Liturgični obrat in vrnitev k Bogu

V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.

Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.

Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.

Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

Benedikt XVI. o liturgiji - 2. del

Ratzinger o nevarnosti kreativnih »voditeljev« svete maše

V resnici je prišlo do klerikalizacije brez presedana. Sedaj je duhovnik – ali »voditelj« kot ga raje kličejo – postal resnična referenčna točka celotne liturgije. Vse je odvisno od njega. Moramo ga videti, mu odgovarjati in biti udeleženi v njegovo delo. Vse je odvisno od njegove kreativnosti.

Ratzinger o nevarnosti »kreativnega oblikovanja liturgije«

Ni presenetljivo, da ljudje skušajo reducirati to novo-ustvarjeno vlogo s tem, da dodeljujejo različne vrste liturgičnih funkcij različnim posameznikom in zaupajo »kreativno« ustvarjanje liturgije različnim skupinam, od katerih se pričakuje, da bodo dodale »nekaj svojega«. Pri tem čedalje manj mislimo na Boga. Čedalje bolj pa postaja pomembno, kaj počnejo prisotni, ki se nočejo podrediti »predpostavljenemu vzorcu«. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o tem, zakaj duhovnik ne bi smel biti obrnjen k ljudstvu

Obrat duhovnika k ljudstvu je spremenil skupnost v zaprt krog. V svoji zunanji obliki skupnost ni več obrnjena proti temu, kar leži pred in nad njo, temveč je zaprta sama vase. Darovanje maše proti liturgičnemu vzhodu ni predstavljalo »obrnjenosti k zidu«, prav tako ni pomenilo, da »duhovnik kaže ljudem hrbet«: duhovnik preprosto ni bil razumljen kot tako pomemben. Kajti prav tako kot je skupnost v sinagogi skupaj gledala proti Jeruzalemu, tako je v krščanski liturgiji skupnost skupaj gledala »proti Gospodu.« (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o skupni usmerjenosti duhovnika in ljudstva

Po drugi strani pa skupen obrat proti vzhodu med evharistično molitvijo ostaja bistven. To ni vprašanje postranskosti, temveč bistva. Gledati duhovnika ni pomembno. Kar je pomembno, je gledati Gospoda. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o »absurdnem fenomenu« zamenjave razpela z duhovnikom

Dejstvo, da je bil oltarni križ večinoma premaknjen na stran oltarja, da bi tako ljudstvo imelo neoviran pogled na duhovnika, se mi zdi eden od resnično absurdnih fenomenov zadnjih desetletij. Je križ moteč med mašo? Je duhovnik pomembnejši od Gospoda? (Duh liturgije, poglavje 3)

Prirejeno po: Taylor Marshall: Eleven great quotes from pope Benedict

Benedikt XVI. o liturgiji - 1. del

Ratzinger o nasprotovanju, ki so ga deležni ljubitelji tradicionalne liturgije

Za razvoj prave zavesti o pomenu liturgije je pomembno, da se umakne prepoved liturgije, ki je bila v veljavi do leta 1970. S tistimi, ki se danes zavzemajo za nadaljnjo uporabo te liturgične oblike ali pri njej sodelujejo se danes ravna kot z gobavci; pri njih se konča vsakršna toleranca. Kaj takega doslej v vsej zgodovini še ni obstajalo; na ta način preziramo in prepovedujemo celotno preteklost Cerkve. A kako lahko nekdo danes zaupa Cerkvi, če je temu tako? (Duh liturgije, 2000)

Ratzinger o degeneraciji liturgije in »liturgičnih ponarejevalcih«

Imamo liturgijo, ki je tako degenerirala, da je postala predvsem šov, s pomočjo katerega naj bi vera postala zanimiva skladno s površnostmi današnjih modnih muh in zapeljivih moralnih idej. (predgovor k francoski izdaji knjige mons. Klausa Gamberja Reforma rimske liturgije, 1992)

