Obred posvetitve družin presv. Srcu Jezusovemu

PRIPRAVA

Posvetitev hoče doseči cilj, da Kristus zavlada v naših družinah s svojimi božjimi zapovedmi in zveličavnimi nauki. Družina si v ta namen omisli kip ali podobo presv. Srca Jezusovega. Oče mora trdno skleniti, da to ne bo muha enodnevnica, da želi družino voditi v skladu s to posvetitvijo. V dnevno družinsko molitev se doda molitev, ki bo izpričevala to posvetitev. Primerna je npr. Posvetitev Kristusu Kralju. Datum posvetitve se zabeleži na hrbet slike ali podnožje kipa, da se bo ob vsaki obletnici posvetitev v družinskem krogu obnovilo.

Za posvetilni dan se lahko izbere poseben dan. To je lahko praznik Srca Jezusovega, prvi petek, novo leto, godovni dan katerega izmed članov družine ali kako drugo priložnost. Kolikor je mogoče, naj se uredi, da ta dan vsi prejmejo svete zakramente spovedi in obhajila.

Podobo se okrasi z rožami in svečami. Kolikor ni mogoče, da družina za posvetitev uredi prisotnost duhovnika, jo vodi hišni gospodar.

OBRED POSVETITVE

Najslovesnejše se posvetitev izvrši tako: Duhovnik v talarju, roketu in z belo štolo blagoslovi kip ali podobo Srca Jezusovega in jo pokropi. Nadalje se zmoli Očenaš, Zdrava Marija in Vera, da družina pokaže, da je polna vere v Jezusa.

Duhovnik na kratko spregovori družini nekaj spodbudnih besed ali prebere po predlogi.

Sledi posvetilna molitev.

O presveto Srce Jezusovo, ti si blaženi Marjeti Mariji razodelo svojo željo, da hočeš vladati v krščanskih družinah. Glej, po tvoji volji smo danes tukaj, da očitno spoznamo tvoje neomejeno gospodstvo nad našo družino. Živeti hočemo odslej tvoje življenje; hočemo, da cveto v naši družini tiste čednosti, ki si jim mir obljubil že tukaj na zemlji; duha tega sveta, ki si nad njim izrekel prekletstvo, hočemo daleč proč od sebe pregnati. Ti vladaj v naši pameti s preprostostjo vere, v našem srcu z ljubeznijo, v kateri naj gori za tebe brez pridržka in katere plamen hočemo živ ohraniti s pogostim prejemanjem svetega obhajila. Ponižaj se, o božje Srce do nas in vodi nas, kolikorkrat se zberemo; blagoslovi naša duhovna in časna podjetja; raztresi naše skrbi; posveti naše radosti in lajšaj naše trpljenje. Ako bi padel eden ali drugi izmed nas v toliko nesrečo, da bi tebe razžalil, tedaj pa ga spomni na to, da si ti o božje Srce, do skesanega grešnika polno dobrote in usmiljenja. In ko udari ura ločitve in smrt prinese žalost v našo družino, se hočemo vsi, kakor umirajoči tako ostali, tvojim večnim sklepom podvreči. Tolažiti se hočemo z mislijo, da pride dan, ko bo vsa naša družina, združena v nebesih, mogla vekomaj hvaliti tvoje veličastvo, tvoje dobrote.

Brezmadežno Srce Marijino in prečastitljivi očak, sv. Jožef, naj ti darujeta to posvetitev in naj nas na njo spominjata vse dni našega življenja.

Živi Srce Jezusa, našega Kralja in našega Očeta! (Amen.)

Na to posvetitev je vezan popoln odpustek ob prejetju zakramentov prvikrat in na dan ponovitve vsako leto. Pij X., 19. 5. 1908.

Nato se postavi oziroma obesi kip ali podobo presvetega Srca na določeno častno mesto in se molijo Litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu in Posvetitev Kristusu Kralju (Dobri Jezus,...).

Temu sledi Molitev po posvetitvi:

Hvala in slava božjemu Srcu, čigar usmiljenje se nam je razodelo v toliki meri. Izmed tisočih je presveto Srce izvolilo nas, da sprejmemo dediščino njegove ljubezni. Naše stanovanje je postalo kraj sprave za nehvaležnost toliko ljudi. O božje Srce Jezusovo, nismo zaslužni sreče, da te smemo pozdravljati kot gospoda in varuha družine. Z največjim spoštovanjem te molimo in zahvaljujemo, da bivaš v naši sredi in sočutiš z nami vse bridkosti in težave, vse radosti in zoprnosti. Nismo vredni, da si prišel k nam. Vendar ostani pri nas, o Gospod in stori, da bomo vsi goreči častilci tvojega božjega Srca. Tebi se izročimo s popolnim zaupanjem, o božji Zveličar in te prosimo: blagoslovi vsa naša dela in vse naše zadeve. Naj ti bo ta hiša tako mila in draga kot ti je bila hiša v Betaniji, v katero si tako rad zahajal. Priporočimo ti vse naše zadeve in te prosimo tolažbe in moči v trpljenju in skušnjavah. Prav posebno še ti priporočamo one duše, ki so se že ločile iz naše sredine. Ostani pri nas, o Gospod, in bodi naša pomoč v viharjih življenja. Odvrni od nas noč nevere in prepira. Daj, da ti služimo z delavnim, čistim in ljubeznipolnim življenjem.

Hvaljeno, ljubljeno, moljeno in slavljeno bodi v tej hiši sedaj in vsaki čas! Amen.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! (trikrat)

Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

Sveti Jožef, prosi za nas!

Blažena Marjeta Marija, prosi za nas!

Spomnimo se tudi drugih rajnih ter molimo zanje Očenaš in Zdrava Marija.

Slovesnost se lahko zaključi s kako pesmijo v čast Srcu Jezusovemu.

Knjižica v pomoč: Posvetitev družin

 

S Križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Sveti križev pot na čast svetem Rešnjemu Telesu

Pred trem leti smo kot postno darilo ponudili Sveti križev pot na čast svetemu Rešnjemu Telesu. Prvotno je bil izdan v molitveniku Večna molitev pred Jezusom v Zakramentu ljubezni. Gre za zelo uspešen molitvenik, ki so ga, po nemški predlogi, za slovensko ljudstvo priredili ljubljanski bogoslovci. Prvi natis je izšel leta 1895, zadnji, enajsti, pa leta 1947. Z naše strani je, za lažje razumevanje, bil jezikovno malo prirejen.

Ogled in prenos je mogoč s klikom na sliko.

Duhovno obhajilo

Sv. tridentinski cerkveni zbor uči, da vsi tisti duhovno sprejemajo sveto obhajilo, ki imajo željo v resnici zaužiti nebeški kruh in imajo živo vero, ki se kaže v ljubezni. Sv. Leonard Portomavriški pravi: »Če večkrat na dan obudiš pobožno vajo duhovnega obhajila, ti more v enem mesecu preustvariti srce.« Kako lahko v tej kratki in lahko obuditvi duhovnega obhajila obstaja takšna moč?

Prvič zato, ker je obujanje vere in ljubezni, ki je vedno združeno z duhovnim obhajilom, Bogu dopadljivo in vsaki duši koristno. Kdor je navajen večkrat na dan obuditi duhovno obhajilo, stoji v središču vere. Saj je Jezus v presveti Evharistiji središče in žarišče naše vere, k njemu vodijo vse razodete resnice in le v zvezi z njim, z njegovo brezmejno ljubeznijo, ki ga je gnala ustanoviti ta prečudežni Zakrament, so nam razumljive globoke verske skrivnosti. Kdor ne pozna Jezusove ljubezni v Najsvetejšem, temu ostane naša vera uganka. Kdor pa s ponovnim duhovnim obhajilom obuja svojo vero v Jezusa, mu s tem neprenehoma zadošča za vso nevero, hladnost in brezbrižnost, s katero ga svet žali.

