Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.

Gospod nas kliče v vsaki starosti in v vsakem stanu – 2. del

Veliko je mladih ljudi, ki se potem, ko so se dali zapeljati in že privadili na pregrešno veselje, ne dajo več spreobrniti ne z žuganjem, ne z lepimi opomini. »Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ob šestih ven« (opoldne) »in jih zopet našel veliko brez dela.« Ob dvanajstih je preteklo že pol dneva in tako je preteklo mlademu človeku pri dvajsetih in tridesetih letih pol življenja. Sonce opoldne najbolj pripeka in leta mladosti med dvajsetim in tridesetim letom so za človeka najbolj nevarna – svet nasploh uči, da mora biti mlad človek vesel. Spačeno nagnjenje in pregrešne želje do vsega, kar je prepovedanega, dobijo ob tem času veliko moč in so ravno sedaj najhujše. Če je tudi do zdaj služil Bogu, se vendar marsikateri mlad kristjan v teh letih popači. V teh letih je izgubljeni sin vzel del svojega premoženja, ljubega očeta zapustil in s hudobnimi tovariši zapravljal premoženje svojega očeta, dokler se mu niso ob lakoti in v uboštvu odprle oči. Ravno tako se danes dogaja marsikateremu izgubljenemu sinu in hčeri: z grehom se od Boga loči, zapravlja na duši prejete milosti in dobrote ter se izgublja v pregrešnem uživanju in posvetnem veselju in si naposled nakoplje tolikšno uboštvo in sramoto.

Predragi mladenič, mladenka! Že pol tvojega življenja je prešlo, pol dneva, ki ti ga je Bog določil za delo, je že skoraj minilo. Koliko si že storil za svojo dušo, za svoje zveličanje? Glej, Bog te kliče: »Kaj stojiš tukaj brez dela, pojdi v moj vinograd!« Vinograd, ki ga moraš obdelovati, je tvoje srce. Glej, ta vinograd pa je že ves preraščen s trnjem in plevelom pregreh in hudobij. Pojdi, podaj se po poti za Jezusom! Iztrebi iz svojega vinograda, svojega srca plevel in trnje pregreh, ki duší dobri sad bogaboječnosti. Kolikor bolj boš odlašal to storiti, toliko težje in hujše delo te čaka zanaprej. Če se ti zdi pretežko, da premagaš toliko skušnjav in nevarnosti, da zatreš svoje hudobne želje in misli, se zazri v dobre zglede drugih, ki so ravno v tvoji starosti premagali svet in svoje strasti (sv. Avguštin, sv. Marija Magdalena …). Reci sam sebi, kakor je rekel sv. Avguštin: »Če so zmogli ti, zakaj ne bi tudi jaz?« Bog te kliče, mladi človek! Ne puščaj v ravnodušnosti njegovega ljubeznivega glasu! Pa vendar, o Bog, kliči, le kliči mladega grešnika, saj je le malokdo, ki te hoče slišati!

 

»Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ven zopet ob devetih« (ob treh popoldne) »in zopet najde veliko ljudi na trgu postajati brez dela.« Tako zapravi marsikdo svoja mlada leta, pride čez polovico in se začne bližati starosti in koncu življenja – pa vendar še ni začel služiti Bogu.

Med takimi nevestnimi kristjani so včasih preveč zamišljeni starši, očetje in matere. Pri njih se sicer začenja izgubljati nespametno in nezmerno nagnjenje do posvetnega, ko druge večje skrbi preženejo mlado nespokojnost in nespamet. Toda drug stan in druga starost naklanjata človeku tudi druge dolžnosti. Kako bo kristjan prav opravljal dolžnosti svojega stanu, če je od svoje mladosti živel svojevoljno in spačeno? Kaj se torej zgodi? Skrbi, kako bo preživel sebe in celo družino, zapeljejo očeta in gospodarja hiše v druge napačnosti, na katere do zdaj še nikoli ni mislil. Misli si, da  je za grehe svojih mladih let že dosti storil, ker jih je opustil, ker se mu ne ljubi več tako živeti, kakor je nekoč živel. Ob tem začne svoje srce navezovati na časne dobrine. Na Boga, na svojo dušo in na svoje zveličanje misli ravno tako redko, kakor nekdaj, ko je bil mlajši. V svojih mladih letih je bil morebiti nečist in nezmeren; sedaj je začel biti lakomen in krivičen do bližnjega. Več kot pol življenja je že zapravil in vendar še brez skrbi živi za svojo dušo. Še ob treh popoldne stoji na trgu brez dela.

