Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu

V marcu in aprilu smo v več delih objavili zanimiv članek o liturgičnem petju. Avtor kot osnovo za svoje razmišljanje vzame ugotovitev, da so spevi mašnega proprija popolnoma izginili iz liturgične prakse Cerkve.

Razprava je naletela na veliko zanimanje pri laični in strokovni javnosti. Da bi članek bil bolje dostopen smo se ga odločili objaviti v enem dokumentu. V ta namen je bil še dopolnjen in lektoriran.

Ne moremo pričakovati, da bo papež odpravil problem duhovniških spolnih zlorab

Prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si, 1. marca 2019

Ivo Kerže

Za nami je toliko pričakovano februarsko zasedanje škofov v Vatikanu na temo spolnih zlorab. Ko sem lani jeseni po koncu sinode o mladih vprašal visokega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika o tem, kako naj zaupamo mlade sedanji cerkveni hierarhiji, ko pa vidimo v luči afere McCarrick, da je to vodstvo prestreljeno s sodomitskimi pokvarjenci prve vrste, me je dostojanstvenik pomiril, rekoč da bo na februarskem škofovskem srečanju v Vatikanu vse to rešeno: da bodo sprejeti ukrepi, ki bodo te probleme odpravili. Toda kot vidimo, so celo slovenski katoliški mediji , znani sicer po svojem brezprizivnem bergoljanstvu, zaznali, da o kakih konkretnih (kaj šele odločilnih) ukrepih ni bilo na zasedanju ne duha ne sluha. Kaj se je torej v resnici zgodilo v teh poznih februarskih dneh v Vatikanu?  

O homoseksualnosti niti besedice

Znan italijanski novinar L’Espressa Sandro Magister je postavil na tiskovni konferenci vprašanje malteškemu nadškofu Charlesu Scicluni (članu štiričlanskega vodilnega odbora zasedanja), v katerem je izpostavil, da je v vseh glavnih besedilih zasedanja povsem izostala pomembna beseda »homoseksualnost«. Magister je vprašal, ali so se tej besedi na srečanju izogibali naključno, ali pa hoteno. Scicluna je odgovoril, da ni mogoče homoseksualnosti, kakor tudi ne heteroseksualnosti označiti kot lastnosti, ki bi nagibala človeka k grehu spolnih zlorab (»che predispone al peccato«) in da zato ne vidi tu povezave homoseksualnosti s temo srečanja.

Odgovor je problematičen iz več vidikov. Najprej: kako je mogoče nonšalantno reči, da med pojavoma ni nobene povezave, ko pa raziskave jasno govorijo, da je 80 % duhovniških spolnih zlorab istospolne narave? Dalje: kako je mogoče reči, da homoseksualnost ne nagiba posameznika k grehu homoseksualne prakse? In končno: kako je mogoče tu postaviti na isto črto homoseksualnost in heteroseksulanost? Heteroseksualnost po sebi se sploh ne nagiba k grehu, saj ni po notranje neurejena za razliko od homoseksualnosti, kot nas uči katekizem (KKC, § 2375).

K isti temi se je vrnila ameriška novinarka spletne strani Lifesitenews Diane Montagna, ki se je strinjala s Scicluno v tem smislu, da ne moremo homoseksualno usmerjenega duhovnika, ker je tak, že imeti za krivega spolne zlorabe mladoletnih, vendar je izpostavila zgoraj omenjeno dejstvo, da je velika večina duhovniških spolnih zlorab homoseksualnega značaja in so povezane s klimo v semeniščih, ki spodbuja homoseksualnost. Zato pa je vprašala, ali bi kazalo nasloviti tudi ta problem. Scicluna se je strinjal, da bi kazalo nasloviti tudi ta problem, vendar je znova poudaril svojo nenavadno tezo, da homoseksualnost nima nič opraviti z duhovniškimi zlorabami mladoletnikov.

Na podobna vprašanja iz strani Diane Montagna in iz strani Delie Gallagher (CNN) je tudi kardinal Cupich (prav tako član štirilanskega odilnega odbora zasedanja) podobno odgovoril, in sicer je po njegovem povezava o vzročni povezavi med homoseksualnostjo in duhovniškimi spolnimi zlorabami ter njihovim prikrivanjem iz strani hierarhije »le hipoteza in hipoteze je treba šele dokazati«.

Iz odgovorov na ta vprašanja lahko ugotovimo, da se je to škofovsko srečanje načrtno odločilo, da ne bo iskalo niti krivca in niti ne osumljenca za spolne zlorabe v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki. Da ne vidijo v njem krivca je morda do neke mere razumljivo, zlasti če vztrajamo na (pre) visokih standardih pri ugotavljanju vzročnih razmerji med pojavi. Da pa ne iščejo v njem niti morebitnega krivca, torej resnega osumljenca, je pa slej ko prej nenavadno, glede na obstoječe raziskave. Če k temu dodamo še izjave Sciclune o razmerju homoseksualnosti in heteroseksualnosti do greha, se dovolj jasno zdi, da papež Frančišek, ki je prvi odgovoren za zastavitev tega zasedanja (sam je osebno izbral štiričlanski vodilni odbor), nima prav nobenega namena načenjati vpliva homoseksualnih omrežij v cerkveni hierarhiji.

Zasedanje je bilo o duhovniških spolnih zlorabah mladoletnih

Ko sem bral članek na spletnem portalu Domovina sem zasledil manjšo napako, ki pa je precejšnega pomena. V članku na to temo imenuje namreč vatikansko zasedanje »za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«. To je res bil prvoten namen srečanja, da ne vključuje le mladoletnih, ampak tudi ranljive (in podrejene) odrasle. Večina duhovniških (isto)spolnih zlorab se namreč dogaja v bogoslovjih in redovnih noviciatih: taki mlajši odrasli so bili redna tarča bivšega kardinala in laiziranega duhovnika McCarricka. O takih tarčah je tudi pri nas pred dnevi odmevno spregovorila iniciativa Dovolj.je. Vendar v teku srečanja so mlajši, ranljivi, podrejeni odrasli povsem izpadli. Bilo je (tudi na tiskovkah) govora le o mladoletnih. Zdi se, da je razlog podoben tistemu, ki je izrinil istospolnost iz obravnave. Če bi vztrajali pri obravnavi tudi te populacije bi bilo treba spregovoriti o problemu podpiranja homoseksualne klime v bogoslovjih in redovnih skupnostih, v ozadju katerega stojijo homoseksualna omrežja v Cerkvi z njihovo potrebo po »svežem mesu«, ki jim ga »dostavljajo« ravno bogoslovja in noviciati. Torej tudi iz vidika te zožitve teme zasedanja veje vtis, da papež Frančišek homoseksualnega lobija ne namerava odstraniti iz Cerkve.

Prihajajoči motu proprij in sinodalnost

Na zaključni tiskovni konferenci so govorci mirili tiskovne predstavnike v smislu, da sicer na tem zasedanju niso sprejeli konkretnih ukrepov, a da ti še sledijo. Zlasti je bil omenjen papežev motu proprij, ki bo izšel v kratkem in ki je bil (glede na odgovor na vprašanje Jasona Horowitza od New York Timesa), napisan že pred zasedanjem: zato si lahko predstavljamo, da bo več ali manj ponovil zgoraj prikazane vsebine govorcev na tiskovnih konferencah. Omenjena je bila tudi naloga, da škofovske konference same konkretizirajo splošne smernice zasedanja glede na njihovo lokalno realnost: v duhu sinodalnosti in kolegijalnosti torej. Pri tem se seveda zastavlja ključno vprašanje, ali je verjeti tej zgodbi, da bo po tej poti prišlo do želenih oprijemljivih ukrepov. Zlasti je vprašanje, če lahko pričakujemo učinkovitih korakov od ljudi, ki so sami očitno povezani s krogom zlorab, kar je v že omenjenem vprašanju kard. Cupichu omenila CNN-ova novinarka Delia Gallagher. Med take ljudi spada sam kard. Cupich, ki je bil tesni somišljenik in sodelavec bivšega kard. McCarricka in ki ga je papež kljub temu (ali prav zaradi tega?) postavil v vodstvo tega zasedanja. Podobno vprašanje se zastavlja glede kard. Farella, drugega tesnega McCarrickovega sodelavca, ki je bil že prej tesno povezan z zloglasnim Marcialom Macielom, pa ga je papež postavil pred tedni celo za kardinala kamerlenga.

Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali smemo res verjeti, da lahko po kolegialni poti pričakujemo konkretnih korakov. Ameriška škofovska konferenca je lani jeseni na zasedanju v Baltimoru želela sprejeti pomemben konkreten korak (odbor laikov, ki bi nadzoroval spolne zlorabe škofov) pa je Vatikan to prepovedal, češ da bodo dobili centralna navodila na februarskem zasedanju. Na tem zasedanju pa so jim zopet rekli, naj se odločajo na lokalni ravni. Kje so torej centralna navodila? In če jih ni, zakaj je Vatikan ustavil sklepe v Baltimoru? Ali pa preprosto Vatikan, kot že nakazano zgoraj, ne želi učinkovitih korakov, ki bi reševali problem spolnih zlorab, ker bi to načelo interese homoseksualnega lobija?

Kaj pa preiskava o McCarricku?

Tik pred februarskim zasedanjem je Vatikan potegnil po sebi dobro, nujno potezo: laiziral je McCarricka. Vendar v luči že omenjenih vprašljivih potez tega zasedanja, ki postavljajo pod vprašaj iskrenost njegovega dobrega namena, se zdi tudi ta poteza bolj metanje peska v oči javnosti kot kaj drugega. Kot rečeno, poteza je bila potrebna, sorazmerna početju te osebe, vendar zainteresirana javnost je pričakovala od papeža še in zlasti nekaj drugega, in sicer temeljito preiskavo okoliščin, ki so omogočale McCarricku, da je tako dolgo (in zlasti v tem pontifikatu) ostajal v samem cerkvenem vrhu. Taka preiskava bi namreč najverjetneje razkrila glavna imena homoseksualističnega lobija v vodstvu Cerkve, o čemer je bilo poleti že govora v Viganójevih razkritjih. Vatikan je obljubljal preiskavo na to temo, a kaj smo dobili: starega, verjetno že neuporabnega McCarricka so z javnosti všečno potezo vrgli iz voza, da bi se ostali njegovi kolegi na njem mirneje peljali dalje.

Pri tem bi opozoril na podatke, ki pronicajo iz raznih strani v javnost glede McCarrickovega ozadja. James Grein, dolgoletna McCarrickova žrtev, je pred meseci v pogovoru razkril podatek, da je McCarrick v letih takoj po vojni odšel za daljši čas v švicarsko mesto Sankt Gallen, iz katerega je sicer izvirala Greinova družina. Tudi sam McCarrick je v intervjuju za New York Times pred leti to potrdil. Iz tega dopusta se je vrnil ves spremenjen in trdno odločen, da bo postal duhovnik. Sankt Gallen je sicer postal znan v zadnjem času tudi po razkritju kard. Daneelsa, o obstoju »sankt gallenske mafije« – skupine visokih cerkvenih dostojanstvenikov med katerimi naj bi figuriral tudi McCarrick, ki se je srečevala v tem kraju, da bi organizirala izvolitev sedanjega papeža.

Lahko bi rekli, da gre za čisto naključje, vendar se je k tej sestavljanki v zadnjih dneh dodal še en pomemben element. Michael Voris  je za spletno stran Churchmilitant pridobil pričevanje nekdanjih članov komunistične partije, da je v času takoj po vojni Sovjetska zveza spodbujala nastanek partijskih centrov po Evropi, namenjenih vežbanju njenih pripadnikov, ki naj bi vstopili v semenišča, postali duhovniki in razkrajali Cerkev od znotraj: po vzoru podobne dejavnosti KP v ZDA v 20-ih letih, o kateri je pričevala Bella Dodd pred ameriškimi oblastmi, ki je obenem poudarila, da je bila inflitracija homoseksualcev v bogoslovja zlasti priljubljena metoda moralnega razkroja Cerkve.

