TLM Ljubljana: X. nedelja po binkoštih, 9. 8. 2020

PRIDIGA: PONIŽNOST

Ko bl. Anton Martin Slomšek začne na duhovnih vajah pridigati bogoslovcem, bodočim duhovnikom, o sveti ponižnosti, jim pogled preusmeri najprej na trpečega Odrešenika. »Pridite ven, ljubljeni sinovi, kličem danes tudi jaz v imenu Cerkve, in poglejte našega s trnjem kronanega Gospoda in Učenika. Poglejte in učite se od njega ponižnosti, krotkosti in blagosti.«

Zato tudi mi danes uprimo svoj pogled v kruto bičanega Gospoda. Njegov besni sovražnik ni bil zadovoljen s tem, da je tako kruto izmučil njegovo telo – hotel ga je mučiti tudi v duši – s posmehovanjem. Nadeli so mu trnjevo krono, ga pljuvali, ogrnili v škrlatni plašč, pred njim poklekovali. Blaženi Anton Martin Slomšek je takratnim bogoslovcem pred oči postavil celoten prizor »Ecce homo«. Potem pa pravi: »Takšno slavo pripravlja razbrzdanost neustrašenemu oznanjevalcu resnice – kako je moralo v dno duše boleti Božjega Sina.

TODA GLEJTE, NJEGOVA PONIŽNOST PRESEGA SRAMOTO, KI SO MU JO POVZROČILI. Bog stoji pred vsem tem zasmehovanjem v najlepšem oblačilu krotkosti in molči! V ozadju pa se slišijo besede, ki jih je rekel svojim učencem: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.«

Kaj je torej po tem takem ponižnost? Tiho prenašanje trpljenja, zasmehovanja, nadlog, kakor, da to sploh ni krivica, ker mi kaj drugega ne gre zaradi moje nehvaležnosti ob izvrševanju mojega poklica, ki mi ga je dal Bog.«

Poglejmo primer iz življenja sv. arškega župnika.

Vdova Martin je umirala. »Bojim se!« »Nič se vam ni treba bati, smrt je angel, ki vas bo pospremil domov.« »Bojim se zaradi Kristine. Nisem ji bila dobra mati, vedno sem ugodila njeni volji. Ona ni na pravi poti. Gospod me bo vprašal po njej in ne vem, kaj bom odgovorila.« Vdova je še povedala, da je njena hčerka v Savigneuxu, v gostilni »Pri črnem konjičku«, kjer je plesala. Njena umirajoča mati jo je zelo prosila, da ostane tu, pa je ni hotela poslušati. Zadnje čase jo sploh ni poslušala.

Vianney: »Grem ponjo«.

Hunermann tako opisuje: »Divji hrušč je udaril župnika naproti, ko je odprl vrata zloglasne vaške gostilne. Hipoma so onemele gosli muzikantov, ko so zagledali duhovnika. Nekaj deklet je kričaje zletelo iz rok plesalcev, fantje pa so stali kljubovalnih obrazov in mračno strmeli v vsiljivca. »Tako onečaščate adventi čas! Je zagrmel Vianney, se vprašujoče oziral okrog, dokler ni v kotu gostilne odkril tiste, ki jo je iskal.« Ostro ji je rekel: »Pojdi z menoj! Tvoja mati umira!«

Ko je odhajal Vianney iz gostilne so nekateri govorili: »Arški župnik je odpeljal svojo ljubico!«

Kaj se je zgodilo? Po smrti vdove se je to dekle, Kristina, popolnoma spremenila. Izogibala se je župniku. Povedali so mu, da je noseča, kar je seveda v tistem času povzročilo plaz zgražanja. Ko je rodila otroka, ga je Vianney naslednji dan krstil. Vest o nezakonskem otroku se je razširila in prišlo je do te mere, da se je nekaj fantov iz Arsa zbralo pred njeno hišo, vpilo sramotne klice, ter celo metalo kamenje skozi okna.

Kar naenkrat se prikaže župnik ves bled od jeze: »Ali ne poznate nikakršnega sramu več, da ubogo stvar v njeni nesreči še zasramujete! Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo!«

To dekle je naredilo samomor. Župnik jo je pokopal na pokopališču, na sveti zemlji. Potem pa otroka nesel čez celo vas v hišo Previdnosti, ki jo je ustanovil. To je bila kaplja čez rob. Vse povsod se je začelo govoriti, da ima župnik otroka. Prišlo je tako daleč, da so mnogi začeli dvomiti. Pred župniščem so nekateri fantje peli verze, razbijali šipe, prostaško psovali…

Nekateri so mu rekli, naj nekaj ukrene: »Kako se smem braniti križa, ki mi ga nalaga na ramena Bog? O ne, ne branim se ga, blagoslavljam križ. V križu je mir. Vsa naša beda prihaja od tega, ker ne ljubimo križa.«

Vianney je tako trpel, da je rekel, da vsi križi do sedaj niso bili nič v primerjavi s tem. »Neki otrok, ki me je prej vedno prijazno pozdravljal, je danes bežal pred mano, kot bi bil gobav.«

Za hišo previdnosti je šel prosit miloščine po hišah, pa je dobil odgovor, da naj gre najprej otrok greha iz hiše, potem pa bodo dali miloščino. Vianney pa je odgovarjal: »Otrok bo ostal dokler bom dihal.«

Anton Cinier je rotil župnika: »Samo enkrat pojasnite na prižnici, da je vse laž pa vam bomo verjeli…« »Ali mi ti ne verjameš brez takšne besede?« Verjamem, toda če boste še nadalje molčali, potem… potem…« in je odšel. Vianney pa je rekel pri sebi: »Celo ta.« in se razjokal.

