Uspeh rodi uspeh - škof Conley

Škof Conley iz škofije Lincoln o duhovnih poklicih, maševanju ad orientem in pastoralni uspešnosti

Škofija Lincoln v Nebraski je znana po visokem številu duhovnih poklicev glede na njeno majhno velikost oz. število vernikov. Prav tako je znana po svoji pravovernosti in liturgični odličnosti. O razlogih za tak uspeh je nedavno v intervjuju za Catholic World Report spregovoril njen škof James Conley, ki škofijo vodi od leta 2012. V nadaljevanju se nahajajo prevedeni najpomembnejši deli intervjuja, vse pa vabimo, da si intervju v celoti preberete tudi v originalu.

Catholic World Report: Dejstvo je, da je vaša škofija redno na vrhu po številu duhovnih poklicev. Med leti 2010 in 2012 je bilo tako npr. posvečenih kar 17 duhovnikov, kar je več kot v nekaterih mnogo večjih škofijah, npr. v Los Angelesu. Kateri so po vašem mnenju glavni razlogi, ki so pripomogli k temu?

Škof Conley: Menim, da je prisotnih več razlogov. Najprej seveda veliko milosti. […] Poleg tega v Lincolnu nikoli ni bilo liturgičnih zlorab. Duhovnikom je bilo jasno sporočeno, da morajo maševati skladno z načinom, ki ga predvideva Cerkev; odstopanj ni bilo. Poleg tega so naše katoliške šole in duhovniki vedno učili pravoverno. To je pripeljalo do dveh rezultatov. Prvič, število duhovnih poklicev se ni zmanjšalo. Čeprav sem imel privilegij v zadnjih petih letih posvetiti okrog 25 novih duhovnikov, imamo še vedno najvišje število semeniščnikov glede na število vernikov v vsej državi. Naša škofija šteje 96 000 katoličanov in ima trenutno 39 bogoslovcev. […] Rezultat so torej vsi ti duhovni poklici. Uspeh rodi uspeh. V škofiji Lincoln imamo 146 aktivnih duhovnikov, povprečna starost je 41 let. 

Ko je v škofiji toliko mladih duhovnikov, ki delujejo v župnijah, šolah in na univerzi, mladi vidijo zgled posvečenega življenja. Poleg tega imamo tudi redovnice. […] Skupaj imamo 37 redovnic, ki nosijo habit. […] Če torej sklenem: liturgija in bogočastje, kjer ljudje čutijo, da so prišli k maši, kjer so v stiku s Transcendentnim. Zato menim, da je liturgija tako pomembna. 

Govorili ste o naši dediščini. Imamo bogato liturgično tradicijo, ki sega vse do začetkov Cerkve. Kaj je smoter liturgije? Liturgija služi temu, da nas poveže z Bogom. Imeli naj bi izkušnjo svetega. To je sveta mašna daritev. To je naročil naš Gospod: »To delajte v moj spomin.« In lepota te izkušnje, lepota glasbe, lepota bogočastja, spoštljivost in pobožnost – vse to vzdigne ljudi iz vsakodnevnega sveta, v katerem živimo. Z veliko trpljenja in težav. Vsaj za nekaj časa pridejo v stik s svetim. To je ključno. Ljudi moramo hraniti. Naše duše si želijo stika s svetim. Če smo prikrajšani za ta stik, odmremo, zato to potrebujemo. 

Ko ljudje to odkrijejo, potrebujejo več. Zato je ena od iniciativ, ki jih skušam spodbujati, evharistično češčenje v kar največ župnijah. Ko namreč pridemo pred Gospoda in Njegovo evharistično obličje – zakrament božjega prijateljstva, kot ga včasih imenujejo – Njegovo srce spregovori našemu srcu. Te trenutke potrebujemo. […]

CWR: Vesel sem, da ste omenili temo transcendence v liturgiji. Že več let med adventom darujete mašo ad orientem, pri čemer vam je sledilo tudi več duhovnikov v vaši škofiji in po vsej državi. To poletje sem imel priložnost govoriti z duhovnikom Thomasom Loyo, ki je član uniatske Rutenske katoliške cerkve. Govorila sva o ad orientem bogoslužju in življenju Cerkve. Med najinim pogovorom je dejal, da je obrat nazaj k Bogu nadvse pomemben in predstavlja »ključ do vsega v latinski Cerkvi.« Se strinjate, da pri tem načinu darovanju svete maše verniki in duhovniki prej začutijo, da sodelujejo pri nebeški liturgiji? 

Škof Conley: Strinjam se in to sem izkusil med svojim lastnim duhovništvom. V 90-ih letih prejšnjega stoletja sem bil kaplan na Državni univerzi v Wichiti, kjer sem med adventom začel maševati ad orientem, torej obrnjen proti [liturgičnemu] vzhodu skladno z adventno temo gledanja proti vzhodu in zvezde repatice. Nato sem samo nadaljeval… Skozi katehezo sem vsem razložil, zakaj je ta tradicija bila tako razširjena v Cerkvi vse do današnjih dni ter kako na ta način častimo Boga skupaj. Vsi skupaj smo obrnjeni k Gospodu, duhovnik pa nas vodi k novemu Jeruzalemu, k nebesom. Skupaj torej stojimo časteč Boga. Ne gre za to, da bi bil duhovnik obrnjen k ljudem in jim govoril, bistveno je, da smo obrnjeni k Bogu. Zato sem vedno bil velik podpornik maševanja ad orientem. Ko sem prišel v Lincoln, sem tako začel maševati med adventom in spodbudil duhovnike. Rekel sem jim: »Če verjamete, da bo to pomagalo vam in vernikom, vsekakor začnite s tem, a prej morate vernikom to pojasniti oz. jih pripraviti na spremembo.« Kot ste rekli, sedaj več duhovnikov mašuje na tak način. Sam redno mašujem ad orientem v stolnici, v Newmanovem centru, v semenišču in v našem domu duhovnih vaj. A tega ne vsiljujem. Poleg tega je v določenih primerih to zelo težko zaradi arhitekturnih lastnosti cerkve. Ne glede na to se tak način maševanja vedno bolj širi. Menim, da se verniki resnično odzivajo. Mislim, da veliko duhovnikov meni, da bo to za vernike predstavljalo velik šok, a to ne drži. […]

CWR: Omenili ste, da so obuditev določenih tradicij tako duhovniki kot verniki toplo sprejeli. A posvetiva se specifično mladim – menite, da so bolj odprti za liturgično dediščino latinskega obreda kot starejše generacije? Ste opazili večje zanimanje med mladimi za tradicijo v zadnjih petih ali desetih letih? 

Škof Conley: Torej, en primer, samo nekaj tednov nazaj med adventom: eden od naših duhovnikov je daroval mašo Rorate caeli. Sobotna maša ob 6.00 zjutraj, v temi, samo ob svečah ter v izredni obliki. Bila je peta maša z zborom. Prišlo je 450 študentov. Bilo je neverjetno. Prej sem si mislil, da študenti že ne bodo prišli k maši ob 6.00. A novica se je razširila po Facebooku in Twitterju in tako so prišli. Dejali so, da je bilo čudovito, ker je zbor pel polifonijo in koral. Tako so doživeli čudovito izkušnjo transcendentnega in svetega. 

CWR: Kakšen nasvet bi dali mladim, ki si želijo odkriti in deliti svojo legitimno tradicijo in dediščino v indiferentnem ali celo sovražnem okolju?

Škof Conley: Rekel bi jim, naj bodo potrpežljivi, naj molijo, predvsem pa naj ne odnehajo. Menim, da je večkrat težko, posebno za duhovnike, biti odprt do nekaterih liturgičnih tradicij, za katere mislijo, da se jim je Cerkev odrekla. A o mlajši generaciji duhovnikov, o tistih, ki so bili posvečeni v zadnjih 10 letih, vam lahko povem: moja generacija ni odprta; mlajša generacija pa je. To pomeni, da so mlajši škofje tudi odprti. Ker taki kot so duhovniki, bodo tudi škofje. […] Svetujem vam torej, da ste potrpežljivi, prijazni, dobronamerni, a vztrajni. 

Celoten intervju je dostopen na: https://www.catholicworldreport.com/2018/01/17/bishop-conley-of-lincoln-success-breeds-success-when-it-comes-to-vocations/

Knjiga Corpus Christi v slovenskem prevodu

»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte,« je dejal naš Gospod Jezus Kristus svojim apostolom. Ti so nam nato dali krasen zgled delovanja, ki ima cilj spreobrnitev vsega sveta.

V našem skromnem apostolatu smo za svojo sprejeli pobudo enega od sodelavcev, ki je predlagal, da bi za slovenske bralce prevedli knjigo Corpus Christi. Knjigo je napisal izvedenec za cerkvene očete in kazahstanski škof nemškega rodu, monsinjor Athanasius Schneider. Izšla je leta 2013 pri vatikanski založbi Libreria Editrice Vaticana. Pobuda je nastala na podlagi dobrih odzivov na prevod škofovega predavanja o sveti Evharistiji in prenovi Cerkve, ki je bil pred časom objavljen na tem blogu. Serijo objav z naslovom Sveta Evharistija in prenova Cerkve si lahko ogledate TUKAJ.

Škof Schneider (r. 1961) je potomec tistih Nemcev iz Povolžja, ki jih je Stalin deportiral v Kazahstan. Tam je družina, iz katere je izšel, zaradi preganjanja s strani komunistov skrito živela svojo vero. Imeli so skrivne maše, potujoče škofe in domače cerkve. Leta 1973 je z družino emigriral v Nemčijo. Leta 1990 je postal duhovnik, 1997 doktoriral iz patrologije na Inštitutu Augustinianum v Rimu. Od leta 1999 je profesor v Velikem semenišču v Karagandi (Kazahstan). Leta 2006 je bil imenovan za pomožnega škofa Karagande, leta 2011 pa za pomožnega škofa v kazahstanskem glavnem mestu Astana. Je tudi generalni tajnik kazahstanske škofovske konference. Napisal je že več knjig in je zaželen predavatelj po vsem svetu.

V predgovoru te knjige je kardinal Burke med drugim napisal naslednje:

»Ostane mi le še to, da se zahvalim škofu Athanasiusu Schneiderju za njegovo natančno študijo o vprašanju načina prejemanja svetega obhajila, ki je med najpomembnejšimi izrazi evharistične vere. Njegova študija je polna najgloblje ljubezni do našega evharističnega Gospoda, ljubezni, v kateri je bil oblikovan vse od svojega otroštva, v času, ko je bila v njegovi domovini Cerkev žrtev preganjanja. Upam, da bodo sadovi njegove študije v bralcu vzbudili vedno globljo in bolj gorečo evharistično vero. Prav tako upam, da bo spodbudila obnovljeno disciplino glede prejemanja svetega obhajila, ki bo prejemniku svetega obhajila pomagala, da v njem popolnoma prepozna Kristusovo telo, kri, dušo in božanstvo, da torej sprejme našega evharističnega Gospoda z dolžnim spoštovanjem in ljubečim čaščenjem. Prav iz tega ljubečega in spoštljivega prejema našega Gospoda v svetem obhajilu moramo črpati moči za preoblikovanje in prenovo naših osebnih življenj ter naše skupnosti z močjo evangelija, kot so to počeli prvi kristjani«.

Knjiga je veliko več kot dobra in natančna študija, je izgrajujoče duhovno branje. Začne se z ganljivo zgodbo malega Petra, evharističnega dečka iz časa preganjanja v Kazahstanu. Konča pa se s poglavjem, ki je v celoti namenjeno molitvi. V knjigi boste izvedeli, zakaj mons. Schneider evharističnega Jezusa naziva kot »najbolj ubogega med nebogljenimi«, spoznali teološke, liturgične in pastoralne razloge za splošno vrnitev k praksi obhajila kleče in na usta ter še veliko drugega.

Preberimo še odlomek iz drugega poglavja:

»Najsvetejše, največje, najčudovitejše, najbolj božansko delo vsega stvarstva za vso večnost je sveta mašna žrtev. Sveta maša se v svojem bistvu ujema s sveto žrtvijo na Golgoti. Pred nami je prav tisto dejanje, ki ga je Kristus izvršil na križu; istočasno pa smo navzoči tudi pri tistem, kar On, najvišji in večni duhovnik, v nebesih v občestvu Svete Trojice vrši sedaj in za večno – žrtvi nove in večne zaveze, ki je žrtev najvišje proslavitve in čaščenja enega in troedinega Boga. Prav zato je sveta maša tudi edina zares učinkovita daritev za ves človeški rod in za posvečenje celotnega stvarstva. Sveta maša je v bistvu to. Vsakič, ko se je udeležimo, v duhu, a zato nič manj resnično, sodelujemo pri darovanju na Golgoti in pri Kristusovem nebeškem bogoslužju. Ko vstopimo v cerkev, da bi se udeležili svete maše, se prestavimo na Golgoto, hkrati pa tudi pred odprto nebo. Sveta maša je torej najdragocenejši zaklad Cerkve in vsakega katoliškega vernika. Za najdragocenejši zaklad smo pripravljeni žrtvovati vse, kar imamo, celo vse svoje življenje, da bi ga branili in ga bili deležni«.

Dragi bralci. Vsaka založba bi si lahko štela v čast izdajo takšne knjige. Na žalost nismo uspeli doseči nobenega dogovora. To je še toliko bolj nenavadno v luči dejstva, da sami nismo postavili nobenega pogoja. Je to slabo? Za vas, dragi bralci, niti ne. V brk tistim, ki si izdaje knjige niso želeli, in v slavo našega Gospoda, boste vsi, ki bi si tega želeli, lahko dobili knjigo preprosto zastonj. 

Kako? Vsi, ki se boste udeležili svete maše v torek, 16.6. pri sv. Roku, se lahko prijavite takrat. Ostali nam lahko pošljete svoje podatke preko spletnega obrazca na desni strani. Knjigo boste lahko prevzeli pri naslednji sveti maši ali jo dobili po pošti.

Uradna izdaja in prvo pošiljanje je predvideno za začetek julija. Kot naročeno za dragoceno poletno branje.

Vsi vemo, da take reči niso zastonj. Za pridobitev avtorskih pravic, prevod, pregled, lektoriranje, oblikovanje ter izdajo so vložene ure prostovoljnega dela in tudi precej denarja. Kdor bi želel pomagati pri pokritju stroškov izdaje knjige, nas lahko kontaktira in bo dobil podatke za nakazilo donacije. Veseli bomo vsakega prispevka. Še bolj veseli pa bomo, da boste tudi vaše domače, prijatelje in znance obvestili o izdaji knjige ali jim jo podarili. 

Ad maiorem Dei gloriam!

Čestitke in molitev za novega nadškofa

Njegova svetost papež Frančišek je danes, na god svetega Frančiška Asiškega, za novega nadškofa ljubljanskega imenoval patra Staneta Zoreta iz reda manjših bratov. Novoimenovanemu nadškofu ob tem čestitamo in kličemo Božjega blagoslova; naj bo ponižen, blag in dobrohoten  pastir zaupanemu ljudstvu, predvsem pa pravi služabnik Najvišjega, ki ga je tudi poklical v to službo. 

Oremus pro antistite nostro Stanislavo; stet et pascat in fortitudine tua, Domine, in sublimitate nominis tui.

 Molitev za škofa

Gospod Bog, svoje služabnika Stanislava  si izbral, da kot naslednik apostolov vodi tvoje vernike. Daj mu duha modrosti in moči, duha vednosti in pobožnosti, da bo zvesto vodil zaupano mu ljudstvo in v svetu uresničeval skrivnost Cerkve. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen

****

Jezus, dobri pastir in vodnik naših duš! Spomni se vrhovnega pastirja naše škofije. Dal si mu Svetega Duha, Duha resnice. Gospod, posveti ga v resnici. Naj bo skrben varuh svojim vernikom, ki so mu v Svetem Duhu izročeni. Gospod, daj mu razumnost, ljubezen in srčnost v sveti službi. Pošlji mu zvestih sodelavcev v tvojem vinogradu, da bodo mnogo duš pripeljali k tvojemu Srcu. Daj da bo pastir po tvojem zgledu in da bo živel samo za svojo sveto službo.

Naj tistim, čez katere je postavljen, z besedo in dejanjem koristi in tako z ljudstvom, ki mu je izročeno, doseže večno življenje.

Naj se uresničuje v naši škofiji tvoja velikoduhovniška molitev: da bomo s škofom vsi eno, kakor sta ti in tvoj Oče eno. Amen.