Blogger Pietro na svojem spletnem dnevniku “Traditio
liturgica” piše o Svetem Duhu v Cerkvi kot o najbolj napačno razumljeni
cerkveni temi. Imamo zlasti dve napačni razumevanji. Pri prvem se Svetega Duha razume
kot nekakšen mit oz. kot navaden izraz človeške vesti, v drugem primeru pa kot
spektakularno Božje posredovanje, ki povzroča vidne fenomene krikov, govorov,
čudnih jezikov… V prvem primeru gre seveda za prevlado racionalizma nad zdravo
tradicionalno usmeritvijo vere, kar je izredno všeč laicističnim sredinam. Ne
le po njihovem mnenju, temveč po mnenju tudi marsikoga v Cerkvi, je končno
prišlo do tako dolgo pričakovane “demitizacije” in “desakralizacije” krščanstva,
kjer je zlasti mišljeno seveda katolištvo, kar je že zelo stara zgodba, eden od
najvidnejših predstavnikov tega pa je protestantski teolog Rudolf Bultmann
(1884-1976). Rečeno na kratko, gre za to, da se krščanstvo popolnoma odpove
presežni stvarnosti, torej tistemu, kar presega človeške čute, čustva in seveda
razum. Najbrž ni treba preveč poudarjati, kako alergični so v takšnih sredinah
na ves zaklad simbolov in tovrstne govorice, kakor tudi na kake pobožnosti in
običaje, da ne rečemo na izročilo samo.
V drugem primeru pa imamo t.i. “karizmatične”
krščanske skupnosti – ne le seveda med “binkoštniki” oz. “Pentecostals” na
protestantski strani, temveč imamo razno-razna “karizmatična” gibanja tudi v
katoliški Cerkvi, kjer se zdi najpomembnejša verska “teatralnost”, kjer se
duhovno brez težav zamenjuje s psihičnim. Dandanes že mnogi duhovnost živijo
tako, da jo pojmujejo kot nekaj psihičnega. Da se razumemo, važno je predvsem
to, kar čutimo, torej so na prvem mestu človekova čustva. Spet smo zelo daleč
od krščanskega razodetja in izročila in če je pri prvi skupini prevelik
poudarek na razumu, je tu zagotovo premajhen, v nobenem od obeh primerov pa ni
mogoče preiti v duhovno razsežnost, temveč se ostaja na fizični oz. psihični
ravni. Morda je druga nevarnost še večja, saj gre pravzaprav za, kot pravi
Pietro, “tržnico verskih čustev”, ko mu služijo slednja za zadovoljitev svojih
lastnih potreb.
Najbrž ni treba dodatno poudariti, kako so trgovci že
zdavnaj ugotovili, kam pes taco moli oz. kako lahko zaslužijo lepe denarce, če
se usmerijo na ti dve področji. Tako imamo po trgovinah z verskimi artikli
veliko racionalizma, pauperizma, kakor tudi posladkanosti, barvitosti,
kričavosti, cenenosti… Ko gledamo te zadeve, lahko ugotovimo, kako med enimi in
drugimi ni tako velike razlike ali razlik, kot bi si morda kdo mislil. Pa da ne
bo pomote – človek potrebuje tako razum kot tudi čustva, le da mora oboje
služiti kot sredstvo, ne pa cilj, sicer je vera nemogoča, vsaj tista resnično
duhovna.
Sveti Pavel stvari zelo uravnoveša in nam kaže, v čem
je sad Duha: “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,
dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” (Gal 5,22-23a). Do vsega
tega pridemo prek spreobrnjenja oz. tega, da se obrnemo k Bogu tako, da
zavržemo svoje lastne kriterije presojanja, da bi raje prevzeli evangeljski
kriterij. Spreobrnjenje potemtakem ni le sprememba navad, kot jih večina misli,
ker to še ni izražanje evangelija. Konec koncev “radost, mir, potrpežljivost,
dobrotljivost…” niso psihični sadovi, ker bi v tem primeru bili minljivi ali
pokvarljivi. Bili bi nestabilni, dozdevni, dvoumni. Kristusov mir, ki ga daruje
svetu ni državni ali meddržavni mir, ki ga želijo politične strukture. Njihov
mir je sad strahu in podrejanja močnejšim, ne pa sad srca, ki bi ga očistil Duh
(Jn 14,17). Cerkev, ki postane megafon tovrstnega posvetnega miru, je očitno
pretrgala s svojimi evangeljskimi koreninami, saj več ne ve, kaj je zlato,
namesto slednjega pa raje izbere svinec, prav kakor tisti, ki mislijo, kako je
krščanstvo zgolj neka etična zadeva, ne pa nadnaravna, ta napaka pa je še kako
prisotna in povsod razširjena.
Cerkev je, če jo prav pojmujemo, skupaj s svojim
večstoletnim izročilom, kraj, kjer lahko dosegamo omenjeni sad Duha, glede
nato, da imamo v njej in ne drugod zakramente, ki so živa in učinkovita opora
za nas, saj nam prinašajo t.i. “milost” oz. moč, ki ne izhaja iz nas samih,
temveč odzgoraj, od Svetega Duha.
Priporočam tudi nadaljnje branje zapisa, kjer je lepo
razložen pomen svete krizme in zakramentov. Sveta krizma je bila v izročilu
Cerkve izrednega pomena kot sredstvo Svetega Duha, torej tista snov, ki človeku
vlije Svetega Duha pri zakramentih.
povzel in
pokomentiral Andrej Vončina
Zelo dober prispevek. Menim, da jedrnato predstavi enega večjih problemov dojemanja svetega nasploh, ki se potem kaže na mnogoterih področjih... Hvala za Vaše pogumno in jasno delo.
OdgovoriIzbriši