No, eden izmed takih centrov naj bi bil po tem pričevanju ravno Sankt Gallen, in sicer, kot vidimo, prav v času tik po vojni, ko se je tam nahajal na nenavadno dolgem dopustu tudi McCarrick… Skratka, nastaja vse bolj vtis, da ves ta moralni, doktrinarni, liturgični in demografski propad, ki ga beležimo v zadnjih desetletjih v Cerkvi ni le plod nekakšnih splošnih družbenih trendov ali naključnih odločitev posameznikov, pač pa da gre za pojav, ki je bil (s koncilom vred) načrtovan in voden iz sovjetske Moskve (kot je konec koncev Marija v Fatimi napovedala, da bo razkroj Cerkve, ki bo sledil posledica »zmot iz Rusije«) in da je ta načrt prav posebej vezan na gejevski lobi v Cerkvi, ki, kot je postalo dovolj razvidno na tem zasedanju, ga papež Frančišek nikakor ne namerava odstraniti – to pa zato, ker ga je prav ta lobi postavil na položaj.

Dovolj.je sklicevanja na papeža Frančiška

Iz rečenega potegnimo še eno konsekvenco na našo slovensko situacijo, v kateri je nedavno, kot že omenjeno, vzklila iniciativa Dovolj.je zoper duhovniške spolne zlorabe. Iniciativa je vsekakor potrebna, ker bi bilo naivno misliti, da tega problema pri nas ni oz. da ga je bistveno manj kot drugod po Zahodu. Pohvaliti je treba pogum posameznikov, ki so z njo začeli: govori se namreč, da je gejevski lobi v Cerkvi ne le močan, ampak tudi nevaren. Iz tega vidika je torej pobuda vredna vse podpore.

Vendar, če smem pristaviti, pa ne da bi želel jemati inicitativi poguma, se mi zdi nekako neustrezno njeno sklicevanje na papeža Frančiška kot na tistega, ki želi iskreno rešiti problem spolnih zlorab, kakršnih je bil deležen gospod Cerar in gospod Črnak. Mislim, da je bilo iz rečenega dovolj razvidno, da od papeža, ki se zavestno obkroža s homoseksualističnimi prelati in McCarrickovimi somišljenimi a la Cupich, Farell in Tobin, in ki ščiti pokvarjence a la Barros, Zanchetta in Ricca, ne moremo utemeljeno pričakovati, da resnično misli odpraviti problem duhovniških spolnih zlorab, kljub besedam, ki govore drugače in kljub posameznim teatralnim ukrepom, kot je bila laizacija McCarricka. Tudi to, da se iniciativa sklicuje na teologa osvoboditve Oscarja Romera, sicer svetnika, se mi zdi nekako neumestno, glede na to, da je široko priznano dejstvo, da je bila teologija osvoboditve direkten sovjetski projekt, s katerim se je želelo pridobiti (takrat še) katoliško Južno Ameriko (zlasti s pomočjo jezuitskega reda) za komunizem. Preko zgodbe o Sankt Gallenu vidimo namreč, kako je to povezano s spolnimi zlorabami.

Morda bi kdo tu lahko porekel, da je odnos iniciative do tega pontifikata ali do teologije osvoboditve postranska stvar. Važno da je preganjanje duhovniških spolnih zlorab ne glede na teološko zastavo, pod katero se to dogaja. To je seveda do neke mere res, vendar nam pa teološka zastava vendarle kaže nekaj pomembnega, in sicer kje iniciativa (trenutno) išče globlje vzroke duhovniških spolnih zlorab. To pa je pomembno, ker iz ugotavljanja vzrokov, pridemo do ugotavljanja načrta, kako problem odstraniti: ko odstranimo vzroke namreč, odstranimo tudi problem.

Če se torej postavimo pod Frančiškovo zastavo pomeni, da ne vidimo vzroka problema duhovniških zlorab v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki in po semeniščih vse od 60-ih let dalje (slednje velja tudi za ljubljansko bogoslovje, kot sem nedavno slišal), pač pa v »klerikalizmu«, v navezanosti duhovščine na moč in denar in na hierarhijo, kot vztrajno ponavlja papež. Kje je torej rešitev problema? V tem, da je treba temeljito očistiti Cerkev gejevskega lobija, očistiti naša semenišča in teološke fakultete homoseksualizma in vsega, kar je s tem povezano, ali pa je treba začeti graditi Frančiškovo ultra-koncilsko, levičarsko usmerjeno, revno Cerkev, v kateri so homoseksualni duhovniki prav dobrodošli, saj, kot pravi Scicluna, jih homoseksualnost prav nič ne nagiba v greh – dovolj, da se v svoji spolni praksi držijo meja konzenzualnosti in se ne spravljajo na mladoletne, kot pravi kard. Cupich. Evo, tu je dilema, ki stoji pred iniciativo. Upam zanjo, da se bo dobro odločila.

Pêta Marijina dogma

 

Ivo Kerže

V božičnem času so naše misli osredotočene na lepoto Svete Družine, ki sije iz jaslic v naših domovih in cerkvah. V njej izstopa ob Jezusu prav posebej Njegova Mati Marija, naša ljuba Gospa, ki je v življenju Cerkve, zlasti v zadnjih dveh stoletjih, dobila vse osrednjejšo vlogo ne le na ravni ljudske pobožnosti in mistike, pač pa tudi na dogmatični ravni. Ne pozabimo namreč, da se na Njo nanašajo štiri dogme:

1) da je Ona Mati Božja (Efeški koncil leta 431),

2) da je Ona vedno Devica, tj. pred, med in po porodu Odrešenika (Lateranski koncil leta 649),

3) da je bila Ona sama brezmadežno spočeta (apostolska konstitucija Ineffabilis Deus iz leta 1854),

4) da je bila Ona takoj po smrti z dušo in telesom v nebesa vzeta (okrožnica Munificentissimus Deus iz leta 1950).

Kot vidimo sta bili kar dve izmed teh štirih dogem razglašeni v zadnjih dveh stoletjih. Dejansko smo bili v tem zadnjem času zgodovine Cerkve priča posebni pozornosti, ki jo je teologija posvetila Mariji, kar je bilo seveda tudi pod vplivom velikih Marijinih prikazanj v Lurdu in v Fatimi in še drugih manj znanih. V tem okviru je nastalo gibanje za razglasitev še ene, pête marijanske dogme, in sicer dogme o Marijini soodrešeniški vlogi. O pomenu razglasitve te dogme bi rad na kratko spregovoril v tem besedilu z željo, da bi nas to razmišljanje popeljalo v globlje doživljanje božične skrivnosti.

Močna želja po razglasitvi te pête marijanske dogme je bila izražena v času pred drugim vatikanskim koncilom in zlasti na njem, vendar je bila v tesnem glasovanju (1114 glasov proti 1097) zavrnjena. Zoper njo so nastopili glavni koncilski teologi (Y. Congar, E. Schillebeeckx, K. Rahner, H. Küng), ki so vsi izhajali iz neomodernizma, obsojenega pod Pijem XII., a so pod Janezom XXIII. in Pavlom VI. uspeli koncilu vtisniti svoj pečat. Oglejmo si kakšni so (bili) glavni protiargumenti neomodernistov zoper dogmo o Mariji Soodrešenici, saj bomo skoznje to še ne razglašeno dogmo najbolje spoznali in razumeli njen pomen.

