Dr. Lambert Ehrlich o budizmu

Ono, kar je vsemu budizmu utisnilo neizbrisni pečat, je teza, da naj se človek reši iz tega nesrečnega življenja končno v nihilistični nirvani in da je predpogoj za to sterilni stoicizem in popolna apatija v tem življenju; željam in dejanjem je treba odumreti; s tem pa je zadušen vsak podnet za naporni razvoj vseh duševnih energij in za napredek: odrevenelost in abstruza, življenju sovražna, neplodna kontemplacija je nujno posledica Budovih premis. Ravno v tem tiči diametralno nasprotstvo z optimističnim krščanskim nazorom, ki uči, da si s pravilnim razmahom vseh življenjskih sil odpremo pot, ne v uničenje (nirvana), ampak v večno življenje, katerega glavno vsebino bo tvoril Bog, ki je poosebljena življenjska energija, actus purus! Vsled tega pa je budizem v svojem bistvu smrtni sovražnik evropskega kulturnega naziranja, ki se hoče udejstvovati, ne pa umirati.

Ehrlich o Knobleharju

Pred dvema stoletjema se je 6.junija v Škocjanu na Dolenjskem rodil Ignacij Knoblehar. Temu velikemu možu je Bog namenil misijonariti daleč na jug, kamor Evropejec še ni stopil. Gotovo so najboljše biografije svetnikov napisali svetniki sami. Tako lahko beremo kar je sv. Hieronim napisal o sv. Pavlu puščavniku, sv. Gregor Veliki o sv. Benediktu, sv. Atanazij o sv. Antonu in tako naprej. Glede Knobleharja pa je gotovo dobro vedeti, kar je o njem ob stoletnici njegovega rojstva napisal mučenec Lambert Ehrlich. Nanj ga je poleg misijonske gorečnosti vezala tudi etnološka znanost. V svojem slavnem delu Katoliška Cerkev (ki je bil na komunističnem seznamu prepovedanih knjig) iz leta 1919 mu je namenil nekaj strani.

KNOBLEHARJEVA AFRIKA

Dr. Ehrlich piše, da je leta 1822 v Afriki bilo prisotnih le 8 misijonskih okrajev in izven Egipta zgolj 200 duhovnikov. Ta propad katoliških kolonij Portugala in Španije sam opisuje kot božjo kazen za zločine, ki so jih ti storili s prevažanjem sužnjev iz Afrike. 19. stoletje pa je prineslo nov misijonarski zagon. Notranjost Afrike je bila neznana. Poleg misijonarjev so se v Afriko v tem času podajali učenjaki, ki so jo postopoma vso raziskali. Že v tem času se je v notranjosti Afrike bil tihi boj med mohamedanstvom in krščanstvom. Sever Afrike je že davno bil njihov. Velika težava misijonskega dela je bilo suženjstvo. Ehrlich pravi, da je bila približno tretjina prebivalstva sužnjev. Nevarnost je videl tudi v širjenju protestantizma s strani Angležev.

MLADOST

Leta 1836 je prišel v domovino misijonar Baraga iskati novih mož za misijone. Njegove besede so 17 let staremu Knobleharju vzbudile misijonski poklic. Leta 1840 je stopil v ljubljansko bogoslovje, že leto zatem pa kot bogoslovec v Rim v misijonski misijonski zavod Propaganda Fide (lat. Sacra Congregatio de Propaganda Fide, ustanovljena l. 1622). Prvo preizkušnjo je doživel, ker so ga zavrnili. Vseeno se je odločil ostati v Rimu in na svoje stroške nadaljevati študij. Ehrlich piše, da denarne pomoči ni bilo in da je moral večkrat tako šparati, da po dva tedna ni jedel nič toplega in da ga je pri močeh držal misijonski žar. Šele dve leti zatem so ga sprejeli v Propagando in leta 1845 je bil posvečen v duhovnika. Namesto, da bi ga poslali v misijone se je zgodil preobrat in ponudili so mu katedro za slovanske jezike na zavodu Propagande. Eno leto je tako delal kot profesor, a stene so mu bile pretesne.

