Eden izmed piscev bloga na romanju v Rimu (Summorum Pontificum 2014)

Benedikt XVI. - detajl slike v prostorih FSSP v Rimu

Rim. Odkar sem začel resneje živeti vero, sem si želel obiskati to mesto.  Za katolika izžareva nekaj privlačnega. O njem sem bral v življenjepisih svetnikov, papežev, kardinalov in duhovnikov. Tudi naših, ki so imeli čast bivati v večnem mestu. Na začetku 20. stoletja je o Rimu v svoji pesmi Roma la santa pisal izvrstni duhovnik Mihael Opeka:

»Kako si krasna, jasna Roma, ti! Nad kupolami starodavnimi, nad tvojimi svetišči slavnimi, nebeška luč žari!«

Odkar poteka romanje Summorum Pontificum (prvič leta 2012), sem upal, da se ga bom lahko udeležil. Letos se je končno vse tako izšlo, da sem si kak teden prej kupil karte za prevoz. V Rim sem tako s spalnim vagonom prispel v petek, 24.10.  v zgodnjih jutranjih urah in se odpravil do apartmaja, ki sem si ga delil z nekaj Američani, člani združenja Juventutem.

Eden je bil iz Michigana in beseda je kaj hitro nanesla na enega največjih Slovencev vseh časov, božjega služabnika Baraga. Prvo presenečenje tega romanja se je zgodilo tedaj, ko so mi povedali, da so zmenjeni za obisk na papeški komisiji Ecclesia Dei, ki je del Kongregacije za nauk vere, in kako so do dovoljenja prišli zadnji dan. Prejšnje dni so bili na obisku v semenišču v Griciglianu v Toskani, v pisarni za latiniteto, na Apostolski signaturi pri kardinalu Burkeu in še kje.

Po sprejemu na komisiji Ecclesia Dei smo v čakalnici takoj opazili regale z vsemi pomembnejšimi tradicionalističnimi publikacijami. Sprejel nas je dominikanec p. Nuara, ki je že več let član komisije. Pred tem je imel redno oddajo na italijanski Radio Maria, v kateri se je ukvarjal z vprašanjem sekt, new agea in podobnimi temami. Kot prvi je na Radio Maria Italia tudi daroval mašo po tradicionalnem obredu. Sprejemnica je obenem arhiv, kjer je zaradi občutljivosti podatkov prepovedano fotografiranje. V enournem pogovoru smo se dotaknili veliko tem, kar velja izpostaviti, pa je vprašanje pravega delovanja skupin, ki si želijo živeti izkušnjo tradicije. Povedano nam je bilo, da moramo delovati ponižno, z ljubeznijo, a obenem odločno, saj je Summorum Pontificum zakon Cerkve, in da so naša prizadevanja obenem naša pravica. Naloga škofov pa je izključno v tem, da nas podpirajo. V kolikor tega ne želijo storiti, nastopi komisija Ecclesia Dei. Komisija nam lahko dobro pomaga le, če mi pomagamo njim. Gre za to, da se moramo zavedati naše majhnosti in graditi z upanjem, vero in ljubeznijo. Če pa je Bog za nas, kdo je zoper nas? (prim. Rim 8, 31)

 

Po srečanju - z nami mons. Pozzo in p. Nuara

Po tem krasnem srečanju je sledila adoracija v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini, ki jo upravlja Duhovniška bratovščina svetega Petra.  To je velika in lepa cerkev, v kateri sem takoj opazil, da stranski oltarji niso bili zapuščeni kot podstavki za vaze, ampak so še vedno v uporabi. Ob vsakem je bil na polici položen misal s stojalom. Naslednja stvar, ki človeka ne pusti ravnodušnega, je slika Svete Trojice nad glavnim oltarjem. Zaradi pontifikalnih svetih maš je bil tabernakelj prenešen na enega od stranskih oltarjev.