Svetopisemski protiargument

Nauk o Mariji Soodrešenici temelji na Svetem pismu in sicer najprej na odlomku iz Lukovega evangelija, ki prikazuje Marijino Oznanjenje (Lk 1, 26-38). V njem nadangel Gabrijel pristopi k Mariji in ji sporoči, da bo po delovanju Sv. Duha spočela Odrešenika. Vendar bolj kot za napoved gre tu za vprašanje. Nadangel namreč ne odide, preden Marija ne privoli s svojim »fiat!«. Čaka na to privolitev. Iz tega vidimo, da je Marijina svobodna privolitev bila bistveno nepogrešljivo svobodno dejanje, brez katerega bi naše odrešenje po Jezusu Kristusu ne bilo možno. 

 

Drugače je namreč, ko isti nadangel pristopi malo pred tem k Zahariji in mu napove rojstvo njegovega sina Janeza Kristnika. Tam prav nič ne čaka na Zaharijevo privolitev in kar odide od njega (Lk 1, 5-25). Da je bila svobodna privolitev pri Marijinem Oznanjenju potrebna, je razvidno iz tega, da je morala Marija stopiti v zakonski odnos z Bogom (Sv. Duhom), da bi lahko prišlo do spočetja: vstop v zakonski odnos pa je možen le svobodno. Vse to pa je pomembno zato, ker pomeni, da je Marijin »fiat!«, ki ga je Devica Marija potrjevala vse svoje življenje - zlasti v sotrpljenju z Jezusom pod Križem, bistven, nepogrešljiv, neločljiv del našega odrešenja, ki zato dela Marijo za našo Soodrešenico. 

 

Pri tem se zagovorniki dogme o Mariji Soodrešenici naslanjajo še na odlomek iz začetka Svetega pisma (1 Mz 3, 15), kjer po prikazu izvirnega greha Bog spregovori o sovraštvu med kačo (prispodobo za hudiča) in ženo, ter o tem, da bo kača prežala na njeno peto, žena pa ji bo s peto strla glavo. Tako se je vsaj v skladu s prevodom sv. Hieronima (»ipsa conteret caput tuum«) skozi stoletja bral ta odlomek in se je vseskozi s to ženo, ki bo zdrobila kači glavo pojmovala Marija in njen »fiat!«.

Kasneje se je, zlasti pod vplivom protestantizma, ki je zavračal sleherno bistvenejšo vlogo Marije, začelo prevajati isti odlomek v smislu, da ne bo žena (»ona« v besedilu) zdrobila kači glavo, temveč »on«, tj. njen zarod, ki je tudi omenjen v odlomku, pri čemer je mišljen Kristus. Nasprotovanje nauku o Mariji Soodrešenici se običajno naslanja na to slednje branje odlomka, ki je utemeljeno na dostopnih hebrejskih besedilih, kjer dejansko nastopa zaimek »on« in ne »ona«. 

 

K temu je treba najprej reči, kot je razvidno, da soodrešeniška vloga Marije ne temelji na tem odlomku iz 1 Mz 3, 15, ampak na omenjenem odlomku iz Lk 1, 38. Branje odlomka iz začetka prve Mojzesove knjige ne načenja v nobenem smislu teže odlomka iz začetka Lukovega evangelija. Poleg tega pa je treba k temu reči, da je sicer res, da v novejših hebrejskih besedilih (npr. v masoretskem, ki je nastalo po Hieronimovm prevodu) bere v omenjenem odlomku »on«, toda starejša, izhodiščna hebrejska besedila so glede razlike med moškim in ženskim zaimkom zelo dvoumna, to pa zato ker je hebrejski zapis soglasniški in ne pozna samoglasnikov, oz. so se le s časom vnašali posebni znaki za beleženje samoglasnikov (zlasti v masoretskem besedilu), kar je v tem primeru kar pomembno, ker se v hebrejščini »on« reče »hu«, »ona« pa »hi« in se torej zaimka razlikujeta le po samoglasnikih. 

