Reši svojo dušo! (7) - O večnem trajanju kazni pekla

Premišljuj, da pekel nikoli ne bo prenehal. Tam trpi duša vse muke, ki so vse večne, brez konca.  Minilo bo sto let, minilo jih bo tisoč, pa bo, kakor bi se pekel šele začel. Minilo bo sto tisoč, milijon, sto milijonov, milijon milijonov let in stoletij in še takrat bo pekel ravno tam, kakor prej, bo, kakor bi se bil šele začel.

Ko bi zdaj angel iz nebes nesel novico pogubljencem v peklu, da jim bo Bog odprl vrata pekla in jih oprostil, ko bo minilo toliko milijonov stoletij, kolikor je kapljic v vseh neizmernih morjih sveta in kolikor je listja na vsem drevju zemlje in kolikor je peščenih zrnc na morskem dnu in v vseh puščavah zemlje, bi se vi ustrašili ob tej novici. Pogubljenci bi se je razveselili. Razveselili bi se je bolj, kakor vi, če bi se vam naznanilo, da ste čez noč postali milijonar ali kralj v velikem kraljestvu.

Pogubljenci bi se lahko vsaj tolažili in rekli, da bo res dolga, da mora preteči toliko in toliko stoletij, da pa bo enkrat le prišel konec, zadnji dan muk in trpljenja. Tako pa nimajo upanja. Minila bodo vsa tista stoletja, kolikor je kapljic v morju in peska v puščavah in listja na drevju, pekel bo pa še vedno tam, kjer prej, na začetku.

Vsak pogubljenec bi rad Bogu dal predlog in sklenil z njim tako pogodbo: »Gospod, udari me s še hujšo kaznijo, podaljšaj mi jo, kolikor le hočeš, samo da je bo enkrat konec, pa sem zadovoljen«. Toda ne, tistega konca ne bo nikoli!

Da bi se pogubljenec mogel vsaj kako tolažiti in samega sebe slepiti, češ, ej, morda se me bo Bog vendarle enega dne usmilil in me oprostil pekla… Zastonj! Tudi s tem se ne bo mogel slepiti, ker bo na čelu nosil zapisano in vtisnjeno večno obsodbo. Če bo žalosten spraševal: »Ali bodo te kazni, ki jih trpim, ta ogenj, ki me žge, ta žalost, ki me tare, to vpitje, ki mi prihaja iz prsi, ali vse to ne bo nikoli minilo?«, bo dobil odgovor »Nikoli, nikoli!« Če bo spraševal kako dolgo bo vse skupaj trajalo, bo dobil odgovor, zmerom, zmerom. O strašne besede: nikoli – zmerom – večnost! O pekel, le kako morejo kristjani, ki jih vera uči, da si odprt noč in dan, kako, pravim, morejo grešiti? Kako morejo živeti v grehih?

Moj brat, moja sestra, pazi in ne pozabi. Tudi zate zija pekel, če smrtno grešiš. Glej, že gori pod tvojimi nogami tista strašna oglenica in koliko jih bo vanjo padlo morda ravno v teh trenutkih, ko ti to bereš! Pomisli vendar, da če se enkrat pogrezneš vanjo ne prideš nikdar več ven. Če si doslej morda kdaj zaslužil pekel se Bogu zahvali, da te ni pahnil vanj, se hitro izmotaj iz nevarnosti, objokuj svoje grehe in rabi najboljše pripomočke, da se zveličaš.

Spovej se večkrat, beri vsak dan to ali kako drugo knjižico, ki govori o duhovnem življenju. Vsak dan opravi kako pobožnost Mariji na čast, npr. rožni venec ali post ob sobotah. V skušnjavah bodi stanoviten in kliči na pomoč Jezusa in Marijo. Beži pred bližnjo prihodnostjo greha. Če te Bog kliče, da svet zapustiš zaradi Boga, ubogaj in stori, stori! Tudi največji trud, ki ga prevzameš z namenom, da uideš nesrečni večnosti, ni nič, prav nič v primerjavi s trpljenjem, kateremu uideš. Skrb prevelika ni, če večnost je v nevarnosti, je zapisal sv. Bernard.

Nikoli ni dovolj previdnosti, da si zagotoviš srečno večnost. Koliko puščavnikov se je napotilo v gozdove in puščave, samo da bi ušli peklu! Ti pa, ki si ga že tolikokrat zaslužil, kaj storiš, da bi se rešil? Obrni se vendar k Bogu in mu reci: »Gospod, glej, zdaj sem pripravljen storiti vse, kar ti terjaš od mene. Marija, pomagaj mi!«

Skleni, da se želiš pogosto resnice, da vse mine, mine naglo, le večnost ne mine nikoli.

Skleni, da želiš, kadar se te bo lotila lenoba za dobro in malodušnost v skušnjavah, sam pri sebi reči: »Ves moj trud je majhen v primerjavi z veseljem v večnosti, ki si ga lahko priborim in pridobim.«

Prirejeno po: Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str. 31-35