KAJ SE JE ZGODILO?

Prišel je dekan Trevouxa. Rekel je župniku, da škof predlaga premestitev, kar je župnika Vianneya še bolj prizadelo. Mu je pa predlagal še drugo možnost: Ljudski misijon. Ta je obdržala. Prišli so menihi iz Lyona in držali misijon, dokazovali župnikovo nedolžnost, vendar ni pomagalo. Aržani so govorili: »Če on sam ne spregovori, kako naj mu verjamemo?«

Tretji dan misijona pa je posegla Božja roka. Hlapca pri Treveju je brcnil konj. Prav ta hlapec se je v gostilni še bolj kot drugi norčeval iz misijonarjev. Bil je težko poškodovan in je klical misijonarja za spoved.

Redovnik ga je spovedal potem pa v naglici hitel poklicati župana in nekaj drugih uglednih mož. Ko so prišli je umirajoči povedal: »Jaz sem oče otroka, ki ga je rodila Kristina Martin. Župniku Vianneyu sem to že zdavnaj priznal pri spovedi, toda on ni govoril. Torej moram to povedati jaz. Bog mi odpusti mojo krivdo!«

Ta novica je švignila kot blisk skozi vas. Prebrali so izjavo pred nabito polno cerkvijo. Poklicali župnika, ta je šel na prižnico ter rekel: »Mislite, ljubi otroci, da me morate prositi odpuščanja, tega pa res ni treba. Saj jaz sam vem, kako malo zaslužim, da sem vaš pastir. Prosim vas samo, da v bodoče ne bi z nejevoljo preganjali ubogega, nedolžnega otroka. Kako nebi ljubili male stvarce, ko jo vendar Bog ljubi.«

Sadovi?

1. Anton Cinier se je prišel opravičit in rekel: »Zdaj sem vaš z dušo in telesom.«

2. Zaprli so vaške gostilne, tisti, ki so prej tako tolkli čez župnika so osramočeni prišli prosit odpuščanja, začeli so se ogibati gostilnam in niso prenesli ene besede čez župnika iz ust gostilničarja.

3. Zaprli so vse tri gostilne v vasi, ki so bile kraj mnogih grehov in iz njih naredili nastanitve za romarje, ki so prihajali k spovedi in pridigam arškega župnika.

4. Misijon je odlično uspel. Skoraj vsi župljani so šli k spovedi, se spovedali svojih grehov in sklenili sveto živeti.

OŠABNOST – kaj doseže?

Bl. Anton Martin Slomšek: »Preljubi, ki daješ večjo skrb svojemu umrljivemu telesu kot svoji neumrljivi duši. Meniš, da je pomembneje, če krasiš svojo glavo le na zunaj z moderno nečimrno pričesko kot pa z resničnim znanjem. Ti, ki gledaš bolj na lepoto obleke kot na čistost svoje nravi, ki stremiš le za tem, da bi se bolj izkazal s svojo zunanjostjo kot pa s pravo notranjo vrednoto. Podoben si pisanemu metulju, čigar vso lepoto razpiha že lahna sapica. Prebudi se in glej, ti si suženj nečimrnosti in tako stopaš na pot ponosa. Kmalu boš priplezal na vrh zaslepljenosti in pahnjen boš v blato škodljivega poželenja ali pa boš vzdignjen na strme vrhove napuha, dokler te ne popade vrtoglavica in te pahne v globino pogubljenja. In tudi ti, čustvena, objestna duša, ki te vsaka neprijetna beseda tako zelo užali. Ti, ki nisi sposoben mirne duše sprejeti nobenega opomina in nobenega nauka. Poglej in si oglej, kakšno goro ponosa si privlekel na pot popolnosti. Poduk sprejemaš kot žalitev in v opominu vidiš le krivico. Majhen izpit imenuješ tiranijo, dobronameren iskren prijatelj je zate nekdo, ki te sovraži. Tako si nevede prisegel resnici sovraštvo, zaslepljen od ponosa si s pogubno lažjo sklenil zavezo. Poslovil si se od svojih odkritih prijateljev, prilizovalcem in hinavcem si odprl vrata in svojim predstojnikom zaprl srce. Glej, tako stopaš zagledan vase, poln domišljavosti, podoben pijancu, na povodcu napuha, svoji pogubi naproti. Omamljen zaradi napuha ne zaznaš pred seboj bližnjega prepada, ker ponos je najhujši opoj duše.«

AMEN.