgodovinarju in filozofu Robertu de Matteiju, velja za evolucionizem, podobno velja tudi pri razpravah o življenju, družini in svobodi prepletenost med znanstveno teorijo in filozofsko teorijo, saj znanstvena hipoteza temelji na filozofski, sicer ne bi preživela, prav tako pa se filozofsko-ideološka teorija naslanja na znanstveno teorijo, ki je v teh primerih seveda domnevno znanstvena. Drugače ne more biti, saj je nekako vendarle treba ovreči do sedaj veljavna načela, to pa je treba narediti tako, da se vsaj zdi znanstveno, čeprav potem v resnici to ne velja. Če denimo pogledamo zagovornike splava, potem njihova znanstvena teorija temelji na aristotelski filozofiji – samo tam se namreč najde potrditev, da zarodek postane zares človeška oseba šele tri mesece po spočetju. Tega se, razumljivo, držijo tudi muslimani, ne pa katoliška Cerkev, ki v tej smeri deluje precej bolj znanstveno, ko upošteva genski zapis in vse podobne reči, ki podpirajo tezo o tem, da je nekdo človeška oseba vse od spočetja. To dajem za primer, ker smo prej dejali, da se zadeve prepletajo, ko se razpravlja o družini. Ni čudno, saj je filozofsko-ideološka podlaga ista. Zagovorniki za nas krivičnih zakonov se potemtakem naslanjajo na povsem drugačno ideološko-filozofsko podlago od nas, zato jih sklicevanja na “naravni zakon”, “zdravo pamet” in “splošni čut” (common sense) ne ganejo preveč. Oni se naslanjajo na relativizem, historicizem, nominalizem, personalizem, marksizem in tako naprej – potrebovali bi veliko prostora, da bi vse razčlenili, ustavili se bomo na kratko pri omenjenih ideološko-filozofskih tokovih, četudi se bomo morda nekje ponavljali. Podrobneje lahko o tem beremo pri Luigiju Negriju, Fabriceu Hadjadju, Tonyju Anatrelli in še kje.

Relativizem in njegova diktatura

Relativizem pravi, da ne obstajajo absolutne resnice in resničnosti, vsakdo ima svoj pogled in svojo resnico. Pod pretvezo, da spodbuja največjo možno strpnost (toleranco) med nami, v resnici privede do obupa in manipulacije. Absolutne resnice in absolutnih resničnosti ni, zato tudi ni presežnih stvarnosti, ki naj bi splošno veljale – ni enega, resničnega in dobrega ter lepega. Vse je enakovredno, nič nima prave vrednosti. Vladata enakovrednost in enakost, ki ji s tujko pravimo egalitarizem. Ko razpravljamo o družini, imamo v tej smeri parolo: “Ljubezen je ljubezen!” (“Love is love!”), pa ni važno, med kom že ta ljubezen je. To pelje v zadnji meri v nihilizem, če je namreč vse enakovredno in nič nima prave vrednosti, potem je namreč tudi nič enako vredno kot nekaj oz. nekaj vredno toliko kot nič. Nima tako smisla govoriti o nekih splošnih, univerzalnih zakonih, ker v tej smeri ni ničesar, kar bi veljalo za vse ljudi. Zanimivo pa je, da potem pride in, kot opažamo, je tudi prišlo do “diktature relativizma”, o čemer je veliko govoril papež Benedikt XVI., a ga nismo slišali, ali ga nismo hoteli slišati, pa tudi sedanji sveti oče Frančišek pogosto omenja zadevo, čeprav morda z drugimi besedami. Če namreč nobena univerzalna resnica ne more več služiti vsem ljudem, potem si manjšina, ki je ekonomsko, politično, medijsko in še kako močna, podvrže ostale, večino torej. Taktika je v moči, preslepitvi in zapeljevanju. 

