»Boga
to razjezi bolj kot katerikoli drug smrtni greh.«
Iz »Pridige o nevrednem prejemanju svetega
obhajila«, Knjiga IV, Pridige
Nevredni
pristopi k svetemu obhajilu so zelo pogosti. Koliko je takih, ki si drznejo
pristopiti k svetemu oltarju z nespovedanimi grehi ali grehi, ki so bili pri
spovedi prikriti! Koliko jih nima tistega obžalovanja nad grehom, ki ga dobri
Bog želi od njih in ki ohranjajo skrito željo po vrnitvi v greh ter ne napnejo
vseh naporov z željo po izboljšanju! Koliko se jih ne izogiba priložnosti za
greh, ko bi se lahko, ali koliko jih ohrani sovraštvo v svojih srcih, tudi ko
so pred oltarjem! Če ste se kdaj znašli v takšnem položaju in pristopili k
svetem obhajilu, ste storili bogoskrunstvo – ta grozni zločin, o grozi katerega
bomo premišljevali.
1.
Boga to razjezi bolj kot katerikoli
drug smrtni greh. Napada
namreč osebo Jezusa Kristusa neposredno, za razliko od ostalih smrtnih grehov,
ki prezirajo njegove svete zapovedi.
2.
Kdorkoli se obhaja nevredno, križa Jezusa
Kristusa v svojem srcu. Podvrže
ga bolj sramotni in bolj ponižni smrti, kot je bila tista na križu. Res je, da
je Kristus na križu umrl prostovoljno in za naše odrešenje; vendar v tem
primeru ni več tako: tu umre navkljub lastni volji in njegova smrt, ki je daleč
od tega, da bi bila nam v prid, kakor je bila prvikrat, se obrne v naše gorje
in nad nas prinese vse vrste kazni, tako na tem kot na drugem svetu. Smrt
Jezusa Kristusa na Kalvariji je bila nasilna in boleča, a vsa narava je bila priča
njegovi bolečini. Prizadela je tudi najmanj dovzetne od bitij in tudi ta so
željno delila Odrešenikovo trpljenje. V tem primeru pa ne velja ničesar od
tega: Jezus je zasramovan, ogorčen zaradi zlobne ničevosti – in tako vse molči;
vse se zdi nedovzetno za njegova ponižanja. Mar nima potemtakem ta Bog vsega
dobrega pravice, da pravično potoži, kakor je potožil na lesu križa, da je
zapuščen? Moj Bog, kako more imeti kristjan takšno srce, da pristopi k svetemu obhajilu
z grehom v svoji duši in tako Jezusa Kristusa podvrže smrti?
3.
Nevredno obhajanje je bolj zlobna
skrunitev kot skrunitev svetih krajev.
Poganski vladar je v svoji jezi do Jezusa Kristusa zloglasne malike položil na
Kalvarijo in sveto grobnico ter tako verjel, da je svoj gnev zoper Jezusa
Kristusa pripeljal do konca. Ah! Ljubi Bog! Je lahko to kakorkoli primerljivo z
nekom, ki nevredno prejme sveto obhajilo? Ne, ne! Sedaj ni več usmerjen v
postavljanje neumnih in nesmiselnih malikov zoper Boga, ampak, žal, v samo
jedro neslavno živečih strasti, kjer je največ tistih rabljev, ki križajo
Odrešenika. Žal! Kaj naj torej rečem? Ta uboga duša, ki nevredno prejema
obhajilo, tako združi najbolj Sveto od Svetih s svojo vlačugano dušo in ga
proda krivičnosti. Da, ta uboga duša vrže svojega Boga v besneči pekel. Je
sploh mogoče storiti kaj bolj grozljivega?
4.
