Sinoda o družini odpira pomembno
vprašanje o ''modernizaciji'' Cerkve. Zagovorniki novih principov, ki so vse
bolj v nasprotju s Katekizmom, kot zadnji argument navajajo božje usmiljenje in
se navezujejo na usmiljenje kot krepost. Toda pri tem ne gre za usmiljenje v
pravem pomenu, ampak usmiljenje kot ''podivjano krepost''. G. K. Chesterton je
v svojem znamenitem delu »Pravovernost« odlično predstavil pojav podivjanih
kreposti. Podivjana krepost je tista krepost, ki je iztrgana iz svojega
konteksta in se nahaja na nepravem mestu. Katoliška vera nas uči, da je Bog
usmiljen in pravičen. Poudarjanje enega brez drugega prinaša zmedo in krepost
podivja, ker ni več na svojem mestu.
Tako lahko zgolj s poudarjanjem pravičnosti dosežemo rigorizem, podoben
janzenizmu, zgolj s poudarjanjem usmiljenja pa se približamo antropocentrični
logiki modernosti. Pri podivjanem usmiljenju ne gre namreč za usmiljenje do
spokorjenega grešnika ali do človeka, ki išče resnico, čeprav je še ni našel. Gre
pravzaprav za to, da se v imenu usmiljenja grešnemu življenju podeljuje določeno
legitimnost, kar pa ni več pravo usmiljenje. Kot ilustracija naj služi primer življenja
sv. Avguština, ki je pred svojo spreobrnitvijo živel grešno, kar je sam
slikovito pokazal v eni izmed svojih molitev: »Gospod, naredi me čistega, a
ne še takoj.« Avguštin je tako jasno razumel grešnost svojega življenja in
je po dolgotrajni borbi uspel svoje stare navade zavreči – naposled je dosegel
svetniško čast.
Primer sv. Avguština nam jasno
izkazuje pravo usmiljenje. Avguštin je imel možnost za kesanje in pokoro in s
tem oproščenje grehov. Ta možnost je odprta tudi danes, in sicer vsem, še tako
hudim grešnikov. Italijanski blaženi Bartolo Longo je bil pred svojo
spreobrnitvijo satanist! Pa mu takšna možnost ni bila zavrnjena. Enako velja tudi
za današnji čas, tudi glede procesa sinode o družini, kjer se bije boj med
modernisti in pravovernimi. Modernistični pristop prisega na usmiljenje v
podivjani obliki. To pomeni, da ne gre za usmiljenje, ki omogoča vsem, še tako hudim grešnikom,
vrnitev v stanje posvečujoče milosti, temveč za tisto lažno usmiljenje, ki njihove
grehe in napake tolerira ter jim poskuša dati vsaj določeno mero legitimnosti.
Podivjana krepost usmiljenja
nedvomno izvira iz modernosti in iluzije po modernizaciji Cerkve. Ta je še
posebej pereča zaradi napačnega razumevanjem drugega vatikanskega koncila, o
čemer smo na blogu že pisali v povzetku misli Dietricha von Hildebrandta o t. i.
duhu koncila. Cerkev ima nedvomno dolžnost razumeti »duh časa«, spremembe
v družbi in mentaliteti, specifičnosti okolja in na vse to pravilno odgovoriti
v duhu evangelija in izročila. Naj prikažemo to na primeru. V predmodernih
obdobjih se je Cerkev soočala z vraževerjem in ostanki poganstva tudi med lastnimi
verniki. V današnjem času je vse to znotraj Cerkve (vsaj na Zahodu) prisotno v
mnogo manjšem obsegu. Po drugi strani pa so se v občestvo prikradle tegobe in
zmote sodobnega časa, posebej tiste, povezane s seksualno revolucijo in upadom
pomena družine. Ozrimo se na zmoto o prilagoditvi času oz. modernizaciji. Če bi
Cerkev spreminjala svoja stališča glede na čas, v katerem se nahaja, ali ne bi
potemtakem morala sprejeti v svoj nauk tudi podporo vraževerju?
Nedvomno je dolžnost Cerkve nagovoriti
tudi ljudi iz razbitih družin, ločence, istospolno usmerjene. Cerkev je
zagotovo dolžna pokazati razumevanje za njihove težave in težke življenjske
poti, tako kot se je mogla previdno soočiti s tegobami preteklosti. Ne sme pa
nikoli pozabiti na svojo najpomembnejšo nalogo, in sicer vodit tovrstne (in vse
druge) ljudi na pot odrešitve in krepostnega življenja. Na pot pravega božjega
usmiljenja. To pa se nikakor ne more doseči z dopuščanjem sprejemanja obhajila
v stanju smrtnega greha. Jezus je nagovoril grešnike vseh vrst in jim je tudi
odpustil. Toda od njih je tudi nekaj zahteval – pustiti grešno življenje za
seboj.
Jasna zadeva - pravičnost vselej pokaže resničnost določene kreposti. Velja tudi recimo za ljubezen, ki je po Chestertonu zgolj pohota, če podivja. Nekdaj so bile sinode sklicane le, ko je bila za to resnična potreba - tu ne vidim nobene potrebe, tudi zato ne, ker so zadeve že kdaj rešili. Luigi Amicone, pripadnik CL in urednik njihovega tednika Tempi, je dejal, da nas zelo veliko izhaja iz razbitih družin, a naj nam raje predstavijo Ideal (ja, z veliko začetnico), kot pa da delajo te akrobacije. Njegovi starši so šli narazen, ko je bil star 9 let. Tudi sam sem rojen "v prešuštvu", če hočemo, a sem izredno zadovoljen, da so se zadeve čisto lepo kanonično uredile deset let po mojem rojstvu, ko je mama tudi prejela zakramente. Privilegij vere je botroval možnosti cerkvene poroke. Zadeve se uredijo, če je volja za to, kakor tudi volja in ponižnost, da sprejmemo križ, katerega teža se je zaradi naših slabih odločitev ali dejanj povečala. Neumno se mi zdi tudi razglabljanje, kdo je kriv in kdo ne, ker ne more biti samo en kriv, drugi pa nedolžen - treba je gledati celotno sliko.
OdgovoriIzbrišiJa, se lahko podpišem tule spodaj.
IzbrišiIDEAL. Ni prav, da bi zato, ker nam ljudem "ne gre", spuščali ideal..., še manj, da bi s prstom kazali na kogarkoli...