Verjetno ste se mnogokrat spraševali, kaj je s tem ubogim človekom, ki ni imel svatovskega oblačila. Sam evangelij nam ne nudi dobrega razloga, ki bi lahko upravičil kraljevo jezo in ukaz, naj tega človeka zvežejo in vržejo v najglobljo temo, kar pomeni pekel. Kaj če je bil ta človek eden izmed revežev in si ni mogel kupiti svatovskega oblačila. Zakaj človek ni dal odgovora na kraljevo vprašanje? Vse skupaj nam je zelo nerazumljivo.
Odgovor na to vprašanje moremo najti v hermenevtiki. V judovski kulturi Jezusovega časa je bilo normalno in pričakovano, da gostitelj, ki vabi na gostijo, svojim gostom pripravi tudi svatovska oblačila. Iz tega podatka pa nam ta dogodek in kraljevo dejanje zasijeta v popolnoma drugačni luči. Ta človek ni bil ubog, ta človek ni hotel obleči svatovskega oblačila. To nam razloži tudi njegov molk.
V tem evangeliju smo torej slišali, da nam je Bog priprav dve dobrini: 1. gostijo, ki so sveta nebesa in 2. svatovsko oblačilo, ki pa je po učenju cerkvenih očetov POSVEČUJOČA MILOST. Prva je na onem svetu, druga je na zemlji.
Iz tega evangelija tudi sledi, da sto tri vrste ljudi, ki bodo končali v peklu – prvi, ki se za nebeško gostijo (Božje vabilo) sploh ne zmenijo in drugi so tisti, ki se borijo proti Bogu (njegovim glasnikom,… tisti, ki kakorkoli preganjajo Božjo Cerkev in Božje delo) in tretji so tisti, ki si želijo nebes pa tja ne morejo priti, ker si v tem življenju ne oblečejo svatovskega oblačila.
Kaj je to svatovsko oblačilo, ki ga nam je pripravil Bog na tej svetu, ga ta nesrečni človek ni hotel obleči in ga imenujemo posvečujoča milost?
Posvečujočo milost smo prejeli, ko smo bili krščeni. Takrat se je zgodilo, da smo bili očiščeni izvirnega greha in da smo postali Božji otroci, otrok pa je dedič.
Naštejmo nekaj mest iz Svetega pisma, da nam bo posvečujoča milost bolj jasna.
-
Jaz sem trta vi mladike. Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu. (prim. Jn 15) Ostati v Jezusu pomeni ostati v posvečujoči milosti.
-
»Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5)- drugače povedano – brez posvečujoče milosti ne moremo storiti ničesar koristnega za Božje kraljestvo.
-
Jezus pravi: Kdor me ljubi bo spolnjeval moje zapovedi (prim. Jn 14,21), kar pomeni, da je naša ljubezen do Boga enaka posvečujoči milosti. Ko zapraviš posvečujočo milost zapraviš – zapraviš ljubezen do Boga.
-
Pri apostolu Pavlu lahko zamenjamo besedo »ljubezen« z besedo posvečujoča milost in dobimo razlago posvečujoče milosti: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, posvečujoče milosti pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, posvečujoče milosti pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, posvečujoče milosti pa bi ne imel, mi nič ne koristi..« (1 Kor 13,1-3)
-
Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, posvečujoča milost, to troje. In največja od teh je posvečujoča milost. (1 Kor 13,13) Ljubezen do Boga ima tisti, ki ima posvečujočo milosti.
-
Apostol Pavel pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) Biti v Bogu, pomeni biti v posvečujoči milosti. Vso Božjo voljo lahko izpolnimo le če smo v posvečujoči milosti.
Kako posvečujočo milost zapravim?
Z malimi grehi se posvečujoča milost oslabi, s smrtnim grehom (v katerega mali greh vodi) pa jo zapravim. Ne moreš služiti Bogu in mamonu. Smrtni greh je tisti, ki je zaprl temu človeku usta, da ni imel kaj odgovoriti kralju. Smrtni greh je tisti, ki me oropa gostije, čeprav si jo želim. Da se razumemo – smrtni greh ni tisto, kar jaz čutim, da bi naj bil smrtni greh. Smrtni greh je 1. velika stvar; 2. ki jo storim prostovoljno in 3. vem, da je nebi smel storiti. Velika stvar je prestopiti 10 Božjih zapovedi, 5. cerkvenih, zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. V razodetju so zapisani grehi in nam posredovani po katekizmu katoliške Cerkve (obstajajo članki v angleščini).
Odpuščanje smrtnih grehov in ponovno pridobitev svatovskega oblačila posvečujoče milosti je mogoče dobiti pri dobri, iskreni in skesani sveti spovedi. Obstajajo pa tudi stanja smrtnega greha, ki so lahko odpuščena samo če se stanje prekine:
-
koruzništvo
-
skupno življenje s poročenim moškim ali poročeno žensko
-
uporabljanje kontracepije
-
nerojeni zamrznjeni spočeti otroci v semenki banki
-
vztrajanje v sovraštvu
-
pridrževanje tuje lastnine
-
in druge
Posvečujoča milost je lahko močnejša ali šibkejša. Po katekizmu vemo, da sveto obhajilo poveča posvečujočo milost. Tako je tudi stanje smrtnega greha hujše ali slabše. Kakor sveto obhajilo posvečujočo milost poveča in utrdi, tako sveto obhajilo v stanju smrtnega greha močno poslabša in še bolj zakrkne srce.
Vsi si želimo priti na večno gostijo zato vse vedno skrbimo, da bomo ves čas v posvečujoči milosti, da bo tudi za nas veljal stavek: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13)
Mali grehi pomagajo k temu, da končno storimo smrtni greh in zgubimo posvečujočo milosti. Kaj pa pomaga pri ohranitvi posvečujoča milosti? Poleg rednih stvari kot so pogosto vredno obhajilo, dobra dela, pogosta spoved pa je verjetno na četrtem mestu že molitev ROŽNEGA VENCA.
ROŽNI VENEC pomaga ohraniti vero, upanje in ljubezen. Efekt rožnega venca je dvojen. Najprej kognitivni efekt – razmišljam o evangeliju. Potem tudi nadnaravni efekt – Božja milost se po Mariji steka k nam. Marija je naročila to molitev, da bi mogli ohraniti posvečujočo milosti. Jezus je rekel: molite takole – Oče naš. Ko molim rožni venec premišljujem evangelij, ko pa molim s svojimi besedami, pa se običajno bolj vrtim okrog samega sebe. Pri rožnem vencu ponavljamo eno in isto, ker vedno znova izražamo to isto čutenje, ki ga nosimo. Sam Bog je na to molitev vezal milosti, papeži pa odpustke.
Zato molimo sveti rožni venec, da ohranimo posvečujočo milost in dospemo v sveta nebesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar