Dandanes pogosto slišimo,
kako naj bi bila vera neko »srečanje z Jezusom«, kako je treba imeti izkušnjo
ali izkustvo »takšnega srečanja«, kako je treba imeti »živo vero«, kako je
treba imeti »osebno vero«... Pogosto se tako dogaja, da človek kar nekako čaka,
kdaj bo vendarle nekaj takšnega doživel, ker se zdi, da pa danes nekaj takšnega
doživeti moraš, da je to nujno, če hočeš biti pravi kristjan. Dogaja se tudi,
da smo polni nekih izkušenj, nekih osebnih izkušenj, celo pridige so polne
tega, kakor bi bilo treba posameznega duhovnika, ki nam pridiga, bodisi hvaliti
ali ga pomilovati, ker se mu pač dogajajo neke izredne reči ali, po drugi
strani, ker je iz mesa in krvi, kot mi vsi.
Najbrž je odveč dejstvo,
da pravi življenjski in duhovni vodniki nikdar niso postavljali za zgled sebe,
temveč kakega drugega vrlega človeka ali svetnika – že Platon je denimo navajal
kot zgled vrlega človeka Sokrata, hkrati pa tudi javne osebe, s katerih
življenjskim obnašanjem se ni strinjal. Podobno so cerkveni očetje in svetniki
vselej navajali svetniške zglede, ne samih sebe. Ko sem oni dan prevajal izreke
sv. Vincencija Pavelskega, je slednji denimo navedel zgled sv. Frančiška
Paolskega, ne pa sebe – zase vselej pravi, kako daleč da je od tistega, kar bi
moral biti. Ali se ni sam sveti apostol Pavel hvalil le s svojo šibkostjo in
slabostjo? Ampak, kakor smo dejali prej, je postala vera nekaj izkustvenega, da
ne rečemo, da je nekaj čutnega in čustvenega, ker je treba vedno nekaj čutiti,
če ne, ni v redu.
To je enostavna
prilagoditev svetu, kjer nekaj traja, dokler nekaj čutimo, dokler je neko
čustvo, dokler je »feeling«, potem je treba zamenjati. Še dobro, da se Bog ne
ravna tako, kot vidimo iz odrešenjske zgodovine, ko bi moral zamenjati že kar
nekaj ljudstev in ne ostati le pri nezvestem in nečutečem – do njega –
izraelskem ljudstvu. Kakor bi si moral ustvariti že več drugih svetov, kjer bi
bili boljši in bolj poslušni ljudje, ne pa mi, ki smo tako neubogljivi. A mi,
ki naj bi vendarle bili ustvarjeni po božji podobi, pa, kar zadeva vero, našega
nebeškega Očeta nič kaj ne posnemamo. Da o Gospodu Jezusu, njegovem Sinu sploh
ne govorimo, ki je bil »pokoren do smrti, smrti na križu« – to mu res ne bi
bilo treba, glede na to, da med njim in ljudmi ni bilo prav nobenega »feelinga«
več. Pa se to ni zgodilo, k sreči, temveč božja zvestoba ostaja.
V zadnjih desetletjih
tako v Cerkvi vselej iščemo neka izkustva, čustva, neka osebna razodetja,
namesto da bi iskali in se odločali za nekaj, kar vse to presega. Človek vedno
išče resnico in vera naj bi bila med drugim prav odločitev za resnico, a zdi
se, da pa ne gre več za to. Mnogi tako dandanes govorijo, kako pa oni »imajo
Jezusa«, kako so se »srečali z Jezusom« in oh in sploh... Druge pogojujejo, da
morajo doživeti nekaj podobnega, ker sicer niso resnični kristjani, saj nimajo
ne žive in ne osebne vere, ker se je za to treba osebno srečati z Jezusom.
Pater Reginald
Garrigou-Lagrange, eden največjih teologov 20. stoletja – in to v resnici, ne
kot eden od tako razvpitih sedanjih kardinalov, katerega ime bomo zamolčali, a
vsi vemo, kdo je! – se je s to spremembo spopadel že leta 1946, ko je spoznal,
da je za novo teologijo, ki je prihajala vse bolj na plano, resnica zreducirana
le na »versko izkustvo«. Ko tako iščemo resnico, ne iščemo več neke »objektivne
stvarnosti in njenih nespremenljivih zakonitosti«, temveč se mora naša »presoja
skladati z zahtevami človeškega delovanja in življenja, kar se neprestano
spreminja«. Kako zlahka lahko potegnemo enačaj s tistim, kar se dogaja glede
vprašanja družinske in spolne morale.
Mislim, da so se posebna
izkustva v zgodovini Cerkve zgodila le nekaterim svetim kristjanom... Že res,
da je treba vero živeti, kolikor bolj krščanstvo, toda v prvi vrsti je treba
vedeti, kaj verujemo in se za to razumno odločiti, to odločitev pa potem
potrjevati s svojo zvestobo. Predstavljen nam je določen nauk, določena vsebina
in odločimo se za to, da nauk spoštujemo, ga uresničujemo. Te odločitve se
moramo držati, četudi trenutno ne čutimo kdove kake tolažbe in božje bližine. Konec
koncev se je to dogajalo mnogim svetim in blaženim – sv. Janezu od Križa, sv.
Tereziji Veliki, bl. Materi Tereziji... Kako ne bo resničen nauk, ki so nam ga
izročili kot resničnega toliki rodovi? Podlaga za življenje mora biti pravi in
dober nauk, ne pa obratno, ker se bo sicer zgodilo, da bomo začeli izbirati kot
po jedilniku, kaj bomo vzeli in česa ne. Obstajati morajo neke večne resnice,
katerim moramo biti podložni. Ne morem resničnosti prilagajati svojemu načinu
življenja, ki tolikokrat skrene v napačno smer. Ne more nekaj, kar je
objektivno črno, v določenih okoliščinah postati belo. Tisti, ki govorijo o
nekih verskih izkušnjah, srečanjih in podobnih rečeh, hkrati pa popuščajo v
nauku, resnicah in zahtevah katoliške vere, v resnici nimajo Jezusa, ker ga ne
ljubijo. Gospod je namreč sam rekel: »Kdor me ljubi, izpolnjuje moje zapovedi.«
(Jn 14,15-21) Ni prave vere in prave ljubezni do Boga, kot je ta, da se držimo
naravnih in božjih zakonov. Načelna raven je važna, da se to potem trudimo
živeti, saj je treba, kakor je dejal Pascal, najprej »dobro misliti, da bi
dobro delovali«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar