Serafino M. Lanzetta
Po razgretem uporu se je
začel doktrinarni molk. Tako pa pridemo do bližnje korenine tega škandala –
prikrivanja nauka o grehu. Beseda »greh« je začela izginjati že iz
pokoncilskega pridiganja. Greh, kot ločitev od Boga in njegova razžalitev, da
bi se obrnili k stvarem, so prezrli. To neverjetno praznino, ki ga je pustil
nauk o grehu, so zapolnili s psihološkimi presojami mnogovrstnega položaja
šibkosti človeka. Duhovna teologija je prepustila mesto prebiranju Freuda in
Junga, pravih učiteljev mnogih semenišč. Greh je postal brez pomena, medtem, ko
sta samozaupanje in preseganje vsakršnega tabuja, zlasti na seksualnem
področju, postali novi cerkveni ključni besedi.
Po drugi strani je neka
nova teologija usmiljenja, posebej tista, ki jo je promoviral kardinal Walter
Kasper, spodbudila nov pogled na Božje usmiljenje kot eno od notranjih
lastnosti Božjega bistva (če je tako, mar potem obstaja Božje odpuščanje Boga
samemu sebi, glede na to, da usmiljenje predvideva kesanje in odpuščanje?),
tako da se je preseglo kaznovalno pravičnost, ki so jo spremenili v neko vselej
odpuščajočo ljubezen. Ali ima v tej novi definiciji večna kazen pekla še kaj
povedati? Usmiljenje je postalo teološki surogat za kritje (in pometanje pod
preprogo) greha, tako da se ga prezre in sprejme pod plašč usmiljenja. Luthrova
ideja opravičenja ni daleč od tega načina gledanja.
Zanimivo bi bilo vprašati
tiste, ki med duhovščino delajo te grozne zločine, kaj mislijo o grehu. Besede
Svetega pisma: »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s
strastmi in poželenji vred,« (Gal 5,24) bi zlahka lahko izpadle kot moralizem
starega kova, ne zato, ker bi bila Božja beseda napačna ali ne navdihnjena od
Svetega Duha, temveč preprosto zato, ker bi pomenilo danes predložiti tovrsten
nauk družbi predvsem anahronistično, neskladno z modo. Duh sveta, ki se ga je
pogosto mešalo z domnevnim »duhom koncila«, je zadušil pravi nauk vere in
morale.
Je morda tudi
klerikalizem ena od korenin te krize spolnih zlorab? Papež Frančišek je to
ponovil večkrat. Zagotovo se klerikalno moč zlorabi v spolnem posužnjenju
bogoslovcev in mož v oblikovanju. Vseeno pa je težko razumeti, kako bi lahko
klerikalizem razložil predatorstvo generacij bogoslovcev, če homoseksualnost ne
igra nobene vloge. To bi bilo, kot da bi rekli, da pijanec ni stalno pijan, ker
bi imel navado piti, temveč zato, ker ima precej denarja, ki ga lahko potroši,
da si kupi ves alkohol, ki ga hoče.
Klerikalizem ne more biti
edini odgovor tudi zato, ker obstaja še ena njegova oblika, bolj pritlehna, a
pogosto prezrta, ki je še precej slabša – da nekdo zlorabi svojo klerikalno
moč, da sprevrže pravi nauk. Pogosto se duhovščina postavi za lastnico evangelija,
tako da si privzame oblast, da odvezuje od Božjih in cerkvenih zapovedi glede
na trenutno teologijo. Ko se več ne držimo pravega nauka Cerkve, zlahka pademo
v prepad samo zabave in greha. Velja tudi, da je grešno življenje brez Božje
milosti, ki posvečuje, najboljši zaveznik manipuliranja z naukom. Nauk vere in
moralno življenje vselej hodita z roko v roki.
Če povzamemo, potem je
glavna korenina tega škandala modernizem, ki je danes postal post-modernizem.
Od tega, da se je sčasoma dopustilo spremembo dogmatičnih formul smo prešli k
temu, da se jih povsem prezira. Nauk je na varnem kot pomembna knjiga na močno
zaprašeni polici, vendar nima kaj povedati utripu vsakdanjega življenja.
Obstajati ne bi smel več
najmanjši dvom glede ogromnega obsega te krize in potrebe, da se poseže na tak
način, da se zlo popolnoma izkorenini. Vendar pa ta drastični ukrep, za
katerega upamo, da se bo zgodil čim prej, če se pred tem ne vrnemo k resnici
ljubezni, da modro ugotovimo, kako je kontraceptivna miselnost pripeljala le do
ostre demografske zime in do kulture smrti. Kontracepcija je jalova ljubezen,
ki odpira možnost ljubezni, ki je izven konteksta in je nadvse nezrela. Mrtva
ljubezen sedaj grozi Cerkvi z vidnim odmevom v spolnih zlorabah in v škandalih
duhovščine. Miselnost sveta je zadala močan udarec življenju Cerkve.
Na koncu bi moral stvari
spet klicati po njihovem imenu. Greh je še vedno greh. Če nimamo moči, da bi to
delali, je to že znak, da je slednji prevladal. Če pa imenujemo greh z njegovim
pravim imenom, potem se gradi pot, da bi ga izkoreninili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar