John Skalko
Ali obstajata le dva
spola?
Generaciji pred nami bi
se to verjetno zdelo smešno vprašanje. A glede na vzpon teorije spola,
transspolnosti, interspolnosti in drugih podobnih fenomenov se to vprašanje
danes zdi kompleksno in pereče.
Kaj razlikuje moškega od
ženske? Je to številno spolnih kromosomov? Je to prisotnost ustreznih spolnih
organov? Količina testosterona ali estrogena? Težava je, da noben od teh
standardov ne velja vedno in povsod: nekateri posamezniki so rojeni z dodatnimi
kromosomi, kot npr. XXYY ali XYY. Drugi so rojeni z dvojnimi spolnimi organi.
Nekatere ženske imajo višjo raven testosterona kot mnogi moški.
Vsaka od teh posebnosti
predstavlja resen ugovor proti binarni delitvi na moški in ženski spol.
Posamezna človeška bitja so naravno moška ali ženska, kot je vsako število naravno
sodo ali liho (pod pojmom »narava« imam v mislih esenco določene stvari oz.
tisto, kar nujno sledi glede na njeno esenco). Če bi naleteli le na eno
število, ki ni sodo ali liho, potem bi bil to dovoljšen dokaz, da števila po
svoji naravi niso soda ali liha. Če bi naleteli le na en trikotnik, ki bi imel
štiri stranice, bi to bil dovoljšen dokaz, da trikotniki po svoji naravi niso
trikotni. Podobno bi tudi primer enega človeka, ki ne ustreza binarni normi,
pokazal, da tradicionalno razlikovanje med dvema spoloma ni ustrezno.
Na srečo ne obstajajo
števila, ki niso niti soda niti liha. Prav tako ne obstaja niti en trikotnik s
štirimi stranicami, že sama definicija je notranje kontradiktoren. Ali lahko
trdimo, da je pojem medspolnega človeškega bitja podobno notranje
kontradiktoren?
Biološko gledano se zdi,
da medspolni ljudje obstajajo, kot tudi ljudje z drugimi ne-binarnimi spolnimi
značilnostmi. Hermafroditi imajo moške in ženske spolne organe. Nekateri
posamezniki z moškimi spolnimi organi imajo XX kromosome. Nekateri posamezniki
z moškimi geni imajo nepopolne ženske spolne organe. Kakšen ne-arbitrarni
splošni standard torej lahko uporabimo za določanje spola?
Kaj
določa spol?
Naš spol – moški ali
ženski – je določen z našo osnovno zmožnostjo spolne prokreacije. Poglejmo si
naslednji miselni eksperiment Christopherja Martina:
Predstavljajmo
si, da srečamo tujo življenjsko vrsto – nerazumske živali – ki bi se od nas
jasno razlikovala: npr. na Marsu. Pojavi se vprašanje: so ta bitja spolna? In
če so, lahko razlikujemo med samci in samicami? Razmisliti moramo, kako bi se
lotili iskanja odgovora na to vprašanje. Brez dvoma ne bi začeli s preučevanjem
njihove psihologije, prav tako ne bi zgolj opazovali (ali secirali) posameznih
primerkov. Poskušali bi ugotoviti, kako se razmnožujejo ter kakšna je vloga
različnih organov različnih individuumov pri reprodukciji. Spol je torej
biološki in teleološki pojem. Vse drugo, kar imenujemo spolno, imenujemo končno
tako zato, ker je kakorkoli povezavo s tem procesom oz. s temi organi.
Če bi opazili, da se
pripadniki te vrste razmnožujejo nespolno, bi pravilno sklepali, da v tej vrsti
ne obstajata moški in ženski spol. A če bi nasprotno opazili, da sta za
razmnoževanje potrebna dva, bi pravilno sklepali, da se ta vrsta razmnožuje
spolno preko spolne združitve. Ta dva tipa – moškega in žensko – imenujemo
različno glede na njuno vlogo pri razmnoževanju. Če človeška bitja ne bila
naravno ustvarjena za razmnoževanje ali če se ne bi razmnoževala spolno, ne le
da ne bi imeli nikakršnega koncepta družbenega spola, temveč človeška bitja
sploh ne bi bila spolna.