Kosilo smo vse dni imeli iz popotne torbe, bližnjega marketa ali kioska. Zaradi lepega vremena in dobre družbe je bilo to zelo primerno. Posebno primeren se je izkazal park pri gradu Sant' Angelo. Naša druščina se je spreminjala iz dneva v dan, a bila je vedno mednarodna. Od Danske do Kolumbije, da si lažje predstavljate. Kljub temu da smo jedli iz popotne torbe, obroki niso bili slabi, nekaj je bilo tudi vina in piva, kar je povsem normalno. Ob tem sem se spomnil verzov slavnega angleškega spreobrnjenca Belloca, ki je zapisal:

»Wherever the Catholic sun doth shine, there's always laughter and good red wine. At least I've always find it so. Benedicamus Domino!« [Kjerkoli sije katoliško sonce, tam je vedno smeh in dobro rdeče vino. Vsaj meni se je vedno zdelo tako. Zahvaljujmo se Gospodu!]

Na splošno so bili prav ljudje največje lepo presenečenje; eden od mojih sostanovalcev nam je celo zrecitiral celotno Chestertonovo pesnitev Lepanto.

Zgodaj popoldne je sledil križev pot na Palatinskem griču, po katerem je bila v cerkvi še možnost poljuba relikvij svetega križa. Zvečer je sledilo glavno dejanje dneva. Slovesna sveta maša ob 10. obletnici združenja Juventutem. Svete maše zaradi bolezni žal ni mogel darovati kardinal Pell, kakor je bilo prvotno načrtovano. Poslal je tajnika, pridigo in opravičilo. Že več kot pol ure pred mašo so bile klopi polne. Vedel sem, da bom stal. Bolj ko se je bližala ura pričetka maše, bolj je zadnji del cerkve postajal nagneten. Veliko število duhovnikov in semeniščnikov je stalo kar zadaj, saj prostora, da bi bili spredaj »in choro«, ni bilo več. To je bil tudi tisti trenutek, ko se je zares videlo, da smo zbrani iz vsega sveta. Ljudje vseh barv in predvsem redovniki vseh vrst. Res je, da poznam veliko redov, a tukaj sem videl tudi take, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo. Norbertinci, dominikanci, cistercijani, benediktinci Brezmadežne, Inštitut Kristusa Kralja, Inštitut Dobrega Pastirja in še veliko drugih. Maša se je lepo začela in do kosti me je pretreslo, ko so vsi prisotni prvič zapeli »Kyrie elesion«.

priprave na sveto mašo

Vsa cerkev je pela. Zbor je bil iz Švice. Glavni duhovnik združenja Juventutem, g. de Malleray, je diakoniral. Obhajilo je delilo več duhovnikov in maša se je zaključila s petjem »Salve Regina«. Po maši smo se pri zakuski za cerkvijo še dodatno spoznali z mnogimi romarji in koncentracija talarjev na kvadratni meter je bila tako visoka, da bi bila za še tako odpornega modernista usodna. Sledila je topla večerja v eni od bližjih gostiln, kjer smo imeli še nekaj časa za raznovrstne pogovore.

V soboto zjutraj, na veliki dan, smo se odpravili k adoraciji in molitvi rožnega venca v cerkev san Lorenzo in Damaso. Tudi to cerkev smo dodobra napolnili in tako smo mladi, pa tudi nekateri starejši, spet klečali pred našim Bogom v Najsvetejšem oltarnem zakramentu. Tradicionalisti naj bi bili na to seveda vajeni. Tako ta kakor prejšnji dan za križev pot so nam odlični organizatorji priskrbeli knjižice za adoracijo, nato pa še usmerili v procesijo; tokrat se je vila proti baziliki svetega Petra. Zaradi svoje več stometrske dolžine se je promet v Rimu za nekaj časa celo ustavil. Spredaj so hodili duhovniki in semeniščniki, zadaj pa ljudstvo. Plapolale so zastave s svetimi podobami in seveda tiste od združenja Juventutem, odmevalo je petje litanij svetnikov in raznih latinskih pesmi, na trgu svetega Petra pa italijanska Povsod Boga. 

