 |
| Ob prihodu v Rim |
»Za eno
prosim GOSPODA,
to skušam
doseči:
da bi
prebival v GOSPODOVI hiši
vse dni
svojega življenja,
da bi zrl
GOSPODOVO milino,
premišljal
v njegovem templju.« (Ps 26:4)
Romanje v Rim prinese vedno prav
poseben blagoslov in je vsakemu romarju v veliko čast in veselje. Oditi do
velikega oltarja, kjer je sveti apostol Peter s svojo mučeniško krvjo postavil
temeljni kamen Cerkve, kaj to danes pomeni katoliškemu romarju? Videti stare
kamnite mojstrovine in občutiti tišino zapuščenih svetišč? Ali se izgubiti v
duhovni praznini klepetajočih množic turistov, ki ne prepoznavajo svetosti
katoliških templjev in posvečenih prostorov?
Za nas, tri skromne romarje iz
drobcene Slovenije, nič od tega ne drži. Želeli smo v polnosti duhovne rasti in
posvečevanja svojega duhovniškega in laičnega življenja (eden od nas je namreč
duhovnik, druga dva pa sva družinska moža) Bogu poromati na ta sveti kraj. Še
več, v duhu katoliške tradicije, ki jo je s svojim leta 2007 izdanim motu
proprijem Summorum Pontificum obudil in kot sveži izvir zdravilne vode papež
Benedikt XVI. izlil po milosti in volji Svetega Duha na Sveto Katoliško Cerkev,
smo želeli tri dni preživeti z romarji iz vsega sveta. Z romarji, ki so prišli
z istim namenom: zahvaliti se Gospodu, ki je odprl srca tistim, ki so se znova
zbližali s katoliško tradicijo. Z vsem lepim, večno pradavnim, večno novim, kar
premore Cerkvena tradicija.
 |
| večerna sveta maša |
Od petka 15. septembra do nedelje
17. septembra smo torej skupaj z več tisoč romarji iz celega sveta darovali
naše prošnje, skrbi in zahvale Gospodu na oltarjih cerkva v Rimu, v duhu
tradicije in skromne, a globoke pobožnosti.
Takoj po prihodu v poznih
popoldanskih urah, ko smo imeli zgolj toliko časa, da smo odložili prtljago v prijetnem
hotelu na robu Vatikana, smo se udeležili svete daritve, ki jo je daroval msgr.
Giles Wach v baziliki Santa Maria sopra Minerva. To čudovito svetišče iz 15.
stoletja je v večernih urah napolnilo stotine vernikov iz vsega sveta. Sedišč
je zmanjkovalo, zato smo se tako mlajši, kot starejši umaknili in sveti maši
prisostvovali stoje oz. kleče, nekateri pa ves čas tiho kleče v molitvi.
Bogoslužje se je začelo in končalo s procesijo, v ozračju pa je bilo čutiti
tisto prvinsko katolištvo, tisto vesoljno zedinjenje pred Najsvetejšim in v
čast Najvišjemu Gospodu Jezusu Kristusu.
Naslednji dan smo začeli s tiho
sveto mašo pri enem od stranskih oltarjev v Cerkvi Romarjev Presvete Trojice
(Santissima Trinita dei Pellegrini). Izredno zanimivo in v nadaljnje premišljevanje
je bilo doživeti somaševanje, saj je istočasno z nami tremi pri ostalih
stranskih in tudi pri glavnem oltarju potekalo od 5 do 6 svetih daritev.
 |
| jutranja sveta maša na stranskem oltarju |
Nato smo se odpravili do cerkve
Santa Maria in Vallicella, kjer se je ob devetih zjutraj začelo češčenje
Najsvetejšega. Peli smo katoliške hvalnice kot so Adoro te devote in Salve Regina,
nato je sledila molitev enega dela rožnega venca, zaključili pa smo s čudovito
himno Tantum Ergo ter blagoslovom vernikov.
 |
| adoracija |
Po adoraciji pa smo se verniki na
ploščadi pred cerkvijo začeli zbirati in pripravljati na procesijo, ki je
potekala po rimskih ulicah vse do oltarja s Petrovim prestolom v Baziliki svetega
Petra. Čudovito in v veri spodbudno je bilo prisostvovati tako množični in
globoko pobožni procesiji vernikov iz vsega sveta.
 |
| pred cerkvijo |
Procesija je potekala vse do
oltarja, kjer je nato msgr. Guido Pozzo daroval sveto daritev, mi pa smo se
posedli po klopeh in se še dodatno pripravljali na soudeležbo pri tej
veličastni sveti maši, ki je bila vrhunec celotnega romanja.
 |
| procesija |
Popoldne
smo preživeli ločeno, saj je bila za duhovnike organizirana pogostitev, katere
glavni gost je bil kardinal Burke, midva pa sva se s slovenskim prijateljem, ki
se v semenišču Inštitutu Kristusa Kralja v Griciglianu pripravlja na duhovniški
poklic, odpravila na druženje ob kosilu. Po kosilu smo stopili v stik s
kardinalom Rodetom, ki nas je prav prijazno povabil na obisk in pogovor ob
kavi, soku in piškotih. Pogovor smo zaključili v spoštljivem prijateljskem
vzdušju, dobrih željah, spodbudi za prihodnje delo apostolata TLM v Sloveniji
in seveda priporočila drug drugemu za molitve. Seveda ni manjkalo niti skupno
fotografiranje.
Zadnji dan, to je v nedeljo 17.,
smo zopet začeli v zgodnjih jutranjih urah s sveto daritvijo pri enem od
stranskih oltarjev enako kot v soboto. Tokrat so se nam trem pri oltarju s
podobo Svete Device Marije pridružile tudi sestre redovnice, kar je v mojem
srcu dalo še prav poseben blagoslov in popotnico za domov ob tej nedeljski
sveti maši.
Sledila je večurna pot domov, ki
smo jo, kot na poti v Rim, preživeli z dobrimi moškimi pogovori, načrti za
nadaljnji apostolat TLM med našimi rojaki in v naših župnijah, predvsem pa ni
manjkalo pobožnih in tihih prošenj v molitvi svetega rožnega venca.
Verjamem, da je bila tokratna
deseta obletnica Summorum Pontificum še posebno slovesna, hkrati pa sem
prepričan, da to ni vrhunec TLM apostolata. Inštituti oz. duhovniške
bratovščine kot sta FSSP in ICKPS, ki se aktivno zavzemajo za apostolat TLM, so
se v kratki dobi desetih let šele dobro prebudili. Število novih duhovnih
poklicev pri vseh tradicionalističnih skupinah kontinuirano raste.
Želimo si, da bi se naslednjega
leta romanja v Rim ob obletnici Summorum Pontificum udeležili v večji
organizirani skupini. Kako lepo bi bilo, če bi naslednje leto ne bilo dovolj
prostora na avtobusu! Predvsem pa si želimo in prosimo, da bi naši duhovniki in
škofje, za katere redno molimo, prepoznali bogastvo katoliške tradicije in bi v
duhu obrednega pluralizma resnično, ne zgolj na papirju, izenačili obe obliki rimskega
obreda Katoliške Cerkve, ki bi tako oživela in zadihala s polnimi pljuči, saj
sedaj diha le z eno polovico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar