Homilija na nedeljo 8. 9. 2019

Marijina vera in problemi tradicionalnih kristjanov

Lahko smo veseli in hvaležni Bogu, da danes kot tradicionalno gibanje v Sloveniji obhajamo prvo sveto mašo po tradicionalnem obredu v nedeljo in ob tem še na mali šmaren – praznik Marijinega rojstva. Kakor sem poudaril ob peti obletnici prve tradicionalne svete maše se zdi, da nas Marija posebej vodi in je to njeno delo. Tako je tudi današnja prva nedeljska sveta maša ravno na Marijin praznik. To naj bo danes naše skupno veselje in se zato z vsem srcem zazrimo v Marijo, naš vzornico, našo vodnico, kraljico in našo mater.

Ob tem se moramo zavedati, da dela, ki ima izvor v Bogu in je zato Božje, ne more uničiti noben zunanji sovražnik, ampak samo mi sami, če svojega poslanstva ne bomo izvršili. Lep primer te resnice lahko vidimo pri Izraelcih. Nihče jim ni mogel do živega, ko so bili zvesti Bogu in s tem Božje ljudstvo. Ko so od Boga odpadli niso bili več Božji, s tem pa so postali premagljivi. Tudi Cerkve ne more uničiti noben sovražnik. Dokler ostanemo znotraj Cerkve gradimo Božje kraljestvo na zemlji – ko z grehom odpademo od Kristusa in Njegove Cerkve se začnemo pogubljati. Zvestim velja stavek apostola Pavla: »Njim, ki ljubijo Boga vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28)

Pred kratkim sem poslušal govora patra Rippergerja[1] (link, link), ko je govoril o grehih katoličanov, ki imajo radi tradicionalno liturgijo. Govor se me je zelo dotaknil in me tudi navdušil za Boga in upam, da bo k temu spodbudil tudi vas. Ti grehi so velika nevarnost in nas lahko na prikrit način odvrnejo od glavnega namena tradicionalnega gibanja, to je svetosti. Iz njegovega govora sem izbral tri pomembne poudarke, ki jih mi, ki ljubimo Tradicijo, pogosto zagrešimo.

Tradicionalni kristjani so nagnjeni h gnosticizmu. S tem pa ima v mislim to, da tradicionalisti mislijo, da imajo samo oni nekakšno skrivnostno spoznanje o sveti tradiciji, ki ga drugi ljudje nimajo. Zaradi tega gledajo z viška na ljudi, ki nimajo tega spoznanja, kar pa je kratko malo napuh. In kakor je za gnostike značilna nečistost, tako je na žalost marsikdaj značilna tudi za tradicionaliste, ker nečistost ima svoj izvir v napuhu. Bog domišljavim ljudem dopusti, da padejo v najhujše grehe, da bi bili ponižani in s tem rešeni napuha – ker je napuh najhujša bolezen, ki duši zapre vstop v nebesa.

Dragi bratje in sestre, če pa pogledamo MARIJO – v njej ni sence napuha. Ona je ponižna Gospodova dekla. Marija se ni prevzela, ker je Božja mati. Ne moremo si predstavljati, da bi bila Marija v sebi vzvišena in bi s prezirom gledala na druge, češ: »Jaz sem! Jaz sem rodila Boga! Vi… vi ste pa manj vredni.« Če pomislimo tudi na današnji evangelijski odlomek o Jezusovi ozdravitvi desetih gobavcev. Kaj je bila razlika med tistim gobavcem, ki se je vrnil in dal čast Bogu (prim. Lk 17,12) in onimi devetimi gobavci, ki se niso vrnili? Kam je šlo teh devet, če ne se hvalit pred ljudmi, češ: »Glejte me, jaz sem ozdravel!« Dajali so čast sebi in ne Bogu, kakor ozdravljeni mož, ki se je vrnil k Jezusu. Če premišljujemo o sebi lahko vidimo, da nimamo zaslug, da smo uvideli véliko lepoto tradicionalne liturgije – prav posebnih zaslug za to nimamo – to je vse od Boga in njemu je potrebno dati čast.

Ripperger dalje pravi, da tradicionalisti zelo pogosto postanejo razočarani, ker vidijo vse mogoče probleme in nepravilnosti znotraj Cerkve. Pravi, da pogosto grešijo, ker neprenehoma premišljujejo samo nepravilnostih znotraj Cerkve. Sodijo stvari iz tega čustva razočaranja, čemur se pridruži še jeza, kar jih pripelje do nepravilnih sodb, kot na primer, da je vse brezupno ali vse prekleto. Ripperger nas opozarja, da naj stanje v Cerkvi ne vpliva na naše duhovno življenje, naj nas ne odvrača od naše hoje po poti svetosti. Omenja sv. Tomaža Akvinskega, ki uči naj vse stvari sodimo z razumom. Pravi, da takrat, ko vidimo kakšne nepravilnost v Cerkvi storimo tri stvari:

1.     Zahvalimo se Bogu, da smo jih prepoznali, kot nepravilnosti

2.     Storimo nekaj za to, da bi bile nepravilnosti odpravljene. Predlaga  – kot npr. molitev in pokora

3.     Ne imeti samo idejo o popolni in zdravi Cerkvi, ampak se truditi, da bi bila Cerkev bolj popolna in zdrava!!!

MARIJA POD KRIŽEM – Dajmo si pred oči naslikati Marijo, ki pod križem drži v naročju svojega mrtvega sina. Kaj bi bilo vse v njenem srcu? Razočaranje; jeza; obtoževanje farizejev… Ne! Kančka jeze ni bilo v njej – verovala je in trpela s svojim Sinom! Odpuščala in delala pokoro, k čemur poziva tudi nas, njene otroke.

Ripperger opozarja tudi na greh neurejene radovednosti – Kaj ima v mislih? Ko vidimo neko napako ali problem znotraj Cerkve ga hočemo razumeti bolje, kar je čisto legitimno, vendar gre včasih le za napačno radovednost in stalno iskanje stvari, ki so v Cerkvi narobe. Ripperger pravi, da se lahko to potem tako sprevrže, da se celo naslajaš nad napakami. Da si pravzaprav vesel, ko najdeš napako, da se lahko zgražaš. Bodimo zelo previdni! Taka neurejena radovednost lahko uniči našo vero, če nismo pozorni. To na nas vpliva psihološko in duhovno, kar je demonsko. Hudič bo uporabil napake v Cerkvi, da bi nas vznemiril in onemogočal napredovanje v našem duhovnem življenju. Ripperger pravi, da nas tudi resnica na katero nismo intelektualno, psihično in duhovno pripravljeni in smo se z njo seznanili zaradi neurejene radovednosti ovira oz. nam škodi. Pater predlaga branje spisov duhovnih oseb, ki zelo objektivno in zrelo pristopajo k problemu in da ne beremo spisov tistih, ki zelo čustveno in napadalno pišejo o problemih v Cerkvi. Poleg tega pa z neurejeno radovednostjo zapravimo čas, ko bi lahko brali dela svetnikov in se poglabljali v veri. Naša naloga je poznati vero – ne problemov v Cerkvi. Naša naloga je moliti, častiti Boga, kakor ozdravljeni gobavec, ki se je vrnil k Jezusu; brati knjige, ki nas bodo učile o sveti veri! Tudi MARIJA ni premišljevala, kaj je ta ali oni veliki duhovnik slabega storil; kdo je bil prisoten na sinedriju, ko so obsodili Jezusa in kdo ne. Marije niso zanimali škandali farizejev in vernikov? Tega seveda ni opravičevala – vendar je ob tem ostala ponižna in notranje zazrta v Boga in tako največ prispevala k odrešenju vsega človeštva.

Dragi bratje in sestre. Storimo vse, da teh grehov, ki jih omenja pater Ripperger ne bi mogli očitati tradicionalnemu gibanju v Sloveniji in če smo se v njih prepoznali storimo vse, da jih iz svoje duše izkoreninimo! Kaj nam koristi tradicionalna sveta maša, če nismo sveti – kakšno sliko dajemo navzven in navznoter? Naša prva in glavna naloga je rasti v svetosti, hkrati pa prositi Boga, da nam da moč, da slabo stanje v Cerkvi ne vpliva na naš vero! Danes si na nov, globlji način, postavimo pred oči Devico Marijo! Glejmo jo in želimo si njene vere! Popolno se posvetimo Devici Mariji in se nam bo tudi ona scela izročila. Naj zaključim z besedami Ludvika Marija Grigniona Monfortskega: »Presveta Devica vam bo delila svojo vero, ki je bila na Zemlji večja od vere vseh očakov, prerokov, apostolov in vseh svetnikov… Čisto vero, ki vam bo pomagala, da se ne boste več menili za čutno in izjemo; živo vero, ki jo bo navdihovala zastonjska ljubezen, zaradi katere boste, vse kar delate, delali iz čiste ljubezni; trdno vero, neomajno kakor skala, zaradi katere boste ostali trdni in stanovitni sredi neviht in pretresov; dejavno in prodorno vero, ki vam bo kakor skrivnostni ključ omogočala vstop v Kristusove skrivnosti, v poslednje skrivnosti človekovega obstoja in v samo Božje srce; pogumno vero, zaradi katere se boste brez oklevanja lotevali velikih stvari za Boga in za odrešenje duš in jih speljali do konca; in končno vero, ki bo vaša goreča plamenica, vaše Božje življenje, vaš skriti zaklad Božje modrosti in vaše vsemogočno orožje, s katerim boste razsvetljevali tiste, ki so v temi in smrtni senci, da boste vnemali mlačne in tiste, ki potrebujejo razbeljeno zlato zastonjske ljubezni, da boste z življenjem navdali tiste, ki so umrli po grehu, da se boste s svojimi milimi in mogočnimi besedami dotikali in prevračali marmornata srca in libanonske cedre in končno, da se boste uprli hudiču in vsem sovražnikom odrešenja.«

Amen.

---

[1]                 Pater Ripperger je spoštovani eksorcist, ki je zaključil doktorat iz filozofije na Papeški univerzi sv. Križa in je bil večletni profesor na bogoslovju FSSP, kjer je poučeval moralno in dogmatično teologijo. Je ustanovitej tradicionalne skupnosti duhovnikov eksorcistov, Doloranov.

O razkrinkavanju herezij in duhovnem življenju

dr. Ivo Kerže

 

Med komentarji k člankom, ki sva jih s p. Cavalcolijem spisala o heretičnih trditvah p. Osredkarja sem zasledil ponavljajoče se vprašanje: čemu se je sploh treba verniku ukvarjati s temi vprašanji? Ali ni da tako stikanje po heretičnih trditvah bližnjega prej škodi kot pa koristi našemu duhovnemu življenju? Ta vprašanja so legitimna in se mi zdi smiselno jih na tem mestu nasloviti. Sporočil sem jih tudi p. Cavalcoliju – tudi njegov odgovor bom prevedel v prihodnje.

Herezija nas vodi stran od nebes

Najprej je tu treba imeti pred očmi, da je herezija nauk, ki se jasno odmika od nauka katoliške vere in je zato smrtni greh, če ga nekdo zavestno in svobodno zastopa. Pri tem ni morda vsem jasno, zakaj je zagovarjanje nauka, ki je v očitnem nasprotju z vero Cerkve, smrtno grešno in zakaj nam torej (če se ga pravočasno ne pokesamo) zapre pot v nebesa.

Temu je tako, ker, kakor nas je v svojem zadnjem članku spomnil p. Cavalcoli, so nebesa v tem, da nam bo tam dano zrenje Boga, takega kot je: v nebesih bomo zrli Božje bistvo (Denz. 1000). Ker spoznanje Boga v veliki meri (in ne povsem, kot zmotno meni p. Osrekdar) presega naše spoznavne zmožnosti, se nam je Bog v Stari in zlasti v Novi zavezi razodel, da bi nam sam povedal nekaj o sebi in o tem, kako priti do polnega spoznanja Njega v nebesih. To predstavlja osrednjo vsebino vere, seveda ob ugotovitvah, ki jih o Bogu lahko spozna naš naravni razum sam (npr. da Bog obstaja, da je nadvse popoln, nadvse dober, vseveden, vsemogočen itd.). Če zavestno zavrnemo kako od spoznanj, ki nam jih ponuja vera (in se s tem postavimo v območje herezije) se zavestno odvrnemo od (edine!) poti, ki nam jo razodeva Bog sam in ki bi nas vodila do spoznanja Njega v nebesih ter se s tem odvrnemo od nebes (prim. S. th. II-II, q. 2, a. 3). V takem primeru smo v smrtnem grehu in izgubimo stanje posvečujoče milosti. Vidimo, da je torej herezija resna stvar: če se ji zavestno in svobodno predamo in se je nikoli pred smrtjo ne pokesamo, nas pelje naravnost v pekel.

