Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu

V marcu in aprilu smo v več delih objavili zanimiv članek o liturgičnem petju. Avtor kot osnovo za svoje razmišljanje vzame ugotovitev, da so spevi mašnega proprija popolnoma izginili iz liturgične prakse Cerkve.

Razprava je naletela na veliko zanimanje pri laični in strokovni javnosti. Da bi članek bil bolje dostopen smo se ga odločili objaviti v enem dokumentu. V ta namen je bil še dopolnjen in lektoriran.

Ehrlich o Knobleharju

Pred dvema stoletjema se je 6.junija v Škocjanu na Dolenjskem rodil Ignacij Knoblehar. Temu velikemu možu je Bog namenil misijonariti daleč na jug, kamor Evropejec še ni stopil. Gotovo so najboljše biografije svetnikov napisali svetniki sami. Tako lahko beremo kar je sv. Hieronim napisal o sv. Pavlu puščavniku, sv. Gregor Veliki o sv. Benediktu, sv. Atanazij o sv. Antonu in tako naprej. Glede Knobleharja pa je gotovo dobro vedeti, kar je o njem ob stoletnici njegovega rojstva napisal mučenec Lambert Ehrlich. Nanj ga je poleg misijonske gorečnosti vezala tudi etnološka znanost. V svojem slavnem delu Katoliška Cerkev (ki je bil na komunističnem seznamu prepovedanih knjig) iz leta 1919 mu je namenil nekaj strani.

KNOBLEHARJEVA AFRIKA

Dr. Ehrlich piše, da je leta 1822 v Afriki bilo prisotnih le 8 misijonskih okrajev in izven Egipta zgolj 200 duhovnikov. Ta propad katoliških kolonij Portugala in Španije sam opisuje kot božjo kazen za zločine, ki so jih ti storili s prevažanjem sužnjev iz Afrike. 19. stoletje pa je prineslo nov misijonarski zagon. Notranjost Afrike je bila neznana. Poleg misijonarjev so se v Afriko v tem času podajali učenjaki, ki so jo postopoma vso raziskali. Že v tem času se je v notranjosti Afrike bil tihi boj med mohamedanstvom in krščanstvom. Sever Afrike je že davno bil njihov. Velika težava misijonskega dela je bilo suženjstvo. Ehrlich pravi, da je bila približno tretjina prebivalstva sužnjev. Nevarnost je videl tudi v širjenju protestantizma s strani Angležev.

MLADOST

Leta 1836 je prišel v domovino misijonar Baraga iskati novih mož za misijone. Njegove besede so 17 let staremu Knobleharju vzbudile misijonski poklic. Leta 1840 je stopil v ljubljansko bogoslovje, že leto zatem pa kot bogoslovec v Rim v misijonski misijonski zavod Propaganda Fide (lat. Sacra Congregatio de Propaganda Fide, ustanovljena l. 1622). Prvo preizkušnjo je doživel, ker so ga zavrnili. Vseeno se je odločil ostati v Rimu in na svoje stroške nadaljevati študij. Ehrlich piše, da denarne pomoči ni bilo in da je moral večkrat tako šparati, da po dva tedna ni jedel nič toplega in da ga je pri močeh držal misijonski žar. Šele dve leti zatem so ga sprejeli v Propagando in leta 1845 je bil posvečen v duhovnika. Namesto, da bi ga poslali v misijone se je zgodil preobrat in ponudili so mu katedro za slovanske jezike na zavodu Propagande. Eno leto je tako delal kot profesor, a stene so mu bile pretesne.

V letu 1846 je Propaganda začela nov misijon. Za zgornji Egipt, Nubijo, Sudan in Saharo so ustanovili nov vikariat, ki je obsegal več ozemlja kot je velika Evropa. Med prvimi petimi misijonarji, ki jih je Propaganda poslala na pot je, zaradi svojih nenehnih prošenj bil tudi takrat osemindvajsetletni Ignacij.

Božja previdnost pa mu je namenila samo 10 let! Ehrlich v tem trenutku zapoje hvalo in pravi, da je Knobleharjevo življenje tako čudovito in izredno, da smemo v njem častiti slovenskega Frančiška Ksaverija.

V AFRIKO!

24. junija 1847 so iz Aleksandrije misijonarji odpotovali in po sedemmesečnem potovanju prispeli v prestolnico Sudana, Kartum, ki je bilo seveda glavno trgovsko središče. Arabci so vozili na trge tisoče zamorcev, ki so jih lovili na roparskih pohodih in jih tam razprodajali. Misijonarji so kupovali suženjske otroke in jih vzgajali v svojih šolah.

Manj kot leto je minilo in že so zboleli trije. Apostolski vikar Casolani in Slovenec Vinko se vrneta v Evropo, jezit p. Ryloo pa umre 17. junija 1848 V Kartumu. Knoblehar ostane sam z Italijanom Pedemontejem. To mu ni vzelo poguma. 13. novembra 1849 se je odpravil na jug, da bi spoznal zamorska plemena. Kot prvi Evropejec se je 64 dni vozil po Belem Nilu in prišel do plemen Šiluk, Dinka, Nuerdi in Bari. Smilili so se mu kot nekoč judje Kristusu.

Ti ljudje so živeli v največji bedi. Stanovali so v okroglih temnih kočah, ki so imele tako majhne luknje za vhod, da so se vanje morali plaziti. Niso poznali pravih družin. Žene so kupovali ali zamenjevali za krave in zveze prosto razdirali. Trpeli so zaradi lova na sužnje, ki so ga vodili Arabci in seveda živeli, kakor pravilno pravi dr. Ehrlich »v tisočletni temi in nepopisni bedi«. Sejali so samo eno vrsto žita in ob žetvi plesali, pili in jedli. Dva meseca po žetvi so veseljačenje zamenjale lakota, ropanje in kraja. 

Knoblehar je bistrega očesa v tem času spoznal svoj pravi položaj. Pisal je v Rim za večjo podporo a tam so misijon želeli celo ukiniti! Osamljen v osrčju Afrike pogumno sklenil sredstva dobiti po svoje, od kraljev in škofov, od vernih ljudi. Vrnil se je v Evropo. Leta 1850 je šel k mlademu cesarju Francu Jožefu. Ta mu je namenil visoko podporo 21.000 frankov in celo prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom ter dal ustanoviti avstrijski konzulat v Kartumu. Knoblehar pa je ustanovil misijonsko bratovščino, Marijino družbo za srednjo Afriko, ki so jo škofje zelo priporočali. Ta bratovščina je še dolgo preživela Knobleharja. Najpomembneje pa je, da je navdušil pet mladih slovenskih duhovnikov, starih med 25 in 35 let, da so odšli z njim!

DRUGIČ V AFRIKO!

Pij IX. je takrat imenoval Knobleharja za apostolskega provikarja za Sudan in avgusta se je z mladimi možmi poln novega upanja vrnil v Afriko. V Aleksandriji je kupil »misijonsko ladjo« in po trimesečnem potovanju prispel v Kartum. Začel je uresničevati svoje velike načrte. Ustvaril je tri misijonska središča, v Kartum za Sudan, Godokoro med Barci in Sveti Križ med Dinkami. Povsod je dal sezidati cerkev, misijonsko hišo in šolo. Stavbe je zidal lastnoročno s svojimi misijonarji. Gondokora je od Kartuma oddaljena 1500 kilometrov in to razdaljo je Knoblehar prevozil šestkrat. Vsako potovanje pa je trajalo pet do šest mesecev. Ko je misijon napredoval je vabil novih in novih delavcev v Božji vinograd. Dobil je tako leta 53 sedem, 54 enega, 55 dva, 57 pa osem misijonarjev. Vse je osebno sprejel in jih pospremil do postaje. Med vsem delom pa je napisal še mali katekizem v barskem jeziku in priredil slovar.

TEŽAVE

Božja previdnost pa je pripustila, da so se nad misijon začele zgrinjati izredne in skoraj nepremagljive težave. Na vseh postojankah so kupili toliko zemlje, da bi se misijonarji lahko sami preživljali z obdelovanjem polja. Na žalost so jim pa ob času lakote domorodci vse pokradli in sproti ob zorenju kar iz polj zobali vse pridelke. To delo so morali opustiti. Še več, kradli so jim tudi hišne zaloge, posode in orodje. Misijonarji so pisali, da so jim mali roparji v šoli celo žeblje iz sten ruvali.

Najhujši udarci pa so zanj bili drugačne narave. Dvakrat je hudo zbolel. Drug za drugim so mu začeli umirati mladi misijonarji. V treh letih je pokopal štiri Slovence. Od leta 1851 do 1857 jih je umrlo tako od 24 misijonarjev kar 17. Spet se je odločil odpotovati v Rim, da bi pridobil novih pomočnikov.

KONEC NAPOROV

Na poti je v Neaplju januarja 1858 zaradi nečloveških naporov obnemogel obležal in dobil zatočišče v avguštinskem samostanu. Kljub svojim željam in načrtom je spoznal, da mu je umreti.

Za konec prepustim besedo dr. Ehrlichu: »Rad daruje, tako je izjavil zadnjo noč, svoje življenje, kot pokoro za svoje velike grehe. Desetdnevne duhovne vaje so mu služile za pripravo na smrt. Pred smrtjo pa je trdil, da je prevzeten grešnik, in da ga je ta zavest lastne pregrešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast božjo in blagor neumrjočih duš. Pred smrtjo se je ulegel na tla, da bi umrl ko spokornik, in 13. aprila 1858 je izdihnil svojo dušo.«

"Brezmadežno spočetje sem."

»Pooblaščeni po našem Gospodu Jezusu Kristusu, svetih apostolov Petra in Pavla in po lastni moči določujemo, izjavljamo in proglašamo: Nauk, ki trdi, da je bila prečista Devica Marija v prvem trenutku spočetja s posebno predpravico in milostjo Božjo, z močjo zasluženja Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, čista obvarovana vsakega madeža podedovanega greha, je razodel Bog. Zato morajo vsi verniki ta nauk trdno in stanovitno verovati.«

Praznik Brezmadežnega spočetja preblažene Device Marije ima svoje korenine v 8. stoletju, ko go za praznovali Vzhodni menihi. Po njih se je prenesel po južni Italiji, najprej v Normandijo in Anglijo, nato na ves Zahod. Širili so ga menihi različnih redov. V začetku so ta praznik praznovali kot spočetje Device Marije, šele kasneje kot Brezmadežno spočetje Device Marije, pod papežem Pavlom V.(1605-1621). Sikst IV. je praznik leta 1477 uradno priznal. Nato je papež Klement XI. leta 1708 praznik razširil na vso Cerkev. Končno je 8. decembra 1854, blaženi Pij IX. slovesno razglasil zgoraj zapisano dogmo.

Le nekaj let kasneje se je Božja Mati prikazala Bernardki v Lurdu in ko jo je ta vprašala kdo je, ji je odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem«. Nebo je potrdilo dogmo. Marija ni rekla »Marija sem, brez madeža spočeta.« Rekla je »Brezmadežno spočetje sem«, da je označila svoje bistvo. To je, kakor da bi bila rekla, ne: »Čista sem«, ampak »Čistost sama sem«, ne »Devica sem«, ampak »Utelešeno in živo Devištvo sem«. To je njeno bistvo samo, ne njena lastnost! Več je kakor brez greha spočeta. Ona je podoba človeštva kakršno je prišlo iz Božjih rok, ko še ni bilo oskrunjeno po izvirnem grehu, ki je, kakor jasno pravi dogma, podedovan.

Papež je v času, ko sta se naturalizem in materializem že zelo razširila in kazala svoj peklenski obraz, imel velik pogum, da je razglasil to versko resnico. Sovražniki Cerkve so bili besni, ker ta verska resnica kaže na vse njihove zmote! Takratno sovraštvo do tega svetega papeža je bilo tako silno, da je skupina protiklerikalcev napadla sprevod ki je prenašal papeževe ostanke(tri leta po smrti) v cerkev sv. Lovrenca(to se je vršilo ponoči, da ga ne bi razumeli kot provokacijo, leta 1811, 11 let po zasedbi Rima) in želela papeževo krsto vreči v reko Tibero(Tevere). Kasneje je ena od prostozidarskih lož dala kovati posebne medalje s simboli papeštva in napisom »Immortale odium«(večno sovraštvo) za vse udeležence napada.

Mi pa, ki ne želimo biti nespametni in želimo poslušati nauk, prosimo, da bi nam Marija pomagala in stala ob strani. Pogosto kličimo k njej. V stoletjih so so nam bili dani rožni venec, čudodelna svetinjica, prvih pet sobot, škapulir in številne druge pobožnosti in zakramentali. Uporabljajmo jih!

 O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

Kar so vam o svetem Frančišku pozabili povedati

Verjetno danes ni bolj nerazumljenega krščanskega svetnika od sv. Frančiška Asiškega. Asiški ubožec je večinoma predstavljen kot nekakšen predhodnik sodobnega hipijevskega gibanja s krščanskim predznakom. Njegovo karizmo naj bi poleg uboštva določala predvsem preprostost, popolno uboštvo, toleranca in ljubezen do narave. Tak je vsaj bil Frančišek, ki so nam ga med pripravami na birmo prikazovali predvsem s pomočjo znanega Zeffirellijevega filma Brat sonce, sestra luna. To je poleg tega podoba sv. Frančiška, ki večkrat služi za legitimno dopuščanje najrazličnejših odstopanj od nauka Cerkve, predvsem od njenih liturgičnih predpisov.

Težavnost te predstave ni v tem, da je popolnoma zmotna. Kot je nekoč zapisal Chesterton, težava modernega uma ni v tem, da bi na splošno zagovarjal stvari, ki so same po sebi zle. Težava je nasprotno v tem, da strastno zagovarja kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in so absolutizirane. Take »podivjane« kreposti (npr. ljubezen brez pravičnosti) pa lahko povzročijo še mnogo več škode kot preproste zle ideje. Podobno bi lahko rekli o razširjenih predstavah o sv. Frančišku Asiškemu, ki sicer temeljijo na resnici, a hkrati izpuščajo tisto, kar je najgloblje zaznamovalo Frančiškovo duhovno karizmo, t. j. globoko predanost evharistiji in skrb za Jezusa v Najsvetejšem. Brez tega tudi ostale Frančiškove kreposti izgubijo svoje pravo mesto, svetnik sam pa postane žrtev naših predsodkov in predstav.

Rešitev predstavlja le vrnitev k zgodovinskemu sv. Frančišku, kot nam ga predstavljajo sočasni viri, predvsem pa njegovi lastni zapisi. Izpostaviti velja predvsem izvrstno biografijo dominikanca Augustina Thompsona Francis of Assisi: A New Biography, ki v mednarodni javnosti predstavlja klasično biografsko študijo, utemeljeno na primarnih virih. Thompson jasno izpostavlja, da središče Frančiškovega duhovnega življenja nikakor ni bilo uboštvo, niti skrb za reveže, temveč globoka predanost sv. maši in Evharistiji. V nadaljevanju navajamo nekaj odlomkov iz knjige, ki jasno izkazujejo Frančiškovo skrb za Najsvetejše, ki je segala daleč prek navad v njegovem tedanjem okolju.

Frančišek se je k pomembnosti spoštljivosti do evharistije večkrat vračal v svojih spisih. Njegovo »Prvo svarilo« je kljub jasnemu vplivu mističnega razumevanja maše, ki so ga razvijali cistercijanski pisci, nedvomno njegovo lastno. Za Frančiška je spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri podobna učlovečenju. Kristus se tistim, ki vidijo hostijo ali prejmejo obhajilo, prav tako resnično podarja kot apostolom, ki so ga smeli gledati in se ga dotakniti. Na ta način ostaja z verniki do konca časov. Kraj Frančiškovega »misticizma«, t. j. njegovega prepričanja, da lahko ima neposreden stik z Bogom, je v sveti maši, ne pa v naravi ali v skrbi za revne. 

Zato so trde besede, ki jih namenja tistim, ki se niso menili za evharistično navzočnost, strašne: Frančišek ni nikoli uporabljal tako ostrih izrazov za nasilnike ali zatiralce revežev, ne glede na to, kako so ga ti grehi boleli. Frančišek je vedno dajal prednost dejanjem pred besedami: svoje spoštovanje do cerkva je izražal tako, da jih je pometal in čistil. Ker številni duhovniki sv. hostij niso hranili v primernih posodah, je Frančišek nekoč naročil svojim bratom, naj zagotovijo dragocene ciborije v vseh krajih, kjer živijo. Naročil je, naj v njih hranijo posvečene hostije, kjer ni primernih posod. Lahko si predstavljamo, kako so Frančiškovi ubogi sledilci v svojih raztrganih habitih prinašali srebrne ciborije duhovnikom, da bi v njih shranili Najsvetejše (Kindle edition, str. 61).

[…]

V svojem »Pismu duhovnikom« je Frančišek toplo spregovoril o spoštovanju do duhovnikov in do Najsvetejšega. Svojo ljubezen je dokazoval s tem, da je poljubil roke vsakega duhovnika, ki ga je srečal: posvečene s sveto krizmo so se namreč dotikale hostije. Do posvečene hostije je Frančišek gojil geste spoštovanja, ki so se takrat že razširile v Franciji, v Italiji pa so se šele začenjale. Svoje redovne brate je prosil, naj v primeru ko vidijo duhovnika na konju ne čakajo, da duhovnik razjaha, temveč že prej poljubijo konjeva kopita (str. 62).

[…]

Poleg skrbi za spoštovanje rubrik, Frančiškovo prvo pismo odpira tudi vpogled v njegovo razvijajočo se duhovnost. Njegova zgodnejša pobožnost je bila osredotočena na molitev pred razpelom, popravljanje in čiščenje cerkva ter spoštovanje duhovnikov. Vse oblike pobožnosti so izražale simbolične ali mistične manifestacije Križanega: cerkve kot kraji, kjer se je Bog odločil prebivati, duhovniki pa zaradi svoje zmožnosti, da med mašo »privedejo« Kristusa iz nebes.