Naša procesija se je mirno odvila vse do oltarja katedre svetega Petra. Iti s tako procesijo v baziliko svetega Petra je nekaj čudovitega. Prejšnje klečanje na tleh je bilo hitro pozabljeno, ko so se moja kolena spustila na udoben klečalnik kardinalskih klopi. Več centimetrov pene, skoraj udobnejše kot sedenje. Po kratkem čakanju se je prikazala procesija strežnikov in takrat sem ugledal tudi njegovo eminenco kardinala Burkea v popolni »bojni« opravi. Šel je do božjega oltarja, oltarja, ki razveseljuje njegovo (pa tudi mojo) mladost.  

moj pogled

Sveta maša je bila krasna, petje ubrano, ljudje okoli mene mirni in zbrani. Po maši sem si ogledal še sámo baziliko in pomolil pri oltarjih papežev. Tisti, pod katerim počiva sv. Pij X. je bil, jasno, posebno oblegan. Kardinala so na izhodu iz bazilike ljudje kar zabarikadirali in ni bilo videti, da bi bil zaradi tega kaj jezen. Poljub prstana, slika, beseda, nasmeh, naklonjenost in podpora, ki je je dobri pastir deležen od svoje črede.

Kosilo in srečanje Juventutem je potekalo v parku pri gradu Sant' Angelo. Prišli so tudi duhovniki in ni bilo težko navezati stike z ljudmi iz nam bližnjih držav. Ko smo se malo bolj organizirano predstavljali, je nek mlad študent igranja orgel rekel, da je prišel pogledati te ljudi, ker se mu včasih na župniji zdi, kot da je on edini »norec« v cerkvi, ko pa vse ostalo ploska in brenka. Videl je, da ni sam; lepo smo se imeli še ves dan in večer.

sv. Pij X.

sv. Janez XXIII.

Kljub temu da sem to romanje vzel kot pravo romanje, sem si želel ogledati še točno določeni muzej. Zanj sem slišal že pred leti in videl kako sliko. Nisem si pa predstavljal, da je dolg le približno tri in visok en meter. To je Mali muzej vic.  Nahaja se na hodniku zakristije cerkve Sacro Cuore del Suffragio in zajema več predmetov, ki so bili zaznamovani z dotiki duš iz vic, ki so prosile za svete maše. Nastal je približno pred sto leti – o njem bom kaj več napisal v enem izmed prihajajočih člankov.

 

eden od razstavljenih molitvenikov

V nedeljo zjutraj je za vse, ki se nismo odpravili v Norcio, rojstno mesto sv. Benedikta, kjer je samostan tradicionalno usmerjenih benediktincev, bila darovana pontifikalna sveta maša v cerkvi Santtissima Trinita dei Pellegrini. Maševal je mons. Bacque, apostolski nuncij. Tokrat je pel zbor semeniščnikov brazilskega semenišča Inštituta Dobega Pastirja. Po sveti maši mi je monsignor, ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije, dejal, da si je vedno želel priti na grob francoskih kraljev v Kostanjevico pri Gorici.

Z našo skupino smo se po maši šli okrepčati v enega od rimskih parkov in se počasi poslovili. Tako se je z odhodom domov končalo to romanje, ki je bilo veliko lepše, kot sem ga bil tukaj sposoben predstaviti. Domov sem se vrnil okrepčan, miren in zagnan za dobri boj. Kakor g. Opeka, ki sem se ga spomnil na začetku, pa lahko rečem:

»Večerno solnce na obzorju tone –

o, tvoje solnce pa ne vtone, Roma,

nikdar ne vtone na sveta obzorju,

nikdar ne vtone v zvesti duši moji!