Da pa še bolj spoznaš vrednost duhovnega obhajila, da ga začneš ceniti, pomisli le, s kom se duhovno združiš. Človeško srce že po naravi hrepeni za tem, kar je lepega, dobrega, popolnega in ljubezni vrednega. In vse to je Jezus v najvišji meri. Združi se s teboj duhovno s svojim presvetim Telesom, tem čudežnim umotvorom Svetega Duha, ki je bilo nekdaj z ranami in krvjo pokrito, ki pa je zdaj čudovito in častitljivo. Jezus se združi s teboj s svojo dušo, k je neizrekljivo sveta in okrašena s krepostmi, ki je bila v trpljenju napolnjena z bridkostjo in zapuščenostjo, zdaj pa uživa blaženost in veselje božje. Jezus Kristus se združi s teboj s svojim Srcem, ki je tako polno modrosti, tako bogato dobrotljivosti in usmiljenja, tako žareče ljubezni, da ni hotelo za nas samo umreti, ampak vedno ostati v naši bližini. Božji Zveličar nas tako ljubi, da se hoče z nami popolnoma združiti, da nam hoče biti v življenju in smrti pomoč in tolažba in zastava večnega zveličanja. Že to premišljevanje nam mora pomnožiti hrepenenje po duhovni združitvi z Jezusom kolikokrat le mogoče in nam utrditi sklep, nikdar po lastni krivdi resničnega sv. obhajila ne izpustiti.

Uspeh duhovnega obhajila je tem večji, čim močnejše je hrepenenje po združitvi z Jezusom. Posebnega pomena pri duhovnem obhajilu je, da se lahko vedno in povsod prejme: v cerkvi, na cesti, pri delu ali v službi, povsod moreš obuditi srčno hrepenenje po Jezusu, vero in ljubezen; več ni potrebno.

Kdaj in kako se obuja duhovno obhajilo?

Duhovno obhajilo naj bi bil začetek in konec dneva. Z jutranjo molitvijo združi pobožno željo po sv. obhajilu in zvečer skleni svoj srčni kes nad storjenimi grehi zopet z duhovnim obhajilom. Posebno pa obudi željo po združitvi z Jezusom kadar si v cerkvi, posebno kadar prisostvuješ sv. maši in ne moreš resnično sprejeti sv. obhajila. Tako se namreč še bolj udeležuješ vseh sadov presvete Evharistije. Dobro je, če porabiš več časa sv. maše za to. Častitljivi oče Eymard pravi: »Prešiniti te mora potreba z Jezusom in po Jezusu živeti. Premišljuj dobroto in slavo božjo, ter obudi popoln kes nad svojimi preteklimi in pričujočimi grehi, vzemi duhovno Jezusa v svojo dušo, prosi ga milosti, edino zanj živeti, ker le po njem moreš živeti, in daruj se mu popolno.« Sprejmi duhovno obhajilo posebno v času skušnjav, trpljenja in težav ter združi jo s potrebno prošnjo. Če je tvoja vera v nevarnosti, zahrepeni po Jezusu, začetku in višku naše vere: »Pridi, potrdi mojo vero! Daj, da v nji živim in umrem!« Če te napada poželenje, maščevalnost, jeza ali zavist, prosi: »Pridi, o Jezus, v moje srce, preustvari ga po svojem čistem, krotkem, ljubeznivem Srcu!« Če si malosrčen, boječ in brez poguma, kliči: »Pridi, o Jezus, in razsvetli me! Pridi s svojim najmodrejšim, požrtvovalnim Srcem; vodi in okrepčaj me!«

Zelo važno je duhovno obhajilo, če si bil tako nesrečen, da si storil greh. Sv. Leonard posebno priporoča v takih trenutkih to pobožno vajo. Padi v duhu pred Jezusom v presvetem Zakramentu na kolena, obtoži se svojega greha, obudi srčen kes in stori dober sklep ter se združi duhovno s svojim Zveličarjem.