Ratzinger o razpadu liturgije

Prepričan sem, da je kriza Cerkve, s katero smo danes soočeni, v veliki meri posledica razpada njene liturgije. (Mejniki: Spomini 1927-1977)

Ratzinger proti »domači liturgiji«

Potrebno je tudi izpostaviti, da je »kreativnost« vložena v prirejanje liturgičnih oblik zelo omejena. Pravzaprav je zares borna v primerjavi z bogastvom podedovane liturgije, kot je nastajala skozi stoletja in tisočletja. Žal se pobudniki »domačih liturgij« tega pogosto zavedo kasneje kot udeleženci… (Praznik vere, 1986, str. 67-68).

Ratzinger o tradicionalni maši kot »najdragocenejši in najvišji posesti«

Menim, da bi tistim, ki si želijo prisostvovati tradicionalni liturgiji, morali veliko bolj velikodušno ugoditi. Pri tem preprosto ne more biti nič nevarnega ali nesprejemljivega. Določena skupnost pod vprašaj postavi svoj obstoj, ko nenadoma trdi, da je tisto, kar je bilo do nedavnega njena najvišja in najdragocenejša posest, zdaj prepovedano, želja po tem pa naravnost nespodobna. (Sol zemlje, 1997). 

 

Kriza v Cerkvi je predvsem kriza liturgije

Zaslužni papež Benedikt XVI. je leta 2015 na prošnjo ruske založbe napisal kratek predgovor 11. zvezku svojih zbranih del. Zvezek je letos ob veliki noči izdala založba moskovskega patriarhata. Tekst jedrnato izpostavlja tisto bistveno, kar na blogu želimo izraziti skozi ves čas delovanja, in sicer dejstvo, da je kriza v Cerkvi najprej in predvsem kriza liturgičnega življenja. Berimo besede zaslužnega papeža z veliko hvaležnostjo za vse delo, ki ga je opravil za prenovo liturgije, predvsem seveda z izdajo motuproprija Summorum Pontificum.

Nihil Operi Dei praeponatur. – »Naj ne bo nič postavljeno pred češčenje Boga.« S temi besedami je sv. Benedikt v svojem pravilu (43,3) označil absolutno prioriteto češčenja Boga pred vsemi ostalimi vidiki samostanskega življenja. To niti v samostanskem življenju ni nekaj samoumevnega, saj je za tedanje menihe bilo tudi delo na polju ter v znanosti bistvenega pomena.

Pri delu na polju, v obrti in poučevanju se lahko pojavijo situacije, ki se zdijo pomembnejše kot liturgija. Soočen s tem je sv. Benedikt nedvoumno na prvo mesto postavil Božje češčenje: »Ob uri molitve naj menihi, takoj ko zaslišijo klic, opustijo vse, kar počno, ter kar najhitreje pohitijo k molitvi.« (43,1)

Večini današnjih ljudi se stvari povezane z Bogom in liturgijo ne zdijo nekaj nujnega, čeprav priznavajo cel kup ostalih neobhodnosti. Nasprotno pa se jim to, kar je povezano z Bogom, nikoli ne zdi nujno. Seveda lahko priznamo, da je samostansko življenje v številnih ozirih drugačno od življenja običajnih ljudi. Ne glede na to ostaja prioriteta Boga veljavna za vse. Če Bog ni več pomemben, se spremenijo vsi kriteriji pomembnosti. Človek tedaj, ko postavi Boga vstran, prepusti sam sebe silam, ki ga zasužnjujejo. Postane suženj materialnega, kar je nasprotno njegovemu dostojanstvu.

