Premišljuj,
da pekel nikoli ne bo prenehal. Tam trpi duša vse muke,
ki so vse večne, brez konca. Minilo bo
sto let, minilo jih bo tisoč, pa bo, kakor bi se pekel šele začel. Minilo bo
sto tisoč, milijon, sto milijonov, milijon milijonov let in stoletij in še
takrat bo pekel ravno tam, kakor prej, bo, kakor bi se bil šele začel.
Ko bi zdaj angel iz nebes
nesel novico pogubljencem v peklu, da jim bo Bog odprl vrata pekla in jih
oprostil, ko bo minilo toliko milijonov stoletij, kolikor je kapljic v vseh
neizmernih morjih sveta in kolikor je listja na vsem drevju zemlje in kolikor
je peščenih zrnc na morskem dnu in v vseh puščavah zemlje, bi se vi ustrašili
ob tej novici. Pogubljenci bi se je razveselili. Razveselili bi se je bolj,
kakor vi, če bi se vam naznanilo, da ste čez noč postali milijonar ali kralj v
velikem kraljestvu.
Pogubljenci bi se lahko
vsaj tolažili in rekli, da bo res dolga, da mora preteči toliko in toliko
stoletij, da pa bo enkrat le prišel konec, zadnji dan muk in trpljenja. Tako pa
nimajo upanja. Minila bodo vsa tista
stoletja, kolikor je kapljic v morju in peska v puščavah in listja na drevju,
pekel bo pa še vedno tam, kjer prej, na začetku.
Vsak pogubljenec bi rad
Bogu dal predlog in sklenil z njim tako pogodbo: »Gospod, udari me s še hujšo
kaznijo, podaljšaj mi jo, kolikor le hočeš, samo da je bo enkrat konec, pa sem
zadovoljen«. Toda ne, tistega konca ne bo nikoli!
Da bi se pogubljenec
mogel vsaj kako tolažiti in samega sebe slepiti, češ, ej, morda se me bo Bog
vendarle enega dne usmilil in me oprostil pekla… Zastonj! Tudi s tem se ne bo
mogel slepiti, ker bo na čelu nosil zapisano in vtisnjeno večno obsodbo. Če bo
žalosten spraševal: »Ali bodo te kazni, ki jih trpim, ta ogenj, ki me žge, ta
žalost, ki me tare, to vpitje, ki mi prihaja iz prsi, ali vse to ne bo nikoli
minilo?«, bo dobil odgovor »Nikoli,
nikoli!« Če bo spraševal kako dolgo bo vse skupaj trajalo, bo dobil
odgovor, zmerom, zmerom. O strašne besede: nikoli – zmerom – večnost! O pekel,
le kako morejo kristjani, ki jih vera uči, da si odprt noč in dan, kako,
pravim, morejo grešiti? Kako morejo živeti v grehih?
Moj brat, moja sestra,
pazi in ne pozabi. Tudi zate zija pekel,
če smrtno grešiš. Glej, že gori pod tvojimi nogami tista strašna oglenica
in koliko jih bo vanjo padlo morda ravno v teh trenutkih, ko ti to bereš!
Pomisli vendar, da če se enkrat pogrezneš vanjo ne prideš nikdar več ven. Če si
doslej morda kdaj zaslužil pekel se Bogu zahvali, da te ni pahnil vanj, se
hitro izmotaj iz nevarnosti, objokuj svoje grehe in rabi najboljše pripomočke,
da se zveličaš.
Spovej se večkrat, beri
vsak dan to ali kako drugo knjižico, ki govori o duhovnem življenju. Vsak dan opravi kako pobožnost Mariji na
čast, npr. rožni venec ali post ob sobotah. V skušnjavah bodi stanoviten in
kliči na pomoč Jezusa in Marijo. Beži pred bližnjo prihodnostjo greha. Če te
Bog kliče, da svet zapustiš zaradi Boga, ubogaj in stori, stori! Tudi največji
trud, ki ga prevzameš z namenom, da uideš nesrečni večnosti, ni nič, prav nič v
primerjavi s trpljenjem, kateremu uideš. Skrb prevelika ni, če večnost je v
nevarnosti, je zapisal sv. Bernard.
Nikoli ni dovolj
previdnosti, da si zagotoviš srečno večnost. Koliko puščavnikov se je napotilo v gozdove in puščave, samo da bi ušli
peklu! Ti pa, ki si ga že tolikokrat zaslužil, kaj storiš, da bi se rešil?
Obrni se vendar k Bogu in mu reci: »Gospod, glej, zdaj sem pripravljen storiti
vse, kar ti terjaš od mene. Marija, pomagaj mi!«
Skleni, da se želiš
pogosto resnice, da vse mine, mine naglo, le večnost ne mine nikoli.
Skleni, da želiš, kadar
se te bo lotila lenoba za dobro in malodušnost v skušnjavah, sam pri sebi reči:
»Ves moj trud je majhen v primerjavi z veseljem v večnosti, ki si ga lahko
priborim in pridobim.«
Prirejeno po: Resnice za večnost, Celovec: Družba sv.
Mohorja v Celovcu, 1916; str. 31-35
Eno vpašanje: kdaj boste na forumu postregli s kakšno pozitivno meditacijo - na primer o nebesih in večnem veselju? Žal opažam samo negativni pristop: pekel, pogubljenje, pokora,... A ne bi bilo lepše in boljše oznanjati pozitivni cilj in srečo našega življenja ne pa vidik, o katerem imajo veliki eshatologi zmeraj pomisleke? Zgolj in samo v razmislek.
OdgovoriIzbrišiHvala za vprašanje in predlog. Objavljeno bo tudi kako premišljevanje o nebesih. To so bila premišljevanja za postni čas. Ne gre za negativni ali pozitivni pristop. Gre za pravi pristop, realizem. Tradicionalno se je o večnih resnicah vedno pridigalo tako: Smrt, sodba, pekel, nebesa. Ne moremo kar preskočiti vsega in se samo "veseliti" v naivnosti, ker, kakor napak pravijo nekateri, "imamo utemeljeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni". V pogovorih so mi resni in dobri kristjani že večkrat povedali, da imajo z versko resnico o večnem trajanju kazni pekla težavo. Enostavno je ne morejo vklopiti v usmiljenje. Zato je prav, da se tudi o takih rečeh govori. Prvo premišljevanje "O človekovem namenu" je bilo uvod, v katerem lepo piše: "Življenje, ki ga imaš, ti je dal Bog. Ustvaril te je po svoji podobi in podobnosti, ne da bi si ti bil to zaslužil. Pri svetem krstu te je sprejel za svojega otroka in te ustvaril zato, da bi ga ti ljubil v tem življenju in mu služil in da bi ga užival v drugem življenju, v raju."
OdgovoriIzbrišiTa sklop premišljevanj je bil iz manjšega molitvenika. Je pa sv. Alfonz v obširnejšem in bolj znanem delu, knjigi "Priprava na smrt" obdelal tudi premišljevanja, ki bi si jih vi želeli prebrati, npr. "O nebesih", "O zaupanju na varstvo preblažene Device Marije", "O ljubezni do Boga" in druge. Ta premišljevanja se pa pojavijo šele na koncu knjige, ko obdela bralec tudi zelo težke teme, kot so npr. zloraba božjega usmiljenja, cena časa, kako hudobni duh slepi grešnika, o številu grehov in mnoge druge.