O podivjani kreposti usmiljenja

Sinoda o družini odpira pomembno vprašanje o ''modernizaciji'' Cerkve. Zagovorniki novih principov, ki so vse bolj v nasprotju s Katekizmom, kot zadnji argument navajajo božje usmiljenje in se navezujejo na usmiljenje kot krepost. Toda pri tem ne gre za usmiljenje v pravem pomenu, ampak usmiljenje kot ''podivjano krepost''. G. K. Chesterton je v svojem znamenitem delu »Pravovernost« odlično predstavil pojav podivjanih kreposti. Podivjana krepost je tista krepost, ki je iztrgana iz svojega konteksta in se nahaja na nepravem mestu. Katoliška vera nas uči, da je Bog usmiljen in pravičen. Poudarjanje enega brez drugega prinaša zmedo in krepost podivja, ker ni več  na svojem mestu. Tako lahko zgolj s poudarjanjem pravičnosti dosežemo rigorizem, podoben janzenizmu, zgolj s poudarjanjem usmiljenja pa se približamo antropocentrični logiki modernosti. Pri podivjanem usmiljenju ne gre namreč za usmiljenje do spokorjenega grešnika ali do človeka, ki išče resnico, čeprav je še ni našel. Gre pravzaprav za to, da se v imenu usmiljenja grešnemu življenju podeljuje določeno legitimnost, kar pa ni več pravo usmiljenje. Kot ilustracija naj služi primer življenja sv. Avguština, ki je pred svojo spreobrnitvijo živel grešno, kar je sam slikovito pokazal v eni izmed svojih molitev: »Gospod, naredi me čistega, a ne še takoj.« Avguštin je tako jasno razumel grešnost svojega življenja in je po dolgotrajni borbi uspel svoje stare navade zavreči – naposled je dosegel svetniško čast.

Primer sv. Avguština nam jasno izkazuje pravo usmiljenje. Avguštin je imel možnost za kesanje in pokoro in s tem oproščenje grehov. Ta možnost je odprta tudi danes, in sicer vsem, še tako hudim grešnikov. Italijanski blaženi Bartolo Longo je bil pred svojo spreobrnitvijo satanist! Pa mu takšna možnost ni bila zavrnjena. Enako velja tudi za današnji čas, tudi glede procesa sinode o družini, kjer se bije boj med modernisti in pravovernimi. Modernistični pristop prisega na usmiljenje v podivjani obliki. To pomeni, da ne gre za usmiljenje,  ki omogoča vsem, še tako hudim grešnikom, vrnitev v stanje posvečujoče milosti, temveč za tisto lažno usmiljenje, ki njihove grehe in napake tolerira ter jim poskuša dati vsaj določeno mero legitimnosti.

Podivjana krepost usmiljenja nedvomno izvira iz modernosti in iluzije po modernizaciji Cerkve. Ta je še posebej pereča zaradi napačnega razumevanjem drugega vatikanskega koncila, o čemer smo na blogu že pisali v povzetku misli Dietricha von Hildebrandta o t. i. duhu koncila. Cerkev ima nedvomno dolžnost razumeti »duh časa«, spremembe v družbi in mentaliteti, specifičnosti okolja in na vse to pravilno odgovoriti v duhu evangelija in izročila. Naj prikažemo to na primeru. V predmodernih obdobjih se je Cerkev soočala z vraževerjem in ostanki poganstva tudi med lastnimi verniki. V današnjem času je vse to znotraj Cerkve (vsaj na Zahodu) prisotno v mnogo manjšem obsegu. Po drugi strani pa so se v občestvo prikradle tegobe in zmote sodobnega časa, posebej tiste, povezane s seksualno revolucijo in upadom pomena družine. Ozrimo se na zmoto o prilagoditvi času oz. modernizaciji. Če bi Cerkev spreminjala svoja stališča glede na čas, v katerem se nahaja, ali ne bi potemtakem morala sprejeti v svoj nauk tudi podporo vraževerju?

Nedvomno je dolžnost Cerkve nagovoriti tudi ljudi iz razbitih družin, ločence, istospolno usmerjene. Cerkev je zagotovo dolžna pokazati razumevanje za njihove težave in težke življenjske poti, tako kot se je mogla previdno soočiti s tegobami preteklosti. Ne sme pa nikoli pozabiti na svojo najpomembnejšo nalogo, in sicer vodit tovrstne (in vse druge) ljudi na pot odrešitve in krepostnega življenja. Na pot pravega božjega usmiljenja. To pa se nikakor ne more doseči z dopuščanjem sprejemanja obhajila v stanju smrtnega greha. Jezus je nagovoril grešnike vseh vrst in jim je tudi odpustil. Toda od njih je tudi nekaj zahteval – pustiti grešno življenje za seboj.