Korenina sedanje krize v Cerkvi - 3. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi – 1. del

Korenina sedanje krize v Cerkvi – 2. del

Po razgretem uporu se je začel doktrinarni molk. Tako pa pridemo do bližnje korenine tega škandala – prikrivanja nauka o grehu. Beseda »greh« je začela izginjati že iz pokoncilskega pridiganja. Greh, kot ločitev od Boga in njegova razžalitev, da bi se obrnili k stvarem, so prezrli. To neverjetno praznino, ki ga je pustil nauk o grehu, so zapolnili s psihološkimi presojami mnogovrstnega položaja šibkosti človeka. Duhovna teologija je prepustila mesto prebiranju Freuda in Junga, pravih učiteljev mnogih semenišč. Greh je postal brez pomena, medtem, ko sta samozaupanje in preseganje vsakršnega tabuja, zlasti na seksualnem področju, postali novi cerkveni ključni besedi.

Po drugi strani je neka nova teologija usmiljenja, posebej tista, ki jo je promoviral kardinal Walter Kasper, spodbudila nov pogled na Božje usmiljenje kot eno od notranjih lastnosti Božjega bistva (če je tako, mar potem obstaja Božje odpuščanje Boga samemu sebi, glede na to, da usmiljenje predvideva kesanje in odpuščanje?), tako da se je preseglo kaznovalno pravičnost, ki so jo spremenili v neko vselej odpuščajočo ljubezen. Ali ima v tej novi definiciji večna kazen pekla še kaj povedati? Usmiljenje je postalo teološki surogat za kritje (in pometanje pod preprogo) greha, tako da se ga prezre in sprejme pod plašč usmiljenja. Luthrova ideja opravičenja ni daleč od tega načina gledanja.

Zanimivo bi bilo vprašati tiste, ki med duhovščino delajo te grozne zločine, kaj mislijo o grehu. Besede Svetega pisma: »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred,« (Gal 5,24) bi zlahka lahko izpadle kot moralizem starega kova, ne zato, ker bi bila Božja beseda napačna ali ne navdihnjena od Svetega Duha, temveč preprosto zato, ker bi pomenilo danes predložiti tovrsten nauk družbi predvsem anahronistično, neskladno z modo. Duh sveta, ki se ga je pogosto mešalo z domnevnim »duhom koncila«, je zadušil pravi nauk vere in morale. 

Je morda tudi klerikalizem ena od korenin te krize spolnih zlorab? Papež Frančišek je to ponovil večkrat. Zagotovo se klerikalno moč zlorabi v spolnem posužnjenju bogoslovcev in mož v oblikovanju. Vseeno pa je težko razumeti, kako bi lahko klerikalizem razložil predatorstvo generacij bogoslovcev, če homoseksualnost ne igra nobene vloge. To bi bilo, kot da bi rekli, da pijanec ni stalno pijan, ker bi imel navado piti, temveč zato, ker ima precej denarja, ki ga lahko potroši, da si kupi ves alkohol, ki ga hoče. 

Klerikalizem ne more biti edini odgovor tudi zato, ker obstaja še ena njegova oblika, bolj pritlehna, a pogosto prezrta, ki je še precej slabša – da nekdo zlorabi svojo klerikalno moč, da sprevrže pravi nauk. Pogosto se duhovščina postavi za lastnico evangelija, tako da si privzame oblast, da odvezuje od Božjih in cerkvenih zapovedi glede na trenutno teologijo. Ko se več ne držimo pravega nauka Cerkve, zlahka pademo v prepad samo zabave in greha. Velja tudi, da je grešno življenje brez Božje milosti, ki posvečuje, najboljši zaveznik manipuliranja z naukom. Nauk vere in moralno življenje vselej hodita z roko v roki.

Če povzamemo, potem je glavna korenina tega škandala modernizem, ki je danes postal post-modernizem. Od tega, da se je sčasoma dopustilo spremembo dogmatičnih formul smo prešli k temu, da se jih povsem prezira. Nauk je na varnem kot pomembna knjiga na močno zaprašeni polici, vendar nima kaj povedati utripu vsakdanjega življenja.

Obstajati ne bi smel več najmanjši dvom glede ogromnega obsega te krize in potrebe, da se poseže na tak način, da se zlo popolnoma izkorenini. Vendar pa ta drastični ukrep, za katerega upamo, da se bo zgodil čim prej, če se pred tem ne vrnemo k resnici ljubezni, da modro ugotovimo, kako je kontraceptivna miselnost pripeljala le do ostre demografske zime in do kulture smrti. Kontracepcija je jalova ljubezen, ki odpira možnost ljubezni, ki je izven konteksta in je nadvse nezrela. Mrtva ljubezen sedaj grozi Cerkvi z vidnim odmevom v spolnih zlorabah in v škandalih duhovščine. Miselnost sveta je zadala močan udarec življenju Cerkve.

Na koncu bi moral stvari spet klicati po njihovem imenu. Greh je še vedno greh. Če nimamo moči, da bi to delali, je to že znak, da je slednji prevladal. Če pa imenujemo greh z njegovim pravim imenom, potem se gradi pot, da bi ga izkoreninili.

Vir: L'Espresso - Settimo Cielo.

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 2. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

 

“Humanae vitae” je bila deležna protesta, kakršnega še nikdar prej ni bilo, dvignil pa se je znotraj Cerkve. Knjiga z naslovom »Razkol iz leta ’68« (“The Schism of ’68”) med drugim opisuje, kako so se katoliki borili za seksualno posodobitev ( »aggiornamento«, op. prev.). “Aggiornamento” (posodobitev, modernizacija, op. prev.) je bila ena od ključnih besed za interpretacijo 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (v nadaljevanju 2VCZ) in njegovih dokumentov. 

Kardinali, škofje in škofovske konference so dejavno sodelovali v tem uporu. Belgijski primas, kardinal Leo Joseph Suenens, je po izidu okrožnice dosegel, da so belgijski škofje izdali izjavo proti “Humanae vitae” v imenu tako imenovane svobode vesti. Ta izjava je potem skupaj z nemško služila za podlago protestom drugih škofovskih konferenc. Kardinal John C. Heenan, westminstrski nadškof, je označil izid okrožnice papeža Janeza Krstnika Montinija kot: »Največji šok, vse od časov reformacije.« Kardinal Bernard Alfrink je, skupaj s še devetimi nizozemskimi škofi, celo glasoval za deklaracijo neodvisnosti, ki je vabila Božje ljudstvo, naj se odreče prepovedi kontracepcije. 

V Angliji se je več kot 50 duhovnikov podpisalo pod protestno pismo, objavljeno v časniku »Times«. Med njimi je bil tudi Michael Winter, ki je, ko je govoril o svoji odločitvi o tem, da zapusti duhovništvo, dejal, da je slednjo sprožila prav kriza okrog “Humanae vitae”. Winter se je kasneje poročil in leta 1985 objavil knjigo z naslovom »Kaj se je sploh zgodilo z 2VCZ?« (“Whatever happened to Vatican II?”), z namenom, da bi ponovno obudil koncilsko učenje, saj je sam bil prepričan, da so rimske oblasti pravo učenje koncila pokopale. Morda je bil prepričan, da je moč izvor kontracepcije, če se jo razume kot prevlado ljubezni, najti prav v učenju 2VCZ. Winter, je sicer tudi ustanovni član »Gibanja za poročeno duhovščino«. Kar je zares presenetljivo iz duhovniškega vidika – Winter ni edini primer -, je bila drama, ki so jo nekateri od njih doživeli, kadar je, kakor so sami dejali, teža prepovedi kontracepcije padla na pleča laikov. Kako bi lahko razumeli, če je že res bilo takšno, tako veliko trpljenje?

Vseeno pa je pri tem bistvo drugod – če je »uradni« protest proti “Humanae vitae”, ki so ga vodili kardinali in škofje, veljal za upravičenega, ker se je skladal s trenutno ideologijo (ne pozabimo, da je gibanje iz leta ’68 v tistih letih imelo v načrtu, da sprevrže krščansko moralo v imenu svobodnega seksa) -, potem le stežka ne bi mogli videti, zakaj »uradna« miselnost, ki upravičuje homoseksualnost med duhovniki in vsake vrste zvezo ne bi mogla prevzeti pobude in nekega dne postati večinska.

»Če se zadeva znajde pred oviro vesti,« kakor je zapisal Tom Burns na prvi strani časnika »Tablet« 3. avgusta 1968 (isti uvodnik pa je bil ponovno objavljen 28. julija 2018), potem lahko vselej obstaja takšna vest, ki zavrača oviro kot tako. Vest, ki ni bila prej razsvetljena z resnico, je kakor čoln, ki ga prevračajo morski valovi – prej ali slej potone. Sama vest, oz. vest brez resnice, ni moralna vest. Slednjo je potrebno vzgojiti z namenom, da sprejema dobro in zavrača zlo.

Ni skrivnost, da se tisti, ki so na delu, da se dokončno pokoplje “Humanae vitae”, radujejo ob izidu okrožnice “Amoris laetitia”, kakor da bi končno prišlo do zapolnitve praznine glede ljubezni v nauku Cerkve. Določeno trenutno teološko stremljenje si prizadeva, da bi se preraslo “Humanae vitae” z “Amoris laetitia” tako, da bi to nedavno učenje papeža Frančiška glede ljubezni v družini bilo neposredno vezano na “Gaudium et spes” (»Cerkev v sedanjem svetu«), brez kakršne koli navezave na “Humanae vitae” in na “Casti connubii”. Skušnjava, da bi oddvojili 2VCZ od celotnega izročila Cerkve je še vedno močno navzoča. Toda, kakor prihaja do načela »samo vest«, tako se dogaja tudi s s posameznimi dokumenti cerkvenega učiteljstva, kot recimo z “Gaudium et spes” ali “Amoris laetitia”. Nobenega dokumenta ni mogoče brati v luči njega samega, temveč samo in zgolj v luči neprekinjenega izročila Cerkve.

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

Serafino M. Lanzetta

Sveta mati Cerkev se sooča s krizo, ki ji ni para v vsej njeni zgodovini. Vedno so med duhovščino obstajale zlorabe vseh vrst, vendar pa je trenutna epidemija drugačne vrste, ker se prepletata moralna in doktrinalna kriza, katerih korenine so globlje od zgolj nepravega ravnanja nekaterih članov cerkvene hierarhije in duhovščine. Treba je zato odpraskati površje in kopati globlje. Zmeda v zadevah nauka ustvarja moralno sprevrženost in obratno – spolne zlorabe so leta in leta uspevale pod okriljem splošne brezbrižnosti, vse do točke, da je na tihi način prišlo do spremembe nauka glede spolne morale v nekaj, kar se današnjemu človeku zdi le še anahronistično.

Kakor je dejal angleški škof iz Portsmoutha, Philip Egan, se vsekakor kriza širi na treh ravneh: »Najprej imamo domnevni spisek grehov in zločinov, ki so jih duhovniki zagrešili proti mladim; potem imamo homoseksualne kroge, zbrane okrog nadškofa Theodora McCarricka, a jih najdemo tudi po drugih področjih Cerkve; nazadnje imamo, kot tretjo, slabo ravnanje in prikrivanje vsega s strani hierarhije, vse do najvišjih krogov le-te.«

Kako daleč bo treba iti, da bi prišli do korenin te krize? Med drugimi, lahko pogledamo v grobem zlasti dva moralna razloga kot glavna vira. Prvi je posredno vezan na današnje težave, ki pestijo Cerkev, drugi neposredno. Kot prvi vzrok lahko navedemo nasprotovanje okrožnici »Humanae vitae« znotraj Cerkve. Z zoperstavljanjem nerazdružni povezavi med povezovalnim in prokreativnim načelom (roditev in vzgoja otrok) svetega zakona, so odpirali pot dopuščanju vsake druge vrste skupnosti, ki so upravičene v imenu ljubezni. Ljubezen je bilo treba postaviti pred in nad nespremenljivost narave. Kontracepcija bi tako predstavljala legitimno moralno sredstvo, s pomočjo katerega je mogoče ohraniti to, da ima človeška odgovornost prednost pred Božjim zakonom, tako naravnim, kot nadnaravnim. 

V resnici pa je bil scenarij, ki se je odkrival, precej drugačen. Če namreč roditev ni več predstavljala prvotnega cilja zakona, jo je bilo potrebno ne samo ločiti od ljubezni, temveč, nasprotno, je bilo treba ljubezen ločiti od tega prvotnega cilja, in sicer vse do tega, da se upravičuje roditev brez zakonske zveze kot logično posledico ljubezni brez roditve. V družbo in Cerkev so tako vsilili ljubezen, ki je jalova in povsem izločena iz svojega naravnega in zakramentalnega konteksta.

V igri je bila sama istovetnost ljubezni. Kakor je namreč pred kratkim poudaril škof Kevin Doran, predsednik bioetične komisije pri irski škofovski konferenci, obstaja: »Neposredna povezava med »kontracepcijsko miselnostjo« in presenetljivo tako velikim številom ljudi, ki se zdijo pripravljene danes redefinirati poroko kot zvezo dveh oseb, brez razlikovanja spolov.« Dodal je tudi, da če ljubezensko dejanje lahko ločimo od njenega prokreativnega namena, »Potem je tudi precej težko razložiti, zakaj bi morala poroka biti med moškim in žensko.«   

Pričujoča kriza Cerkve je po eni strani manifestacija krize spolne istovetnosti, ideološki upor proti učiteljstvu, zakoreninjenem v trajnem moralnem izročilu, po drugi strani pa nesposobnost, da bi videli pravo težavo, namreč homoseksualnost in homoseksualne skupinice znotraj duhovščine. Več kot 80 odstotkov primerov znanih spolnih zlorab, ki jih je zakrivila duhovščina, namreč niso bili primeri pedofilije, temveč pederastije. Prepričanje, da je potrebno sprejeti vsako vrsto ljubezni, je postalo splošno mnenje, to pa zato, ker so odstranili prepoved kontracepcije, četudi se dogmatične formule niso spremenile. Resnično bistvo modernizma je v tem, da se teorija menja s prakso, s tem pa se ljudi priuči k navadam, ki jih sprejema večina.

VIR: L' Espresso, Settimo Cielo