Liturgični obrat in vrnitev k Bogu

V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.

Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.

Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.

Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.