 

Dalje je tako, da tudi če bi v izhodiščnem besedilu (ki je izgubljeno) dejansko bil izražen moški spol, je treba upoštevati da svetopisemska besedila večkrat uporabijo moški spol tudi za ženske osebke zlasti tedaj, ko so izražena pomembna dejanja, ki jih ti ženski osebki izvedejo. Tako, da je treba reči, da je Hieronimovo branje starozaveznega odlomka čisto možno. Naravnost zavezujoče pa je, če pomislimo, da je Tridentinski koncil v Dekretu o izdaji in uporabi svetih spisov (IV. zasedanje) določil ravno Hieronimov prevod kot nezmotljiv.

Teološki protiargument

Druga argumentacija, na katero se naslanjajo nasprotniki nauka o Mariji Soodrešenici je teološke narave in temelji na stališču, da bi tak nauk postavljal Marijo kot enakovreden vzrok odrešenja Jezusu (tj. Bogu) in s tem da izraža nekakšno malikovanje Marije, ki je vendarle ustvarjena stvar. Ta protiargument pade, ko uvidimo, da ta nauk ne predstavlja Marije kot Odrešenice, pač pa kot Soodrešenico, kar pomeni, da ni enakovredna Jezusu, ki je edini prvotni vzrok odrešenja (tj. edini Odrešenik), pač pa je sovzrok, tj. drugotni, podrejeni, a bistveni, nujni in neločljivi vzrok celotnega našega odrešenja.

Nasprotniki tega nauka so na drugem vatikanskem koncilu pri tem sami navajali, da se jim izrek tega nauka ni zdel oportun, ker bi ogrozil ekumensko povezovanje s protestanti. Znano je namreč, da protestanti odrešenje pripisujejo izključno Božji milosti (sola gratia) in izključujejo pri tem kakršno koli sodelovanje človeka in njegove svobodne volje, ki naj sodeluje z milostjo. Kakor poudarja katoliški filozof Josef Seifert, pa je ravno nauk o Mariji Soodrešenici pomemben nauk, ki naj potrdi katoliško pojmovanje bistvene vloge človekove svobodne volje v procesu odrešenja in sicer ne le na ravni odrešenja posameznega človeka (kar je že določil Tridentinski koncil), pač pa tudi na ravni celotnega odrešenja vseh odrešenih, kjer je odigrala bistveno vlogo ravno Marijina svobodna privolitev. Da v sodobnem teološkem premisleku izginja zavest o pomenu svobodne volje pri odločitvi za Boga in zoper greh, se jasno vidi v še trajajoči debati okrog apostolske spodbude Radost ljubezni papeža Frančiška, ki v marsičem daje napačen protestantizirajoči vtis, da objektivno in po notranje (intrinsece) grešno ravnanje kot je prešuštvovanje, marsikdaj ni posledica človekove svobodne odločitve.

Duhovni protiargument

Ta protiargument nasprotnikov je podoben teološkemu, in sicer je v tem, da prava krščanska duhovnost je usmerjena le na Odrešenika/Boga: t.j. da morajo v naši pobožnosti vsi naši »nameni, dejavnosti in opravila« kot npr. pravi sv. Ignacij Lojolski biti usmerjeni le Nanj in na nič ustvarjenega, kar pa Marija nesporno je. Po tem protiargumentu je nauk o Mariji Soodrešenici nekaj, kar preusmerja našo duhovnost od pravega neustvarjenega Cilja, k napačnemu, ustvarjenemu, saj da ta nauk v bistvu odpravlja razliko med Marijo in Jezusom ter da tako dela našo duhovnost v najboljšem primeru dvoumno, če ne že malikovalsko.

Protiargument, ki že od daleč smrdi po protestantskem sola gratia, ne upošteva, da neločljivost Marijine dejavnosti od Jezusove pri odrešenju ne odpravlja podrejenosti Marijine dejavnosti Jezusovi dejavnosti in s tem ne odpravlja njune razlike. To pa dalje pomeni, da če vse svoje »namene, dejavnosti in opravila«, če torej vse svoje želje usmerimo v Marijo (spomnimo se gesla »Totus tuus« iz grba sv. Janeza Pavla II.), jih s tem nismo usmerili stran od Jezusa, pač pa toliko bolj Vanj, ker smo izbrali ne le pravega Cilja (tj. Jezusa), pač pa tudi pravo Pot (tj. Marijo), ki jo je On sam izbral, da bi se učlovečil in nas odrešil. Vse to pa je obenem bistvo znanega reka sv. Ludvika Montfortskega »po Mariji k Jezusu«.

Marija Soodrešenica in naš žalostni čas

Z duhovno ravnjo tega nauka se pa odpre razsežnost, ki je nadvse aktualna. Živimo namreč v času, ki prav posebej v zadnjih mesecih žal pobrneva od odkritij srhljivih (zlasti homoseksualnih) spolnih zlorab iz strani duhovščine. Težko je ne slutiti povezave med tem in duhovnostjo, ki so je deležni semeniščniki v času po koncilu, v katerem je bila omenjena marijanska pobožnost odsotna ali pa odrinjena na stranski tir. Za moškega celibaterja je namreč ključno, da sublimira svojo nezavedno spolno slo po ženski in jo poduhovi tako, da jo povsem preusmeri v nadnaravno razsežnost. Ključno vlogo ima pri tem Marija, Mati duhovnikov. Le marijanski celibater je lahko zares uspešen celibater, tj. tak ki ne bo svoje spolne realnosti le površinsko zatrl, a globinsko le izmaličil. Marijanski celibater bo namreč preusmeril vse svoje težnje v Marijo in s tem tudi vso svojo strast po ženski lepoti v Marijino Lepoto, ki neizmerno presega lepoto vseh žensk sveta (tota pulchra es) in neskončno presega nizkost naših želja. Ona – Brezmadežna – pa je tista, ki bo takega celibaterja (in v manjši meri ter na drugačen način tudi poročenega laika), ki se ji ves preda in ves po njej koprni, očistila vse grešne sle in preustvarila po podobi Njenega Sina. Ne pozabimo namreč, da je marijanska pobožnost zacvetela prav posebej v času trubadurske lirike, ko so nekateri trubadurji (kot npr. kastiljski kralj Alfonz X.) razumeli, da njihove viteške hvale dami lahko zares veljajo le eni Dami. Iz tega občutja je pel Devici Mariji neznani trubadur iz Gloucestershira te verze, ki jih prosto prevajam:

Ni je dekleta tvoje polti, prijazna in lepa, sveža in svetla,

Sladka gospa, bodi sočutna do mene in usmili se me, tvojega viteza.

/…/

Mati, polna plemenite kreposti, devica tako potrpežljiva, gospa tako modra,

Jaz sem sedaj zavezan tvoji ljubezni, in tebi gredo vse moje želje.

Podobno pa je pel že kralj Salomon, ko je pel o modrosti, v kateri so cerkveni očetje prepoznali personifikacijo Marije:

Njo sem vzljubil, njo iščem od svoje mladosti;

skušal sem jo vzeti za ženo,

vzljubil sem njeno lepoto. (Mdr 8, 2)

Slika: Giovanni Gasparro: Corredenzione, 2015

Mašni kanon

S svetim je treba ravnati sveto. Ker pa ni ničesar svetejšega, kakor je ta daritev, zato je katoliška Cerkev z namenom, da bi vredno in spoštljivo darovali ter sprejemali to daritev, pred mnogimi stoletji uvedla sveti kanon. Ta kanon je tako čist vsake zmote, da ni v njem ničesar takega, kar ne bi kar najbolj dihalo svetost in pobožnost ter dvigalo srca darujočih k Bogu. Saj obstoji kanon iz Gospodovih besed samih, iz izročil apostolov in iz pobožnih uredb svetih nadpastirjev [Pontificum].

Tridentinski cerkveni zbor, 22. seja (1562); 4. poglavje

Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti Cerkvenega učiteljstva. 2. popravljena izdaja. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 329.