Iz tega razloga lahko
torej obstajata le dva spola. Silogistično bi lahko to izrazili na naslednji
način:
Biološki spol je definiran glede na vlogo
pri spolnem razmnoževanju; spolno razmnoževanje zahteva le dva, moškega in žensko;
biološki spol je torej binaren, moški in ženski.
Odstopanja se v naravi
pojavljajo, a odstopanja implicirajo normo, od katere odstopajo. Kastrirani
moški je še vedno moški; ženska z amputiranimi prsmi, je še vedno ženska.
Dejstvo, da je nekdo rojen z nejasnimi spolovili, ne odpravlja njegovega
pravega spola. To, da določenega posameznika težko identificiramo kot moškega
ali žensko, ne pomeni, da ni nič od tega. Identične dvojčke težko razlikujemo,
a so še vedno različne osebe. Epistemološki problemi ne vodijo nujno k
ontološkim.
Poglejmo si primer
rastlin, ki se spolno razmnožujejo. Ko naletimo na rastlino, ki ji manjkajo
nekateri spolni organi, iz tega razloga ne sklepamo, da smo naleteli na tretji
spol. Nasprotno, biologi v takem primeru pravilno sklepajo, da so naleteli na
okrnjeno rastlino. Podobno so tudi ljudje, ki imajo dodaten kromosom ali obolela
spolovila, samo to: spolno prikrajšani na fizičnem nivoju. Taki ljudje so
pogosto čudovite, ljubeče in moralno zgledne osebe, a fizično jim nekaj
preprosto manjka.
Hermafroditi so
posamezniki z ženskimi in moškimi spolnimi organi. Čeprav imajo torej v
nekaterih redkih primerih nekatere človeške osebe dvojna spolovila, nismo še
našli primera, kjer bi obojna popolno delovala. Popolni človeški hermafrodit s
popolnoma delujočimi ženskimi in moškimi spolnimi organi ne obstajajo. Iz tega
razloga tudi ni bil ugotovljen še noben primer človeške samooploditve.
A tudi če bi obstajal
posameznik s popolnoma delujočimi moškimi in ženskimi spolnimi organi, tak
primer ne bi pobil binarnega razlikovanja na ženski in moški spol. V tem
primeru bi namreč imeli posameznika, ki je hkrati moški in ženska; nekoga, ki
torej lahko spolno deluje kot moški ali ženska glede na nasprotni spol, s
katerim bi vstopil v spolni odnos. Hermafroditizem torej nikakor ne pobija
tradicionalnega binarnega razlikovanja med spoloma, temveč ga potrjuje.
Pravzaprav ne bi niti vedeli, da hermafroditi obstajajo, če ne bi poznali
moško-ženske dvojnosti.
Različne
ravni »zmožnosti«
Kako torej končno
razlikujemo med moškim in ženskim, je torej utemeljeno na dvojni biološki vlogi
pri reprodukciji. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z žensko, je
biološko in resnično moški. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z
moškim, je biološko in resnično ženska. Moški in ženska sta torej definirana v
odnosu drug z drugim ter sta zato korelativna pojma.
Pri tem moramo
razlikovati med dvema tipoma »zmožnosti«. Moški ostanejo moški tudi če niso
prokreacijsko aktivni, ali če so nezmožni reprodukcije zaradi neplodnosti,
kastracije ali genetske oz. fizične hibe. Razumevanje »zmožnosti« oz.
»potencialnosti« je v tem kontekstu bistveno. Mehanik, ki nima ustreznega
orodja, je še vedno »zmožen« popraviti avto, a ne v istem smislu kot je mehanik
s pravim orodjem »zmožen« popraviti vaš avto tu in zdaj. Moški je tip
organizma, ki je zmožen oploditi žensko. Z drugimi besedami, lahko jo oplodi,
če ima ustrezne delujoče organe. Ženska pa nikoli ne more oploditi druge
ženske.
Glede na to, da se
človeška bitja razmnožujejo spolno, so biološko moški ali ženske. Moški so
moški in ženske so ženske. Pravi hermafroditi s popolnoma delujočimi spolnimi
organi ne obstajajo. Tretji element ne obstaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar