Ivo
Kerže
V
božičnem času so naše misli osredotočene na lepoto Svete
Družine, ki sije iz jaslic v naših domovih in cerkvah. V njej
izstopa ob Jezusu prav posebej Njegova Mati Marija, naša ljuba
Gospa, ki je v življenju Cerkve, zlasti v zadnjih dveh stoletjih,
dobila vse osrednjejšo vlogo ne le na ravni ljudske pobožnosti in
mistike, pač pa tudi na dogmatični ravni. Ne pozabimo namreč, da
se na Njo nanašajo štiri dogme:
1)
da je Ona Mati Božja (Efeški koncil leta 431),
2)
da je Ona vedno Devica, tj. pred, med in po porodu Odrešenika
(Lateranski koncil leta 649),
3)
da je bila Ona sama brezmadežno spočeta (apostolska konstitucija
Ineffabilis Deus iz leta 1854),
4)
da je bila Ona takoj po smrti z dušo in telesom v nebesa vzeta
(okrožnica Munificentissimus Deus iz leta 1950).
Močna
želja po razglasitvi te pête marijanske dogme je bila izražena v
času pred drugim vatikanskim koncilom in zlasti na njem, vendar je
bila v tesnem glasovanju (1114 glasov proti 1097) zavrnjena. Zoper
njo so nastopili glavni koncilski teologi (Y. Congar, E.
Schillebeeckx, K. Rahner, H. Küng), ki so vsi izhajali iz
neomodernizma, obsojenega pod Pijem XII., a so pod Janezom XXIII. in
Pavlom VI. uspeli koncilu vtisniti svoj pečat. Oglejmo si kakšni so
(bili) glavni protiargumenti neomodernistov zoper dogmo o Mariji
Soodrešenici, saj bomo skoznje to še ne razglašeno dogmo najbolje
spoznali in razumeli njen pomen.
Svetopisemski
protiargument
Nauk
o Mariji Soodrešenici temelji na Svetem pismu in sicer najprej na
odlomku iz Lukovega evangelija, ki prikazuje Marijino Oznanjenje (Lk
1, 26-38). V njem nadangel Gabrijel pristopi k Mariji in ji sporoči,
da bo po delovanju Sv. Duha spočela Odrešenika. Vendar bolj kot za
napoved gre tu za vprašanje. Nadangel namreč ne odide, preden
Marija ne privoli s svojim »fiat!«. Čaka na to privolitev.
Iz tega vidimo, da je Marijina svobodna privolitev bila bistveno
nepogrešljivo svobodno dejanje, brez katerega bi naše odrešenje po
Jezusu Kristusu ne bilo možno.
Drugače
je namreč, ko isti nadangel pristopi malo pred tem k Zahariji in mu
napove rojstvo njegovega sina Janeza Kristnika. Tam prav nič ne čaka
na Zaharijevo privolitev in kar odide od njega (Lk 1, 5-25). Da je
bila svobodna privolitev pri Marijinem Oznanjenju potrebna, je
razvidno iz tega, da je morala Marija stopiti v zakonski odnos z
Bogom (Sv. Duhom), da bi lahko prišlo do spočetja: vstop v zakonski
odnos pa je možen le svobodno. Vse to pa je pomembno zato, ker
pomeni, da je Marijin »fiat!«, ki ga je Devica Marija
potrjevala vse svoje življenje - zlasti v sotrpljenju z Jezusom pod
Križem, bistven, nepogrešljiv, neločljiv del našega odrešenja,
ki zato dela Marijo za našo Soodrešenico.
Pri
tem se zagovorniki dogme o Mariji Soodrešenici naslanjajo še na
odlomek iz začetka Svetega pisma (1 Mz 3, 15), kjer po prikazu
izvirnega greha Bog spregovori o sovraštvu med kačo (prispodobo za
hudiča) in ženo, ter o tem, da bo kača prežala na njeno peto,
žena pa ji bo s peto strla glavo. Tako se je vsaj v skladu s
prevodom sv. Hieronima (»ipsa conteret caput tuum«) skozi
stoletja bral ta odlomek in se je vseskozi s to ženo, ki bo zdrobila
kači glavo pojmovala Marija in njen »fiat!«.
