Sveti Janez Marija Vianney: O nevrednem prejemanju svetega obhajila

 »Boga to razjezi bolj kot katerikoli drug smrtni greh.«

Iz »Pridige o nevrednem prejemanju svetega obhajila«, Knjiga IV, Pridige

Nevredni pristopi k svetemu obhajilu so zelo pogosti. Koliko je takih, ki si drznejo pristopiti k svetemu oltarju z nespovedanimi grehi ali grehi, ki so bili pri spovedi prikriti! Koliko jih nima tistega obžalovanja nad grehom, ki ga dobri Bog želi od njih in ki ohranjajo skrito željo po vrnitvi v greh ter ne napnejo vseh naporov z željo po izboljšanju! Koliko se jih ne izogiba priložnosti za greh, ko bi se lahko, ali koliko jih ohrani sovraštvo v svojih srcih, tudi ko so pred oltarjem! Če ste se kdaj znašli v takšnem položaju in pristopili k svetem obhajilu, ste storili bogoskrunstvo – ta grozni zločin, o grozi katerega bomo premišljevali.

1.            Boga to razjezi bolj kot katerikoli drug smrtni greh. Napada namreč osebo Jezusa Kristusa neposredno, za razliko od ostalih smrtnih grehov, ki prezirajo njegove svete zapovedi.

2.            Kdorkoli se obhaja nevredno, križa Jezusa Kristusa v svojem srcu. Podvrže ga bolj sramotni in bolj ponižni smrti, kot je bila tista na križu. Res je, da je Kristus na križu umrl prostovoljno in za naše odrešenje; vendar v tem primeru ni več tako: tu umre navkljub lastni volji in njegova smrt, ki je daleč od tega, da bi bila nam v prid, kakor je bila prvikrat, se obrne v naše gorje in nad nas prinese vse vrste kazni, tako na tem kot na drugem svetu. Smrt Jezusa Kristusa na Kalvariji je bila nasilna in boleča, a vsa narava je bila priča njegovi bolečini. Prizadela je tudi najmanj dovzetne od bitij in tudi ta so željno delila Odrešenikovo trpljenje. V tem primeru pa ne velja ničesar od tega: Jezus je zasramovan, ogorčen zaradi zlobne ničevosti – in tako vse molči; vse se zdi nedovzetno za njegova ponižanja. Mar nima potemtakem ta Bog vsega dobrega pravice, da pravično potoži, kakor je potožil na lesu križa, da je zapuščen? Moj Bog, kako more imeti kristjan takšno srce, da pristopi k svetemu obhajilu z grehom v svoji duši in tako Jezusa Kristusa podvrže smrti?

3.            Nevredno obhajanje je bolj zlobna skrunitev kot skrunitev svetih krajev. Poganski vladar je v svoji jezi do Jezusa Kristusa zloglasne malike položil na Kalvarijo in sveto grobnico ter tako verjel, da je svoj gnev zoper Jezusa Kristusa pripeljal do konca. Ah! Ljubi Bog! Je lahko to kakorkoli primerljivo z nekom, ki nevredno prejme sveto obhajilo? Ne, ne! Sedaj ni več usmerjen v postavljanje neumnih in nesmiselnih malikov zoper Boga, ampak, žal, v samo jedro neslavno živečih strasti, kjer je največ tistih rabljev, ki križajo Odrešenika. Žal! Kaj naj torej rečem? Ta uboga duša, ki nevredno prejema obhajilo, tako združi najbolj Sveto od Svetih s svojo vlačugano dušo in ga proda krivičnosti. Da, ta uboga duša vrže svojega Boga v besneči pekel. Je sploh mogoče storiti kaj bolj grozljivega?

4.            Nevredno obhajanje je v mnogih primerih hujši zločin od umora Boga, ki so ga storili judje. Sveti Pavel nam pravi, da v kolikor bi judje spoznali Jezusa Kristusa kot Odrešenika, ga ne bi nikdar prepustili trpljenju ali smrti. Vendar pa zmoreš ti, dragi prijatelj, ki ga boš prejel, biti tako brezbrižen do njega? Če ne zmoreš imeti te misli v glavi, dobro poslušaj duhovnika, ki glasno oznanja: »Glejte, Jagnje božje; glejte, ki odjemlje grehe sveta!« On je svet in čist. Če ti nosiš krivdo, nesrečni človek, ne hodi blizu. Sicer pa trepetaj v strahu, da nebesni gromi ne udarijo tvoje zločinske glave, da te ne kaznujejo in tvojo dušo pahnejo v pekel.

5.            Nevredno obhajanje oponaša in obnavlja zločin, ki ga je storil Juda. Izdajalec je preko poljuba miru predal Jezusa Kristusa njegovim sovražnikom, nevredni obhajanec pa to zlobno dvoličnost ponese še dlje. Potem ko je lagal Svetemu Duhu v pokori, s tem da je zakril ali prikril nekatere svoje grehe, si celo drzne – ta uboga duša – z lažnivim izrazom spoštljivosti pristopiti skupaj z vrednimi vernimi k obhajanju s svetim kruhom. Ah! Ne, nič ne zaustavi to pošast nehvaležnosti. Kljub vsemu pristopi, pripravljen použiti svojo obsodbo! Sočutni Odrešenik, ki gleda tega ubožca, kako prihaja k njemu, zaman vpije iz svojega tabernaklja, kakor je rekel nezvestemu Judi: »Prijatelj, zakaj prihajaš? Z znamenjem miru si se namenil izdati svojega Boga in Odrešenika? Stoj, stoj, moj sin! Prosim, da mi prizaneseš!« Niti trpko kesanje njegove vesti niti nežen pristop, s katerim se mu približa Bog, ne ustavita njegovih zločinskih korakov. Ne glede na vse – pristopi. Zabodel bo svojega Boga in Odrešenika. O, Nebesa! Kakšna groza! Lahko resnično prenašaš to ubogo dušo, tega morilca svojega Stvarnika, ne da bi trepetal?