Nevredno obhajanje je v mnogih
primerih hujši zločin od umora Boga, ki so ga storili judje. Sveti Pavel nam pravi, da v kolikor
bi judje spoznali Jezusa Kristusa kot Odrešenika, ga ne bi nikdar prepustili
trpljenju ali smrti. Vendar pa zmoreš ti, dragi prijatelj, ki ga boš prejel, biti
tako brezbrižen do njega? Če ne zmoreš imeti te misli v glavi, dobro poslušaj duhovnika,
ki glasno oznanja: »Glejte, Jagnje božje; glejte, ki odjemlje grehe sveta!« On
je svet in čist. Če ti nosiš krivdo, nesrečni človek, ne hodi blizu. Sicer pa
trepetaj v strahu, da nebesni gromi ne udarijo tvoje zločinske glave, da te ne
kaznujejo in tvojo dušo pahnejo v pekel.
5.
Nevredno obhajanje oponaša in
obnavlja zločin, ki ga je storil Juda.
Izdajalec je preko poljuba miru predal Jezusa Kristusa njegovim sovražnikom,
nevredni obhajanec pa to zlobno dvoličnost ponese še dlje. Potem ko je lagal
Svetemu Duhu v pokori, s tem da je zakril ali prikril nekatere svoje grehe, si
celo drzne – ta uboga duša – z lažnivim izrazom spoštljivosti pristopiti skupaj
z vrednimi vernimi k obhajanju s svetim kruhom. Ah! Ne, nič ne zaustavi to
pošast nehvaležnosti. Kljub vsemu pristopi, pripravljen použiti svojo obsodbo!
Sočutni Odrešenik, ki gleda tega ubožca, kako prihaja k njemu, zaman vpije iz
svojega tabernaklja, kakor je rekel nezvestemu Judi: »Prijatelj, zakaj
prihajaš? Z znamenjem miru si se namenil izdati svojega Boga in Odrešenika?
Stoj, stoj, moj sin! Prosim, da mi prizaneseš!« Niti trpko kesanje njegove
vesti niti nežen pristop, s katerim se mu približa Bog, ne ustavita njegovih
zločinskih korakov. Ne glede na vse – pristopi. Zabodel bo svojega Boga in
Odrešenika. O, Nebesa! Kakšna groza! Lahko resnično prenašaš to ubogo dušo,
tega morilca svojega Stvarnika, ne da bi trepetal?
Ta objava, ki prikazuje človeka-grešnika, kot najhujšega zločinca, če gre k svetemu obhajilu nespovedan, je v totalnem nasprotju z delom in oznanjevanjem papeža Frančiška in sporočilnostjo letošnjega jubilejnega leta Božjega usmiljenja. V tej objavi je prejem sv. obhajila prikazana kot nagrada, ne pa kot neka pomoč človeku; naš Bog pa je prej prikazan kot pošast in ne kot usmiljeni Oče.
OdgovoriIzbrišiNobena Frančiškova izjava in noben cerkveni dokument doslej še ni uradno spremenil ene izmed najbolj temeljnih teoloških norm (izhajajoče iz več odlomkov iz Nove zaveze in neprekinjeno potrjevane skozi izročilo Cerkve), da je nespovedani in neskesani smrtni greh resna ovira za vredno prejemanje svetega obhajila. Nevredno prejemanje največjega zakramenta (Gospoda samega) pomeni t. i. božji rop, to je izigravanje božje ljubezni in neposredno žalitev Boga.
IzbrišiBožje usmiljenje ni dovoljenje za greh! Božje usmiljenje je resda neskončno, a ni brezpogojno. Božje usmiljenje pomeni možnost za nov začetek, a predvideva tudi spreobrnjenje in trud za svetost. Sv. Janez Marija Vianej, katerega misli so predstavljene v zgornjem besedilu, svari prav pred lahkomiselnim dojemanjem Boga in zakramentov.
To je resnica krščanstva. Danes nam ponujajo drugega Kristusa.
IzbrišiSaj ni cudno, da je imel Vianney vedno polne spovednice, ko pa je imel take pridige.
OdgovoriIzbriši