Historicizem – kar je bilo, je bilo

Še nedolgo nazaj je papež Frančišek govoril o spominu in zgodovini, o čemer je veliko govoril tudi sv. Janez Pavel II. To so namreč zdravila proti historicizmu, ki sicer pravi, da ima močan čut za čas, v katerem živimo, za sedanjost, potemtakem tudi za aktualne težave, vendar pa nas v resnici vodi k izgubi zgodovine in spomina. Neke ideje, vrednote, nauki, resnice so stvar določenega prostora in časa – ko se ta prostor in čas izgubita, se izgubijo tudi ideje, vrednote in nauki. Ne veljajo več in tudi ne morejo veljati, saj je sedanji čas edini, ki lahko ponudi kriterije za presojo sedanjosti, aktualnega dogajanja in težav. Kar je novejše, je tudi resničnejše. Sklicevanje na svetopisemske resnice je zato brezpredmetno. Lahko vidimo, kako se lepo posmehujejo vsem tistim, ki kot argumente ponujajo svetopisemske citate. Sveto pismo je staro toliko tisoč let, da sedaj njegovi nauki več ne veljajo. Veljali so za starozavezno ljudstvo, a še tam vidimo, če ga prebiramo, da je prej veljalo tako, potem pa drugače - danes so drugi časi. Podobno velja za nauk Jezusa Kristusa, saj je deloval in učil pred dva tisoč leti – njegov nauk danes lahko velja, a le, če ga prilagodimo sedanjosti. Zanimivo, kako se tu zgodi absolutizacija človeškega časa, že sama znanost pa nam po drugi strani kaže, kako ta naš čas absoluten ne more biti, glede na to, da beži našim okvirom in ga popolnoma izmeriti ne moremo. Če v smeri historicizma gledamo na nauk Cerkve, potem drži, da se je pretežno oblikoval v starem in srednjem veku, Cerkev je srednjeveški okostnjak, zato njeni nauki danes več ne veljajo. Zakaj bi se zato sploh mudili v preteklosti, zakaj bi sploh ohranjali spomin? To je nesmiselno početje, saj je prej bilo še vse nerazvito in zastarelo. Na to se potemtakem naslanja tudi evolucionizem, tudi, kar zadeva nauk.

Nominalizem

Tudi ta filozofija nudi podlago sedanjemu zavračanju splošnega naravnega zakona kot podlage, saj, kot je bilo rečeno e na tem blogu: “Človeška narava kot bistvo vsakega človeka sploh ne obstaja. Človek je pravzaprav nepopisan list, ki se lahko poljubno razvija, sprejema različne identitete ter vstopa v poljubne zveze”. Za primer je navedeno socialno omrežje Facebook, po čigar štetju “obstaja že več kot 60 »genders«, ki so sami po sebi vsi enako vredni in enako sprejemljivi”. Sledi potem vprašanje: “Kaj je ljudem potemtakem sploh skupno? Ista biološko-kemična sestava? Evidentno je, da glede tega dva posameznika nista enaka”. In že smo pri omenjenem nominalizmu: “Kako lahko govorimo znotraj določenih kategorij, če slednjih vendar ni oz. jih ne moremo spoznati? Kako lahko torej vsak človek zase zahteva točno določene »človekove pravice«, če človeka pravzaprav sploh ni?”. Imamo le imena oz. poimenovanja, ne pa jasnih resničnosti, skupnih temeljev. To nas pripelje nazaj k relativizmu, ta pa, kot smo dejali, k nihilizmu.

Prednost narave ali človeške osebe?

Vesel sem, da smo v Cerkvi povečini enotni v zagovarjanju temeljnega naravnega zakona kot podlage vseh ljudi, vendar se ravno pri nas velikokrat zgodi, da pred naravo postavljamo človeško osebo in ne obratno. Tu je tako še ena filozofsko-ideološka smer, ki je dobila veliko prostora zlasti v zadnjih petdesetih letih, imenuje pa se personalizem. Roberto de Mattei pravi, da je prišlo v tem oziru do tega, da se je na glavo postavilo tradicionalno filozofsko-antropološko tezo, po kateri je narava pred osebo. Tradicionalna teza je bila: “Vsak človek je takšen, ker ima človeško naravo. Imeti človeško naravo je nekaj, kar na neki način pred “biti neka oseba” – mi smo človeške osebe, ker imamo človeško naravo in ne obratno”. Seveda bo kdo rekel, da je to samo filozofsko vprašanje, a ni tako: “Če jaz trdim, da je narava pred osebo, potem trdim, da prednjači neki naravni, objektivni red vrednot, katerim se mora oseba podvreči. Človeška oseba mora torej priznati, da obstaja neki naravni red, naravni zakon, racionalni red, čemur mora podrediti svoja dejanja. Če kot prvo pa jaz postavim sebo, namesto narave, potem postane oseba merilo, zadnje merilo presoje resničnosti”. Upam, da vidimo, zakaj je tu težava, saj potem lahko trdimo, da je določeno obnašanje osebe, v zadnji meri, tudi naravno. Marsikdaj se tudi temu podreja znanstvene raziskave in dokaze, čemur smo priče. “Morala tako ne več temelji na naravnem zakonu, na objektivnem redu, temveč na človeški osebi. Temeljiti na osebi pa na koncu pomeni temeljiti na posameznikovi vesti, ali celo na tistemu, kar so posameznikove želje, nagibi, vzgibi, potrebe, posameznikovi subjektivni in osebni izbiri… Objektivno moralo tako zamenja personalistična, ki je čustvena, spremenljiva, razvijajoča se, prav zato, ker ne temelji na naravi, temveč na osebi”. Primer tega je lahko tisti muslimanski hišnik frančiškanskih patrov v Jeruzalemu, ki ga omenja Messori. Slednjemu so lahko patri popolnoma zaupali, je pa iskren muslimanski vernik. Nekega petka je prišel mrkega obraza k samostanu Božjega groba. Predstojnik ga je vprašal, kaj mu je. Odgovoril je: “Danes nam je naš pridigar dejal, da bo kmalu prišel čas, ko bomo obračunali z vsemi judi in kristjani tukaj. Pater, vi veste, da vas imam neskončno rad. Zato se ne bojte – poskrbel bom, da ne bo za vas boleče”. Komentar je odveč, se mi zdi.

Levičarska ideologija

Novi zakon o družini je predlagala levičarska stranka, podprla pa jo je parlamentarna levica. Če vzamemo zelo široko, potem je proti družini celotna levičarska opcija, saj moremo sem postaviti tudi socialiste in liberalce. Kot primer lahko vzamemo recimo ZDA ali Združeno kraljestvo. Da temeljijo zadeve tudi na marksizmu, najbrž ni težko ugotoviti. Pa poglejmo marksistična načela v povezavi z družino. Najprej imamo tu načelo “divide et impera”, ko se znotraj sovražnikovih vrst seje razdor, po razdiralni ali dialektični mentaliteti. Tudi medčloveški odnosi in družba temeljijo na razdorih, nasprotjih, namesto na skupnosti, graditvi in sodelovanju – imamo nasprotje med učenci in učitelji, med starši in otroki, med moškimi in ženskami… Danes imamo umetno ustvarjeno nasprotje med hetero in homoseksualnimi ljudmi. Marksizem želi razdreti medčloveške vezi, da bi posameznik našel zatočišče v stranki ali sindikatu – družina je (kot je dejal že Aristotel) temeljna celica družbe, zato pa ovira. Če nadaljujemo, potem zagovarja marksizem radikalno enakost, zato ni nobenega višjega reda, avtoritete, resnice, hierarhije. V družini to ne velja. V resnici starši ne zganjajo nobenega despotizma, čeprav imajo avtoriteto, radikalna enakost po družinah pa dokazuje, da je za družbo negativna in škodljiva. Kot vse revolucionarne filozofije, nadalje marksizem zavrača meje – v družini vladajo meje in odvisnost otrok od staršev. V tej smeri ne spadajo več sem niti starejši, ker starejši človek v družini namreč predstavlja varovalko, tistega, ki opozarja, v zadnji meri pa tudi tistega, ki kaže na končnost človeka. Družba, ki želi perfektne ljudi, mora ta opozorila odstraniti. Poleg tega preidemo tu še k historicizmu, saj starejši predstavlja zgodovino, spomin, izročilo. Zato pravi Tony Anatrella, da so levičarji odprtih rok prevzeli “gender teorijo”, da so, simbolično, rdečo zastavo zamenjali z mavrično.