Blaž Koman: Niso od sveta kakor jaz nisem od sveta (Jn 17,16)

Frančišek: vedno v talarju

Gneča na letališču ni nič manjša kakor ob koncih tedna, ko se evropski narod razprši iz evropske »prestolnice« na vse konce stare celine. Iz zvočnikov se sliši odmevajoče klice za vkrcanja, spremembe letov, izgubljen malček išče mamo in jo čaka pri terminalu številka triintrideset, trgovine se bodo zaprle za uro in pol zaradi opoldanskega počitka.

Zatopljen v Zupanove stavke Menueta za kitaro se zdramim, ko vsesplošno urejenost letališčne norije predrejo zvoki, ki jih nezavedno prepoznam kot hrupu nepripadajoče in izvzete iz kaosa. Vse skupaj se dogaja nekje v bližini. Odložim knjigo in se ozrem naokoli. Nedaleč od mene je zbrana skupina ljudi, ki se zbegano sklanja nad nečem na tleh.

Sedeč udobno v stolu se nagnem naprej, da bi morda bolje videl, kaj se dogaja. Na tleh opazim podplate čevljev. Ležeč iz njih je preko tal stegnjen moški in ob njem na kolenih gospa srednjih let, ki ga drži za roko, zmedeno pogleduje okoli in v francoščini sprašuje po nekom. Kmalu prepoznam besede: »Où est le prêtre?« Naj ga nekdo poišče. V njunih sklenjenih rokah stiskata rožni venec in čakata na duhovnika, da bo – očitno umirajočemu gospodu – podelil poslednji zakrament.

Nedaleč stran je v revijo zatopljen mlad kaplan v svojih tridesetih letih. V domovino se vrača z neke mednarodne konference v Bruslju. Utrujen si je nadel slušalke in se ob zvokih glasbe zatopil v članek o kontracepciji. Oblačila ne dajo vedeti o njegovem poklicu. Stare kavbojke in srajca s kratkimi rokavi, preko katere si je nadel debelo modro jopico, ga zlijejo z vsemi ostalimi dušnimi plovili na tem letališču.

Ljudje nad umirajočim gospodom se ozirajo naokoli in iščejo duhovnika, da bi z blagoslovom pospremil njegovo dušo v Nebeško Kraljestvo. Kljub temu da jim je naš mladi kaplan na dosegu oči, ga ne prepoznajo kot duhovnika, on pa na žalost ne opazi njihove stiske. Ob hlipajoči molitvi žene ob sebi gospod izdihne in se v upanju na gospodovo milost odpravi v večno življenje k Očetu.

Opisana situacija je lahko le ena izmed mnogih, ko bi ljudje potrebovali duhovnika, pa bi ga ne mogli prepoznati. Odpre se popolnoma upravičeno vprašanje: je res pomembno, da nosijo duhovniki svoja duhovniška oblačila? Kaj ni pomembno tisto, kar je notri – v njih? Morda je pomembno celo to, da se tudi s svojimi oblačili znajo približati ljudem, predvsem mladim. Da so »kul« in »hip«.

Pred kratkim sem zasledil objavo prijateljice sestre Hčere pomočnice na Facebooku ob izvolitvi novega vrhovnega predstojnika »Salezijancev«. Na fotografiji je bil prikazan mož, ki se ni prav v ničemer razlikoval od kakšnega politika ali bančnega uslužbenca, morda prodajalca avtomobilov. Z vsem spoštovanjem do teh treh poklicev sem v komentar pod fotografijo vseeno malce zbadljivo, a popolnoma resno zapisal:

vodstvo izumirajočih španskih frančiškanov

»Kdo pa je ta gospod na fotografiji? Kak poslovnež?«

Sestra je z veliko mero strpnosti odgovorila, da je on novi vrhovni predstojnik in tako naprej in tako dalje.

Pa mi odgovor ni bil povšeči, ker nekako ni zgrabila moje »vabe«. Zato sem napisal, da se opravičujem, vendar nisem mogel tega vedeti, ker niti nisem vedel, da je gospod na fotografiji duhovnik. Da pa me zanima tudi, kako se lahko tako oblači nek kandidat za vrhovnega predstojnika katoliškega inštituta? Saj da tudi sestre ne skačete naokoli v trenirkah, mini krilih in poslovnih kostimih kot naša prva ministrica.

»Kako to, torej?« me je zanimalo.

V odgovor sem dobil klasičen – in citiram!: »Obleka ne naredi …«

Nadaljnjemu diskurzu sem se ognil in se raje odločil, da o tej temi napišem zapis za na spletni portal. Verjetno mi ni potrebno prav posebno poudariti, kako zelo se ne strinjam s to trditvijo, da »obleka ne naredi« človeka. Saj vendar – za izhodišče vašega razmišljanja – vsi hodimo naokoli oblečeni. V kolikor bi držala trditev sestre – in verjetno mnogih njenih somišljenikov! –, bi bilo potemtakem vseeno, ko bi naokoli hodili goli, razcapani, neumiti, morda z majico, nataknjeno na nogah in na vsaki roki po eno srajco, na glavi pa prevelik škorenj?

