Memento mori

 Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.

Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: "Memento móri!"

dr. France Prešeren, Poezije, 1847

Zakaj sploh hoditi k sveti maši?

oče Dwight Longenecker, Crisis Magazine, 27. 8. 2020

Ko sem kot kaplan delal na eni od katoliških srednjih šol, sem se sestal s starši nekega fanta, ki je obiskoval deveti razred. Jimmy je bil pameten, čeden in priljubljen učenec iz ugledne prezbiterijanske družine. Mati in oče sta prišla točno, lepo oblečena in vljudna. Potem, ko smo malce pokramljali, je Jimmyjeva mati izrazila svojo skrb.

“Oče, zelo naju skrbi za Jimmyja…” Pri tem je pogledala proti možu, v iskanju moralne podpore.

“Zaskrbljena sva, kajne dragi?”

Mož poslušno prikima.

“Aha, kaj pa je problem?” Vprašam.

“Skrbi naju glede njegovega duhovnega življenja in meniva, da bi nama vi morda lahko pomagali. Jimmyju ste všeč in morda vas bo poslušal.”

“Dobro. Storil bom, kar bo mogoče. Mi lahko poveste malce več?”

“Jimmy nama je oznanil, da ne namerava več hoditi v cerkev” Začne stokati mati.

“Vi ste prezbiterijanci, kajne?”

“Drži, oče.”

“Ali pravi, zakaj noče več hoditi v cerkev?”

Oglasi se oče “Pravi, da lahko tudi doma enako dobro prebira Sveto pismo ter moli.”

“Aha.” Ustavim se, za trenutek pomislim, in nato odgovorim “Mislim, Jimmy ima prav, kajne?”

“Kaj mislite s tem, oče?” reče zmedena mati.

“Kar mislim reči je to, da ima Jimmy prav. Lahko ostane doma in enako dobro prebira Sveto pismo in moli. Naj vam postavim vprašanje. Ali vaša Cerkev uči, da moraš hoditi v cerkev, da prideš v nebesa?

“Mislim, ne, ne ravno” okleva mati.

“Bil sem vzgojen v religiji, ki je bila podobna vaši, in kakor se jaz spomnim, je bilo edino pomembno to, da si rešen, kajne? Ni ti bilo treba hoditi v cerkev.”

“Da, mislim, da bo to držalo. Ampak Jimmy bi res moral z nama hoditi v cerkev, kajne?”

“Ne razumite me napačno. Mislim, da bi bilo za Jimmyja bolje, da hodi v cerkev, kot da tja ne hodi. Ampak on je pameten dečko, in mislim da je spoznal nekaj, kar je res. Mi katoliki na vse skupaj gledamo drugače. Bi želeli slišati kako?”

Sedaj je očeta začela stvar zelo zanimati, mati pa se je, malce vznemirjena, presedla nazaj.

Oče reče: “Da, kako gledate na to?”

“Mi pravimo, da mora katolik hoditi v cerkev vsako nedeljo, saj mora, s sodelovanjem pri sveti mašni žrtvi, sprejeti Gospoda Jezusa Kristusa. Tega doma ne moreš storiti, saj potrebuješ duhovnika. V Evangeliju po Janezu, šesto poglavje, Jezus pravi “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” Torej, da pridete v nebesa, morate hoditi v cerkev. Zato imamo katoliki pravilo, da moraš hoditi.”

Oče se nagne naprej “To zveni zelo zanimivo oče, želel bi izvedeti še več!”

Na tej točki mati prekine pogovor ter se mi vljudno zahvali za mojo pomoč. In če me spomin ne vara, so Jimmyja kmalu po tem umaknili iz naše šole.

❧

To zgodbo pravim zato, ker kroži kar lepo število člankov o Cerkvi po koncu epidemije COVID-19. Večina piscev je predvidela, da se veliko kristjanov, katolikov in protestantov, ki so v cerkev hodili iz navade, verjetno ne bo vrnilo. Mislim, da se o tem ne motijo. COVID-19 bo lastnoročno prinesel vitkejšo, manjšo in bolj predano Cerkev, kot je kardinal Raztinger predvidel pred nekaj desetletji.

Čeprav mislim, da je to predvidevanje točno, je veliko komentatorjev zgrešilo razlog zakaj je točno. Veliko kristjanov, katolikov in protestantov, se bo vprašalo isto vprašanje, kot si ga je zastavil Jimmy iz devetega razreda, in prišlo do istega odgovora. “Cerkev? Zakaj bi se ukvarjal s tem?”

Pošast izpod postelje je tukaj moralistični, terapevtski deizem. V Ameriki so, v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih, krščanski voditelji potiho zamenjali vitalno, nadnaravno in razodeto vero, ki je avtentično krščanstvo, za placebo religijo. Kakor opažajo tudi ostali, so bistvo tega ponaredka krščanstva pravila za uglednost, medel moralni kodeks in delati ta svet lepši. Hkrati ponuja tudi pragmatične nasvete glede duhovnosti, odnosov in življenja, vse pa je podprto z blago vero v dobrohotnega sugar daddyja v oblakih, ki bo nekega dne vse naredil tako, da bo fajn.

Ker je bilo krščanstvo 21. stoletja zreducirano do te sladkorne pene, je mnogo Jimmyjev iz devetega razreda zaključilo, da v taki religiji pač ne rabiš hoditi v cerkev. Vse o tem, kako biti prijazen in dostojen se lahko naučiš v podeželskem klubu. Za boljši jutri se lahko potrudiš tako, da delaš kot prostovoljec v menzi, velikega duha iz nebes pa lahko začutiš morda tako, da prižgeš odišavljeno svečko in gledaš prelep sončni vzhod. Zakaj bi ob nedeljah vstajal zgodaj zjutraj zato, da odideš v turoben avditorij, kjer pojejo verske pesmi Joan Baez ali ersatz Broadway glasbo o Jezusu, nato pa še poslušaš povprečen motivacijski govor debelega, ostarelega pastorja?

Jaz sem na Jimmyjevi strani.

Za verjetno (in morda neizogibno) pokoronsko krizo v udeleževanju pri bogoslužju je katastrofalna izguba vere. Tukaj ne gre zgolj za posameznike, ki izgubljajo vero, ampak za celotno krščansko Cerkev in krščanski narod, ki izgublja svojo vero, ko naseda na sentimentalni nadomestek - racionalistično kašico pomirjeval, ki ni niti krščanstvo niti religija.

Religija, vedno in povsod, in za vse ljudi skozi zgodovino, v katerikoli obliki, je bila o srečanju človeštva z božjim. Ali je šlo za Azteke, ki obglavljali svoje žrtve ali budistične menihe, ki so meditirali na sveti gori, za jehove priče, ali pa amazonsko kajenje za Pachamamo, religija je bila vedno o srečevanju z drugo stranjo. Amerika bo prenehala hoditi v cerkev, ker to, kar ji je bilo dano, ni več religija. Ljudje ne marajo, da jih nekdo vleče za nos. V steakhouse pač ne greš na vegeburger.

Najbolj zaskrbljujoč del te zelo slabe novice je moje osebno mnenje o tem, da je tudi velika večina ameriških katolikov začela verjeti v to lažno različico krščanstva. V cerkvenem življenju sem med katoliki opazoval - od klavrne kateheze do butastega modernizma med klerom in akademiki - ta isti moralistični, terapevtski deizem, ki se je v Cerkvi razširil kot toksičen rak. Zelo zanimivo bi bilo vprašati ameriške katolike, zakaj točno bi morali hoditi v cerkev. Koliko bi jih reklo “Ker samo tam lahko prejmem odrešujoče Telo in Kri mojega Gospoda Jezusa Kristusa?”

Kaj bo preživelo to polomijo? Prepričan sem, da bo katolicizem druge polovice 21. stoletja mističen, mitološki in čudežen, ali pa ga sploh ne bo. Kar bo preživelo, je avtentična religija. Tradicionalno bogoslužje bo preživelo, a ne zato, ker duhovnik nosi rimski mašni plašč in drži roke na nek določen način, ali pa zato, ker ženske v cerkvi nosijo pokrivala. Preživel bo zato, ker tradicionalisti verjamejo v mistično, mitološko in čudežno. Karizmatične religije Afrike in Azije bodo tudi preživele, pa ne zato, ker pojejo v jezikih, plešejo ob džungelskih bobnih in imajo dolge pridige. Preživele bodo, ker verjamejo v mistično, mitološko in čudežno.

Kaj bo izumrlo? Cerkev Jimmyjeve matere, s svojo dolgočasno dostojnostjo in licemerskim sporočilom socialne pravičnosti. To je oblika krščanstva, katoliškega in protestantskega, ki je na koncu svoje življenjske dobe. Naj počiva v miru.

M. Elizabeta Kremžar - Moj raj

Zemlja, solz in tuge polna,

še imaš za srca bolna

sreče in sladkosti kraj.

Tam, kjer večna luč zgoreva,

Jezus noč in dan sameva,

tam, o tam imaš svoj raj.

Tam viharjev ni pretečih,

ni oblakov, blisk nosečih,

večnojasna je pomlad;

z večnim žarom solnce sije,

vedno novo cvetje klije,

tisoč tam rodi se nad.

Blaženstvo in dušna sreča

pred oltarjem se poveča,

mir povrne se nazaj.

Tam najlažje je živeti,

tam najslaje je umreti,

kjer je Jezus, tam je raj.

Kaj mi torej sreča svetna,

kaj mi pota gladka, cvetna,

kaj mi vse sladkosti slaj?

Jezus le me osrečuje,

Jezus sam mi zadostuje,

tabernakelj je moj raj.

M. Elizabeta Kremžar O. S. Urs., Iz moje celice. Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1916; str. 22-23

Iskri - sveta Terezija Deteta Jezusa

»Vidim le trenutek, v katerem se nahajam, drugega nič. Kar je bilo, pozabim; kar bo, ni moja stvar. Človek bi izgubil pogum, celo obupal bi, če bi premišljeval preteklo, ali kaj vse ga še čaka.«

»V mojem srcu gospoduje le Jezusova volja. Naj me zadene kar koli zemeljskega, do globin mi ne more. Saj so to le malenkosti. Otresem se jih, kakor bi kapljica olja zdrknila s čiste vodne gladine. Kakšne poplave in hudourniki bridkosti bi pustošili v mojem srcu, če bi se prepuščala ploham žalosti in veselja ... Vedno sem mirna. Globokega miru mi ne more nobena stvar več skaliti.«

Odlomek govora bl. Antona Martina Slomška na praznik sv. Jožefa

Jaz sem za svojega zavetnika in zagovornika pred Bogom izbral častivrednega svetega Jožefa. Priporočal sem se mu in izkusil, da sem v vsem, tako tam, kjer je bila moja čast, kot večni blagor v nevarnosti, dobil na njegovo priprošnjo več pomoči, kot sem pričakoval. Ne spomnim se, da česa, kar sem ga prosil, na njegovo priprošnjo ne bi bil prejel. Za kaj pa naj bi bil človek bolj zaskrbljen, pogosteje molil, kot za srečno zadnjo uro. Konec dober, vse dobro.

Vir: Anton Martin Slomšek, Svetniki: naši prijatelji. Maribor: Ognjišče, Slomškova založba, 2014; str. 45

S Križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Ehrlich o Knobleharju

Pred dvema stoletjema se je 6.junija v Škocjanu na Dolenjskem rodil Ignacij Knoblehar. Temu velikemu možu je Bog namenil misijonariti daleč na jug, kamor Evropejec še ni stopil. Gotovo so najboljše biografije svetnikov napisali svetniki sami. Tako lahko beremo kar je sv. Hieronim napisal o sv. Pavlu puščavniku, sv. Gregor Veliki o sv. Benediktu, sv. Atanazij o sv. Antonu in tako naprej. Glede Knobleharja pa je gotovo dobro vedeti, kar je o njem ob stoletnici njegovega rojstva napisal mučenec Lambert Ehrlich. Nanj ga je poleg misijonske gorečnosti vezala tudi etnološka znanost. V svojem slavnem delu Katoliška Cerkev (ki je bil na komunističnem seznamu prepovedanih knjig) iz leta 1919 mu je namenil nekaj strani.

