Matthew Schmitz
Zdi se, da je papež Frančišek
prejšnji teden v nagovoru italijanskim liturgikom »zacementiral« liturgične
spremembe, ki so se uveljavile po II. vatikanskem koncilu: »Po tem procesu
učenja, po tem dolgem potovanju,« je dejal, »lahko z gotovostjo in učiteljsko
avtoriteto potrdimo, da je liturgična reforma ireverzibilna.« Progresivni
komentatorji se te besede pozdravili kot udarec proti »ponovnemu razvoju
določene oblike neo-klerikalizma s spremljajočim formalizmom« ter z
zadovoljstvom opazili, da je »reakcionarno liturgično gibanje zaustavljeno.«
Ali Frančiškova izjava resnično pomeni, da je po tisočletjih razvoja liturgična
evolucija prišla na zadnjo stopnjo razvoja in se mora sedaj ustaviti?
Kratko rečeno, ne. Papež
bi prav tako lahko z učiteljsko avtoriteto izjavil, da politega mleka ne moremo
spraviti nazaj v steklenico. Ugotovitev je seveda neizpodbitna, čeprav se nam
obžalovanje zdi primernejši odziv kot ponos. Pravo vprašanje namreč ni, ali lahko izbrišemo zgodovinske napake,
temveč kako lahko stanje popravimo.
Kot vam bo povedal vsak
mlad progresist ali star tradicionalist, starost ne determinira liturgičnih in
teoloških preferenc. Ne glede na to je neizpodbitno dejstvo, da se po vsem svetu
mladi tradicionalisti soočajo s starimi progresisti. Ironične situacije se
vrstijo: mladi, ki spoštujejo staro, tekmujejo s starimi, ki hočejo slediti
novostim, progresisti pa se boječ prihodnosti spopadajo s tradicionalisti, ki
prezirajo svoje neposredne predhodnike.
Vsakdo, ki dvomi o tem
konfliktu, naj obišče bližnji samostan, kjer bodo mlajši redovniki praviloma
mnogo bolj tradicionalni kot njihovi starejši bratje. V Franciji bo že čez
približno 20 let večina duhovnikov darovala izključno tradicionalno latinsko
mašo. Kamorkoli pogledamo, vidimo, da so mladi tradicionalistično usmerjeni.
Provincial nizozemskih
dominikancev, oče René Dinklo, je jasno kot le malokdo drug izrazil velike
spremembe, ki potekajo v Cerkvi. Dinklo je edini duhovnik svojega reda [na
Nizozemskem] iz t. i. »generacije X.«[1] Eden od njegovih prvih
spominov zadeva spovednico polno bobnov, ki jih je uporabljal mladinski zbor. V
zgodnjih 90-ih letih, ko se je Dinklo pridružil redu, so nizozemski dominikanci
že opustili svoje tradicionalne dnevne molitve in pričakovali, da bo red v
prihodnosti postal združenje laikov. Upravičeno je pričakoval, da bo zadnji
duhovnik v provinci, ki je obstajala 500 let.
A nato je dominikanska
skupnost ponovno dobila duhovne poklice. Mladi
nizozemski dominikanci so želeli obnoviti oblike skupnostnega življenja in
molitve, ki so jih njihovi predhodniki odpravili. »Stojimo na pragu
daljnosežnih sprememb,« je lani opozoril oče Dinklo (http://www.op.org/en/content/dominican-life-phase-transition-situation-dutch-province).
»V tej situaciji lahko pride do konflikta med generacijami«. Mlajši dominikanci
želijo nositi habit in »ponovno odkriti številne verske prakse, rituale ter
načine petja in molitve, ki jih je starejša generacija zavrgla.« Da bi se
izognili konfliktu, se ti mladi sedaj selijo v novo redovno hišo.
Nadškof Augustine DiNoia
(https://opeast.org/vocations/vocation-faqs/new-vocations-province-st-joseph/)
je leta 2010 opredelil izkušnjo mladih tradicionalistov: »Zdi se mi, da so ti
mladi v 20ih in 30ih letih bili zaradi svojih izkušenj radikalizirani … na
način, ki je nam tuj.« Po »bog-ve-kakšnih osebnih in družbenih eksperimentih«
so spoznali »moralni kaos osebno in socialno ter nočejo z njim imeti nobenega
opravka.« Njihove poklice kroji občutek rešitve v zadnjem trenutku. »Kot da bi
prišli na rob prepada in se nato obrnili.«
Generacija nadškofa
DiNoia je želela združiti Cerkev s svetom, a mlajša generacija duhovnikov
veruje, da sta obe entiteti na najglobljem nivoju medsebojno nasprotni: »Morda
to težko razumemo, a ti mladi ne delijo občutkov kulturnega optimizma, ki smo
ga prevzeli v post-koncilskem času.« Obžalujejo »samo-sekularizacijo Cerkve«, posebno
še »'odčaranje' njene liturgije«. To pojasni njihovo navdušenje nad misalom iz
leta 1962.
Številnim mladim
katoličanom se zdi, da so bili oropani dediščine, ki jim je po pravici
pripadala. Po koščkih morajo ponovno
zbrati in sestaviti tisto, kar bi morali dobiti kot celoto. Nek angleški
akademik mi je pred kratkim povedal o svojem poskusu, da bi dobil izvod Dictionnaire
de théologie catholique, staro
referenčno delo, ki je v času po koncilu postala liber prohibitus.