Poslušaj torej, kristjan, božji glas, ki te kliče in vabi, da greš delat v njegov vinograd. Premisli, koliko časa že hodi Gospod iskat sadove na tebi, v vinogradu tvoje duše in ga še ne najde. Še malo časa imaš, da za svojo dušo kaj storiš, saj se bo kmalu začel večer tega dneva, ki ti ga je Bog določil. Prav je, da skrbiš za potrebni živež, zase in za svojo družino. Toda nikar ne pozabi, da je duša neumrljiva, da je duša imenitnejša kakor telo, imenitnejša, kakor ves svet. Skrbi torej najbolj za svojo dušo in za zveličanje svojih otrok in podrejenih! Obdeluj Gospodov vinograd, da najde obilno sadu na njem, ko pride, in boš tako upal vstopiti v večno veselje.

Če človeka prav premislimo, spoznamo, da je vendar neizrečeno slab in neizrečeno hudoben, če mu Bog ne daje svoje milosti. Kdo bi si mislil, da je mogoče, da more kdo, ki vidi, kako se mu smrt vsako ura bliža, biti vendar še len in zanikrn in noče za svoje zveličanje ničesar storiti? »Gospodar je šel eno samo uro, preden se je dokončalo delo dneva, in jih je našel zopet nekaj lenih stati ter jim reče: ''Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?''« Toda kakor je človeška hudobija velika, tolikšna je božja milost in dobrota. Tudi tem lenim ljudem je rekel gospodar, naj gredo vsaj še to zadnjo uro delat in ko je bilo delo dokončano, je zadnje tako plačal, kakor prve.

Stari mož, mati! Mar ne vidiš svoje podobe pri teh zadnjih zanikrnih delavcih? Ves dan so stali in niso nič storili. Tudi zate se je že približal večer tvojega življenja in če se ozreš na svoje preteklo življenje, vidiš, koliko dobrih del bi lahko storil? Veliko si počel in storil svoje dni, samo za svojo dušo najmanj ali skoraj nič; veliko si se potil za ta svet, malo ali celo nič za nebesa. Morda se še nisi spokoril za grehe svoje mladosti? Morda še danes žališ Boga z nejevoljo, z nepotrpežljivostjo, s sovraštvom med ljudmi? Kdaj boš ubogal božji glas in šel vsaj zadnjo uro dneva delat v vinograd svojega Gospoda? Bog je do tebe neskončno milostljiv in usmiljen, da te pusti zadnjo uro, samo eno uro delati v njegovi službi. Boš zato še zaničeval njegovo dobroto do trde teme, do smrti in raje ostal njegov sovražnik? Začni delati pokoro za vse svoje grehe, očisti svoje srce, poboljšaj svojo voljo, da boš vsaj pred smrtjo, četudi je že zelo pozno, rešil svojo dušo pogube!

Tako, predragi, nas Bog kliče v svojo službo v vsaki starosti in v vsakem stanu – zgodaj zjutraj, kakor hitro se zadevamo pameti, ob devetih, opoldne, ob treh in po peti uri popoldne. To pomeni: Bog kliče otroke, mladeniče, odrasle in stare. Nihče ne sme preslišati Božjega glasu, tudi tisti, ki bi bil še tako blizu smrti, ne sme izgubiti zaupanja v božjo milost. 

Noben grešnik se mlad bolj ne zaplete v grehe, kakor se je sveti Avguštin. Pa vendar ga je Bog poklical v svojo milost in sveti Avguštin je poslušal božji glas in se spokoril. Tudi tebi, mladi kristjan, se ni nemogoče poboljšati, če hočeš slišati božji glas in delati v Gospodovem vinogradu za svoje zveličanje. Ravno tako tudi ti, stari človek, najdeš milost pred Bogom, če začneš vsaj zadnje dni Bogu prav in zvesto služiti in delati pokoro.