Tradicija je za mlade

Matthew Schmitz

Zdi se, da je papež Frančišek prejšnji teden v nagovoru italijanskim liturgikom »zacementiral« liturgične spremembe, ki so se uveljavile po II. vatikanskem koncilu: »Po tem procesu učenja, po tem dolgem potovanju,« je dejal, »lahko z gotovostjo in učiteljsko avtoriteto potrdimo, da je liturgična reforma ireverzibilna.« Progresivni komentatorji se te besede pozdravili kot udarec proti »ponovnemu razvoju določene oblike neo-klerikalizma s spremljajočim formalizmom« ter z zadovoljstvom opazili, da je »reakcionarno liturgično gibanje zaustavljeno.« Ali Frančiškova izjava resnično pomeni, da je po tisočletjih razvoja liturgična evolucija prišla na zadnjo stopnjo razvoja in se mora sedaj ustaviti?

Kratko rečeno, ne. Papež bi prav tako lahko z učiteljsko avtoriteto izjavil, da politega mleka ne moremo spraviti nazaj v steklenico. Ugotovitev je seveda neizpodbitna, čeprav se nam obžalovanje zdi primernejši odziv kot ponos. Pravo vprašanje namreč ni, ali lahko izbrišemo zgodovinske napake, temveč kako lahko stanje popravimo.

Kot vam bo povedal vsak mlad progresist ali star tradicionalist, starost ne determinira liturgičnih in teoloških preferenc. Ne glede na to je neizpodbitno dejstvo, da se po vsem svetu mladi tradicionalisti soočajo s starimi progresisti. Ironične situacije se vrstijo: mladi, ki spoštujejo staro, tekmujejo s starimi, ki hočejo slediti novostim, progresisti pa se boječ prihodnosti spopadajo s tradicionalisti, ki prezirajo svoje neposredne predhodnike. 

Vsakdo, ki dvomi o tem konfliktu, naj obišče bližnji samostan, kjer bodo mlajši redovniki praviloma mnogo bolj tradicionalni kot njihovi starejši bratje. V Franciji bo že čez približno 20 let večina duhovnikov darovala izključno tradicionalno latinsko mašo. Kamorkoli pogledamo, vidimo, da so mladi tradicionalistično usmerjeni. 

Provincial nizozemskih dominikancev, oče René Dinklo, je jasno kot le malokdo drug izrazil velike spremembe, ki potekajo v Cerkvi. Dinklo je edini duhovnik svojega reda [na Nizozemskem] iz t. i. »generacije X.«[1] Eden od njegovih prvih spominov zadeva spovednico polno bobnov, ki jih je uporabljal mladinski zbor. V zgodnjih 90-ih letih, ko se je Dinklo pridružil redu, so nizozemski dominikanci že opustili svoje tradicionalne dnevne molitve in pričakovali, da bo red v prihodnosti postal združenje laikov. Upravičeno je pričakoval, da bo zadnji duhovnik v provinci, ki je obstajala 500 let.

A nato je dominikanska skupnost ponovno dobila duhovne poklice. Mladi nizozemski dominikanci so želeli obnoviti oblike skupnostnega življenja in molitve, ki so jih njihovi predhodniki odpravili. »Stojimo na pragu daljnosežnih sprememb,« je lani opozoril oče Dinklo (http://www.op.org/en/content/dominican-life-phase-transition-situation-dutch-province). »V tej situaciji lahko pride do konflikta med generacijami«. Mlajši dominikanci želijo nositi habit in »ponovno odkriti številne verske prakse, rituale ter načine petja in molitve, ki jih je starejša generacija zavrgla.« Da bi se izognili konfliktu, se ti mladi sedaj selijo v novo redovno hišo.

Nadškof Augustine DiNoia (https://opeast.org/vocations/vocation-faqs/new-vocations-province-st-joseph/) je leta 2010 opredelil izkušnjo mladih tradicionalistov: »Zdi se mi, da so ti mladi v 20ih in 30ih letih bili zaradi svojih izkušenj radikalizirani … na način, ki je nam tuj.« Po »bog-ve-kakšnih osebnih in družbenih eksperimentih« so spoznali »moralni kaos osebno in socialno ter nočejo z njim imeti nobenega opravka.« Njihove poklice kroji občutek rešitve v zadnjem trenutku. »Kot da bi prišli na rob prepada in se nato obrnili.«

Generacija nadškofa DiNoia je želela združiti Cerkev s svetom, a mlajša generacija duhovnikov veruje, da sta obe entiteti na najglobljem nivoju medsebojno nasprotni: »Morda to težko razumemo, a ti mladi ne delijo občutkov kulturnega optimizma, ki smo ga prevzeli v post-koncilskem času.« Obžalujejo »samo-sekularizacijo Cerkve«, posebno še »'odčaranje' njene liturgije«. To pojasni njihovo navdušenje nad misalom iz leta 1962. 

Številnim mladim katoličanom se zdi, da so bili oropani dediščine, ki jim je po pravici pripadala. Po koščkih morajo ponovno zbrati in sestaviti tisto, kar bi morali dobiti kot celoto. Nek angleški akademik mi je pred kratkim povedal o svojem poskusu, da bi dobil izvod Dictionnaire de théologie catholique, staro referenčno delo, ki je v času po koncilu postala liber prohibitus. Kontaktiral je nekega Belgijca, ki pomaga izumirajočim redovniškim skupnostim pri likvidaciji njihovih knjižnic. Belgijec je našel frančiškansko skupnost, ki je bila najprej pripravljena prodati knjižno zbirko, a se je v zadnjem trenutku premislila. Menihi so se odločili raje sežgati omenjene knjige, da »ne bi prišle v roke tradicionalistom.«

Kdo so ti grozeči tradicionalisti? Stopite v tiho kapelo v New Yorku in tam boste našli odgovor. Tam se vsako sobotno jutro skrivoma zbirajo mladi verniki. Razdeljeni so po spolu: ženske sedijo na levi, moški na desni. Ko zazvoni zvonček, skupaj vstanejo. Duhovnik v oglavnici pristopi k oltarju in začne z latinsko mašo. Med obhajilom klečijo na golih tleh, kjer bi morala biti obhajilna miza. 

V mestu, kjer je molčečnost zasramovana, pregreha pa se šopiri, je atmosfera spoštljivosti še posebej presenetljiva. Sobotne maše so se začele pred letom dni, ko je mladi duhovnik končno prisluhnil zahtevam mladih vernikov. Želeli so tradicionalno latinsko mašo, on pa se je bal reakcije starejših sobratov, ki je ne marajo. Privatna sobotna maša je nato predstavljala kompromisno rešitev. Novice o njej se širijo od ust do ust med študenti in mladimi zaposlenimi, tako da počasi raste. 

Po zadnjem evangeliju verniki v bližini prekinejo svoj post s kavo. Eno od obiskovalk sem vprašal, kako je pričela hoditi sem: »K maši hodim že 24 let,« je dejala. »Še vedno obiskujem obe obliki, a ko sem se seznanila z latinsko mašo, se mi je zdela bolj spoštljiva. Kot da bi se znašla izven tega sveta.« Njeno obnašanje je prijetno, obleka pa sodobna in nevsiljiva. Ko se pogovor pomakne k razpravi, zakaj je Pij IX. imel prav v primeru Mortara, razmišljam, da predstavlja moja sogovornica primer osebe, ki bi jo številni katoličani zaskrbljeni nad javno podobo Cerkve, radi predstavili kot lep primer Cerkve prihodnosti – če le ne bi bila tako naklonjena preteklosti.

Prirejeno po: http://catholicherald.co.uk/issues/september-1st-2017/the-kids-are-old-rite/

---

[1] Termin »generacija X« označuje rojene po t. i. generaciji »baby boom«, ki je bila rojena v desetletju po 2. svetovni vojni. Generacija X torej zaznamuje rojene med zgodnjimi 60-imi in 80-imi leti 20. stoletja.

Originalen naslov teksta "The kids are old rite" predstavlja v slovenščino neprevedljivo besedno igro.