Duhovno sv. obhajilo naj ti bo luč v temni noči. Če ti bolečine ali moreče skrbi ne puste spati, če te hudobne skušnjave motijo, išči pomoči v duhovni združitvi z Jezusom: »Glej, ne dremlje in ne spi, ki te čuva.« (Ps 120, 3-4).

Celo za svoje bližnje lahko daruješ duhovno sv. obhajilo ter tako storiš duševno delo usmiljenja. Spomni se pri tem vseh, ki brez vere, hladno in malomarno hodijo mimo Jezusa. »Pridi, o Jezus, v moje srce! Pridi pa tudi k vsem tistim, ki te ne poznajo in ne ljubijo!« Tudi za verne duše v vicah se more darovati duhovno obhajilo in s tem se jim olajša in skrajša trpljenje za grehe, ki so jih storili pri prejemu presvete Evharistije.

Sv. Leonard pravi: » Še danes začni z duhovnim obhajilom in vztrajaj pri tej vaji.« Ostani stanoviten pri tem tudi v času duševne zapuščenosti v vseh Satanovih nadlegovanjih, ker nimaš boljšega orožja zoper nje. Zato nas skuša hudobni duh odvračati, da ne bi mislili na ta presveti Zakrament, ker ve koliko ravno duhovno obhajilo škoduje njegovemu vplivu, zato se moramo trdno drži te svete navade ter božjemu Zveličarju pokazati, da ga res ljubimo. (sv. Terezija)

Da se ta navada res globoko vsadi v srce, se morajo že otroci seznaniti z duhovnim obhajilom; to je hkrati najboljša priprava na prvo sv. obhajilo, najuspešnejše navodilo k pogostemu in vsakdanjemu obhajilu. 

Mladi, oklepajte se Jezusa v viharju skušnjav ter jemljite duhovno v ladjico svojega življenja. 

Oženjeni in ostareli, iščite med dnevnim delom veselja in poguma pri požrtvovalnem Jezusovem Srcu.

Za stare, bolne in umirajoče ni boljše tolažbe, posebno v dolgih nočeh, kakor je duhovno obhajilo: »Če bi hodil sredi smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj.« (Ps 22, 4).

Napisano predstavlja rahlo jezikovno posodobljen odlomek iz molitvenika Presveta Evharistija. Molitvenik v spomin na XXIII. mednarodni evharistični kongres na Dunaju leta 1912. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, str. 135-143.

Reši svojo dušo! (7) - O večnem trajanju kazni pekla

Premišljuj, da pekel nikoli ne bo prenehal. Tam trpi duša vse muke, ki so vse večne, brez konca.  Minilo bo sto let, minilo jih bo tisoč, pa bo, kakor bi se pekel šele začel. Minilo bo sto tisoč, milijon, sto milijonov, milijon milijonov let in stoletij in še takrat bo pekel ravno tam, kakor prej, bo, kakor bi se bil šele začel.

Ko bi zdaj angel iz nebes nesel novico pogubljencem v peklu, da jim bo Bog odprl vrata pekla in jih oprostil, ko bo minilo toliko milijonov stoletij, kolikor je kapljic v vseh neizmernih morjih sveta in kolikor je listja na vsem drevju zemlje in kolikor je peščenih zrnc na morskem dnu in v vseh puščavah zemlje, bi se vi ustrašili ob tej novici. Pogubljenci bi se je razveselili. Razveselili bi se je bolj, kakor vi, če bi se vam naznanilo, da ste čez noč postali milijonar ali kralj v velikem kraljestvu.

Pogubljenci bi se lahko vsaj tolažili in rekli, da bo res dolga, da mora preteči toliko in toliko stoletij, da pa bo enkrat le prišel konec, zadnji dan muk in trpljenja. Tako pa nimajo upanja. Minila bodo vsa tista stoletja, kolikor je kapljic v morju in peska v puščavah in listja na drevju, pekel bo pa še vedno tam, kjer prej, na začetku.

Vsak pogubljenec bi rad Bogu dal predlog in sklenil z njim tako pogodbo: »Gospod, udari me s še hujšo kaznijo, podaljšaj mi jo, kolikor le hočeš, samo da je bo enkrat konec, pa sem zadovoljen«. Toda ne, tistega konca ne bo nikoli!

Da bi se pogubljenec mogel vsaj kako tolažiti in samega sebe slepiti, češ, ej, morda se me bo Bog vendarle enega dne usmilil in me oprostil pekla… Zastonj! Tudi s tem se ne bo mogel slepiti, ker bo na čelu nosil zapisano in vtisnjeno večno obsodbo. Če bo žalosten spraševal: »Ali bodo te kazni, ki jih trpim, ta ogenj, ki me žge, ta žalost, ki me tare, to vpitje, ki mi prihaja iz prsi, ali vse to ne bo nikoli minilo?«, bo dobil odgovor »Nikoli, nikoli!« Če bo spraševal kako dolgo bo vse skupaj trajalo, bo dobil odgovor, zmerom, zmerom. O strašne besede: nikoli – zmerom – večnost! O pekel, le kako morejo kristjani, ki jih vera uči, da si odprt noč in dan, kako, pravim, morejo grešiti? Kako morejo živeti v grehih?

Moj brat, moja sestra, pazi in ne pozabi. Tudi zate zija pekel, če smrtno grešiš. Glej, že gori pod tvojimi nogami tista strašna oglenica in koliko jih bo vanjo padlo morda ravno v teh trenutkih, ko ti to bereš! Pomisli vendar, da če se enkrat pogrezneš vanjo ne prideš nikdar več ven. Če si doslej morda kdaj zaslužil pekel se Bogu zahvali, da te ni pahnil vanj, se hitro izmotaj iz nevarnosti, objokuj svoje grehe in rabi najboljše pripomočke, da se zveličaš.

Spovej se večkrat, beri vsak dan to ali kako drugo knjižico, ki govori o duhovnem življenju. Vsak dan opravi kako pobožnost Mariji na čast, npr. rožni venec ali post ob sobotah. V skušnjavah bodi stanoviten in kliči na pomoč Jezusa in Marijo. Beži pred bližnjo prihodnostjo greha. Če te Bog kliče, da svet zapustiš zaradi Boga, ubogaj in stori, stori! Tudi največji trud, ki ga prevzameš z namenom, da uideš nesrečni večnosti, ni nič, prav nič v primerjavi s trpljenjem, kateremu uideš. Skrb prevelika ni, če večnost je v nevarnosti, je zapisal sv. Bernard.

Nikoli ni dovolj previdnosti, da si zagotoviš srečno večnost. Koliko puščavnikov se je napotilo v gozdove in puščave, samo da bi ušli peklu! Ti pa, ki si ga že tolikokrat zaslužil, kaj storiš, da bi se rešil? Obrni se vendar k Bogu in mu reci: »Gospod, glej, zdaj sem pripravljen storiti vse, kar ti terjaš od mene. Marija, pomagaj mi!«

Skleni, da se želiš pogosto resnice, da vse mine, mine naglo, le večnost ne mine nikoli.

Skleni, da želiš, kadar se te bo lotila lenoba za dobro in malodušnost v skušnjavah, sam pri sebi reči: »Ves moj trud je majhen v primerjavi z veseljem v večnosti, ki si ga lahko priborim in pridobim.«

Prirejeno po: Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str. 31-35