Kasneje
se je, zlasti pod vplivom protestantizma, ki je zavračal sleherno
bistvenejšo vlogo Marije, začelo prevajati isti odlomek v smislu,
da ne bo žena (»ona« v besedilu) zdrobila kači glavo, temveč
»on«, tj. njen zarod, ki je tudi omenjen v odlomku, pri čemer je
mišljen Kristus. Nasprotovanje nauku o Mariji Soodrešenici se
običajno naslanja na to slednje branje odlomka, ki je utemeljeno na
dostopnih hebrejskih besedilih, kjer dejansko nastopa zaimek »on«
in ne »ona«.
K
temu je treba najprej reči, kot je razvidno, da soodrešeniška
vloga Marije ne temelji na tem odlomku iz 1 Mz 3, 15, ampak na
omenjenem odlomku iz Lk 1, 38. Branje odlomka iz začetka prve
Mojzesove knjige ne načenja v nobenem smislu teže odlomka iz
začetka Lukovega evangelija. Poleg tega pa je treba k temu reči, da
je sicer res, da v novejših hebrejskih besedilih (npr. v
masoretskem, ki je nastalo po Hieronimovm prevodu) bere v
omenjenem odlomku »on«, toda starejša, izhodiščna
hebrejska besedila so glede razlike med moškim in ženskim zaimkom
zelo dvoumna, to pa zato ker je hebrejski zapis soglasniški in ne
pozna samoglasnikov, oz. so se le s časom vnašali posebni znaki za
beleženje samoglasnikov (zlasti v masoretskem besedilu), kar je v
tem primeru kar pomembno, ker se v hebrejščini »on« reče
»hu«, »ona« pa »hi« in se torej zaimka
razlikujeta le po samoglasnikih.
Dalje
je tako, da tudi če bi v izhodiščnem besedilu (ki je izgubljeno)
dejansko bil izražen moški spol, je treba upoštevati da
svetopisemska besedila večkrat uporabijo moški spol tudi za ženske
osebke zlasti tedaj, ko so izražena pomembna dejanja, ki jih ti
ženski osebki izvedejo. Tako, da je treba reči, da je Hieronimovo
branje starozaveznega odlomka čisto možno. Naravnost zavezujoče pa
je, če pomislimo, da je Tridentinski koncil v Dekretu o izdaji in
uporabi svetih spisov (IV. zasedanje) določil ravno Hieronimov
prevod kot nezmotljiv.
Teološki
protiargument
Druga
argumentacija, na katero se naslanjajo nasprotniki nauka o Mariji
Soodrešenici je teološke narave in temelji na stališču, da bi tak
nauk postavljal Marijo kot enakovreden vzrok odrešenja Jezusu (tj.
Bogu) in s tem da izraža nekakšno malikovanje Marije, ki je
vendarle ustvarjena stvar. Ta protiargument pade, ko uvidimo, da ta
nauk ne predstavlja Marije kot Odrešenice, pač pa kot Soodrešenico,
kar pomeni, da ni enakovredna Jezusu, ki je edini prvotni vzrok
odrešenja (tj. edini Odrešenik), pač pa je sovzrok, tj. drugotni,
podrejeni, a bistveni, nujni in neločljivi vzrok celotnega našega
odrešenja.
Nasprotniki
tega nauka so na drugem vatikanskem koncilu pri tem sami navajali, da
se jim izrek tega nauka ni zdel oportun, ker bi ogrozil ekumensko
povezovanje s protestanti. Znano je namreč, da protestanti odrešenje
pripisujejo izključno Božji milosti (sola gratia) in
izključujejo pri tem kakršno koli sodelovanje človeka in njegove
svobodne volje, ki naj sodeluje z milostjo. Kakor poudarja katoliški
filozof Josef Seifert, pa je ravno nauk o Mariji Soodrešenici
pomemben nauk, ki naj potrdi katoliško pojmovanje bistvene vloge
človekove svobodne volje v procesu odrešenja in sicer ne le na
ravni odrešenja posameznega človeka (kar je že določil
Tridentinski koncil), pač pa tudi na ravni celotnega odrešenja vseh
odrešenih, kjer je odigrala bistveno vlogo ravno Marijina svobodna
privolitev. Da v sodobnem teološkem premisleku izginja zavest o
pomenu svobodne volje pri odločitvi za Boga in zoper greh, se jasno
vidi v še trajajoči debati okrog apostolske spodbude Radost
ljubezni papeža Frančiška, ki v marsičem daje napačen
protestantizirajoči vtis, da objektivno in po notranje (intrinsece)
grešno ravnanje kot je prešuštvovanje, marsikdaj ni posledica
človekove svobodne odločitve.
Duhovni
protiargument
Ta
protiargument nasprotnikov je podoben teološkemu, in sicer je v tem,
da prava krščanska duhovnost je usmerjena le na Odrešenika/Boga:
t.j. da morajo v naši pobožnosti vsi naši »nameni, dejavnosti
in opravila« kot npr. pravi sv. Ignacij Lojolski biti usmerjeni
le Nanj in na nič ustvarjenega, kar pa Marija nesporno je. Po tem
protiargumentu je nauk o Mariji Soodrešenici nekaj, kar preusmerja
našo duhovnost od pravega neustvarjenega Cilja, k napačnemu,
ustvarjenemu, saj da ta nauk v bistvu odpravlja razliko med Marijo in
Jezusom ter da tako dela našo duhovnost v najboljšem primeru
dvoumno, če ne že malikovalsko.
Protiargument,
ki že od daleč smrdi po protestantskem sola gratia, ne
upošteva, da neločljivost Marijine dejavnosti od Jezusove pri
odrešenju ne odpravlja podrejenosti Marijine dejavnosti Jezusovi
dejavnosti in s tem ne odpravlja njune razlike. To pa dalje pomeni,
da če vse svoje »namene, dejavnosti in opravila«, če torej
vse svoje želje usmerimo v Marijo (spomnimo se gesla »Totus
tuus« iz grba sv. Janeza Pavla II.), jih s tem nismo usmerili
stran od Jezusa, pač pa toliko bolj Vanj, ker smo izbrali ne le
pravega Cilja (tj. Jezusa), pač pa tudi pravo Pot (tj. Marijo), ki
jo je On sam izbral, da bi se učlovečil in nas odrešil. Vse to pa
je obenem bistvo znanega reka sv. Ludvika Montfortskega »po
Mariji k Jezusu«.
Marija
Soodrešenica in naš žalostni čas
Z
duhovno ravnjo tega nauka se pa odpre razsežnost, ki je nadvse
aktualna. Živimo namreč v času, ki prav posebej v zadnjih mesecih
žal pobrneva od odkritij srhljivih (zlasti homoseksualnih) spolnih
zlorab iz strani duhovščine. Težko je ne slutiti povezave med tem
in duhovnostjo, ki so je deležni semeniščniki v času po koncilu,
v katerem je bila omenjena marijanska pobožnost odsotna ali pa
odrinjena na stranski tir. Za moškega celibaterja je namreč
ključno, da sublimira svojo nezavedno spolno slo po ženski in jo
poduhovi tako, da jo povsem preusmeri v nadnaravno razsežnost.
Ključno vlogo ima pri tem Marija, Mati duhovnikov. Le marijanski
celibater je lahko zares uspešen celibater, tj. tak ki ne bo svoje
spolne realnosti le površinsko zatrl, a globinsko le izmaličil.
Marijanski celibater bo namreč preusmeril vse svoje težnje v Marijo
in s tem tudi vso svojo strast po ženski lepoti v Marijino Lepoto,
ki neizmerno presega lepoto vseh žensk sveta (tota pulchra es)
in neskončno presega nizkost naših želja. Ona – Brezmadežna –
pa je tista, ki bo takega celibaterja (in v manjši meri ter na
drugačen način tudi poročenega laika), ki se ji ves preda in ves
po njej koprni, očistila vse grešne sle in preustvarila po podobi
Njenega Sina. Ne pozabimo namreč, da je marijanska pobožnost
zacvetela prav posebej v času trubadurske lirike, ko so nekateri
trubadurji (kot npr. kastiljski kralj Alfonz X.) razumeli, da njihove
viteške hvale dami lahko zares veljajo le eni Dami. Iz tega občutja
je pel Devici Mariji neznani trubadur iz Gloucestershira te verze, ki
jih prosto prevajam:
Ni
je dekleta tvoje polti, prijazna in lepa, sveža in svetla,
Sladka
gospa, bodi sočutna do mene in usmili se me, tvojega viteza.
/…/
Mati,
polna plemenite kreposti, devica tako potrpežljiva, gospa tako
modra,
Jaz
sem sedaj zavezan tvoji ljubezni, in tebi gredo vse moje želje.
Podobno
pa je pel že kralj Salomon, ko je pel o modrosti, v kateri so
cerkveni očetje prepoznali personifikacijo Marije:
Njo
sem vzljubil, njo iščem od svoje mladosti;
skušal
sem jo vzeti za ženo,
vzljubil
sem njeno lepoto. (Mdr 8, 2)
Slika: Giovanni Gasparro: Corredenzione, 2015
Ni komentarjev:
Objavite komentar