Romanje Summorum Potnificum 2017 - Juventutem Slovenija

Ob prihodu v Rim

»Za eno prosim GOSPODA,

to skušam doseči:

da bi prebival v GOSPODOVI hiši

vse dni svojega življenja,

da bi zrl GOSPODOVO milino,

premišljal v njegovem templju.« (Ps 26:4)

Romanje v Rim prinese vedno prav poseben blagoslov in je vsakemu romarju v veliko čast in veselje. Oditi do velikega oltarja, kjer je sveti apostol Peter s svojo mučeniško krvjo postavil temeljni kamen Cerkve, kaj to danes pomeni katoliškemu romarju? Videti stare kamnite mojstrovine in občutiti tišino zapuščenih svetišč? Ali se izgubiti v duhovni praznini klepetajočih množic turistov, ki ne prepoznavajo svetosti katoliških templjev in posvečenih prostorov?

Za nas, tri skromne romarje iz drobcene Slovenije, nič od tega ne drži. Želeli smo v polnosti duhovne rasti in posvečevanja svojega duhovniškega in laičnega življenja (eden od nas je namreč duhovnik, druga dva pa sva družinska moža) Bogu poromati na ta sveti kraj. Še več, v duhu katoliške tradicije, ki jo je s svojim leta 2007 izdanim motu proprijem Summorum Pontificum obudil in kot sveži izvir zdravilne vode papež Benedikt XVI. izlil po milosti in volji Svetega Duha na Sveto Katoliško Cerkev, smo želeli tri dni preživeti z romarji iz vsega sveta. Z romarji, ki so prišli z istim namenom: zahvaliti se Gospodu, ki je odprl srca tistim, ki so se znova zbližali s katoliško tradicijo. Z vsem lepim, večno pradavnim, večno novim, kar premore Cerkvena tradicija.

večerna sveta maša

Od petka 15. septembra do nedelje 17. septembra smo torej skupaj z več tisoč romarji iz celega sveta darovali naše prošnje, skrbi in zahvale Gospodu na oltarjih cerkva v Rimu, v duhu tradicije in skromne, a globoke pobožnosti.

Takoj po prihodu v poznih popoldanskih urah, ko smo imeli zgolj toliko časa, da smo odložili prtljago v prijetnem hotelu na robu Vatikana, smo se udeležili svete daritve, ki jo je daroval msgr. Giles Wach v baziliki Santa Maria sopra Minerva. To čudovito svetišče iz 15. stoletja je v večernih urah napolnilo stotine vernikov iz vsega sveta. Sedišč je zmanjkovalo, zato smo se tako mlajši, kot starejši umaknili in sveti maši prisostvovali stoje oz. kleče, nekateri pa ves čas tiho kleče v molitvi. Bogoslužje se je začelo in končalo s procesijo, v ozračju pa je bilo čutiti tisto prvinsko katolištvo, tisto vesoljno zedinjenje pred Najsvetejšim in v čast Najvišjemu Gospodu Jezusu Kristusu.

Naslednji dan smo začeli s tiho sveto mašo pri enem od stranskih oltarjev v Cerkvi Romarjev Presvete Trojice (Santissima Trinita dei Pellegrini). Izredno zanimivo in v nadaljnje premišljevanje je bilo doživeti somaševanje, saj je istočasno z nami tremi pri ostalih stranskih in tudi pri glavnem oltarju potekalo od 5 do 6 svetih daritev.

jutranja sveta maša na stranskem oltarju

Nato smo se odpravili do cerkve Santa Maria in Vallicella, kjer se je ob devetih zjutraj začelo češčenje Najsvetejšega. Peli smo katoliške hvalnice kot so Adoro te devote in Salve Regina, nato je sledila molitev enega dela rožnega venca, zaključili pa smo s čudovito himno Tantum Ergo ter blagoslovom vernikov.

adoracija

Po adoraciji pa smo se verniki na ploščadi pred cerkvijo začeli zbirati in pripravljati na procesijo, ki je potekala po rimskih ulicah vse do oltarja s Petrovim prestolom v Baziliki svetega Petra. Čudovito in v veri spodbudno je bilo prisostvovati tako množični in globoko pobožni procesiji vernikov iz vsega sveta.

pred cerkvijo

Procesija je potekala vse do oltarja, kjer je nato msgr. Guido Pozzo daroval sveto daritev, mi pa smo se posedli po klopeh in se še dodatno pripravljali na soudeležbo pri tej veličastni sveti maši, ki je bila vrhunec celotnega romanja.

procesija

  Popoldne smo preživeli ločeno, saj je bila za duhovnike organizirana pogostitev, katere glavni gost je bil kardinal Burke, midva pa sva se s slovenskim prijateljem, ki se v semenišču Inštitutu Kristusa Kralja v Griciglianu pripravlja na duhovniški poklic, odpravila na druženje ob kosilu. Po kosilu smo stopili v stik s kardinalom Rodetom, ki nas je prav prijazno povabil na obisk in pogovor ob kavi, soku in piškotih. Pogovor smo zaključili v spoštljivem prijateljskem vzdušju, dobrih željah, spodbudi za prihodnje delo apostolata TLM v Sloveniji in seveda priporočila drug drugemu za molitve. Seveda ni manjkalo niti skupno fotografiranje.

Zadnji dan, to je v nedeljo 17., smo zopet začeli v zgodnjih jutranjih urah s sveto daritvijo pri enem od stranskih oltarjev enako kot v soboto. Tokrat so se nam trem pri oltarju s podobo Svete Device Marije pridružile tudi sestre redovnice, kar je v mojem srcu dalo še prav poseben blagoslov in popotnico za domov ob tej nedeljski sveti maši.

Sledila je večurna pot domov, ki smo jo, kot na poti v Rim, preživeli z dobrimi moškimi pogovori, načrti za nadaljnji apostolat TLM med našimi rojaki in v naših župnijah, predvsem pa ni manjkalo pobožnih in tihih prošenj v molitvi svetega rožnega venca.

Verjamem, da je bila tokratna deseta obletnica Summorum Pontificum še posebno slovesna, hkrati pa sem prepričan, da to ni vrhunec TLM apostolata. Inštituti oz. duhovniške bratovščine kot sta FSSP in ICKPS, ki se aktivno zavzemajo za apostolat TLM, so se v kratki dobi desetih let šele dobro prebudili. Število novih duhovnih poklicev pri vseh tradicionalističnih skupinah kontinuirano raste.

Želimo si, da bi se naslednjega leta romanja v Rim ob obletnici Summorum Pontificum udeležili v večji organizirani skupini. Kako lepo bi bilo, če bi naslednje leto ne bilo dovolj prostora na avtobusu! Predvsem pa si želimo in prosimo, da bi naši duhovniki in škofje, za katere redno molimo, prepoznali bogastvo katoliške tradicije in bi v duhu obrednega pluralizma resnično, ne zgolj na papirju, izenačili obe obliki rimskega obreda Katoliške Cerkve, ki bi tako oživela in zadihala s polnimi pljuči, saj sedaj diha le z eno polovico.