Tu bi se v bistvu moj odgovor na omenjene komentarje lahko že končal. Vidimo, da ima prepoznavanje herezij zelo velik pomen za naše konkretno duhovno življenje. Kaj pa je pomembnejše za moje duhovno življenje kot to, ali bom preživel svojo večnost v nebesih ali v peklu? Prepoznavanje herezij mi torej pomaga, da jim ne bi nasedel in da bi me ne zapeljale v tisti del večnosti, ki ga ne privoščimo nikomur, še najmanj sebi.

Sv. Ignacij Lojolski o pomenu prepoznavanja verskih zmot

Vendar, da ne bomo imeli tozadevno pred očmi le eshatološkega vidika, pač pa tudi vsakdanjo duhovno prakso, ki ji rečemo molitev, bi se na kratko ozrl na dva zanesljiva učitelja katoliškega, pravovernega duhovnega življenja, na sv. Ignacija Lojolskega in na sv. Terezijo Avilsko, ter na njun pogled na to vprašanje.

Najprej mi tu prihaja na misel pravilo iz konca Ignacijevih Duhovnih vaj (Dravlje 1991), ki se glasi takole:

»Hvalimo pozitivni in sholastični nauk. Kakor je namreč za pozitivne učitelje: sv. Hieronima, sv. Avguština, sv. Gregorija in druge bolj značilno, da znajo zbujati čustva, da v vsem ljubimo Boga, našega Gospoda, in mu služimo, tako je za sholastike: sv. Tomaža, sv. Bonaventura in druge bolj značilno, da stvari, ki so za večno zveličanje potrebne, razlagajo in pojasnjujejo za naše čase in bolj razkrinkavajo in odkrivajo vse zmote in prevare« (str. 92).

Sv. Ignacij, skratka, poudarja, da je sholastična teologija ob teologiji cerkvenih očetov (ki jo imenuje pozitivni nauk) prav tako pomembna za duhovno življenje, ker »razkrinkava in odkriva vse zmote in prevare« sodobnega časa.

Zakaj je to po sv. Ignaciju pomembno za duhovno življenje? Ker je proces notranje molitve (meditacije, kontemplacije), ki ga predlaga v Duhovnih vajah tak, da predpostavlja stalno budno duhovno razločevanje med vzgibi, ki jih v molitvi prejemamo od Svetega Duha in tistimi, ki jih prejemamo do hudega duha. Pri tem je zelo pomemben potek misli kot pravi v pravilih za drugi teden (Ignacijeve Duhovne vaje so namreč razdeljene na štiri tedne):

»Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti; ali če to dušo slabi, vznemirja in moti, ko ji jemlje mir, notranji molk in zbranost, je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja« (str. 86).

Sedaj se pa vprašajmo: po katerem objektivnem merilu naj presojamo, katere misli so dobre in katere slabe? Edino tako merilo je seveda nauk Cerkve. Prav zlahka se namreč zgodi, da duša izkusi v notranji molitvi tolažbo od Boga, pa se v času takoj za tem vsesajo vanjo misli, ki se zde na prvi pogled dobre in pobožne (v kar se zna običajno odlično zakamuflirati sleherna herezija), a se nato izkažejo za nasprotne resnici – nauku Cerkve (prim. str. 87). Tako se lahko npr. nekdo (kot Luther) do vzhičenosti poglablja v pomen Božje milosti za naše zveličanje, vse do točke, da zanemari pomen dobrih del (prim. str. 93).  Ali pa se (kot p. Osrekdar in mnogi drugi agnostiki in skrajni apofatiki) raduje nad Božjo popolnostjo do te mere, da odreče našemu razumu, da bi Ga lahko kakorkoli dojel in s tem zapade v nekakšen prikriti ateizem. Ali pa se kot kardinal Kasper tako poglobi v Božje usmiljenje, da pozabi, da je Bog tudi »pravičen Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«.

Ali pa se kot bivši kardinal McCarrick v isto usmiljenje tako zagleda, da pozabi, da ne sme grešiti in se preda sodomiji. Vidimo torej, da je prepoznavanje herezij, zlasti tistih pogostejših v našem času, zelo pomembno za naše duhovno življenje, saj nam pomaga, da ne podlegamo zalezovanju hudega duha v naši notranji molitvi, ki pa lahko ima (kot sem skušal nakazati s primeri) zelo hude konsekvence tudi na raven moralnega življenja.