Kontaktiral je nekega Belgijca, ki pomaga izumirajočim redovniškim skupnostim
pri likvidaciji njihovih knjižnic. Belgijec je našel frančiškansko skupnost, ki
je bila najprej pripravljena prodati knjižno zbirko, a se je v zadnjem trenutku
premislila. Menihi so se odločili raje sežgati omenjene knjige, da »ne bi
prišle v roke tradicionalistom.«
Kdo
so ti grozeči tradicionalisti? Stopite v tiho kapelo v New Yorku in tam boste
našli odgovor. Tam se vsako sobotno jutro skrivoma zbirajo mladi verniki.
Razdeljeni so po spolu: ženske sedijo na levi, moški na desni. Ko zazvoni
zvonček, skupaj vstanejo. Duhovnik v oglavnici pristopi k oltarju in začne z
latinsko mašo. Med obhajilom klečijo na golih tleh, kjer bi morala biti
obhajilna miza.
V
mestu, kjer je molčečnost zasramovana, pregreha pa se šopiri, je atmosfera
spoštljivosti še posebej presenetljiva. Sobotne maše so se začele pred letom
dni, ko je mladi duhovnik končno prisluhnil zahtevam mladih vernikov. Želeli so
tradicionalno latinsko mašo, on pa se je bal reakcije starejših sobratov, ki je
ne marajo. Privatna sobotna maša je nato predstavljala kompromisno rešitev.
Novice o njej se širijo od ust do ust med študenti in mladimi zaposlenimi, tako
da počasi raste.
Po
zadnjem evangeliju verniki v bližini prekinejo svoj post s kavo. Eno od
obiskovalk sem vprašal, kako je pričela hoditi sem: »K maši hodim že 24 let,«
je dejala. »Še vedno obiskujem obe obliki, a ko sem se seznanila z latinsko
mašo, se mi je zdela bolj spoštljiva. Kot da bi se znašla izven tega sveta.« Njeno
obnašanje je prijetno, obleka pa sodobna in nevsiljiva. Ko se pogovor pomakne k
razpravi, zakaj je Pij IX. imel prav v primeru Mortara, razmišljam, da
predstavlja moja sogovornica primer osebe, ki bi jo številni katoličani
zaskrbljeni nad javno podobo Cerkve, radi predstavili kot lep primer Cerkve
prihodnosti – če le ne bi bila tako naklonjena preteklosti.
[1] Termin
»generacija X« označuje rojene po t. i. generaciji »baby boom«, ki je bila
rojena v desetletju po 2. svetovni vojni. Generacija X torej zaznamuje rojene
med zgodnjimi 60-imi in 80-imi leti 20. stoletja.
Originalen naslov teksta "The kids are old rite" predstavlja v slovenščino neprevedljivo besedno igro.
Ja... zanimivo se dogaja na tem svetu... Starejši se trudijo it v korak s časom, razumeti mlade in se jim približati (tako miselno kot tudi tehnološko). Mladi pa se obračajo nazaj v preteklost... Dokler Cerkev ne gleda naprej bo še vedno tako stanje kot je sedaj...
OdgovoriIzbrišiA se starejši resnično trudijo razumeti mlade? Ali jim mogoče prej pripisujejo neke svoje predstave o tem, kaj si današnji mladi katoličani resnično želijo, pri čemer te njihove predstave bazirajo na njihovih lastnih mladostnih projektih? Vredno razmisleka, kajne?
IzbrišiČe podam primer, ki zadeva tradicionalno liturgijo, o kateri je konec koncev tukaj govora: sam še nisem srečal mladega katoličana v Sloveniji ali kjerkoli drugje, ki bi ji bil nasproten ali celo sovražen. Mnogo je indiferentnih to že, a predvsem je veliko zanimanja in želje po odkrivanju zakladov katoliške tradicije. Med starejšimi pa ...
M.
Temeljni problem je v tem, da med zagovorniki predkoncilske in pokoncilske liturgije ni spoštovanja. Zagovorniki predkoncilske liturgije jo imajo za "edino zveličavno" (roko na srce, večina zagovornikov tradicionalne liturgije je zelo uperjena proti pokoncilskemu obredu). Cerkev ni monolitna! V zgodovini se je oblikovalo mnogo liturgičnih obredov (Mozarabski, Ambrozianski,...) Ta napetost, ki se spodbuja tudi preko tega foruma se mi zdi zelo nepotrebna. Dokumenti glede liturgije so jasni! Jasno je, kateri obredi so veljavni in dopustni. Zato je vsaka napetost, ki se ustvarja popolnoma nepotrebna.
OdgovoriIzbrišiLjudje so se zveličali po predkoncilskem, pokoncilskem, mozarabskem, ambrozianskem,.. in vseh drugih katoliških obredih skozi zgodovino! Med obredu ni napetosti, noben ni bolj pravilen in bolj zveličaven kot drugi. Zato je vsaka umetno ustvarjena napetost popolnoma nepotrebna, če že ne od hudega! Dajmo jemat raznolikost kot bogastvo in ne kot problem!
Lep pozdrav!
Temeljni problem ni v spoštovanju ampak v nesprejemanju resnice, objektivne stvarnosti. Spoštovanje si je kdaj potrebno tudi pridobiti. Ko govorimo o obredih ni dovolj, da govorimo zgolj o njihovi veljavnosti in dopustnosti, govoriti moramo tudi o stranpoteh in zlorabah v praksi. To pa ne pomeni širjenja napetosti, ne smemo podlegati diktaturi mnenj in vsega relativizirati.
IzbrišiJasno je, da je spoštljiva in utemeljena kritika dovoljena in dobrodošla.
Zdi se, da se v tujini mladi vedno bolj ogrevajo za tradicionalni obred? V Sloveniji tega ni.
OdgovoriIzbriši