Frančiškova pobožnost se je zdaj osredotočila na najbolj otipljivo obliko Božje navzočnosti v tem svetu: Najsvetejše samo. Frančišek je razvijal čedalje globlje zavedanje, da je Bog dostopen kristjanom v tem zakramentu in da si zato zasluži najvišje češčenje. Tako v Najsvetejšem kot v Kristusovih besedah je žrtev iz Kalvarije dostopna vernikom. Posvečena hostija je Kristusovo resnično telo, isto, ki je trpelo in umrlo za nas (str. 62).

[…]

Frančišek ni pisal le duhovnikom, temveč tudi okrajnim predstojnikom svojega reda. V pismu jim je poveril nalogo, naj poskrbijo, da bodo vse frančiškanske skupnosti pravilno častile Najsvetejše in posedovale primerno liturgično posodje in drugo opremo. […] Poleg tega se je v pismu vrnil k temi, ki jo je načel v svojem pismu duhovnikom pred odhodom na Vzhod. Naslovnike je rotil, naj na častnem mestu shranijo vsak košček pergamenta, na katerem so napisane svete besede božjega imena (Gospod, Jezus, Sveti duh, itd.) ali besede spremenjena pri maši (»To je moje Telo«; »To je kelih moje Krvi«). 

V istem pismu je Frančišek izrazil tudi svoje lastne liturgične preference, ki so delno odstopale od razširjenega izročila. Ni se zadovoljil s priklonom med spremenjenjem, ki ga je predpisal papež Honorij III., temveč je zahteval: »V vseh pridigah opominjajte vernike o pokori in da nihče ne more biti rešen, če ne zaužije najsvetejšega Telesa in Krvi Gospoda. Ko je darovan na oltarju, naj vsi verniki kleče hvalijo, slavijo in častijo živega in pravega Boga, našega Gospoda.« To navodilo o pridigah posvečenih in neposvečenih bratov kaže njegovo odločnost pri spodbujanju bolj nazornega in ponižnega načina klečanja pred Najsvetejšim namesto starejšega priklona.

[…]

Po formalnem pozdravu, v katerem Frančišek poljubi noge bratov, se začne vsebinski del pisma [mišljeno je »Pismo vsemu redu«, ki predstavlja nekakšno duhovno oporoko]. Prva skrb, ki jo Frančišek izpostavi, je znana vsem, ki so prebrali njegova druga pisma. Bratje naj častijo Gospodovo Telo in Kri z največjim spoštovanjem, mašniki pa naj mašujejo z največjo skrbjo. Pri obravnavi maševanja je Frančiškov slog vnet, pravzaprav kar trd in zapovedovalen. Kot duhovniki Starega zakona, ki so kršili zakone tempeljskega bogoslužja, so tudi duhovniki Nove zaveze, ki mašujejo nevredno, prekleti. V dolgem poglavju se natančno posveti duhovniški službi; izpostavlja njeno častitljivost in vzvišeno naravo duhovniškega poklica. Čeprav to ni glavna tema v njegovih zgodnjih pismih, se Frančiškovo znano spoštovanje do duhovnikov odraža v teh vrsticah. V zadnjih besedah svojim naslednikom Frančišek kot najpomembnejše stvari ne izpostavlja uboštva ali poslušnosti, temveč čaščenje Evharistije (str. 119-120).

Bodimo pozorni na te zadnje besede. Sv. Frančišku se na koncu življenja ni zdelo najpomembneje izpostaviti pomena uboštva, niti poslušnosti, prav tako ne problema migracij, bolezni, uničevanje okolja ali česa tretjega, o čemer danes največkrat slišimo govoriti t. i. »napredne katoličane«. Nasprotno, za sv. Frančiška je v središču vedno stal Kristus v Evharistiji. Vsakršno govorjenje o »fiksaciji na liturgijo«, ki ga dandanes pogosto očitajo ljubiteljem tradicionalne latinske maše, bi se mu zato zdelo popolnoma zgrešeno in celo škodljivo. Če ljubezen do Boga, ki prihaja med nas v podobi kruha in vina, ni v središču našega življenja, potem bodo tudi ostale vrednote izgubile svoje pravo mesto in »podivjale«, čemur smo lahko danes priča, ko se Frančiškovo ime in zgled zlorabljata za namene, nad katerimi bi se sam gotovo zgrozil.

Prirejeno po: http://www.newliturgicalmovement.org/2018/09/st-francis-of-assisi-eucharistic-mystic.html#.W831jPaYSMo