Pogled sv. Terezije Avilske na to vprašanje

Podobno gleda na to tudi sv. Terezija Avilska. Nasploh se je ta velika mistikinja rada družila z učenimi teologi iz prav podobnih razlogov, kakršne smo srečali pri sv. Ignaciju. Poglejmo, kako razmišlja v svoji avtobiografiji (Celje 1974) o izbiri duhovnega voditelja:

»Vedno sem bila tega mnenja in sem tega mnenja še danes, naj si vsak kristjan, če le more, poišče sveta pri temeljitih učenjakih ; čim bolj so učeni, tem bolje. Najnujneje pa so tega potrebni tisti, ki hodijo po poti molitve; kolikor bolj napredujejo v duhovnem življenju, toliko potrebnejši so takega svèta« (str. 99).

In nadaljuje tako, da zavrne zelo pogost ugovor k teološko/filozofski učenosti, ki ga večkrat slišimo tudi iz strani današnjih »duhovnih mož«, ki običajno postavljajo učenost v podrejen položaj duhovnemu izkstvu:

»Nikar ne zatrjujte, da učeni možje ki ne molijo notranje molitve, niso za osebe, ki so predane notranji molitvi; to bi bila zmota! (…) Mnenja sem, da je molitvi predana oseba, ki se je posvetovala z učenimi možmi, varna pred sleparstvi in ukanami hudobnega duha, razen če sama hoče biti ukanjena; mislim namreč, da se hudobni duhovi zelo bojé vede, ki je združena s ponižnostjo in krepostjo, ker vedó, da bodo po nji razkrinkani in jo bodo morali odkuriti z zgubo« (prav tam).

V njeni avtobiografiji, dalje kar mrgoli mest, ko ji ta in oni bolj ali manj slavni španski teolog pomaga prepoznavati ukane hudega duha in ji s tem pomaga dalje rasti v mističnem življenju (prim. str. 133, 233, 237, 269…).

Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije. To je početje, ki je v Cerkvi že od nekdaj doma (to je bila vsebina vseh koncilov pred 20. stol.) in to zato, da nam pomaga ogibati se (večkrat zelo domiselnim) miselnim pastem, ki nam jih hudi duh nastavlja na naši poti v nebesa. Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Časnik; 4. 6. 2019

Usmiljenje - resnično in lažno

Ob procesu dveh sinod o družini – z molitvami za usmiljenje z nebes

Zadnje leto sem veliko premišljeval o usmiljenju. Z lahkoto bi mu lahko rekli tudi srce in duša krščanstva: naš Gospod je prišel iz nebes, da bi nas odrešil po svojem neskončnem usmiljenju. Vredno omembe je tudi to, kako sveti Tomaž Akvinski zavzema držo, da je usmiljenje najvišja lastnost božanskosti. Tradicionalna latinska maša podaja vzoren izraz te tolažilne resnice:

»O Gospod, ki si izrazil Svojo vsemogočno moč največ s prizanašanjem in izkazovanjem milosti: pomnoži Svojo milost nad nami, da bi, medtem ko hitimo proti Tvojim obljubam, smeli biti soudeleženi pri nebeških zakladih. Po Gospodu …« (Glavna prošnja, deseta nedelja po binkoštih)

Pogosto me je prešinilo, kako je tradicionalna liturgija prežeta z usmiljenjem, misericordia – mnogo bolj kot moderen rimski obred. Če pustimo ob strani nekaj besedil, ki si jih delita oba obreda, se lahko ozremo na nekaj molitev o Gospodovi največji lastnosti, ki se molijo vsakokrat, kadar je »stara« sveta maša darovana – in LE pri maši starega obreda. Prav tako bom citiral Rimski Kanon, kajti, čeprav so tam zapisane molitve, ki bi bile lahko moljene tudi pri novem obredu, so tam v praksi zelo redko uporabljene.