KNOBLEHARJEVA AFRIKA

Dr. Ehrlich piše, da je leta 1822 v Afriki bilo prisotnih le 8 misijonskih okrajev in izven Egipta zgolj 200 duhovnikov. Ta propad katoliških kolonij Portugala in Španije sam opisuje kot božjo kazen za zločine, ki so jih ti storili s prevažanjem sužnjev iz Afrike. 19. stoletje pa je prineslo nov misijonarski zagon. Notranjost Afrike je bila neznana. Poleg misijonarjev so se v Afriko v tem času podajali učenjaki, ki so jo postopoma vso raziskali. Že v tem času se je v notranjosti Afrike bil tihi boj med mohamedanstvom in krščanstvom. Sever Afrike je že davno bil njihov. Velika težava misijonskega dela je bilo suženjstvo. Ehrlich pravi, da je bila približno tretjina prebivalstva sužnjev. Nevarnost je videl tudi v širjenju protestantizma s strani Angležev.

MLADOST

Leta 1836 je prišel v domovino misijonar Baraga iskati novih mož za misijone. Njegove besede so 17 let staremu Knobleharju vzbudile misijonski poklic. Leta 1840 je stopil v ljubljansko bogoslovje, že leto zatem pa kot bogoslovec v Rim v misijonski misijonski zavod Propaganda Fide (lat. Sacra Congregatio de Propaganda Fide, ustanovljena l. 1622). Prvo preizkušnjo je doživel, ker so ga zavrnili. Vseeno se je odločil ostati v Rimu in na svoje stroške nadaljevati študij. Ehrlich piše, da denarne pomoči ni bilo in da je moral večkrat tako šparati, da po dva tedna ni jedel nič toplega in da ga je pri močeh držal misijonski žar. Šele dve leti zatem so ga sprejeli v Propagando in leta 1845 je bil posvečen v duhovnika. Namesto, da bi ga poslali v misijone se je zgodil preobrat in ponudili so mu katedro za slovanske jezike na zavodu Propagande. Eno leto je tako delal kot profesor, a stene so mu bile pretesne.

V letu 1846 je Propaganda začela nov misijon. Za zgornji Egipt, Nubijo, Sudan in Saharo so ustanovili nov vikariat, ki je obsegal več ozemlja kot je velika Evropa. Med prvimi petimi misijonarji, ki jih je Propaganda poslala na pot je, zaradi svojih nenehnih prošenj bil tudi takrat osemindvajsetletni Ignacij.

Božja previdnost pa mu je namenila samo 10 let! Ehrlich v tem trenutku zapoje hvalo in pravi, da je Knobleharjevo življenje tako čudovito in izredno, da smemo v njem častiti slovenskega Frančiška Ksaverija.

V AFRIKO!

24. junija 1847 so iz Aleksandrije misijonarji odpotovali in po sedemmesečnem potovanju prispeli v prestolnico Sudana, Kartum, ki je bilo seveda glavno trgovsko središče. Arabci so vozili na trge tisoče zamorcev, ki so jih lovili na roparskih pohodih in jih tam razprodajali. Misijonarji so kupovali suženjske otroke in jih vzgajali v svojih šolah.

Manj kot leto je minilo in že so zboleli trije. Apostolski vikar Casolani in Slovenec Vinko se vrneta v Evropo, jezit p. Ryloo pa umre 17. junija 1848 V Kartumu. Knoblehar ostane sam z Italijanom Pedemontejem. To mu ni vzelo poguma. 13. novembra 1849 se je odpravil na jug, da bi spoznal zamorska plemena. Kot prvi Evropejec se je 64 dni vozil po Belem Nilu in prišel do plemen Šiluk, Dinka, Nuerdi in Bari. Smilili so se mu kot nekoč judje Kristusu.

Ti ljudje so živeli v največji bedi. Stanovali so v okroglih temnih kočah, ki so imele tako majhne luknje za vhod, da so se vanje morali plaziti. Niso poznali pravih družin. Žene so kupovali ali zamenjevali za krave in zveze prosto razdirali. Trpeli so zaradi lova na sužnje, ki so ga vodili Arabci in seveda živeli, kakor pravilno pravi dr. Ehrlich »v tisočletni temi in nepopisni bedi«. Sejali so samo eno vrsto žita in ob žetvi plesali, pili in jedli. Dva meseca po žetvi so veseljačenje zamenjale lakota, ropanje in kraja. 

Knoblehar je bistrega očesa v tem času spoznal svoj pravi položaj. Pisal je v Rim za večjo podporo a tam so misijon želeli celo ukiniti! Osamljen v osrčju Afrike pogumno sklenil sredstva dobiti po svoje, od kraljev in škofov, od vernih ljudi. Vrnil se je v Evropo. Leta 1850 je šel k mlademu cesarju Francu Jožefu. Ta mu je namenil visoko podporo 21.000 frankov in celo prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom ter dal ustanoviti avstrijski konzulat v Kartumu. Knoblehar pa je ustanovil misijonsko bratovščino, Marijino družbo za srednjo Afriko, ki so jo škofje zelo priporočali. Ta bratovščina je še dolgo preživela Knobleharja. Najpomembneje pa je, da je navdušil pet mladih slovenskih duhovnikov, starih med 25 in 35 let, da so odšli z njim!

DRUGIČ V AFRIKO!

Pij IX. je takrat imenoval Knobleharja za apostolskega provikarja za Sudan in avgusta se je z mladimi možmi poln novega upanja vrnil v Afriko. V Aleksandriji je kupil »misijonsko ladjo« in po trimesečnem potovanju prispel v Kartum. Začel je uresničevati svoje velike načrte. Ustvaril je tri misijonska središča, v Kartum za Sudan, Godokoro med Barci in Sveti Križ med Dinkami. Povsod je dal sezidati cerkev, misijonsko hišo in šolo. Stavbe je zidal lastnoročno s svojimi misijonarji. Gondokora je od Kartuma oddaljena 1500 kilometrov in to razdaljo je Knoblehar prevozil šestkrat. Vsako potovanje pa je trajalo pet do šest mesecev. Ko je misijon napredoval je vabil novih in novih delavcev v Božji vinograd. Dobil je tako leta 53 sedem, 54 enega, 55 dva, 57 pa osem misijonarjev. Vse je osebno sprejel in jih pospremil do postaje. Med vsem delom pa je napisal še mali katekizem v barskem jeziku in priredil slovar.

TEŽAVE

Božja previdnost pa je pripustila, da so se nad misijon začele zgrinjati izredne in skoraj nepremagljive težave. Na vseh postojankah so kupili toliko zemlje, da bi se misijonarji lahko sami preživljali z obdelovanjem polja. Na žalost so jim pa ob času lakote domorodci vse pokradli in sproti ob zorenju kar iz polj zobali vse pridelke. To delo so morali opustiti. Še več, kradli so jim tudi hišne zaloge, posode in orodje. Misijonarji so pisali, da so jim mali roparji v šoli celo žeblje iz sten ruvali.

Najhujši udarci pa so zanj bili drugačne narave. Dvakrat je hudo zbolel. Drug za drugim so mu začeli umirati mladi misijonarji. V treh letih je pokopal štiri Slovence. Od leta 1851 do 1857 jih je umrlo tako od 24 misijonarjev kar 17. Spet se je odločil odpotovati v Rim, da bi pridobil novih pomočnikov.

KONEC NAPOROV

Na poti je v Neaplju januarja 1858 zaradi nečloveških naporov obnemogel obležal in dobil zatočišče v avguštinskem samostanu. Kljub svojim željam in načrtom je spoznal, da mu je umreti.

Za konec prepustim besedo dr. Ehrlichu: »Rad daruje, tako je izjavil zadnjo noč, svoje življenje, kot pokoro za svoje velike grehe. Desetdnevne duhovne vaje so mu služile za pripravo na smrt. Pred smrtjo pa je trdil, da je prevzeten grešnik, in da ga je ta zavest lastne pregrešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast božjo in blagor neumrjočih duš. Pred smrtjo se je ulegel na tla, da bi umrl ko spokornik, in 13. aprila 1858 je izdihnil svojo dušo.«