V letu 1846 je Propaganda začela nov misijon. Za zgornji Egipt, Nubijo, Sudan in Saharo so ustanovili nov vikariat, ki je obsegal več ozemlja kot je velika Evropa. Med prvimi petimi misijonarji, ki jih je Propaganda poslala na pot je, zaradi svojih nenehnih prošenj bil tudi takrat osemindvajsetletni Ignacij.

Božja previdnost pa mu je namenila samo 10 let! Ehrlich v tem trenutku zapoje hvalo in pravi, da je Knobleharjevo življenje tako čudovito in izredno, da smemo v njem častiti slovenskega Frančiška Ksaverija.

V AFRIKO!

24. junija 1847 so iz Aleksandrije misijonarji odpotovali in po sedemmesečnem potovanju prispeli v prestolnico Sudana, Kartum, ki je bilo seveda glavno trgovsko središče. Arabci so vozili na trge tisoče zamorcev, ki so jih lovili na roparskih pohodih in jih tam razprodajali. Misijonarji so kupovali suženjske otroke in jih vzgajali v svojih šolah.

Manj kot leto je minilo in že so zboleli trije. Apostolski vikar Casolani in Slovenec Vinko se vrneta v Evropo, jezit p. Ryloo pa umre 17. junija 1848 V Kartumu. Knoblehar ostane sam z Italijanom Pedemontejem. To mu ni vzelo poguma. 13. novembra 1849 se je odpravil na jug, da bi spoznal zamorska plemena. Kot prvi Evropejec se je 64 dni vozil po Belem Nilu in prišel do plemen Šiluk, Dinka, Nuerdi in Bari. Smilili so se mu kot nekoč judje Kristusu.

Ti ljudje so živeli v največji bedi. Stanovali so v okroglih temnih kočah, ki so imele tako majhne luknje za vhod, da so se vanje morali plaziti. Niso poznali pravih družin. Žene so kupovali ali zamenjevali za krave in zveze prosto razdirali. Trpeli so zaradi lova na sužnje, ki so ga vodili Arabci in seveda živeli, kakor pravilno pravi dr. Ehrlich »v tisočletni temi in nepopisni bedi«. Sejali so samo eno vrsto žita in ob žetvi plesali, pili in jedli. Dva meseca po žetvi so veseljačenje zamenjale lakota, ropanje in kraja. 

Knoblehar je bistrega očesa v tem času spoznal svoj pravi položaj. Pisal je v Rim za večjo podporo a tam so misijon želeli celo ukiniti! Osamljen v osrčju Afrike pogumno sklenil sredstva dobiti po svoje, od kraljev in škofov, od vernih ljudi. Vrnil se je v Evropo. Leta 1850 je šel k mlademu cesarju Francu Jožefu. Ta mu je namenil visoko podporo 21.000 frankov in celo prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom ter dal ustanoviti avstrijski konzulat v Kartumu. Knoblehar pa je ustanovil misijonsko bratovščino, Marijino družbo za srednjo Afriko, ki so jo škofje zelo priporočali. Ta bratovščina je še dolgo preživela Knobleharja. Najpomembneje pa je, da je navdušil pet mladih slovenskih duhovnikov, starih med 25 in 35 let, da so odšli z njim!

DRUGIČ V AFRIKO!

Pij IX. je takrat imenoval Knobleharja za apostolskega provikarja za Sudan in avgusta se je z mladimi možmi poln novega upanja vrnil v Afriko. V Aleksandriji je kupil »misijonsko ladjo« in po trimesečnem potovanju prispel v Kartum. Začel je uresničevati svoje velike načrte. Ustvaril je tri misijonska središča, v Kartum za Sudan, Godokoro med Barci in Sveti Križ med Dinkami. Povsod je dal sezidati cerkev, misijonsko hišo in šolo. Stavbe je zidal lastnoročno s svojimi misijonarji. Gondokora je od Kartuma oddaljena 1500 kilometrov in to razdaljo je Knoblehar prevozil šestkrat. Vsako potovanje pa je trajalo pet do šest mesecev. Ko je misijon napredoval je vabil novih in novih delavcev v Božji vinograd. Dobil je tako leta 53 sedem, 54 enega, 55 dva, 57 pa osem misijonarjev. Vse je osebno sprejel in jih pospremil do postaje. Med vsem delom pa je napisal še mali katekizem v barskem jeziku in priredil slovar.