»Munda cor meum ac lábia mea, omnípotens Deus, qui lábia Isaíæ Prophétæ cálculo mundásti igníto: ita me tua grata miseratióne dignáre mundáre, ut sanctum Evangélium tuum digne váleam nuntiáre.« (Očisti moje srce in moje ustnice, vsemogočni Bog, ki si ustnice preroka Izaije očistil z gorečim ogljem; naredi me vrednega očiščenja po tvojem zastonjskem usmiljenju, da bom tvoj sveti Evangelij mogel dostojno oznanjati)

»Offérimus tibi, Dómine, cálicem salutáris, tuam deprecántes cleméntiam: ut in conspéctu divínæ maiestátis tuæ, pro nostra et totíus mundi salúte, cum odóre suavitátis ascéndat.« (Gospod, tebi prinašamo kelih zveličanja, medtem ko te prosimo za tvojo prizanesljivost, da s sladkim vonjem pride pred obličje tvojega božanskega veličastva za naše zveličanje in zveličanje vsega sveta)

»Pláceat tibi, sancta Trinitas, obséquium servitútis meæ: et præsta, ut sacrifícium, quod óculis tuæ maiestátis indígnus óbtuli, tibi sit acceptábile, mihíque et ómnibus, pro quibus illud óbtuli, sit, te miseránte, propitiábile.« (Sveta Trojica, naj ti ugaja izpolnjevanje mojega služabništva: in podeli, naj ti bo žrtev, ki sem ti jo nevreden privedel pred oči tvojega veličastva, sprejemljiva; meni in vsem, za katere sem jo opravil, pa po svojem usmiljenju podeli odpuščanje)

Z lahkoto bi omenili tudi, kako je v spokornih litanijah »Kyrie eleison« ponovljen devetkrat, »Gloria« s svojim rotečim »miserere nobis« [usmili se nas], ki je izrečena precej večkrat kot po novem obredu, pa navadno kar nekajkrat na teden. Tu je še mnogo drugih besedil, ki govorijo o odrešenju, pokori, ozdravljenju, naklonjenosti in odpuščanju, v katerih je vpliv usmiljenja močno prisoten.

Morda se razlog za tako skopo poznavanje te usmiljene liturgije skriva v tem, da je tako malo ljudi intimno seznanjenih z duhovnimi zakladi tradicionalne maše. Celo – kar je na žalost potrebno povedati – prenekateri katoliki, ki se je udeležujejo, posvetijo premalo časa temu, da bi se podrobneje seznanili z njenimi molitvami. Vse skupaj pa se še toliko bolj poslabša izven tradicionalne enklave. Za veliko število katolikov je ta »latinska maša« zastarela in presežena, dojeta le kot pribežališče nestrpnih družbenih odpadnikov, obsojajočih zadrtežev, šovinistov in vseh ostalih zastarelih ostankov – skratka svet, v katerem ni prostora za usmiljenje, ker se še vedno oklepa absolutnih dogem, strogih moralnih načel, zoper katere je z lahkoto grešiti, in svet starodavnega opravljanja stvari, ki ne dopušča nikakršnega odstopanja. Da pa je tradicionalna liturgija v bistvu resnična šola in ohranjevalka božjega usmiljenja, je popolnoma zadnja misel, ki bi tako mislečim prišla na pamet.

Sedaj, ko smo se spomnili na prisotnost Evangelija v liturgiji, ki je njegovo zrcalo, ne moremo mimo opomnika o izdajalsko naravnanem početju mnogih članov cerkvene hierarhije, ki dandanes pridigajo lažno evangelijsko psevdo-usmiljenje. Dandanes lahko kontrast med resničnim in lažnim usmiljenjem opazimo v vseh porah življenja. To, o čemer danes svet hrumi na ves glas, v resnici ni želja po usmiljenju, ampak želja po spodbudi v grehu. Današnji grešniki žele slišati, da so dobri, da so v redu, da jim gre dobro, da lepo skrbijo za revne, da tolerirajo vse in da torej ni potrebno, kaj verujejo in kako se obnašajo. Celo več! Sodobni grešnik misli, da je pravo izkazovanje usmiljenja to, da tolerira ali celo ploska komurkoli in čemurkoli, kar kdo počne in oznanja, ker »kdo sem jaz, da bi sodil?«

Kljub temu da je mnogo katolikov ovrglo te postmoderne neumnosti – najmočneje v ostri obrambi nerazvezljivosti zakona zoper kardinala Kasperja in njegove podrepnike – se nam zdi, da je ta pojav še najjasneje in strnjeno pojasnil Steve Skojec in sicer z besedami:

»Usmiljenje je beseda, ki je na dnevnem redu, ki danes pokriva cel spekter protikatoliških misli, popularnih znotraj hierarhije sodobne Cerkve: ni usmiljeno prepovedati ločenim in ponovno poročenim katolikom prejemati obhajilo; ni usmiljeno prepovedati katoliškim politikom, ki podpirajo splav, prejemati obhajilo; ni usmiljeno pustiti krivoverske teologe izven združenosti s Cerkvijo (tudi kadar javno ne opustijo svoje herezije); ni usmiljeno jemati homoseksualne odnose kvalitativno drugačno od heteroseksualnih iz pastoralnega vidika in tako dalje.

