Tragično bogoslužje

Težava današnjega bogoslužja, predvsem katoliškega in protestantskega, ni  v tem, da je preveč zabavno. Ravno nasprotno – težava je v tem, da ni dovolj zabavno. Današnje bogoslužje, ki ga vse prevečkrat zaznamujeta lahka pop ali rock glasba in hallmarkovska sentimentalnost, namreč pozablja glavno obliko »zabave«, to je, če citiramo anglikansko Book of Common Prayer, »da se sredi življenja nahajamo v smrti«.

Današnje bogoslužje vse prevečkrat zanemarja tragedijo, ki kot centralno temo človeškega življenja obravnava smrt. Prav smrt pa je tudi centralna tema krščanskega bogoslužja. Temeljni liturgični elementi vere, krsta in evharistije govorijo prav o smrti, brez nje nimajo tudi nikakršnega smisla. 

Mogoče se komu zdi čudno, da o tragediji in smrti pišemo kot o vrsti zabave, vendar je prav tragičnost bila nepogrešljivi del človeške umetnosti vse od Homerja dalje. Ljudje so vedno pritegnile tragične zgodbe, ko so se želeli dvigniti iz rutine vsakdanjega življenja – kar je le druga beseda za zabavo v pravem pomenu besede.

Prav zato bi krščansko bogoslužje moralo vpeljati vernike v tragičnost človeškega padca in vsega nadaljnjega človeškega življenja. Ponuditi bi nam moralo jezik, s katerimi bi hvalili Boga vstajenja in žalovali nad človeškim trpljenjem v tej »solzni dolini«, ko smo oddaljeni od svojega Stvarnika, »v katerem se lahko spočije naša duša«. S tem bi nam ponudilo način za srečanje z usodnim trenutkom, ki nas vse čaka. Le tisti, ki sprejmejo dejstvo, da jih čaka smrt, jo lahko sprejmejo z upanjem vstajenja.

Čeprav je tragedija in tragičnost bolj ali manj odstranjena iz popularne kulture, kjer kraljujejo sentimentalizem, pirotehnični efekti in preprost kretenizem resničnostih šovov, je človeško življenje še vedno v temelju tragično. Smrt ostaja trmasta in neuklonljiva konstanta, ki je ne more pregnati niti moderna medicina, niti postmoderno govorjenje o samokreaciji in reinkarnaciji. Smrt je stvarnost, ni lingvistična ali socialna konvencija, pa naj jo moderna kultura še tako odriva na stran in jo poskuša ignorirati. 

Kar je najbolj zaskrbljujoče je to, da je velik del krščanstva pristal na to moderno samoprevaro. Tudi velik del sodobnega bogoslužja je le še distrakcija od te končne človeške izkušnje. Kaj je t.i. »slavilna glasba« drugega kot distrakcija, ki vernike odvrača od tragičnega vidika naše eksistence?

Celo pogrebi so postali le še nekakšno praznovanje življenja umrlega. Le redko se še govori o »dolini smrtne sence« in prosi Boga, da naj ubogi duši izkaže milost. Namesto tega so postale popularne pogrebne pesmi kot je Sinatrova »My Way« in pogrebni govori, ki so namenjeni kvečjemu slavljenju umrlega. 

Od vseh bi morala Cerkev zagotovo biti najbolj realna. Cerkev ve, kako globoko je človeštvo padlo, razume ceno, ki jo je Kristus za nas plačal, in neizogibno smrt vsakega posameznega vernika. V psalmih ima Cerkev svoj ​​pesniški jezik, ki izrazi najgloblja hrepenenja človeštva. Predvsem to, da bi v naslednjem svetu našli večni in popolni mir. V starih bogoslužjih Cerkve, smrt meče dolgo, ustvarjalno in  katarzično senco. Naše čaščenje mora odražati realnost življenja, ki se mora spopasti s smrtjo preden pride vstajenje. 

Samo mrtvi namreč lahko vstanejo. Kot je videl drugi razbojnik na križu, se v Kristusovo kraljestvo vstopi skozi vrata smrti. Cerkev je včasih to vedela in v bogoslužju je bila prisotna tudi katarza, ki je marsikje danes izgubljena. Verniki so vsak teden zapustili mašo po soočenju z najglobljo resničnostjo svoje eksistence. Morda je ironično, ampak cerkev, ki sooča ljudi z realnostjo kratkosti življenja, jih pripravlja na vstajenje bolje od cerkve, ki gre naravnost do vstajenja brez tega »nerodnega« dejstva umrljivosti.

Bonhoeffer je nekoč vprašal: "Zakaj se je zgodilo, da je kino pogosto bolj zanimiv, bolj razburljiv, bolj človeški od cerkve?" Prav res, zakaj? Cerkev z manj realističnim pogledom na življenje kot tisti, ki ga najdete v kinu? Za nekatere bi to lahko bilo zabavno, zame pa je tragedija.

Prirejeno po Carl R. Trueman, izvirni članek: KLIK www.firstthings.com