TEŽAVE

Božja previdnost pa je pripustila, da so se nad misijon začele zgrinjati izredne in skoraj nepremagljive težave. Na vseh postojankah so kupili toliko zemlje, da bi se misijonarji lahko sami preživljali z obdelovanjem polja. Na žalost so jim pa ob času lakote domorodci vse pokradli in sproti ob zorenju kar iz polj zobali vse pridelke. To delo so morali opustiti. Še več, kradli so jim tudi hišne zaloge, posode in orodje. Misijonarji so pisali, da so jim mali roparji v šoli celo žeblje iz sten ruvali.

Najhujši udarci pa so zanj bili drugačne narave. Dvakrat je hudo zbolel. Drug za drugim so mu začeli umirati mladi misijonarji. V treh letih je pokopal štiri Slovence. Od leta 1851 do 1857 jih je umrlo tako od 24 misijonarjev kar 17. Spet se je odločil odpotovati v Rim, da bi pridobil novih pomočnikov.

KONEC NAPOROV

Na poti je v Neaplju januarja 1858 zaradi nečloveških naporov obnemogel obležal in dobil zatočišče v avguštinskem samostanu. Kljub svojim željam in načrtom je spoznal, da mu je umreti.

Za konec prepustim besedo dr. Ehrlichu: »Rad daruje, tako je izjavil zadnjo noč, svoje življenje, kot pokoro za svoje velike grehe. Desetdnevne duhovne vaje so mu služile za pripravo na smrt. Pred smrtjo pa je trdil, da je prevzeten grešnik, in da ga je ta zavest lastne pregrešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast božjo in blagor neumrjočih duš. Pred smrtjo se je ulegel na tla, da bi umrl ko spokornik, in 13. aprila 1858 je izdihnil svojo dušo.«

Cerkev je za vse ljudi!

Lambert Ehrlich, le kdo ga ne pozna. Vsak katoličan je že slišal zanj. Duhovnik, mučenec, doktor in profesor, etnolog, eden največjih Slovencev časa med obema vojnama. Kljub načelni hvali in kipom so njegova dela skoraj pozabljena. Ehrlichov simpozij v Rimu je bil izveden pred enajstimi leti. Njegovih del ne bomo našli na policah katoliških knjigarn. V njih je preveč jasnosti za današnje mlačne, ne mrzle ne vroče ljudi. V delu »Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji« piše sledeče: »Sicer hočejo vse takoimenovane krščanske veroizpovedi biti Kristusove. Nočejo se prepirati s katoliško Cerkvijo; tako lahko svobodno  delamo vsak po svoje za razširjenje krščanstva. A prav tu stopi na plan katoliška Cerkev in trdi, da je ona edinozveličavna, edinoresnična, da ima polno in celo resnico. Naš čas očita zato Cerkvi, da je ošabna in nestrpna; ni čuda! Živimo v dobi, ki zahteva brezmejno svobodo, svobodo tudi v verskem mišljenju; češ, da je vse, tudi vera, v neprestanem razvoju. Cerkev pa je tu neizprosna. Pri vsaki drugi veri, ki jo je ustanovil kak človek, bi bila to v resnici neznosna ošabnost. Toda pri katoliški Cerkvi je to samo neizogibna doslednost.« Trda je ta beseda, bi danes rekli. Stvari se spreminjajo in (na žalost) take knjige (domnevno) niso primerne za slovenske vernike. Anslem Grün bo boljše branje, mislijo uredniki. Angeli, vino, to zanima ljudi.

 Nadaljujmo z dr. Ehrlichom: »Kaj hoče biti katoliška Cerkev?  Ustanova, družba, sestav, zavod Kristusov: toda vse to še ne označi celega bistva katoliške Cerkve. Razen tega, da izvira neposredno in izključno od Kristusa, trdi nekaj presenetljivega: V njej živi še danes Kristus Bog, ki je pred blizu 2000 leti (delo je izšlo leta  1919 op. p.) hodil po zemlji: Evangelij opisuje preteklo življenje Kristusa; a Cerkev je živ evangelij, ki opisuje sedanje življenje in delovanje Kristusa. Čula je besede iz Kristusovih ust: 'Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.' Ona se v nekem oziru enači s Kristusom in trdi, da iz nje govori in uči Kristus, da ponavlja Kristus v njenih bojih in križih svoje nekdanje muke in boje, ona trdi, da se Kristus v njej na novo poraja, uči in blagoslavlja, ozdravlja in ponavlja čudeže, se daje na novo bičati, obsojati in na križ pribijati, in da se v Cerkvi vedno spet na novo ponavlja Kristusovo vstajenje. Zato govori z božjim naglasom. Druge vere trdijo, da imajo resnico, da kažejo pot, a katoliška Cerkev pravi, da govori iz nje sam Kristus, ki je dejal: 'Pridite k meni vsi, jas sem pot, resnica in življenje!'« Ni kaj dodati. Ehrlichovo pisanje je tako jasno, da ga lahko berejo in razumejo osnovnošolci.

 V dopolnitev dodaja: »Tu se pokaže takoj bistvena razlika med katoliško Cerkvijo in drugimi verstvi. Skupno delovanje, vzajemno versko delo, kakor si ga domišljujejo verstva, je izključeno. Koga pa iščejo krščanske vere? Seveda Kristusa! A Kristus je pri meni, odgovori katoliška Cerkev. Kako naj ga torej iščemo drugod? Očitajo naši Cerkvi ošabnost, ker hodi sama svojo pot in se noče bratiti z nikomer. – Seveda bi to bila ošabnost in nestrpnost! Toda v tem slučaju ni; zakaj v njej je sam Kristus, živa resnica. Očitati bi torej morali ošabnost Kristusu samemu. – Katoliška Cerkev nastopa kot božja ustanova, govori v božjem imenu, svari, uči, razsoja in obsoja kot božji sodnik.«

Lahko bi rekli, da so te besede naravnost čudovite, a hitro nas javno mnenje posvari, da so danes drugi časi. Zato predlagamo, da se na hitro sprehodimo po Katekizmu Katoliške Cerkve in pogledamo, kaj Cerkev danes pravi o Cerkvi in njenem vplivu na druge ljudi in ostala verstva.

Jud Alfonz Ratisbone, spreobrnjen po čudodelni
svetinjici. Z bratom usatnovil Kongregacijo
naše Gospe Sionske, za spreobrnjenje Judov

1. »Svet je bil ustvarjen zaradi Cerkve.« (760) Tako razumemo, da Cerkev kliče vsakega človeka, da bi bil njen ud, ne glede na religijo, v kateri se je rodil. Če je bil svet ustvarjen zaradi Cerkve, kdo bi se lahko počutil blizu Bogu in bil obenem oddaljen od tega svetega Dela?

2. Katoliška Cerkev je »v skrivnosti že pričujoče Kristusovo kraljestvo«. (763) Kdo bi se torej lahko imenoval kristjan s tem, da ostaja zunaj Njegovega kraljestva? Katera druga religija, katera »cerkev« razen Katoliške bi lahko trdila, da jo je ustvaril Bog sam?

3. »Edini srednik Kristus je svojo sveto Cerkev, občestvo vere, upanja in ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse razliva resnico in milost.« (771) Če je Cerkev vidni in sveti organizem, kako naj bi bili v božji milosti, božji prijatelji, medtem ko ostajamo daleč od tega občestva, ki ga je ustanovil sam Bog (Sin), ki ga Bog (Oče) vodi in Bog (Sveti Duh) oživlja?

4. Katoliška Cerkev je edino »orodje odrešenja za vse ljudi«. (776) Ostajati daleč od tega orodja zaradi napačne navezanosti na vero in kulturo, v kateri se je človek rodil, je popolnoma napačno. Bili bi kakor nekdo, ki bi sledil staršem v greh in smrt.

5. »Kristus in Cerkev – to je torej »celotni Kristus«.« (795) Je mogoče torej izreči večje bogokletje kakor »Kristus – da, Cerkev – ne«? In kako torej ne kazati vsakemu »kristjanu«, naj bo evangeličan, protestant ali pravoslavni, da je samo ena Cerkev s Kristusom celotni Kristus in ne vse cerkve tega sveta?

6.  »Do prelomov, ki ranijo edinost Kristusovega telesa (razlikujemo herezijo, apostazijo in shizmo), pride zaradi grehov ljudi.« (817) Grozno bi bilo ne poudariti greha herezije in shizme v dialogu z nekatoliškim sogovornikom. Grešnike svariti, nevedne učiti in braniti Resnico so dela usmiljenja, ki nam jih nalaga Kristus sam, to so naše dolžnosti.

7. Katoliška Cerkev je »Noetova ladja, ki edina rešuje iz vesoljnega potopa.« (845) Se torej zavedamo krivde mnogih današnjih ekumenistov, ki zaradi ugajanja ljudem (bolj kot Bogu) škodujejo bližnjemu, ker mu ne kažejo, kje se danes nahaja Noetova ladja, ki jih edina lahko reši?

8. Cerkvi je »naložena nujnost in hkrati sveta pravica oznanjati evangelij vsem ljudem.« (848) So judje ljudje? Muslimani? Budisti in hindujci so ljudje? Res se o tem lahko vprašamo, ko gledamo, kako je ta Gospodov misijonarski ukaz danes  zanemarjen in opuščen. Nekateri blebetajo, da naj Cerkev ne bi imela »specifičnega poslanstva za spreobrnjenje judov« (tako nek kardinal). Te in podobne zmote so bile zapisane celo v vatikanskem časniku Osservatore Romano. Vse ljudi evangeliziramo, ker jih ljubimo. Ne evangelizirati pomeni ne ljubiti. Tretje možnosti ni.

 

9. » Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat, zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo.« (900) Te besede niso dovoljkrat izrečene pri naših pridigah, niti v naših občilih. 

Vsi katoličani imajo dolžnost evangelizirati vse nekatoličane. To naj počnejo do konca sveta in do prenehanja obstoja vseh človeških religij (v nebesih namreč obstaja samo ena, to je katoliška). Ta dolžnost ne izhaja od škofa ali župnika, ampak od Boga. Tako nam je nihče ne more odvzeti, prepovedati ali okrniti. Če bi nas neka avtoriteta želela usmeriti v ljudske menze (ki so potrebne!), medtem ko bi si mi želeli evangelizirati, imamo pravico poudariti, da nas Bog po krstu in birmi kliče k apostolatu in da ta naloga nikoli ne mine. Ne mine kakor ne mine Zakrament. Ta apostolat pa mora biti namenjen vsem ljudem. Izjeme niso predvidene. Tudi če bi si nekateri svetovni mogočniki želeli zagotoviti odtujenost od našega dela, je Kristus za vse ali za nikogar. Gotovo ni samo za tiste, ki so imeli srečo roditi se, brez zaslug, v pravi veri. 

Katekizem nam jasno kaže, da je dolžnost tako posvečenih kot laikov nositi oznanilo odrešenja vsem ljudem. To oznanilo, ki je Kristus, je neločljivo povezano z eno in edino  Kristusovo Cerkvijo.


Viri:
Lambert Ehrlich, Katoliška Cerkev kraljestvo božje na zemlji. Celovec: Družba sv. Mohorja; 1919
Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca; 1993
Fabrizio Cannone. Bisogna convertire i non cattolici?.Il settimanale di Padre Pio.2013;19(XII):22-24