V letih po II. vatikanskem koncilu sem se ponovno zavedel prioritete Boga in svete liturgije. Napačno razumevanje liturgične reforme se je široko razširilo po vsej Katoliški Cerkvi ter pripeljalo do tega, da se je v liturgiji uveljavila predvsem zahteva po lastni aktivnosti in kreativnosti. To človeško delovanje je pripeljalo do tega, da smo skoraj pozabili na Božjo prisotnost. V tem stanju postaja še bolj jasno, da obstoj Cerkve temelji na vrednem obhajanju liturgije ter da je Cerkev v nevarnosti, ko se Bog ne pojavlja več na prvem mestu v bogoslužju ter posledično v življenju. Najgloblji razlog krize, ki je razdejala Cerkev, se nahaja v zameglitvi prioritete Boga v liturgiji. Vse to me je vodilo k temu, da sem se globlje posvetil temi liturgije, ker sem spoznal, da je njena resnična prenova bistven pogoj za prenovo Cerkve. Študije zbrane v tem 11. zvezku Zbranih del temeljijo na tem prepričanju. Končno je, ne glede na vse razlike, bistvo liturgije na Vzhodu in Zahodu eno in isto. Zato upam, da bo ta knjiga pomagala tudi ruskim kristjanom pri novem in boljšem razumevanju velikega daru, ki nam je dan v sveti liturgiji.

Vatikan, na praznik sv. Benedikta

11. julij 2015

Benedikt XVI.

Ob deveti obletnici motuproprija Summorum Pontificum

7. julij 2007 bo v zgodovini ostal zapisan kot dan, ko je papež Benedikt XVI. osvobodil tradicionalno latinsko sveto mašo in uradno zapisal, da ni bila nikoli prepovedana. Za to, verjetno najpomembnejše, dejanje vsega njegovega papeževanja, smo mu izredno hvaležni.

TLM, Suha pri Škofji Loki, 21. 5. 2016

Summorum Pontificum - Deo Gratias!

Tolstoj in intelektualna kriza sodobne kulturne elite

Nedolgo nazaj sem si na TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega Tolstojevega romana Ana Karenina. Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me je presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne spolne morale, kot žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v meščansko-plemiški družbi. Ugotovimo lahko, da tako ideološko branje klasikov, ki nima praktično nobene podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne prevlade levičarsko-progresivne paradigme.

Konservativni Tolstoj 

Kot tak očitno ni sposoben prepoznati ali priznati, da se Tolstoj, ki ga slovenski šolski sistem povprečnemu dijaku vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne literature, Vojne in mir ter Ane Karenine, v obeh kaže kot konservativen pisatelj izredno blizu krščanstvu. Avtor tega zapisa sicer ni nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo, a že iz enkratne bralske izkušnje je jasno, da Ana Karenina gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični manifest, Vojna in mir pa gotovo izraža številna konservativna stališča in vrednote.

Vojna in mir je namreč predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu. Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe, katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k »tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na slovanofilski strani. 

Na sicer bistveno drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in rigidno-hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen. Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe, razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.

Poleg tega avtor kot protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo), neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca (Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.

Pri vsem tem seveda ni bistveno, da je Vojna in mir slaba zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. 

Za konec

Vprašanje uprizoritve Ane Karenine kot nekakšne feminističnega alegorije ni nepomembno, kot bi si morda kdo mislil. Kaže namreč na dejstvo, da uživa levičarsko-progresivna paradigma v sodobnih kulturnih in intelektualnih krogih tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to seveda slabo za vsakega bralca, ki je tako prikrajšan za bogate izkušnje, ki mu jih lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa onemogoča resno razpravo ter normalno demokratično sobivanje. Konservativne oz. krščanske ideje za sodobnega levičarja namreč niso več preprosto drugačne, temveč že a priori nerazumne ter posledično nevredne obstoja. To pa je povezano s totalitarnimi tendencami sodobne družbe, t. i. »diktaturo relativizma«, kot jo je označil papež Benedikt XVI. Slednja prevzema v zahodnih državah vedno bolj ostre oblike, ki se kažejo predvsem v propagiranju t. i. kulture smrti in obračunavanju z vsemi, ki ne pristajajo na njene zahteve. Soočenje s temi pojavi pa že zdaj gotovo predstavlja enega izmed temeljnih izzivov tudi za Cerkev na Slovenskem.