Pastorala kot popoln alibi katoliškega modernizma

"Gaude, Maria Virgo, cunctas haereses sola intermisti in universo

 mundo." Breviarium Romanum "Raduj se, Devica Marija, vsa
krivoverstva na vesoljnem svetu si sama zatrla" Rimski Brevir

V zadnjem času smo bili priča izjavam nekaterih glasnih in vplivnih katoličanov, ki jasno odražajo vpliv zahodnoevropskih modernističnih teoloških tokov. Ta pisanja so se navezovala predvsem na cerkveni odnos do homoseksualnosti oz. sodomije ter vprašanje ponovno civilno poročenih katoličanov. O cerkvenem učiteljstvu glede vprašanja homoseksualnosti je bilo vse bistveno podano že v posebnem prispevku, zato bi se tokrat osredotočili na drug vidik teh izjav, t. j. na problem pastorale.

Iz omenjenih izjav in prispevkov je bilo med vrsticami namreč razbrati, da je pastorala (pastirska služba) pomembnejša od doktrine, še več, da si pastoralni in doktrinarni pristop celo nasprotujeta. Tako vzpostavljena dihotomija na Zahodu že dolga desetletja služi katoliškim modernistom, da uspešno zaobidejo njim neljube dele cerkvenega učiteljstva (prvič se je zelo jasno pokazala ob zavračanju enciklike Pavla VI. Humanae Vitae med številnimi katoličani, ne samo laiki, temveč tudi duhovniki in škofi). Zato je potrebno, da si ta način mišljenja, ki je povzročil že nič koliko škode in zmede med verniki, natančneje pogledamo, saj ga bomo le tako znali zavreči. Kje so torej korenine tega lažnega »pastoralizma«?

Slavni angleški mislec Gilbert Keith Chesterton je zapisal, da so vse hibe in zmote sedanjega časa (Chesterton je to sicer pisal na začetku 20. stoletja) le podivjane krščanske vrline, ki so izgubile svoj izvor in smisel (Boga) ter sedaj podivjane dirjajo naokrog. Naj se s tem Chestertonovim mnenjem na splošno strinjamo ali ne, se zdi nedvomno, da je v našem primeru popolnoma zadel v tarčo. Pastorala oz. pastirska služba je seveda temeljni namen Cerkve. Gospod sam nam preko pastirske prispodobe pojasnjuje svoje delovanje. On je dobri Pastir, ki da življenje za svoja jagnjeta. Prav tako je Cerkev, posebno še škofje, nasledniki apostolov, poklicana, da varuje in vodi vernike k zveličanju. Zato imajo ti svojo pastirsko palico, ki simbolizira njihova vlogo pastirjev božje črede.

A tu pride do usodnega preloma. Zakaj? Omenjeni tokovi pastoralo razumejo popolnoma drugače. Zavračajo pastirja kot takega, ovce same naj bi odločale o svoji poti. Vloga pastirja naj bi bila bolj ali manj »za okras«, da se ohrani vtis kontinuitete s preteklostjo. Ovce pa naj bi po svoji vesti odločale o tem, na katerem pašniku se bodo pasle. Če pastir opozarja svojo čredo, da slepo drvi naravnost proti prepadu pogubljenja, je to slab pastir, »avtoritaren ostanek predkoncilskega klerikalizma«, ki ga je potrebno odstraniti. To se je že večkrat zgodilo v »razvitem svetu«, predvsem Nemčiji in Avstriji (tipični primeri škofov Walterja Mixe, Kurta Krenna ter Gerharda Wagnerja), v Sloveniji na srečo še ne, čeprav lahko v sedanjem izredno aktivnem angažmaju nekaterih laiških skupin pri izbiri novih nadškofov že najdemo jasne nastavke za podobno delovanje v prihodnosti. 

Naredimo tukaj kratek ekskurz in opozorimo, da je sedanji primer limburškega škofa Franza Tebartza van Elsta, ki je bil deležen precejšnje pozornosti tudi v slovenskih medijih, zelo podoben. Škof je najbrž res naredil nekaj napak pri gradnji svoje rezidence, a to niti najmanj ni glavni razlog za neizprosno gonjo proti njemu. Katoliška cerkev v Nemčiji je namreč daleč najbogatejša na svetu, številne nemške škofije pa vlagajo milijone evrov v medijski konglomerat Weltbild, ki je znan po izdajanju revij s pornografijo ter raznih del, ki propagirajo ezoteriko. Kljub temu proti njim ne poteka nikakršna kampanja laiških skupin ter množičnih medijev. Van Elst je namreč naredil usodno napako, da je neizprosno branil ortodoksni nauk glede homoseksualnosti in splava. To je bilo dovolj, da si je nakopal nasprotovanje množičnih medijev in katoliških modernistov. 

»Ne smeš imeti bratove žene!«

A vrnimo se k naši temi. Iz povedanega je jasno, da pri omenjenem gibanju ne gre za resnično pastoralno skrb. Prave ljubezni namreč ne moremo nikoli odrezati od resnice, kaj šele postaviti nekakšno dihotomijo med njiju. Doktrina namreč ni tu za to, da nas zasužnjuje, temveč da nas osvobaja našega lastnega greha oz. antropocentrizma. Absurdno je govoriti, da si »pastoralni« in »doktrinarni« pristop lahko nasprotujeta. Vsa pastorala mora že po definiciji počivati na doktrini, saj sicer to sploh ni prava pastorala, temveč le neko »duhovno svetovanje«. Pastorala in doktrina imata isti namen – pripeljati človeka k Bogu. Hiša, ki je razdeljena proti sebi, ne more obstati, nas uči Evangelij. Enako tudi Cerkev, kjer skušata sočasno obstajati različna doktrinarna in pastoralna praksa, ne more dolgoročno obstati.

Ponazorimo to s primerom. Modernisti se danes zavzemajo za to, da bi ponovno poročene katoličane (ki seveda živijo v stanju permanentnega greha) pustili k svetemu obhajilu. Tako bi tem ljudem sporočili, da je z njihovim stanjem pravzaprav vse v redu. Cerkev bi jih s tem potrdila v njihovem grehu oz. greh zamolčala. Absurdnost takega stališča je jasna, a ima kljub vsemu številne privržence. Kako je to mogoče? Odgovor leži preprosto v tem, da slednji sploh ne priznavajo cerkvenega učiteljstva, ne o teh temah ne cerkvenega učiteljstva na splošno. V ozadju vsega pa sika kača modernizma. Z njo je združena želja po ugajanju prevladujočemu stanju v družbi. Morda nekateri med njimi resnično mislijo, da bo to pripeljalo do večjega obiska cerkva ipd. Toda ti ljudje le tiščijo glavo v pesek. Stanje v nekaterih zahodnih cerkvah (npr. nizozemski, belgijski, nemški), ki so že šle po podobni »pastoralni« poti, je namreč tako katastrofalno, da bo prihodnja generacija (z laiki in duhovniki vred), če se bo ta pot nadaljevala, preprosto izginila. Cerkev pač ne more biti verodostojna, če se »obrača po vetru« oziroma ugaja spreminjajočemu se javnemu mnenju. Kristusa, ustanovitelja Cerkve, ne bi nikoli umorili, če bi govoril in delal v skladu z željami tedanjega duha časa.

Vsakega pastirja, ki bi svojo čredo zapeljal v prepad, bi gotovo označili za slabega pastirja in ga kaznovali. Vprašanje, ki se tu samo postavlja, je, zakaj ne zavrnemo in za vselej iz Cerkve izženemo tudi omenjeni »pastoralizem«, ki je opustošil katoliško vero v številnih pokrajinah, kjer je ta stoletja cvetela?