Dies Irae

Marsikateri zakristan se je že kdaj začudeno vprašal, od kod toliko črnih mašnih plaščev po cerkvenih predalih. Črna barva se (v klasični ali izredni obliki rimskega mašnega obreda) ne uporablja samo za pogrebe, ampak tudi na Veliki petek in 2. novembra, ko je Spomin vsem vernih rajnih.

Ko je ljudstvo (v času, ko je bila sedanja izredna oblika v rimskem delu Cerkve tudi edina) na tisti dan prišlo v cerkev, je v njej opazilo neobičajni okras. Sredi ladje so bile postavljene pare, pokrite s črnim prtom, kjer je vrh krste počivala lobanja. Memento Mori, spominjaj se smrti, v tem je sporočilo krste in lobanje. Maša za vse verne duše je bila velika maša zadušnica, ki se je opravljala v črnini. Vedno se je začela z vstopnim spevom Requiem aeternam dona eis, Domine… Gospod, daj vsem rajnim večni mir in pokoj… Pri tej maši ni Slave in Aleluje. Namesto aleluje pa se, po berilu, poje (ali recitira) Dies irae, dies illa,… Strašen dan bo dan plačila. Žal se to odlično besedilo v sedanji liturgiji v praksi ne uporablja več, čeprav bi se lahko. Ena izmed posebnosti je tudi petje oz. recitiranje Agnus Dei, ko se namesto »usmili se nas«, poje »podari jim počitek« (Dona eis requiem). Potrebno bi se bilo zavedati pomembnosti molitev za rajne, saj ti najlažje prosijo Boga za nas, ker nas tudi najbolje poznajo. Potrebno bi se bilo tudi zavedati, kakor kratko je življenje in kako grešni smo ljudje, ter da nam zmanjkuje časa za pokoro.

Ena izmed najslavnejših uglasbitev sekvence: W.A. Mozart - Dies Irae Sekvenca (Dies Irae) V latinščini: Dies irae, dies illa, solvet saeclum in favilla, teste David cum Sibylla. Quantus tremor est futurus, quando Judex est venturus, cuncta stricte discussurus! Tuba mirum spargens sonum, per sepulchra regionum, coget omnes ante thronum. Mors stupebit et natura, cum resurget creatura, judicanti responsura. Liber scriptus proferetur, in quo totum continetur, unde mundus judicetur. Judex ergo cum sedebit, quidquid latet apparebit: nil inultum remanebit. Quid sum miser tunc dicturus? Quem patronum rogaturus, cum vix justus sit securus? Rex tremendae majestatis. Qui salvandos salvas gratis. Salve me, fons pietatis. Recordare, Jesu pie, quod sum causa tuae viae, ne me perdas illa die. Quaerens me, sedisti lassus; redemisti crucem passus; tantus labor non sit cassus. Juste Judex ultionis, donum fac remissionis ante diem rationis. Ingemisco, tanmquam reus, culpa rubet vultus meus, supplicanti parce Deus. Qui Mariam absolvisti, et latronem exaudisti, mihi quoque spem dedisti. Preces meae non sunt dignae, sed tu bonus fec benigne, ne perenni cremer igne. Inter oves locum praesta et ab hoedis me sequestra, statuens in parte dextra. Confutatis maledictis flammis acribus addictis, voca me cum benedictis. Oro supplex et acclinis, cor contritum quasi cinis, gere curam mei finis. Lacrymosa dies illa, qua resurget ex favilla, judicandus homo reus. Huic ergo parce, Deus. Pie Jesu Domine, dona eis requiem. Amen.

V slovenščini: Strašen dan bo dan plačila zemlja v prah se bo zdrobila, priča David in Sibila. Kolik strah bo vstal v naravi, ko Sodnik v mogočni slavi na odgovor vse postavi! Tromba silno bo zapela, do vseh mrtvih zadonela, jim pred sodni stol velela. V grozi smrt se bo čudila, ko bo stvar se spet zbudila, da pred sodbo bo stopila. Knjiga k sodbi prinešena, hrani dela razvrščena, dobra kakor zadolžena. Dano svetu bo spoznanje, in za vsako zlo dejanje, Bog prisodi maščevanje. Kam se čem takrat dejati, kje zavetnika iskati, dobrim komaj bo obstati? Kralj neskončne visokosti, ki rešuješ iz blagosti! Reši me, vir vseh svetosti! Spomni se, o Jezus mili, da so zame Te umorili, prosim, tisti dan se usmili. Da si iz ljubezni same utrujen vzel svoj križ na rame, naj ne bo zgubljeno zame. Maščevalec vse krivice, čuj skesane moje klice, kadar pride dan pravice. Da grešil sem, se sramujem, krivdo svojo obžalujem, “Prizanesi Bog!” zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokorjene, reši, prosim, tudi mene. Nisem vreden odpuščanja, varuj pa me pogubljenja, milostno, Gospod življenja. Varuj grešnih me levice ter mi mesto daj desnice, kjer boš svoje zbral ovčice. Ko boš pahnil pogubljene, in sprejel blagoslovljene, sprejmi k Sebi tudi mene. V prahu k Tebi, Bog, zdihujem, srce strto Ti darujem, konec Ti priporočujem O, pregrozni dan jokanja, ki iz grobnega nas spanja, k sodbi, grešnike prisili: Ti se nas, o Bog, usmili, ljubi Jezus, ti jim daj rajski mir za vekomaj! Amen.

Requiem aeternam: Vladimir Kozina

Requiem aeternam dona ei, Domine: et lux perpetua luceat ei. Requiescat in pace.

Pred nekaj dnevi je, star 94 let, umrl g. Vladimir Kozina. Rojen je bil v Zapotoku in v duhovnika posvečen leta 1945 s strani škofa Rožmana v Arnasu v Avstriji. Bil je iz verne kmečke družine. Komunisti so mu ubili starše in hromega brata. Njega, skritega v hiši, niso našli. Napisal je knjigo »Communism as I know it«, ki je v ZDA bila izdana v osmih ponatisih.

Služboval je v ZDA, točneje mestu Oakland, v zvezni državi Kalifornija.

Bil je prvi duhovnik v tej državi, ki je po letu 1970 maševal tradicionalno latinsko mašo in nasploh eden redkih slovenskih duhovnikov, ki je to počel redno. Danes njegov apostolat tradicionalne svete maše nadaljuje Inštitut Kristusa Kralja najvišjega duhovnika (ICRSS).

 

Prošnja, maša za rajnega duhovnika.
O Bog, ki si hotel, da ima med apostolskimi duhovniki tvoj služabnik Vladimir mašniško dostojanstvo, daj, prosimo da bo njim tudi za vekomaj pridružen. Po Gospodu…

 Rorate Caeli: Rest in peace, good and faithful servant

Tragično bogoslužje

Težava današnjega bogoslužja, predvsem katoliškega in protestantskega, ni  v tem, da je preveč zabavno. Ravno nasprotno – težava je v tem, da ni dovolj zabavno. Današnje bogoslužje, ki ga vse prevečkrat zaznamujeta lahka pop ali rock glasba in hallmarkovska sentimentalnost, namreč pozablja glavno obliko »zabave«, to je, če citiramo anglikansko Book of Common Prayer, »da se sredi življenja nahajamo v smrti«.

Današnje bogoslužje vse prevečkrat zanemarja tragedijo, ki kot centralno temo človeškega življenja obravnava smrt. Prav smrt pa je tudi centralna tema krščanskega bogoslužja. Temeljni liturgični elementi vere, krsta in evharistije govorijo prav o smrti, brez nje nimajo tudi nikakršnega smisla. 

Mogoče se komu zdi čudno, da o tragediji in smrti pišemo kot o vrsti zabave, vendar je prav tragičnost bila nepogrešljivi del človeške umetnosti vse od Homerja dalje. Ljudje so vedno pritegnile tragične zgodbe, ko so se želeli dvigniti iz rutine vsakdanjega življenja – kar je le druga beseda za zabavo v pravem pomenu besede.

Prav zato bi krščansko bogoslužje moralo vpeljati vernike v tragičnost človeškega padca in vsega nadaljnjega človeškega življenja. Ponuditi bi nam moralo jezik, s katerimi bi hvalili Boga vstajenja in žalovali nad človeškim trpljenjem v tej »solzni dolini«, ko smo oddaljeni od svojega Stvarnika, »v katerem se lahko spočije naša duša«. S tem bi nam ponudilo način za srečanje z usodnim trenutkom, ki nas vse čaka. Le tisti, ki sprejmejo dejstvo, da jih čaka smrt, jo lahko sprejmejo z upanjem vstajenja.

Čeprav je tragedija in tragičnost bolj ali manj odstranjena iz popularne kulture, kjer kraljujejo sentimentalizem, pirotehnični efekti in preprost kretenizem resničnostih šovov, je človeško življenje še vedno v temelju tragično. Smrt ostaja trmasta in neuklonljiva konstanta, ki je ne more pregnati niti moderna medicina, niti postmoderno govorjenje o samokreaciji in reinkarnaciji. Smrt je stvarnost, ni lingvistična ali socialna konvencija, pa naj jo moderna kultura še tako odriva na stran in jo poskuša ignorirati. 

Kar je najbolj zaskrbljujoče je to, da je velik del krščanstva pristal na to moderno samoprevaro. Tudi velik del sodobnega bogoslužja je le še distrakcija od te končne človeške izkušnje. Kaj je t.i. »slavilna glasba« drugega kot distrakcija, ki vernike odvrača od tragičnega vidika naše eksistence?

Celo pogrebi so postali le še nekakšno praznovanje življenja umrlega. Le redko se še govori o »dolini smrtne sence« in prosi Boga, da naj ubogi duši izkaže milost. Namesto tega so postale popularne pogrebne pesmi kot je Sinatrova »My Way« in pogrebni govori, ki so namenjeni kvečjemu slavljenju umrlega. 

Od vseh bi morala Cerkev zagotovo biti najbolj realna. Cerkev ve, kako globoko je človeštvo padlo, razume ceno, ki jo je Kristus za nas plačal, in neizogibno smrt vsakega posameznega vernika. V psalmih ima Cerkev svoj ​​pesniški jezik, ki izrazi najgloblja hrepenenja človeštva. Predvsem to, da bi v naslednjem svetu našli večni in popolni mir. V starih bogoslužjih Cerkve, smrt meče dolgo, ustvarjalno in  katarzično senco. Naše čaščenje mora odražati realnost življenja, ki se mora spopasti s smrtjo preden pride vstajenje. 

Samo mrtvi namreč lahko vstanejo. Kot je videl drugi razbojnik na križu, se v Kristusovo kraljestvo vstopi skozi vrata smrti. Cerkev je včasih to vedela in v bogoslužju je bila prisotna tudi katarza, ki je marsikje danes izgubljena. Verniki so vsak teden zapustili mašo po soočenju z najglobljo resničnostjo svoje eksistence. Morda je ironično, ampak cerkev, ki sooča ljudi z realnostjo kratkosti življenja, jih pripravlja na vstajenje bolje od cerkve, ki gre naravnost do vstajenja brez tega »nerodnega« dejstva umrljivosti.

Bonhoeffer je nekoč vprašal: "Zakaj se je zgodilo, da je kino pogosto bolj zanimiv, bolj razburljiv, bolj človeški od cerkve?" Prav res, zakaj? Cerkev z manj realističnim pogledom na življenje kot tisti, ki ga najdete v kinu? Za nekatere bi to lahko bilo zabavno, zame pa je tragedija.

Prirejeno po Carl R. Trueman, izvirni članek: KLIK www.firstthings.com