In vendar gre pri duhovniški opravi za nekaj popolnoma drugega. Za izhodišče svojega razmišljanja sem vzel pozicijo iz svetopisemskega citata navedenega v naslovu: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17,16)

vodstvo izumirajočih španskih karmeličanov

Pa se za začetek premišljevanja vprašajmo: je duhovništvo poklic? Ali je morda karierna pot, morda celo beg pred svetom, morda kamuflaža? Zagotovo je poklic in mora ostati po-klic za slehernega, ki stopi na to pot. In od nas laikov se zahteva, da stojimo poklicanim v oporo in spodbudo na njihovi poti, sočasno pa, da kot od božjih pastirjev, ki jim je ta služba naložena po svobodni izbiri, da se bodo odzvali (po)klicu Očeta, zahtevamo, da nas bodo vodili po poti Resnice s svojim zgledom in napotki!

Vprašanje se seveda pojavi samo od sebe, ko pa imamo danes toliko poklicev, da se mladi in malce starejši skorajda do smrti odločajo, kaj bi sploh želeli početi. A v klasičnem smislu so stvari precej preproste in je kar nekaj poklicev, ki izstopajo. Tako po svoji poklicanosti in nalogah na njihovi poti kot po svoji uniformiranosti. Od klasičnih družbenih struktur vojske in klera, do današnjih čistilcev, medicinskega osebja, poslovnežev in tako dalje.

Sam se zamislim nad duhovnikom ali celo redovnikom(!), ki ga srečam v laični opravi. Kot človeka z močnim občutkom za človekovo psiho me prešinejo zle slutnje.

Najprej pomislim na človeka, ki se sramuje svojega poklica. Zakaj drugače bi nekdo ne nosil kolarja ali celo talarja? To je prva misel, ki preleti moje omejene možgane. Mar ne gledamo na vojake, ki se v boju oblačijo v drugačne uniforme kot uniforme tistega za katerega se bojujejo, kot strahopetne, dvolične, lisičje, pritlehne in zvijačne? Mar niso tudi katoliški duhovniki in redovniki bojevniki v boju za Resnico in Pravico, ki jim je naložen po našem Gospodu in njim po zakramentu svetega reda?

Pa si rečem: »Dobro, morda se ne sramuje svojega duhovniškega stanu, morda mu je le obleka neudobna.« In v hipu se znajdem v trenutku Kristusovega križanja in padem na kolena pred Gospodom na križu. Iz ran mu teče kri, obraz ima okrvavljen, hrope in v silnih mukah zbira moči, da bi izrekel zadnje besede za nas ljudi. In se spomnim njegovega križa in njegove zapovedi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Kako šibek sem torej, da mi je neudobno neko oblačilo, ki je v resnici iz zelo sodobnih in blagih materialov, sam pa si drznem reči, da sem Kristusov učenec in po milosti Njegovega zakramenta pastir in zgled laikom?!

trenirkarke - izumirajoče ameriške heretične nune

Tako ovržem obe vprašanji, zakaj bi duhovnik ne nosil duhovniških oblačil, in, ker sem znotraj mladinske pastorale precej deloval s »salezijanci«, pomislim na očeta Bosca. Na njegove oratorije in kako je v 19. stoletju z mulci tekel za žogo, se igral raznorazne igre, nato pa daroval čudovito mašo po takratnem mašnem obredu. In vse to v talarju in primerni duhovniški obleki.

Seveda je smiselno na tem mestu izpodbijati z vprašanjem, ali ne gre tu za goli formalizem? Sodobni postkoncilski moderni tokovi bi rekli, da je važno, kaj je v človeku. Da mora biti duhovnik dober in blizu ljudem in da imajo mnogi laiki odpor do talarja, ker ustvarja distanco, a sam sem mnenja, da je stvar vse prej kot zgolj vprašanje forme, kot bi mnogi radi zreducirali vse pravoverne težnje.

Duhovnik je Kristusov bojevnik. Z naše smeri smo že ničkolikokrat pisali o formi in tem, kaj forma je. Kadar teče diskurz o liturgiji, molitvi ali na videz malenkostnih rečeh, imamo mi pred seboj široko in v prihodnost usmerjeno sliko. Za nas forma ni formalizem. Za nas je forma resnični in iskreni izraz tega, kar nosi človek v sebi. Je vaš duhovnik resnični pastir, ki verjame v podeljeni zakrament svetega reda in v poklic, s katerim ga kliče Oče v boj za našo sveto katoliško in apostolsko Cerkev? Boj, s katerim ga Kristus vabi, da brani Njegovo nevesto, nauk in misterije? Boj, v katerem ga Sveti Duh milostno posvečuje, da zmore ostati trdna priča in nestrahopeten evangelist Resnice?

V kolikor zmore duhovnik odgovoriti na ta vprašanja pritrdilno, nima enega razloga, da bi se sramoval svojega zunanjega izraza pripadnosti duhovniškemu stanu. V kolikor ima pomisleke, pa bo sem in tja – odvisno od »primernosti« dane situacije – oblekel, kar mu bo po volji, da bo bolj ustrezal družbi.

In obratno, mar si duhovnik, ki ne zmore odgovoriti na zgornja vprašanja pritrdilno, sploh zasluži duhovniška oblačila, ali so ta zanj morda le krinka, da sme vršiti svoja hudodelska dejanja?

Pa mi, laiki? Mislimo, da bi lahko bili dovolj trdni v veri, da bi zmogli »stopiti v njihove čevlje«?

Prihodnost