Ne morem si pomagati, da na to ne bi gledal skozi svoj modernistično-skeptično-skrivnostno-dekoderski daljnogled. Usmiljenje, kadar je postavljeno v nasprotje z dogmo, je vzpostavljeno kot nekakšna alternativna pravovernost. Je pravovernost srca, dobrote, antifarizejskega etosa. Toda tisti, ki postavljajo takšno razklanost med pojmoma, nikdar ne pomislijo, da je resnično usmiljenje vedno neločljivo prepleteno s pravičnostjo, slednja pa temelji v zakonih.

Ti ljudje želijo spremeniti dogmo, da bi ustvarili vključujočo Cerkev. Cerkev brez mej, brez ozirov na pravila in zakramente, nepripravljeni odreči odrešenje tistim, ki si ga ne žele, Cerkev, ki je pripravljena seči v roke ljudem vseh ostalih verstev, ne glede na popolno različnost v nauku in teologiji, v spoštovanju »verske hoje« vseh na poti k istemu »bogu«. In dogma jim je tu v napoto, ker resnična Cerkev ni čisto nič od tega.«

Kot nam je znano iz Biblije, tradicije, liturgije in življenja svetnikov, je božje usmiljenje nekaj popolnoma drugega. Bog zahteva spreobrnjenje, kesanje, opustitev greha, odpravo na zahtevno pot kreposti, zahteva, da objamemo in si naložimo svoj križ – ter da to počnemo tolikokrat, kolikor je potrebno! Četudi se spotaknemo in pademo, zahteva, da se vedno znova poberemo, vedno znova in znova, dokler Bog ne postane Edini ljubljeni nad vsemi in v vseh stvareh. Njegovo usmiljenje je tisto, ki žgoče zdravi rane, ki odstranjuje navlako, ki ravna zlomljene kosti, ki jemlje stran ugodja, ki nas uničujejo: to je, po znani frazi, trdo usmiljenje ali trda ljubezen [»tough love«]. Božje usmiljenje je povezano z Njegovo predirajočo sodbo naših duš, ki, kot pravi T.S. Elliot, »vprašuje oslabljene dele« (Four Quarters, East Coker).

Sveti Avguštin se v svojih Izpovedih nikoli ne utrudi opominjati, kako sam ni želel biti ozdravljen, kako je bežal proč od Gospoda, vendar mu je božji Ljubitelj duš sledil in odločno in odločilno posegel v njegovo življenje. In moral se je spremeniti … popolnoma! Kot pravi sam: »Vedno si bližje petam tistih, ki bežijo pred Teboj, zakaj ti si hkrati Bog maščevanja in Vrelec usmiljenja in Ti nas obračaš k Sebi po najbolj čudovitih poteh« (Izpovedi IV, 4, 7).

Nikoli ne bomo posode in ambasadorji usmiljenja, v kolikor ne bomo ravnali iz pravilnega razumevanja in sprejemanja močnega in zahtevnega usmiljenja Boga do nas. Tradicionalna liturgija nenehno priklicuje to krasno usmiljenje, ki je naša odrešitev, naša tolažba, naše upanje proti upanju. Resnično usmiljenje zdravi, ker žari v luči Resnice in nas obnavlja v krščanskem dostojanstvu. Kot je pridigal sveti Leon Veliki:

»O, kristjan, prepoznaj svoje dostojanstvo in sedaj, ko si bil postavljen kot soudeleženi v božji naravi, se ne vračaj v svoje prejšnje stanje z grešnostjo.«

Na koncu pa dajmo besedo še sveti liturgiji:

»Prejeli smo Tvojo milsot, o Bog, v središču Tvojega templja; po Tvojem Imenu, o Bog, Tvoja je slava do konca sveta: Tvoja desnica je polna pravičnosti.« (Vstopni spev, osma nedelja po binkoštih)

Prirejeno po: http://rorate-caeli.blogspot.com/2014/09/mercy-true-and-false.html